TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbe zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi A. A., B. B. in C. C. so dolžni plačati sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Sodna odločba, izdana v kazenskem postopku, ki teče v RS, se sme opirati na dokaze, pridobljene v tujini, četudi posamezna procesna dejanja niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in svoboščin.

Dikcija „na podlagi sodne odločbe“ pojmovno zavezuje le organe RS in zato lahko dopustimo tudi tiste (zakonite) tuje dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni brez sodne odredbe, čeprav naša Ustava za nek poseg zahteva tako odredbo. S stališča kršitve človekovih pravic ni ključnega pomena to, kateri organ je glede na pravno ureditev posamezne države članice EU odredil posamezni ukrep, pač pa je pomembna vsebina kršitve, torej rešitev vprašanja, ali je bila kršitev dejansko podana in ali so v konkretnem primeru v zvezi s hišno preiskavo in drugimi preiskovalnimi ukrepi bili spoštovani standardi in načelo sorazmernosti med ukrepi in težo kaznivih dejanj.

Prisotnost dveh prič pri preiskavi zavezuje le slovensko policijo na ozemlju RS, pri čemer je navzočnost dveh prič namenjena le izvajanju kontrole nad delom policije. Gre le za procesno izvedbo in kontrolo morebitne kršitve pravice do zasebnosti in ne za kršitev same pravice.

O indični sodbi govorimo takrat, kadar sodišče odločilnih dejstev ne ugotovi na podlagi neposrednih (materialnih ali personalnih) dokazov, ampak na podlagi posrednih dokazov, tako imenovanih indicev. To pomeni, da sodišče iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, pri čemer obsodilno sodbo izda takrat, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

Kaznivo dejanje sprejemanja daril za nezakonito posredovanje ni konkretizirano zgolj skozi dejstvene okoliščine, ampak je potrebno upoštevati kompleten, v sodbi ponujen opis poteka dogajanja, ki skupaj z abstraktnim dejanskim stanjem predstavlja celoto.

Podatek o kraju in času storitve kaznivega dejanja zgolj pripomore k individualizaciji kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje, sicer pa (razen v izjemnih primerih) to nista zakonska znaka, niti nista odločilni okoliščini, ki bi (v konkretnem primeru) kakorkoli vplivali na obstoj očitanega kaznivega dejanja oziroma na kazensko odgovornost obdolženega. Ravnanje slednjega je tudi v točki glede „načina“ izvršitve v zadostni meri konkretizirano, glede na to, da je zakonski znak „sprejem obljube“ vsebinsko (ker gre za neke vrste subjektivni znak kaznivega dejanja) dovolj določno determiniran že v samem zakonu in tega zakonskega znaka, razen v abstraktnem opisu kaznivega dejanja (kjer se navaja očitek sprejema obljube) v konkretnem dejstvenem opisu niti ne bi bilo potrebno še natančneje opredeliti.

Vpliv kot zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 269. člena KZ je vezan na posameznikov uradni ali družbeni položaj in je lahko izkoriščan tako tedaj, ko je storilec neposredno nadrejen uradni osebi, kot tedaj, ko takšnega razmerja med njima ni in tudi takrat, ko ne delujeta znotraj istega družbenega podsistema. V tem smislu je zakonski dejanski stan tega kaznivega dejanja pomensko odprt, uresničen pa je že tedaj, ko storilec sprejme ponudbo koristi in ko niti ni nujno, da bi moral pri drugih dejansko posredovati.