Odločba o ugotovitvi, da prvi odstavek 384. člena, drugi odstavek 385. člena, prvi stavek tretjega odstavka 387. člena in prvi odstavek 388. člena Zakona o gospodarskih družbah niso v neskladju z Ustavo

3715. Odločba o ugotovitvi, da prvi odstavek 384. člena, drugi odstavek 385. člena, prvi stavek tretjega odstavka 387. člena in prvi odstavek 388. člena Zakona o gospodarskih družbah niso v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-165/08-10

Up-1772/08-14

Up-379/09-8

Datum: 1. 10. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pobudi in v postopku preizkusa ustavne pritožbe, ki sta ju vložila Božidar Limpel, Trzin, in Borut Gaberšek, Ljubljana, ki ju zastopa mag. Janez Tekavc, odvetnik v Ljubljani, na seji 1. oktobra 2009

Prvi odstavek 384. člena, drugi odstavek 385. člena, prvi stavek tretjega odstavka 387. člena in prvi odstavek 388. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, 60/06 – popr., 10/08 in 68/08) niso v neskladju z Ustavo.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 384. člena, prvega odstavka 385. člena, 386. člena, prvega, drugega, drugega stavka tretjega in četrtega odstavka 387. člena ter drugega odstavka 388. člena Zakona o gospodarskih družbah se zavrže.

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cpg 18/2008 z dne 23. 4. 2008 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Srg 13892/2007 z dne 19. 12. 2007 se ne sprejme.

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 722/2008 z dne 27. 1. 2009 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. V Pg 2110/2007 z dne 8. 4. 2008 se ne sprejme.

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega in petega odstavka 590. člena v zvezi z drugim odstavkom 387. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) predlogu, da naj se v sodni register vpiše sklep o prenosu delnic na glavnega delničarja (na podlagi izključitve delničarjev iz družbe), ugodilo. Sklep o tem je sprejelo kljub temu, da sta pritožnika (kot manjšinska delničarja) vložila tožbo na razveljavitev sklepa skupščine o prenosu delnic. Pojasnilo je, da z odložitvijo vpisa predlagatelju nastajajo stroški in da se drugi delničarji (glede na to, da sta tožbo vložila le pritožnika) s sklepom skupščine očitno strinjajo in da sprejemajo ponujeno odpravnino. Sklenilo je, da je zato prav, da ti delničarji odpravnino čim prej dobijo in da nanjo ne čakajo do odločitve sodišča o tej tožbi. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov in je potrdilo sklep registrskega sodišča. Sprejelo je stališče, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o kontradiktornosti, ker predloga za vpis pritožnikoma ni vročilo, saj ni ravnalo v nasprotju z 31. členom Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/94 in nasl. – ZSReg). Ta člen je specialna določba v razmerju do 4. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl. – v nadaljevanju ZNP). Višje sodišče je tudi odločilo, da zakonska ureditev izključitve manjšinskih delničarjev iz družbe ni v nasprotju s 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnikoma je pojasnilo, da gre za korporacijskopravni institut, ki ga ni mogoče enačiti z razlastitvijo malih delničarjev, saj jim pripada primerna denarna odpravnina (določena na podlagi petega in šestega stavka drugega odstavka 556. člena ZGD-1), o višini katere bo odločalo sodišče v nepravdnem postopku.

2. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravic iz 22., 23., 33. in iz 67. člena Ustave ter kršitev 1. člena Prvega protokola k EKČP. Menita, da bi ju prvostopenjsko sodišče moralo na podlagi 4. člena ZNP obvestiti o postopku vpisa v sodni register. Ker tega ni storilo, naj bi jima kršilo pravico do sodelovanja v postopku in s tem tudi pravico do sodnega varstva. Pritožnika tudi menita, da sta sodišči z odločitvijo, da se vpis sklepa skupščine o prenosu delnic v sodni register dovoli, posegli v njuno lastninsko pravico. Zatrjujeta, da sta bila kot mala delničarja razlaščena na podlagi samega sklepa o dovolitvi vpisa sklepa skupščine v sodni register, saj je KDD – Centralna klirinško depotna družba, d. d., Ljubljana, že na podlagi tega sklepa opravila preknjižbo delnic na glavnega delničarja, to je še pred odločitvijo sodišč o zakonitosti sklepa skupščine o prenosu delnic in o primernosti denarne odpravnine. Odločitev Višjega sodišča, da prenos delnic ne pomeni razlastitve, naj bi bila tako napačna. Pritožnika menita, da je prenos lastninske pravice na podlagi enostranske volje glavnega delničarja izraz prisilnega in ne prostovoljnega prenosa lastninske pravice ter da razlastitev malih delničarjev ne bi smela biti izvedena, preden postane odločitev sodišča o predlogu za vpis sklepa skupščine o prenosu delnic v sodni register pravnomočna. Napačna naj bi bila tudi odločitev Višjega sodišča, da za plačilo denarne odpravnine odgovarja banka. Pritožnika navajata, da banka odgovarja le za plačilo zneska, ki ga prostovoljno ponudi glavni delničar, ne pa tudi za plačilo zneska, ki ga utegne določiti sodišče v postopku sodne presoje.

3. V pobudi za presojo ustavnosti členov 384 do 388 ZGD-1 pobudnika menita, da je institut izključitve delničarjev iz družbe (ki ga urejajo izpodbijane določbe) v neskladju s 67. členom Ustave in s 1. členom Prvega protokola k EKČP. Navajata, da nikomur ne sme biti odvzeto premoženje, razen v javnem interesu in v skladu s pogoji, ki jih določa zakon. V Ustavi naj ne bi bilo podlage za razlastitev v zasebnem, ampak le v javnem interesu, kar naj bi veljalo ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (vrednostne papirje). Menita, da javni interes ne more biti v tem, da bi se lastništvo skoncentriralo v rokah enega delničarja, ker je delniška družba kot pravnoorganizacijska oblika namenjena prav zbiranju kapitala iz različnih virov. Možnost prenosa delnic na glavnega delničarja pa naj ne bi bila v interesu malih delničarjev, saj naj bi jim bila s tem odvzeta možnost sodelovanja v družbi. Zatrjujeta, da naj bi ta institut tako dejansko omogočal razlastitev malega delničarja, pri tem pa naj ta ne bi bila odvisna niti od sodne odločbe niti naj ne bi bila pogojena z resnimi jamstvi, saj sklepa o "razlastitvi" po 388. členu ZGD‑1 ni mogoče izpodbijati niti, če denarna odpravnina sploh ni bila ponujena. Menita tudi, da ZGD‑1 ne vsebuje nobenih varoval, ki bi preprečevala samovoljo glavnega delničarja ali ki bi malim delničarjem zagotovila garancijo, da bodo dobili primerno denarno odškodnino. Trdita, da dana bančna garancija delničarjem jamči le za plačilo odškodnine, ki jo glavni delničar ponudi prostovoljno, ne pa tudi višji znesek, ki ga dosodi sodišče. Tako menita, da možnost prenosa lastninske pravice na delnicah pred plačilom sodno določene odškodnine v skrajnem primeru dejansko omogoča celo brezplačno prisvojitev tuje lastnine. Predlagata, naj Ustavno sodišče razveljavi celoten institut izključitve manjšinskih delničarjev iz družbe.

4. Mnenje o pobudi je poslala Vlada, ki meni, da členi 384 do 388 ZGD‑1 niso v neskladju s 67. členom Ustave in s 1. členom Prvega protokola k EKČP. Vlada meni, da ZGD‑1 nudi delničarjem ustrezno in zadostno zaščito njihovih pravic ter da vsebuje določbe, ki delničarjem v zameno za izključitev zagotavljajo primerno odškodnino. Navaja, da je namen določb o izključitvi manjšinskih delničarjev ob zagotavljanju ekonomske funkcije podjetja ekonomsko varstvo manjšinskih delničarjev, ki se zagotavlja tako, da je izključitev mogoča samo proti plačilu denarne odpravnine. Jamstvo, da bodo delničarji odpravnino prejeli, pa naj bi pomenila obvezna izjava banke, da poleg glavnega delničarja solidarno odgovarja za obveznost plačila odpravnine. Poleg tega primernost denarne odpravnine presoja tudi revizor ali več revizorjev, ki jih postavi sodišče na predlog glavnega delničarja in ki morajo o tem izdelati pisno poročilo. Zato naj bi bila po mnenju Vlade dilema o ničelni odpravnini neutemeljena. Dodatno varstvo manjšinskih delničarjev pa naj bi se zagotavljalo tudi s pravili glede priprave in izvedbe skupščine ter pogojev za vpis sklepa o prenosu delnic v sodni register. Vlada dodaja, da je institut izključitve manjšinskih delničarjev iz družbe harmoniziran na ravni Evropske unije, in sicer na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (UL L 142, 30. 4. 2004, str. 12–23 – v nadaljevanju Direktiva 2004/25). Navaja, da je Evropska komisija v okviru peticije 0556/2006 proti Direktivi 2004/25 že zavrnila nasprotje ureditve instituta izključitve s 1. členom Prvega protokola k EKČP. Vlada še dodaja, da je bila tudi v Nemčiji, glede na to, da je institut izključitve v ZGD‑1 urejen po vzoru nemškega Zakona o delnicah (Aktiengesetz, členi 327 a do 327 f), že zavrnjena pobuda za oceno ustavnosti tega instituta zaradi varstva zasebne lastnine.

5. Na pobudo je odgovoril Državni zbor. Meni, da pobuda ni utemeljena. Državni zbor se v odgovoru strinja z razlogi, ki jih je navedla že Vlada, in dodaja, da je treba lastninsko pravico znotraj upravljavskih upravičenj obravnavati drugače kot klasično lastninsko pravico, saj so delničarji zavezani k spoštovanju korporativnega načina upravljanja. Ker korporacijske pravice, ki pripadajo delničarju v družbi, niso niti stvarne niti obligacijske pravice, poseg v te pravice po mnenju Državnega zbora ne more pomeniti zatrjevanih kršitev Ustave.

6. Pobudnika sta odgovorila na odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade. Menita, da Direktiva 2004/25 ni mednarodna pogodba, temveč akt organa mednarodne organizacije. Zato lahko Republika Slovenija, ki je podpisnica Prvega protokola k EKČP, Direktivo implementira le tako, da z implementacijo niso prizadete pravice, ki izhajajo iz te mednarodne pogodbe. Navajata, da mnenje Evropske komisije glede navedene peticije ni pomembno, ker Evropska komisija ni pristojna za presojo skladnosti Direktive z mednarodnimi pogodbami, ampak je za to pristojno le Evropsko sodišče za človekove pravice. Pobudnika izpostavljata, da 15. člen Direktive 2004/25 vprašanja izključitve delničarjev iz družbe ne ureja na enak način kot izpodbijane določbe ZGD‑1. Menita, da bi Republika Slovenija Direktivo lahko implementirala tudi ob upoštevanju omejitev, ki izhajajo iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. To pomeni, da bi bila izključitev dopustna le v primeru, ko bi bil zanjo izkazan javni interes, in da bi bila izključitev mogoča šele potem, ko bi sodišče odločilo o tem interesu in o višini odpravnine, ter potem, ko bi bila odpravnina v celoti plačana. Zatrjujeta še, da pravice iz ZGD-1 ne zagotavljajo učinkov, ki jih v mnenju navaja Vlada, saj naj po sodni praksi kršitev pravice o informiranosti delničarja iz 386. člena ZGD-1 in dejstvo, da je z bančno garancijo krit le tisti del odpravnine, ki ga glavni delničar prostovoljno ponudi, ne bi vplivala na zakonitost sklepa skupščine. Pobudnika menita, da so navedbe v odgovoru Državnega zbora, da lastništvo delnic ni enako lastninski pravici na drugih stvareh, napačne. Navajata, da je predmet razlastitve premoženje, to so delnice manjšinskih delničarjev, in ne premoženje družbe. Razlastitev delničarja naj bi zato pomenila razlastitev v smislu 1. člena Prvega protokola k EKČP.

7. Pritožnika sta naknadno vložila tudi ustavno pritožbo (Up-379/09), s katero izpodbijata odločitvi sodišč o njuni izpodbojni tožbi zoper skupščinska sklepa, da se vse delnice prenesejo na glavnega delničarja in o uporabi bilančnega dobička. Sodišče prve stopnje je njun tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev temelji na stališču, da družba SCT, d. d., Ljubljana, (tožena stranka v gospodarskem sporu) ni izpolnila vseh dolžnosti, ki jih nalaga 386. člen ZGD-1, tj. da kljub zahtevi pritožnikov ni posredovala pisnega poročila glavnega delničarja, vendar pa naj to ne bi bilo pravno odločilno. Iz drugega odstavka 395. člena ZGD-1 naj bi izhajalo, da je skupščinski sklep v primeru kršitve delničarjeve pravice do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1 zmeraj izpodbojen. Slednjega pa naj bi bilo mogoče razumeti le tako, da zavezuje poslovodstvo k informiranju delničarjev le na skupščini. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo pisno poročilo delničarjem dano na razpolago na skupščini, po njegovem mnenju ni prišlo do kršitve pravice do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1. Z navedenim stališčem se je strinjalo tudi Višje sodišče, ki je pritožbo pritožnikov zavrnilo.

8. Pritožnika zatrjujeta kršitev 22. člena Ustave. Navajata, da je odločitev sodišča očitno napačna, saj sta v postopku navajala, da je bila skupščina sklicana neveljavno. Ne strinjata se s sodiščem, da nista navajala dejstev, potrebnih za ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov, saj naj bi tako v tožbi kot tudi v pripravljalni vlogi navajala, da upravni odbor ni sestavljen v skladu z zakonom (ker v njem ni predstavnikov delavcev) in da naj bi obstajal resen dvom, da je o sklicu odločal le predsednik, ne pa celoten upravni odbor. V zvezi s tem naj bi predlagala izvedbo dokazov, vendar sodišče prve stopnje temu ni sledilo. Višje sodišče pa naj bi bilo napačnega mnenja, da mora pritožnik ne le navajati dejstva v zvezi z ničnostjo, temveč predložiti tudi ustrezne dokaze. Pritožnika dodajata, da se sodišče ni opredelilo o njunih navedbah o neskladju zakonske ureditve izključitve manjšinskih delničarjev z Ustavo. Poleg tega naj bi sodišče na precedenčni način odločilo, da kljub izrecni zakonski dolžnosti o posredovanju podatkov delničarjem iz 386. člena ZGD-1 zadošča, da so podatki delničarjem na razpolago na skupščini. To stališče naj bi bilo v nasprotju s stališči Vlade v mnenju o pobudi št. U-I-165/08, da morajo biti delničarjem že pred skupščino na razpolago listine iz 386. člena ZGD-1 in da morajo te biti na voljo na skupščini.

9.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

10. Izpodbijane določbe ne učinkujejo neposredno. V takšnih primerih se pobuda lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07 in OdlUS XVI, 82).

11. Pobudnika sta skupaj s pobudo vložila tudi ustavno pritožbo, in sicer zoper sklepa sodišč, ki sta bila izdana v registrskem postopku. Kot je Ustavno sodišče poudarilo že v sklepu št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07 in OdlUS XVI, 79), je predpostavka za vložitev pobude tudi pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni neustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred rednimi sodišči. Pobudnika sta v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje zatrjevala, da je zakonska ureditev prenosa delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja v neskladju s 1. členom Prvega protokola k EKČP, ter predlagala, naj sodišče postopek prekine in vloži zahtevo za presojo ustavnosti. Menila sta, da je tudi 388. člen ZGD-1, po katerem sklepa skupščine ni mogoče izpodbijati zaradi prenizke ali sploh ne določene odpravnine, v neskladju s to določbo. Zatrjevala sta, da je pravica do ohranitve zasebne lastnine po naravi močnejša od pravice glavnega delničarja, da še pred ugotovitvijo zakonitosti sklepa o prenosu delnic in tudi pred plačilom kakršnekoli odškodnine prejme delnice manjšinskih delničarjev. Na podlagi navedenega in na podlagi vsebine pobude, vložene skupaj z ustavno pritožbo, pobudnika tako izkazujeta pravni interes za oceno ustavnosti prvega odstavka 384. člena, ki ureja prenos delnic proti plačilu primerne denarne odpravnine, drugega odstavka 385. člena, ki določa obveznost glavnega delničarja za predložitev ustrezne izjave banke glede njene solidarne odgovornosti za plačilo denarne odpravnine, prvega stavka tretjega odstavka 387. člena, ki določa, da z vpisom sklepa o prenosu delnic v sodni register preidejo vse delnice manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, in prvega odstavka 388. člena ZGD-1, ki določa, da sklepa o soglasju za prenos delnic ni mogoče izpodbijati zaradi neprimernosti denarne odpravnine ali če ta ni oziroma ni pravilno ponujena.

12.Iz navedenih razlogov pobudnika ne izkazujeta pravnega interesa za oceno ustavnosti drugega odstavka 384. člena, ki določa način ugotavljanja števila delnic, pripadajočih glavnemu delničarju, prvega odstavka 385. člena, ki ureja način določitve višine denarne odpravnine, prvega, drugega, drugega stavka tretjega in četrtega odstavka 387. člena, ki določajo postopek in pogoje za vpis sklepa skupščine o prenosu delnic v sodni register, 386. člena, ki ureja pripravo in izvedbo skupščine, in drugega odstavka 388. člena ZGD-1, ki določa sodni preizkus denarne odpravnine. Naknadno sta pobudnika (pritožnika) sicer vložila ustavno pritožbo tudi zoper sodbi sodišč v gospodarskem sporu, v katerem sta sodišči odločali o veljavnosti sklepa skupščine o prenosu delnic iz manjšinskih na glavnega delničarja in o uporabi bilančnega dobička. Vendar pa tudi na podlagi te ustavne pritožbe ne izkazujeta pravnega interesa za presojo katere izmed v tej točki navedenih določb, saj sta izpodbijala skupščinska sklepa zaradi kršitve načela obveščenosti delničarjev in nezakonitega sklica skupščine. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

14. Prvi odstavek 384. člena ZGD-1 določa: "(1) Skupščina delniške družbe lahko na predlog delničarja, ki je imetnik delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90% osnovnega kapitala družbe (v nadaljnjem besedilu: glavni delničar), sprejme sklep o prenosu delnic preostalih delničarjev (v nadaljnjem besedilu: manjšinski delničar) na glavnega delničarja za plačilo primerne denarne odpravnine." Drugi odstavek 385. člena ZGD-1 določa: "(2) Pred sklicem skupščine mora glavni delničar poslovodstvu družbe predložiti izjavo banke, s katero je banka solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti glavnega delničarja, da bo nemudoma po vpisu sklepa o prenosu delnic v register manjšinskim delničarjem plačal odpravnino za pridobljene delnice." Prvi stavek tretjega odstavka 387. člena ZGD-1 določa: "(1) Z vpisom sklepa o prenosu delnic v register preidejo vse delnice manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja." Prvi odstavek 388. člena ZGD-1 določa: "(1) Sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina iz 385. člena tega zakona, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali če ni bila pravilno ponujena."

15. Izpodbijana ureditev naj bi bila v neskladju s 67. členom Ustave in s 1. členom Prvega protokola k EKČP. Lastninsko pravico, kot jo zagotavlja 1. člen Prvega protokola k EKČP, urejata tudi 33. in 67. člen Ustave. Zato je Ustavno sodišče poseg v lastninsko pravico preizkušalo le z vidika skladnosti z navedenima ustavnima določbama.

16. Ustava v 33. členu varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju. To pomeni, da ne varuje le lastninske pravice, kot je opredeljena v civilnem pravu, temveč zagotavlja tudi varstvo pred posegi v druge obstoječe pravne položaje, ki imajo za posameznika na podoben način kot lastninska pravica premoženjsko vrednost in mu kot taki omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 z dne 21. 10. 2004, Uradni list RS, št. 124/04 in OdlUS XIII, 65). Lastninsko pravico, ki jo Ustava zagotavlja v 33. členu, je treba obravnavati skupaj s 67. členom Ustave, ki govori o gospodarski, socialni in ekološki funkciji lastnine. Člen 67 Ustave izhaja iz predpostavke, da mora imeti lastnina poleg individualistične funkcije tudi funkcijo za celotno družbeno skupnost. Lastnikova pravica mora služiti tudi uresničevanju svobode in osebnostnega razvoja drugih oziroma celotne družbene skupnosti (tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006, Uradni list RS, št. 112/06 in OdlUS XV, 70).

17. Pojem delnice ima trojen pomen, in sicer: 1) kot alikvoten del osnovnega kapitala, 2) kot vrednostni papir, na katerem je zapisano članstvo v družbi,¹ in 3) kot vsebina članskih pravic v družbi.² Vsebino pravic iz delnice je zakonodajalec na podlagi pooblastila iz prvega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave in upoštevajoč 67. člen Ustave opredelil v predpisu, ki ureja gospodarske družbe (ZGD-1). Delnica je celota korporacijskih pravic, ki pripadajo delničarju v razmerju do delniške družbe.³ Delničar ni lastnik družbe v stvarnopravnem smislu, temveč mu pripadata obe skupini splošnih korporacijskih pravic, to so upravljavske in premoženjske pravice (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 in št. U-I-66/08 z dne 11. 12. 2008, Uradni list RS, št. 121/08 in OdlUS XVII, 73). Navadne delnice tako dajejo njihovim imetnikom pravico do udeležbe pri upravljanju družbe – upravljavske pravice,⁴ pravico do dela dobička (dividenda), pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe (drugi odstavek 176. člena ZGD-1) in prednostno pravico do nakupa novih delnic (prvi odstavek 337. člena ZGD-1) – premoženjske pravice. Prednostne delnice se od navadnih razlikujejo po tem, da vsebujejo nekatere prednostne premoženjske pravice (tretji odstavek 176. člena ZGD-1) in da ni nujno, da bi vsebovale vse splošne upravljavske pravice, saj je po drugem odstavku 178. člena ZGD-1 dopuščeno, da prednostne delnice nimajo glasovalne pravice.⁵ Glede na to, da Ustava varuje vse pravice, ki pomenijo uresničevanje človekove svobode na premoženjskem področju, uživajo tudi upravljavske in premoženjske pravice, ki izhajajo iz kapitalskega vložka (delnic⁶) delničarja v delniški družbi, ustavnopravno varstvo na podlagi 33. in 67. člena Ustave (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 in št. U-I-66/08). Upravljavske pravice, ki izhajajo iz lastništva delnic, pa so varovane tudi v okviru svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Gre za podjetniški interes oziroma interes za sprejemanje odločitev, ki pomenijo izvrševanje svobodne gospodarske pobude (kot na primer imenovanje upravnega odbora oziroma nadzornega sveta, sklep o statusnem preoblikovanju družbe, sklep o prenehanju družbe idr.).

18. Člen 67 Ustave pooblašča zakonodajalca, da določi vsebino lastnine, to je način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Vendar to pooblastilo ni neomejeno. Če zakonodajalec prestopi njegove meje, ne gre več za določitev načina uživanja lastnine, temveč gre za poseg v pravico do zasebne lastnine (tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-40/06). Kje je ta meja, je odvisno od narave stvari, ki je predmet lastnine. Zato je treba omejitve lastninske pravice, potrebne za uresničitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, presojati glede na konkretne okoliščine. Ustavno sodišče je moralo zato najprej presoditi, ali je ureditev, po kateri manjšinski delničarji na podlagi sklepa skupščine proti plačilu ustrezne denarne odpravnine (za katero solidarno odgovarja banka) izgubijo kapitalske vložke (delnice) v delniški družbi, in sicer že na podlagi vpisa sklepa skupščine v sodni register (to je preden sodišče odloči, ali je ponujena denarna odpravnina ustrezna), še v mejah določitve načina uživanja lastnine ali pa je ta ureditev take narave, da že pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine manjšinskih delničarjev.

19. Izpodbijane določbe po vsebini urejajo ključne elemente korporacijskega instituta izključitve manjšinskih delničarjev iz delniške družbe. Izključitev ali iztisnitev manjšinskih delničarjev⁷ ("squeeze out" ali "freeze out,"⁸ tudi prisilni odkup ali "forced buy-out") je pravica večinskega ali glavnega delničarja, da prisili manjšinske delničarje, da mu prepustijo oziroma prodajo svoje delnice tako, da pridobi 100% delež v osnovnem kapitalu delniške družbe.⁹ Po ZGD-1 je izključitev mogoča, če skupščina delniške družbe na predlog glavnega delničarja (ki je imetnik delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90% osnovnega kapitala) sprejme sklep o prenosu delnic preostalih, manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja, in sicer za plačilo primerne denarne odpravnine (prvi odstavek 384. člena ZGD-1), za katero glavni delničar še pred sklicem skupščine predloži ustrezno izjavo banke o njeni solidarni odgovornosti za izpolnitev te obveznosti (drugi odstavek 385. člena ZGD-1). Delnice preidejo na glavnega delničarja z vpisom sklepa skupščine v sodni register (prvi stavek tretjega odstavka 387. člena ZGD-1), pri čemer tega sklepa ni mogoče izpodbijati in s tem preprečiti vpis sklepa v register iz razlogov nepravilnosti v zvezi s ponujeno odpravnino oziroma zaradi neprimernosti njene višine (prvi odstavek 388. člena ZGD-1). Na podlagi izpodbijane ureditve tako delničarji s sprejemom sklepa skupščine o prenosu delnic in z vpisom tega sklepa v sodni register dejansko izgubijo delnice v tej delniški družbi. To pomeni, da izgubijo tudi vse upravljavske in predvsem premoženjske pravice (to je pravico do dela dobička, pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe in prednostno pravico do nakupa novih delnic), ki iz teh delnic izhajajo. Popolna izguba korporacijskih pravic iz delnice kljub nadomestilu v obliki denarne odpravnine zato pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine manjšinskih delničarjev iz 33. člena Ustave (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-66/08).

20.Poseg v pravico do zasebne lastnine je dopusten v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave je mogoče omejiti človekove pravice le v primerih, ki jih določa Ustava in če so omejene s pravicami drugih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico in temeljno svoboščino, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti) (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-40/06).

21. Iz zakonodajnega gradiva¹⁰ izhaja, da je cilj izpodbijane zakonske ureditve ekonomsko varstvo manjšinskih delničarjev na eni strani ter okrepitev podjetniške iniciative glavnega delničarja in možnost oblikovanja čistih (enolastniških) delniških družb na drugi strani. Po stališču zakonodajalca imajo namreč manjšinski delničarji v primeru, ko ne razpolagajo niti s tolikšnim deležem delnic, da bi lahko preprečili sprejetje pomembnejših sklepov, ki se sprejemajo s kvalificirano (bodisi zakonsko bodisi statutarno) večino, na voljo zgolj izpodbojne tožbe. Vlaganje teh tožb pa lahko zaustavi razvoj in okrni delovanje družbe. Položaj takih delničarjev se po mnenju zakonodajalca osredotoči na uresničevanje premoženjskih upravičenj v družbi. Ker lahko večinski delničar odloči, da se bilančni dobiček uporabi za druge namene, ne pa za razdelitev med delničarje, bi delničarjem lahko ostala zgolj gola pravica brez kakršnihkoli koristi.