TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 28. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 91/11) je bil v neskladju z Ustavo, kolikor je z napotilom na smiselno uporabo zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, določal, da je treba v postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora v pravdnem postopku skladno s tretjim odstavkom 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14 in 54/15) ugovor vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje.    Sodišče mora v postopkih začasnega zavarovanja in začasnega odvzema premoženja po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 25/14), toženim strankam dati dodaten rok dvaindvajset dni za ugovor.

Določitev osemdnevnega prekluzivnega roka za ugovor zoper sklep o začasnem zavarovanju, izdan v pravdi na podlagi Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, pomeni poseg v pravico do izjave. Sodišče namreč ugovora oziroma dopolnitve ugovora, v katerem navaja razloge ali dejstva, ki niso bili navedeni v pravočasnem ugovoru, vložene po poteku takšnega roka, ne bo vsebinsko obravnavalo.    Z vidika pravice do izjave je pomembno, da rok za izjavo ni pretirano kratek, saj bi se sicer izenačil z odvzemom pravice do izjave.   Nujen predpogoj za uresničitev pravice do izjave je pravica do informacije, zato je za presojo sorazmernosti posega v pravico do izjave pomembno tudi, kdaj se je tožena stranka seznanila s procesnim gradivom, zbranim v finančni preiskavi. Presojana ureditev, ki je veljala pred uveljavitvijo ZOPNI-A, ni predvidevala, da bi se preiskovanec s procesnim gradivom, zbranim v finančni preiskavi, seznanil že pred vročitvijo sklepa o začasnem zavarovanju. To pomeni, da se tožena stranka s (celotnim) procesnim gradivom, zbranim v postopku finančne preiskave, pred vročitvijo sklepa o začasnem zavarovanju ni seznanila, kar nakazuje, da je rok osem dni za ugovor prekratek za učinkovito uresničitev pravice do izjave.   Ob upoštevanju, da je odločitev, izpodbijana z ugovorom zoper sklep o začasnem zavarovanju, izdanem v pravdi po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, začasna, da pa zelo intenzivno posega v premoženjski položaj tožene stranke, da država lahko zbira procesno gradivo v leto oziroma leto in pol trajajoči finančni preiskavi, da je količina procesnega gradiva, zbranega v finančni preiskavi, lahko zelo obsežna, da se v postopku začasnega zavarovanja po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora postavljajo zahtevnejša dejanska in pravna vprašanja, Ustavno sodišče ocenjuje, da je bil  osemdnevni prekluzivni rok za ugovor prekratek in je taka ureditev nesorazmerno posegala v učinkovito pravico do izjave. Ob tehtanju sorazmernosti izpodbijane ureditve je treba upoštevati, da tožeča stranka (Republika Slovenija) v času opravljanja finančne preiskave nastopa kot oblastni organ, medtem ko se odvzem premoženja nezakonitega izvora presoja v pravdnem postopku, zato bi bilo zaradi uravnoteženja položaja tožeče in tožene stranke nujno, da se določi rok za ugovor zoper sklep o začasnem zavarovanju in začasnem odvzemu, v takšni dolžini, da učinkovito zagotavlja pravico do izjave.    Zakonodajalec je z izpodbijano ureditvijo porušil ravnovesje med legitimnim interesom po zagotovitvi gotovosti in jasnosti v medsebojnih razmerjih in po učinkovitem sodnem varstvu ter interesom tožene stranke do učinkovite pravice do izjave v ugovoru zoper sklep o začasnem zavarovanju po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, izdan v pravdi.