1. Informativni izračun dohodnine za leto 2009 – uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini: Zavezanci – rezidenti Slovenije, ki prejemajo dohodke iz delovnega razmerja iz tujine, lahko skladno s 45. členom Zakona o dohodnini – ZDoh-2 (Uradni list RS, št. 117/06, 10/08, 78/08 125/08 in 20/09; v nadaljevanju: ZDoh-2) uveljavljajo zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela, pod pogoji in do višine, kot jih določa Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06 in 76/08 – v nadaljevanju: Uredba). Če zavezanec prejme povračilo navedenih stroškov, se ne glede na 44. člen ZDoh-2, ki opredeljuje, kateri dohodki, se ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, tovrstna povračila vključijo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja iz tujine. Stroške v zvezi z delom v tujini, kot so stroški prehrane med delom in stroški prevoza na delo in z dela, je, glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini, mogoče uveljavljati le pri dohodkih iz delovnega razmerja v tujini.

Uredba v 2. členu določa, da se strošek prehrane med delom delojemalcu, ki dosega dohodek iz delovnega razmerja v tujini, prizna:

• od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2009 v višini 6,12 eura za vsak dan prisotnosti na delu štiri ure ali več ter dodatnih 0,76 eura za vsako dopolnjeno uro prisotnosti na delu po osmih urah prisotnosti, če je delojemalec na delu prisoten deset ur ali več.

V zvezi s priznavanjem stroškov prevoza na delo in z dela je v osmem odstavku 3. člena Uredbe izrecno določeno, da se delojemalcu, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, ne glede na prvi, tretji, četrti in peti odstavek tega člena, ta strošek prizna:

• od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2009 do višine 0,18 eura za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela.

Za običajno prebivališče se v skladu z drugim odstavkom 3. člena Uredbe šteje prebivališče delojemalca, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Drugo prebivališče delojemalca je običajno prebivališče le, če se delojemalec od tam vsaj štirikrat tedensko vozi na mesto opravljanja dela. Mesto opravljanja dela je mesto, kjer se delo opravlja oziroma se začne opravljati.

V kolikor se slovenski rezidenti dnevno vozijo na delo iz začasnega prebivališča v tujini, se to prebivališče šteje za običajno prebivališče zavezanca. V tem primeru lahko davčni organ zavezancem prizna le stroške, ki so jim dejansko nastali; torej stroške prevoza na delo in z dela med običajnim prebivališčem (med tednom je to prebivališče v tujini) in mestom opravljanja dela (sedež delodajalca v tujini), ne glede na to, da ti zavezanci med vikendi, prazniki, dopusti,... običajno bivajo v Sloveniji, kamor se tedensko vračajo domov.

Davčna uprava Republike Slovenije bo zavezancem za dohodnino – rezidentom Slovenije za leto 2009 najkasneje do 15. junija 2010 posredovala informativni izračun dohodnine, ki se bo pod določenimi pogoji štel za odločbo o odmeri dohodnine. Informativni izračun dohodnine bo sestavljen na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga davčna uprava na podlagi uradnih evidenc in podatkov o dohodkih in vzdrževanih družinskih članih, ki jih bodo davčni upravi do 1. februarja 2010 posredovali izplačevalci dohodkov. Informativni izračun dohodnine bo poleg podatkov, s katerimi razpolaga davčna uprava, vseboval tudi podatke o dohodkih slovenskih rezidentov, prejetih iz tujine, s katerimi bo davčni organ razpolagal na podlagi vloženih medletnih napovedi za odmero akontacije dohodnine. V kolikor davčni zavezanec dohodkov iz tujine ni napovedoval že med letom oziroma bo iz informativnega izračuna ugotovil, da je potrebno navedene podatke o tujih dohodkih ustrezno spremeniti ali dopolniti, bo dolžan vložiti ugovor zoper informativni izračun dohodnine v roku 15 dni od vročitve informativnega izračuna. Spremembe in dopolnitve podatkov o dohodkih, zavezanec vpiše pod točko 2 ugovora zoper informativni izračun, v okviru katerega lahko uveljavlja tudi vse spremembe in dopolnitve v zvezi z stroški.

2. Subvencije, izplačane izvajalcem javnih služb za storitve varstva okolja in DDV: Subvencije, ki jih plačujejo lokalne skupnosti izvajalcem javnih služb v zvezi s storitvami varstva okolja so neposredno povezane s ceno teh storitev. Tovrstne subvencije so, preko vključitve v davčno osnovo opravljenih storitev, predmet DDV. V skladu s 1. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. št. 117/06, 52/06 in 33/09) so predmet DDV dobave blaga in storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo. Prave subvencije niso predmet obdavčitve z DDV, saj prave subvencije niso plačilo za opravljeno dobavo blaga ali storitev. Ker pa lahko prejete subvencije predstavljajo prikrito plačilo za opravljeno dobavo blaga ali storitev, jih je zato treba obravnavati predvsem iz vsebinskega vidika. ZDDV-1 subvencije omenja le v 36. členu, kjer je opredeljena davčna osnova, od katere se obračunava DDV. Pri dobavah blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tako se v davčno osnovo vključijo le tiste prave subvencije, ki so neposredno povezane s ceno dobave blaga ali storitve. Subvencije, ki niso neposredno povezane s ceno blaga ali storitve, ne le da niso del davčne osnove, ampak predstavljajo neobdavčljiv promet, saj se take subvencije razumejo kot prejemki, ki jih ni mogoče šteti za plačilo opravljene dobave blaga ali storitev.