Navodilo natančneje določa način zagotavljanja plačil za kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za zavarovance iz drugega in tretjega odstavka 24. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/1992 do 76/2008).

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije na podlagi izdanih obračunov in računov za zdravila in medicinske pripomočke zagotavlja izvajalcem zdravstvenih storitev tekoča plačila za opravljene zdravstvene storitve.

Izvajalci zdravstvenih storitev pri obračunu zdravstvenih storitev in računov za zdravila in medicinske pripomočke ravnajo skladno s podatki o plačniku razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev na kartici zdravstvenega zavarovanja.

Če podatek o upravičenju za osebe iz drugega in tretjega odstavka 24. člena zakona na kartici zdravstvenega zavarovanja iz objektivnih razlogov ni pravočasno osvežen oziroma zaveden, izvajalci zdravstvenih storitev skladno s pravili sistema kartice zdravstvenega zavarovanja stroške doplačil zaračunajo zavarovalnicam, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, in ne Zavodu.

V Uradnem listu (Mednarodne pogodbe) 1/2010 je objavljeno obvestilo o začetku veljavnosti Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske republike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja in prenehanju veljavnosti Sporazuma med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Italijansko republiko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja. Konvencija je začela veljati 12. januarja 2010.

Uredba določa omejitve in prepovedi novega zaposlovanja in dela tujcev po področjih dejavnosti, podjetjih, poklicih in iz določenih regionalnih področij, na podlagi katerih Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ne sme izdajati delovnih dovoljenj.

Izdaja novih dovoljenj za delo za sezonsko delo ni dovoljena.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve lahko neizkoriščeni del kvote, namenjene za sezonska dela, razporedi za katerikoli drug namen, določen v prvem odstavku 3. člena Uredbe o določitvi kvote delovnih dovoljenj za leto 2010, s katero se omejuje število tujcev na trgu dela (Uradni list RS, št. 8/10).

Ni dovoljena izdaja dovoljenj za delo:

• za zastopnike, tujcem s prebivališčem na območju Republike Kosovo, ki nimajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, razen za zastopanje srednjih in velikih gospodarskih družb;
• za zastopnike podružnic gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov s sedežem v Republiki Sloveniji, tujcem s prebivališčem na območju Republike Kosovo, ki nimajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, razen zastopnikom podružnic srednjih in velikih gospodarskih družb;
• za zaposlitev za zaposlovanje brez kontrole trga dela večinskih lastnikov gospodarskih družb, tujcem s prebivališčem na območju Republike Kosovo, ki nimajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, razen večinskim lastnikom srednjih in velikih gospodarskih družb;
• za delo za zastopnike podružnic gospodarskih družb s sedežem v tretjih državah, tujcem s prebivališčem na območju Republike Kosovo, ki nimajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji.

V Poročevalcu št. 22/2010 z dne 19.2.2010 sta objavljena predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju (ZJN-2B) (tretja obravnava - EPA 751-V) ter zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (ZJNVETPS-B) (tretja obravnava - EPA 750-V).

Drugi odstavek 282. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 do 45/2008) se razveljavi.

Predlagatelj predlaga oceno ustavnosti drugega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki za primer neupravičenega izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka ali (če poravnalni narok ni bil razpisan) s prvega naroka za glavno obravnavo določa, če so izpolnjeni zakonski pogoji, izdajo zamudne sodbe proti toženi stranki, čeprav je odgovorila na tožbo.

Pri izpodbijani ureditvi gre po njegovem mnenju za neizpodbojno domnevo, da je tožena stranka odgovor na tožbo umaknila, oziroma za zakonsko fikcijo, da tega procesnega dejanja ni bilo. V vsakem primeru naj sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne bi smelo upoštevati navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, saj ta vrsta sodbe temelji na predpostavki izrecnega priznavanja tožbene dejanske podlage. Predlagatelj izpodbijano določbo razlaga tako, da je sodišče dolžno izdati zamudno sodbo le tedaj, ko tožena stranka ne pristopi na prvi narok za glavno obravnavo, ne glede na to, da je bil razpisan tudi poravnalni narok. Meni tudi, da iz nje izhaja, da sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne sme upoštevati niti do trenutka izostanka z naroka pravočasno podane materialnopravne ugovore, ki se upoštevajo le, če se tožena stranka nanje sklicuje (npr. nesorazmerna pogodbena kazen, zastaranje), niti splošno znanih dejstev, ki so toženi stranki v prid, če se nanje sklicuje.

Predlagatelj navaja, da izpodbijani drugi odstavek 282. člena ZPP vsebuje sankcijo, ki je povsem nesorazmerna s ciljem zakonodajalca, to je s koncentracijo in hitrostjo pravdnega postopka. Njegovo stališče je, da je ta nesorazmernost še posebej očitna v primeru neupoštevanja materialnopravnih ugovorov tožene stranke, katerih dejanska podlaga je nesporna, kar ni v nikakršni soodvisnosti s trajanjem glavne obravnave. Zakonodajalec naj bi imel možnost preprečiti nepotrebno prelaganje narokov za glavne obravnave z uveljavitvijo drugačnih sankcij, predvsem z omejevanjem izvajanja posameznih dokazov, kot je storil v petem odstavku 282. člena ZPP. Predlagatelj meni, da bi alternativno lahko še naprej veljal sistem pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D), ko se je prvi narok za glavno obravnavo lahko opravil brez navzočnosti tožene stranke, ki si je tako sama odvzela možnost aktivnega sodelovanja pri izvajanju dokazov. Meni, da bo omejena možnost izpodbijanja zamudne sodbe v končni fazi pomenila, da sodišče ne bo zagotavljalo varstva resničnim imetnikom materialnih pravic, in to ne zaradi dopustnega razpolaganja strank s tožbenimi zahtevki in ugovori, pač pa zaradi zakonske fikcije, ki zaradi opustitve procesnega dejanja izničuje drugo pravočasno opravljeno procesno dejanje. Izpodbijana ureditev naj bi bila iz doslej navedenih razlogov v neskladju tudi s pravico do izjave »kot eno od izrazov pravice do sodnega varstva«. Predlagatelj uveljavlja tudi neskladje izpodbijane določbe s pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Navedeno neskladje vidi v domnevno privilegiranem položaju tožeče stranke, ki ne pristopi na prvi narok, v primerjavi s toženo stranko v istem položaju. Tožeča stranka naj bi se imela namreč možnost izogniti izdaji sodbe na podlagi odpovedi s preklicem fiktivne izjave o odpovedi zahtevku brez utemeljevanja upravičenosti izostanka z naroka.

Cene prevoza potnikov po železnici v notranjem potniškem prometu, ki so bile oblikovane v skladu s predpisi in veljajo na tržišču na dan 28. februarja 2010, se lahko povečajo za največ 6,0 odstotka.