Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 9. januar 2018 / številka 1

Matej Erjavec je odvetnik in predsednik Košarkaške zveze Slovenije. Že leta 2005 je ustanovil odvetniško družbo, v kateri združuje zanimivi delovni področji – korporacijsko in kazensko pravo. V slovensko košarko se je kot zunanji pravni strokovnjak vključil pri organizaciji evropskega prvenstva EuroBasket 2013, pri čemer se je tako izkazal, da so ga košarkarski strokovnjaki naslednje leto povabili, naj kandidira za predsednika Košarkarske zveze Slovenije (KZS). Leta 2014 je bil izvoljen za predsednika KZS. Intervju z njim je pripravil Andrej Razdrih in je bil objavljen v decembrski reviji Odvetnik.

V današnji Temi tedna nam mag. Mojca Kunšek predstavlja članek Z novim letom obvezno upravljanje z energijo v stavbah javnega sektorja, v katerem pojasnjuje Uredbo o upravljanju z energijo v javnem sektorju, ki velja že precej časa, z dnem 31. 12. 2017 pa je nastopila obveznost upravljanja z energijo in vodenja energetskega knjigovodstva v javnem sektorju.

pravnega področja izpostavljamo članek Etični izzivi odvetništva ter članek Odškodninska odgovornost direktorjev javnih zavodov. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Obdavčitev izplačil nadzornikom, s finančnega področja pa članek z naslovom Odkrivanje kraj in goljufij iz računovodskih izkazov.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Matej Erjavec: Na tekmi z Latvijo sem jokal

Matej Erjavec

Matej Erjavec, ki je nekoč igral košarko pri Jančah, Parkljih in Slovanu, je kot odvetnik zaprisegel leta 2003. Že leta 2005 je ustanovil odvetniško družbo, v kateri združuje zanimivi delovni področji – korporacijsko in kazensko pravo. V slovensko košarko se je kot zunanji pravni strokovnjak vključil pri organizaciji evropskega prvenstva EuroBasket 2013, pri čemer se je tako izkazal, da so ga košarkarski strokovnjaki naslednje leto povabili, naj kandidira za predsednika Košarkarske zveze Slovenije (KZS). Leta 2014 je bil izvoljen za predsednika KZS, 17. septembra 2017 pa so košarkarji Slovenije postali evropski prvaki: v finalu EuroBasketa v Istanbulu so premagali Srbijo s 93 : 85. Erjavec je postal drugi predsednik, ki je po poklicu odvetnik.

Prvi je bil Peter Breznik (v letih 1967– 1978),1 ki je bil tudi predsednik jugoslovanske košarkarske zveze v zlatih časih jugoslovanske košarke ter eden od ustanoviteljev KZS.
Matej Erjavec je zagotovo eden najbolj zaslužnih za letošnji največji uspeh ne samo slovenske košarke, ampak kateregakoli moštvenega športa v Sloveniji. Predvsem je izbral in postavil prave ljudi na prava mesta ter naredil drzne in vizionarske poteze, ne da bi se bal posledic. Kot predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS) je podobno ravnal tudi Aleksander Čeferin. Ni naključje, da sta odvetnika postala uspešna predsednika najpomembnejših in seveda najzahtevnejših športov v Sloveniji, saj so jima pri tem, kot rada poudarita, izkušnje iz odvetniškega poklica prišle še kako prav. Državljan mora biti odgovoren do družbe, v kateri živi in dela, meni Matej Erjavec, ki svojo funkcijo v KZS opravlja amatersko, tj. brez plačila.

Matej Erjavec

 

Vodiš uspešno odvetniško družbo, ki se ukvarja z zahtevnimi zadevami s področja korporacijskega in kazenskega prava, ki zahtevajo celega človeka. Zakaj si se odločil za kandidaturo za predsednika KZS, čeprav si vedel, da gre za zahtevno funkcijo, ki bo zahtevala veliko tvojega dragocenega prostega časa?


Za kandidaturo sem se odločil, ker imam košarko zares rad. Do tridesetega leta sem jo tudi aktivno igral, spremljati pa je nikoli nisem nehal. Res pa je, da sem funkcijo kar malo podcenil. Pred kandidaturo sem se namreč pogovarjal s takratnim predsednikom NZS Aleksandrom Čeferinom, ki mi je dejal, da mi bo v začetku to delo vzelo približno pol delovnega tedna, potem pa bistveno manj. Zdaj ne vem, ali on ni imel čisto prav ali pa delam nekaj narobe, saj meni še po treh letih vedno vzame enako časa. Moram pa reči, da mi izkušnje iz odvetniške pisarne pri opravljanju funkcije pridejo še kako prav.

 

Kot predsednik KZS si naredil nekaj drznih potez, za generalnega sekretarja si na primer izbral nekdanjega košarkarja Raša Nesterovića, kar se je izkazalo za odlično odločitev. Ali ni delo generalnega sekretarja bolj ukvarjanje s papirji, kot nakazuje že naziv sekretar – tajnik?


Ta naziv je v KZS zelo neposrečen, saj kaže na to, da bi moral biti generalni sekretar nekakšen birokrat oziroma vodja pisarne, ki ima pod sabo vse zaposlene na zvezi ipd. Sam sem si to funkcijo zamislil malo drugače, saj sem želel na tej funkciji vsebinca, ki bo dal funkciji predvsem športno vsebino. Jasno mi je bilo, da Rašo nikakor ni tip človeka, ki bo ves dan sedel v pisarni in »prelagal« papirje. Konec koncev s(m)o za papirje tam drugi.
Sicer pa sva midva z Rašotom prijatelja že iz mladosti; sam sem iz Zelene jame, on iz Fužin, in skupaj sva kar precej let igrala košarko. In to zaupanje je ostalo vse do danes … Njegova ideja je bila, da za selektorja povabimo Igorja Kokoškova. Tako sva šla skupaj v Miami, sicer predvsem zato, da prepričava Gorana Dragića, da bi igral za reprezentanco. Seveda pa so vsi novinarji spregledali, da je v tistem času Miami igral tudi proti Utahu, kjer je bil Kokoškov pomočnik trenerja. Tako smo se vsi trije dobili v neki restavraciji in po desetih minutah sem ugotovil, da je Kokoškov iz pravega testa … Seveda se je govorilo, da je Kokoškova želel Goran, a njega v resnici nihče ni nič vprašal. Res pa je, da smo vedeli, da mu Kokoškov ustreza, saj je bil konec koncev pet let njegov trener.

Matej Erjavec

 

Angažiranje selektorja Igorja Kokoškova je bila zagotovo najbolj tvegana poteza. Kokoškov se je sicer že izkazal z vodenjem Gruzije, vendar slovenske košarke ni dovolj poznal. Drugo tveganje je bila odločitev za naturalizacijo Anthonyja Randolpha (namesto Alena Omića). Če se ti dve tvoji potezi ne bi obnesli, bi bile kritike neusmiljene ...


Res je; ampak kritike so letele že na mojo odločitev, da Rašota postavim za generalnega sekretarja. Hecno je, da te pri nas kritizirajo zaradi same odločitve, ne pa zaradi izida te odločitve. Pa kako bo on, ki nima pojma, je bilo slišati. Enako se je zgodilo, ko se je izvedelo, da bo selektor postal Kokoškov. Ali nimamo dovolj domačih strokovnjakov, je bil najpogostejši argument. Mi pa smo hoteli ravno to: da bi prišel nekdo, ki je neobremenjen … Seveda smo tvegali, saj nismo vedeli, da se bo tako končalo. Res pa je, da smo potihoma ves čas razmišljali o medalji.
Glede Omića pa sem problem videl v tem, da bo Alen, ki je reprezentanci veliko dal in je krasen človek, za nekaj prikrajšan. Vendar je bilo treba upoštevati to, kdo je kakovostnejši in kdo lahko bolj pripomore k uspehu tima. Danes vemo, da brez Randolpha te medalje ne bi imeli.

 

Kako vam je uspelo doseči naturalizacijo v tako kratkem času? Menda je bilo treba spremeniti Zakon o tujcih?


Zagotovo je bilo ključno dvoje: prvič, da je predsednik vlade dr. Miro Cerar včasih igral tudi košarko, in drugič, da je Petru Vilfanu, ki je pripravil novelo zakona, poslance tudi uspelo prepričati, da so jo potrdili. Znal jim je namreč razložiti, zakaj je v športu nemogoče, da bi bil igralec pred naturalizacijo 12 mesecev v Sloveniji – to namreč pomeni, da bi ga moral klub plačevati dve sezoni. V Sloveniji pa ni kluba, ki bi bil finančno tako sposoben, da bi lahko plačeval igralca takega kova, kot je na primer Randolph.

Matej Erjavec

 

V intervjujih si večkrat omenil, da se je »vse zložilo «, da se je sestavil mozaik, in res tako kaže: odličen Kokoškov ter izredni Randolph, Dončić in Prepelič, predvsem pa po mojem mnenju zrel in spočit Goran Dragić. Kakšno pa je tvoje mnenje?


Brez kateregakoli od igralcev, ki so igrali na tem prvenstvu, prvenstva ne bi dobili. Ampak mi do te točke sploh ne bi prišli, če Gogi ne bi bil tak lider, kot je bil na prvenstvu. Že v času kvalifikacij smo ga prosili, naj prevzame to vlogo, a ni hotel. Goran karakterno ni vsiljiv tip in nikoli ne bo nikomur solil pameti. Potem pa je kar naenkrat čisto obrnil ploščo - mislim, da se je zavedel, da je to zanj morda zadnja priložnost za medaljo … To prvenstvo je nato, kot smo videli, odigral vesoljsko. Ne spominjam sem, da bi kdo kdaj tako dominantno igral v finalu. Posledice pa seveda nosi še danes, saj je tako emotivno kot fizično povsem iztrošen.

 

Videli smo, da si prvenstvo doživljal zelo čustveno. Ob neki zmagi si celo jokal …


Da, jokal sem na tekmi z Latvijo. To je bilo zame finale pred finalom. Med tisto tekmo so namreč vsi govorili, da gledamo prihodnost košarke v naslednjih desetih letih, torej hitri napadi, hitre menjave … Ko smo premagali Latvijo, so mi popustile zavore, saj smo vsi skupaj garali za tak uspeh. Bili smo le še korak do medalje … In ko smo v štabu že slavili, so se igralci in trener pripravljali na tekmo s Španijo, in ko so spet zmagali, so se pripravljali na finalno tekmo s Srbijo … To je ta zmagovalna mentaliteta! S timskim duhom so fantje presegli slovensko majhnost in velikim pokazali, kaj je mogoče narediti.

 

Ta uspeh slovenske reprezentance je največji uspeh slovenskega ekipnega športa in bo v naslednjih 25 letih zelo težko ponovljiv. Kaj je po tvojem mnenju glavni razlog za tako zmagovalno miselnost, ki je do zdaj še nikoli nismo videli? Zaradi preteklih razočaranj, priznam, sploh nisem mogel gledati končnice tekem z Latvijo in Srbijo in sem si nato ogledal posnetek.


Toliko stvari se je »poklopilo«. Zares ključna sta bila mentaliteta igralcev in timski duh, ki je rasel iz tekme v tekmo. Zdi se mi, da smo v Helsinkih po tekmi z Grčijo nekako začeli verjeti, da je medalja mogoča. Zagotovo moram izpostaviti Kokoškova, čigar srbsko- ameriška ali ameriško-srbska mentaliteta se je izkazala za vrhunsko. Bolj mirnega človeka ob igrišču ne boste srečali. Če povem eno zgodbo iz ozadja: Edo Murić je po tekmi z Latvijo oziroma dan pred tekmo s Španijo podpisal pogodbo za evroligaša Efes Pilsen (Turčija). Kokoškov je šel k njemu in mu razložil, zakaj ne bi bilo dobro, če bi igral na tekmi s Španijo. In Edo se je strinjal z njegovo odločitvijo. Večina trenerjev svoje odločitve nikoli ne bi obrazložila, ampak bi igralca pred tekmo zgolj postavila pred dejstvo. Reči moram še to, da je Kokoškov še vedno aktualen za slovensko reprezentanco, saj smo z njim v stalni navezi. Če se nam uspe kvalificirati za svetovno prvenstvo v času, ko reprezentanco vodi Rado Trifunović, njemu ne bo nikakršen problem stati v ozadju. Mislim, da je naravna pot Kokoškova ta, da postane prvi Neameričan na mestu trenerja v NBA.

Matej Erjavec

 

Ali je ta zmaga prinesla slovenski košarki nov zagon? Dejstvo je, da so uspehi slovenskih klubov na mednarodnih tekmovanjih zelo skromni.


Zmaga na evropskem prvenstvu je zagotovo dala košarki nov zagon, opažamo namreč povečano zanimanje mladih za košarko. Seveda pa je reprezentanca eno, nekaj povsem drugega pa je klubska košarka, ki je izrazito odvisna od financ, to pa je že malce povezano z majhnostjo naše države. V zadnjih petih letih je raven klubske košarke v smislu mednarodne primerjave precej padla, kar vidimo takrat, ko izgubljamo s Čehi ali ko komaj premagujemo Avstrijce. Največ možnosti za napredovanje ima KK Olimpija, saj je njen glavni sponzor Petrol.

 

Čisto za konec pa še vprašanje s področja odvetništva. Kakšno je tvoje mnenje o današnjem stanju v odvetništvu?


Odvetništvo je postalo čisti posel, zato za advokaturo, v tistem klasičnem smislu, skorajda ni več prostora. Zdi se mi tudi, da je po strokovni plati odvetništvo najmočnejši del pravosodja. Razlog za to vidim v tem, da odvetniki dejansko živimo iz rok v usta oziroma da to, kar naredimo, to pojemo. Zato smo tudi pripravljeni toliko več vlagati v svoje znanje. S tem seveda ne želim nikogar napadati. Hkrati se mi zdi, da nas zaradi tega tudi majčkeno kaznujejo, tako da nam ne dajo soglasja k Odvetniški tarifi, da politizirajo z odvetništvom, kar morda kaže na to, da se nas na neki način bojijo. Sicer pa je odvetništvo en lep poklic. In zdaj, ko je krize konec, me ne skrbi več toliko, da ni prostora za vse …

Pripravil: Andrej Razdrih
Foto: Boštjan Vrhovec
Objavljeno v reviji Odvetnik, št. 5(83) / 2017 z dne 21.12.2017

Matej Erjavec

Matej Erjavec in trener Igor Kokoškov se veselita zlate medalje.

 


1 Peter Breznik je bil tudi predsednik Odvetniške zbornice Slovenije in je prejemnik plakete dr. Danila Majarona.

Tema tedna
Z novim letom obvezno upravljanje z energijo v stavbah javnega sektorja

Mojca Kunšek

piše: mag. Mojca Kunšek

Čeprav Uredba o upravljanju z energijo v javnem sektorju (v nadaljevanju Uredba) velja že precej časa, pa je z dnem 31.12.2017 nastopila obveznost upravljanja z energijo in vodenja energetskega knjigovodstva v javnem sektorju.
Uredba je bila sprejeta na podlagi 324. člena Energetskega zakona in je prenesla v slovenski pravni red Direktiva 2012/27/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti.

Čeprav Uredba o upravljanju z energijo v javnem sektorju (v nadaljevanju Uredba) velja že precej časa, pa je z dnem 31. 12. 2017 nastopila obveznost upravljanja z energijo in vodenja energetskega knjigovodstva v javnem sektorju.

Uredba je bila sprejeta na podlagi 324. člena Energetskega zakona in je prenesla v slovenski pravni red Direktivo 2012/27/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti.

Z Uredbo se določa obveznost vzpostavitve sistema upravljanja z energijo v stavbah oseb javnega sektorja, zavezance in minimalne vsebine tega sistema s ciljem povečanja energetske učinkovitosti in uporabe obnovljivih virov energije v stavbah, ki jih uporabljajo osebe javnega sektorja.

Na podlagi 2. člena Uredbe se sistem upravljanja z energijo vzpostavi v stavbah in posameznih delih stavb, ki so v lasti Republike Slovenije ali samoupravne lokalne skupnosti in v uporabi državnih organov, samoupravnih lokalnih skupnosti, javnih zavodov, javnih gospodarskih zavodov, javnih skladov, javnih agencij in ustanov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija ali samoupravna lokalna skupnost, in katerih skupna uporabna površina presega 250 m2.

Uredba določa tudi izjeme, in sicer stavbe ali objekte, ki so v skladu z Uredbo o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena razvrščeni v klasifikacijske ravni objektov:

  • 124 stavbe za promet in stavbe za izvajanje komunikacij;
  • 1251 industrijske stavbe, ki se ne ogrevajo ali klimatizirajo na temperaturo v prostorih, višjo od 12 oC;
  • 1252 rezervoarji, silosi in skladišča;
  • 1271 nestanovanjske kmetijske stavbe;
  • 1274 druge stavbe, ki niso uvrščene drugje;
  • 12722 pokopališke stavbe;
  • 24201 obrambni objekti.

V skladu s 5. členom Uredbe sistem upravljanja z energijo vključuje:

  1. izvajanje energetskega knjigovodstva;
  2. določitev in izvajanje ukrepov za povečanje energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov energije;
  3. poročanje odgovorni osebi zavezanca o rabi energije, s tem povezanih stroških in izvajanju ukrepov.

Energetsko knjigovodstvo je sistem zbiranja in spremljanja podatkov o rabi energije v stavbi ali posameznem delu stavbe in se vodi kot informatizirana zbirka podatkov na podlagi identifikacijske oznake stavbe ali dela stavbe. Za vzpostavitev informatizirane zbirke energetskega knjigovodstva je zadolženo Ministrstvo za infrastrukturo, ki bo tudi izvajalo nadzor nad izvajanjem Uredbe. Zavezanci pa bodo morali v informatizirano zbirko najmanj enkrat letno, in sicer do 31. marca za predhodno leto, vpisati podatke o:

  • letni rabi energije in energentov v stavbi ali posameznem delu stavbe;
  • letnih stroških za porabljeno energijo in energente v stavbi ali posameznem delu stavbe;
  • tehničnih lastnostih stavbe ali posameznega dela stavbe (lastnostih ovoja in tehničnih sistemov stavbe, profilu rabe energije, vključno s podatki o zasedenosti stavbe in številu uporabnikov);
  • načrtovanih in izvedenih ukrepih za povečanje energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov energije.

Praviloma zagotovi vnos podatkov v informatizirano zbirko za vse zavezance v stavbi zavezanec, ki upravlja največjo uporabno površino stavbe, razen če se zavezanci dogovorijo drugače. Podatki energetskega knjigovodstva za več stavb ali delov stavb enega ali več zavezancev se združujejo v zbirno energetsko knjigovodstvo.

V skladu s 7. členom Uredbe zavezanci izvajajo ukrepe za povečanje energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov, ki so navedeni v energetski izkaznici stavbe oz. stavb ter ozaveščajo in izobražujejo uporabnike stavb na področju učinkovite rabe energije, pravilnega naravnega prezračevanja in pravilnega osvetljevanja ob upoštevanju dnevne svetlobe ter napotujejo na redno vzdrževanje stavb v skladu s predpisom, ki ureja graditev objektov, z namenom ohranjanja ali izboljšanja ravni energetske učinkovitosti stavb, določene s predpisom, ki ureja učinkovito rabo energije v stavbah.

Pri tem Uredba določa tudi minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti stavb, ki jih na novo pridobijo v uporabo organi državne uprave in so po dejanski rabi v skladu z Uredbo o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena (Uradni list RS, št. 109/11) opredeljene kot poslovne stavbe, če je njihova letna dovedena energija za stavbo ali posamezni del stavbe v primeru merjene energetske izkaznice največ 100 kWh/m2a oziroma je pri novogradnjah potrebna toplota za ogrevanje največ 25 kWh/m2a, na podlagi prehodnih določb pa v prehodnem obdobju do leta 2020 izpolnjujejo minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti, če je letna dovedena energija za stavbo ali posamezni del stavbe v primeru merjene energetske izkaznice največ 150 kWh/m2a oziroma je pri novogradnjah potrebna toplota za ogrevanje največ 35 kWh/m2a.

Po Uredbi mora zavezanec zagotoviti merjenje porabe električne energije, zemeljskega plina in toplote za vsako stavbo oziroma posamezen del stavbe posebej, razen tam, kjer meritev ni ekonomična. V skladu s prehodnimi določbami morajo zavezanci zagotoviti merjenje porabe električne energije, zemeljskega plina in toplote najpozneje do 31. decembra 2018.

Strokovni članki
Etični izzivi odvetništva

Gaja Ana Pavliha

piše: mag. Gaja Ana Pavliha, vir: revija Odvetnik, številka 5(83)/2017

Reševanje odvetniških etičnih izzivov je pogosto zahtevno, saj pri tem v odvetniku poteka boj med pravom, poklicno etiko, lastno vestjo, pravnim občutkom, splošno etiko in drugimi vidiki. Pri tem poštena pot pogosto pomeni tudi daljšo in težjo pot. Dandanes se nam neredko zdi, da so moralne in etične razsežnosti (pre)hitro poteptane v zameno za dobiček, družbeni ugled ali kako drugo osebno korist. V ospredju sta pogosto predvsem individualizem in posledično boj za lastno preživetje, ne glede na ceno, ki jo tovrstno obnašanje zahteva.

Namen tega prispevka je orisati odvetniško poklicno etiko prek strnjenega prikaza nekaterih etičnih dolžnosti in izzivov, ki jih ureja Kodeks odvetniške poklicne etike in s katerimi se (slovenski) odvetniki soočajo v praksi. Nekaj besed bo namenjenih tudi predlogom za izboljšanje trenutnega stanja in ureditve.

Etika je nedvomno neločljiv del odvetniškega dela in domala vsakega pravniškega poklica. Pravniki se namreč nenehno soočajo z določanjem meje med tistim, kar je prav, in tistim, kar ni. Sleherni pravnik bi torej moral biti etično zasidran, saj lahko le na takem temelju uresničuje pravico. Menim, da je prav etična naravnanost ena izmed temeljnih prvin, ki kažejo na dobrega odvetnika oziroma pravnika. Zato je izredno pomembno, da vsak pravnik pozna (in spoštuje) splošna etična načela, načela poklicne etike in etične kodekse pravniških poklicev. Zavedati bi se moral, da so pravičnost, etika in morala spiritus agens njegovega delovanja.

Odvetniška poklicna etika

Odvetništvo je poklic, ki od nosilca ne zahteva le strokovno podkovanega znanja, temveč tudi vrednotno ustrezno ravnanje, tako v poklicnem kot v zasebnem življenju. Ko govorimo o odvetniški poklicni etiki, je pomembno vedeti, kaj je telos oziroma namen odvetniškega poklica. Po eni strani odvetnik pomaga ljudem iskati pravičnost, po drugi pa svoje delo opravlja zaradi lastnega preživetja oziroma zaslužka. Med tema ciljema mora odvetnik nenehno iskati ravnotežje. Pri tem mora paziti, da pri pehanju za ciljem ne krene s poti, temveč se med svojim poklicnim delovanjem trdno drži pravnih in etičnih meja.

Poglaviten vir odvetniške etike je Kodeks odvetniške poklicne etike (kodeks), ki je bil sprejet 16. decembra 1994 na skupščini Odvetniške zbornice Slovenije (OZS). Kodeks določa temeljna etična načela in pravila slovenskega odvetništva, pri čemer naj bi vsi odvetniki skrbeli, da skupaj s kolegi spoštujejo kodeks, in si poleg tega prizadevali, da v svoje delo vnašajo popolnejše etične prvine. Določbe etične narave najdemo tudi v preostalih virih, na primer v Zakonu o odvetništvu, Statutu OZS, nekaterih pravilnikih in poslovnikih, dokumentih na evropski in mednarodni ravni itd.

Etični izzivi odvetniškega poklica

Pri odvetnikovem delu se v odnosu do klientov, kolegov in javnosti nenehno pojavljajo etični izzivi. Odvetnik ima namreč številne etične dolžnosti v razmerju tako do strank kot tudi do drugih oseb, prava in pravosodnega sistema.

1. Za zaprtimi vrati odvetniških pisarn

Neetično obnašanje je ponekod mogoče zaznati že med samimi zaposlenimi znotraj odvetniških pisarn, kar ima potencialen vpliv na njihovo poklicno delovanje v odnosu do tretjih oseb. Na podlagi podatkov študije, ki jo je opravil avstralski pravniški svet, je bilo ugotovljeno, da so neetična ravnanja, kot so nadlegovanje, diskriminacija, ustrahovanje in podobno, pogosta tudi znotraj odvetniških pisarn. Nadalje se pri slovenskem Varuhu človekovih pravic srečujejo s pritožbami, da se v odvetniških pisarnah izkorišča mlajše sodelavce. Zagotovo je izredno pomembno, da se etika uresničuje že za štirimi stenami odvetniških pisarn, nato pa tudi povsod drugod.

2. Odvetnikov odnos do strank

Razmerje med odvetnikom in stranko ima za odvetniški poklic bistven pomen, poleg tega se v tem razmerju pogosto pojavljajo etični izzivi. Pomembno je, da odvetnik v prvi vrsti ohranja brezpogojno in popolno neodvisnost od vsakega zunanjega vpliva pri obrambi strank. Ko odvetnik sprejme zastopanje neke stranke, ga mora izvrševati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške poklicne etike. Zagotovo ne sme stranke obravnavati kot objekt, prek katerega lahko (dobro) zasluži. Nepoštena ravnanja nakazujejo, da odvetnika bolj zanimata lastna kariera in zaslužek kot pa strankini legitimni interesi.

Eden od etičnih izzivov, s katerimi se odvetnik sooča v razmerju do stranke in tudi do pravosodnih organov, je uporaba možnih zakonitih sredstev v korist lastne stranke. Odvetnik načeloma sme uporabiti vsako možno in dopustno zakonito sredstvo, za katerega meni, da lahko njegovi stranki koristi. Pri tem je relevantno vprašanje, ali sme vložiti (očitno neutemeljeno) pravno sredstvo, z izključnim namenom, da doseže odlog nastanka neugodnih posledic za zastopano stranko? Ali tako ravnanje pomeni kakovostno zastopanje ali pa zlorabo procesnih pravic v korist klientov? Pravniška stroka je pri tovrstnih vprašanjih razdeljena na dva diametralno nasprotna si pola, kar kaže na zapletenost tega etičnega izziva. Na eni strani nekateri zagovarjajo stališče, da se odvetnik lahko oprime vseh pravno dovoljenih orodij, ki so njegovi stranki v korist. Pri tem del strokovnjakov celo zagovarja tezo, da je to odvetnikova etična dolžnost (in ne le izbira). Nasprotno naj bi šlo za kršitev poklicne etike, ko bi odvetnik tako pravno sredstvo vložil le zaradi golega nagajanja nasprotni stranki ali ko bi stranko sam napeljeval k zlorabi pravice. Na drugi, povsem nasprotni strani pa strokovnjaki zagovarjajo uporabo le tistih institutov, ki sovpadajo z etičnimi načeli in pravili. Hkrati opozarjajo, da običajno ne obstajajo pravno dovoljeni cilji, ki bi opravičevali pravna sredstva, katerih edini namen je zavlačevanje s postopkom. Tudi sama se pridružujem stališču, da odvetniki pri zastopanju svojih strank ne bi smeli uporabljati nezakonitih sredstev in ciljev, kakor tudi ne zlorab pravic in preostalih neetičnih ravnanj.

Nadalje odvetnika med drugim obvezujejo dolžnosti lojalnosti, zaupnosti in varstva poklicne tajnosti. Na področju zaupnosti zagotovo pomeni sporen etični izziv prevzem zastopanja tretje osebe zoper svojo sedanjo ali nekdanjo stranko. V zvezi s tem je bil leta 2009 kodeks dopolnjen s pravilom, po katerem odvetnik tudi po prenehanju pooblastilnega razmerja ne sme prevzeti zastopanja zoper svojo nekdanjo stranko, če bi lahko s tem prekršil načelo zaupnosti. Slovensko odvetništvo torej ne pozna absolutne prepovedi zastopanja zoper svojo nekdanjo stranko, zaradi česar se je treba vprašati, ali je trenutna ureditev dovolj stroga. Po eni strani bi lahko odgovorili pritrdilno, saj naj bi relativna prepoved varovala načelo zaupnosti. Poleg tega je verjetnost, da odvetnik prevzame primer proti svoji nekdanji stranki, precej visoka, ker je Slovenija majhna država, prav tako se njeni državljani radi pravdajo. Na omenjeno vprašanje bi lahko odgovorili tudi negativno, kajti pri nas imamo široko izbiro odvetnikov, povrhu tega je načelo zaupnosti eno od temeljnih načel odvetništva. Menim, da slednji razlog pretehta, zaradi česar bi lahko uvedli absolutno prepoved zastopanja zoper nekdanjo stranko. Čeravno bi to pomenilo strogo omejitev, je načelo zaupnosti vendarle temelj, na katerem je zgrajeno vsakršno odvetnikovo razmerje s stranko, zato bi ga morali v celoti zavarovati, tako med trajanjem kakor tudi po prenehanju tega razmerja.

3. Izkazovanje etičnih prvin nasproti preostalim

Čeravno so spiritus agens odvetnikovega delovanja njegove stranke, je izredno pomemben tudi odvetnikov odnos do nasprotnih strank, drugih odvetnikov in preostalih sodelujočih v konkretnih postopkih. Odvetnik mora pri svojem delu vselej obzirno upoštevati tudi preostale vpletene, recimo po naslednjem merilu: »Mera prava ni samo moja mera, vselej gre tudi za mero do drugega.« Odvetnik je del pravosodnega sistema, zato njegova naloga ni le varovanje interesov lastne stranke.

Odvetnik mora torej v razmerju do nasprotne stranke spoštovati etične norme, si prizadevati za mirno rešitev spora ter poskušati s taktnostjo, subtilnostjo in objektivnostjo preprečiti morebitno zaostritev sporov. Izjemno pomembno je določilo kodeksa, ki odvetniku prepoveduje izkoriščati zmoto, nepoučenost ali boječnost nasprotne stranke, da bi dosegel neupravičen uspeh za lastno stranko.

Odvetnik je dolžan izkazovati spoštovanje tudi nasproti odvetniškim kolegom. Etični problemi v odnosu do teh – na primer različne oblike nelojalne konkurence in samoreklamiranje – nastajajo predvsem zaradi vse manjše kolegialnosti in večje tekmovalnosti. Kodeks vsebuje izrecno prepoved reklamiranja in vodilo, da naj odvetniki med seboj tekmujejo le s kakovostjo svojega dela. Obstajajo argumenti za in proti taki absolutni prepovedi oglaševanja. Nekateri strokovnjaki nasprotujejo slovenski per se prepovedi oglaševanja v odvetniškem poklicu, saj menijo, da je taka ureditev zastarela in prestroga. V nekaterih državah, na primer v Združenih državah Amerike, je oglaševanje odvetniških storitev dovoljeno. Čeprav se strinjam s posameznimi argumenti proti trenutni ureditvi, menim, da ima prepoved reklamiranja več dobrih kot slabih plati. Ta etična prepoved preprečuje razmah odvetništva kot čisto komercialne dejavnosti, ki bi se jo v družbi vsepovprek oglaševalo. Zagotovo je s tako prepovedjo težje najti (dobrega) odvetnika, a tudi reklama ne bi nič povedala o kakovosti odvetniških storitev, hkrati pa velja, da »dober glas seže v deveto vas«.

4. Odvetnik, pravosodni sistem in pravo

Ne nazadnje vežejo odvetnika tudi nepogrešljive dolžnosti v razmerju do prava in pravosodnega sistema. Ena od poglavitnih odvetnikovih obvez je izkazovanje zvestobe pozitivnemu pravu, kajti pravo mora spoštovati. Odvetniki se morajo vzdržati nezakonitih ravnanj in kot del pravosodja skrbeti za to, da se sodbe spoštujejo. Strinjam se z vrhovno sodnico Nino Betteto, ki je nekoč dejala, da je dober odvetnik lahko sodnikov najboljši pomočnik. Odvetniki morajo pri opravljanju svojega poklica spoštovati sodne in preostale oblastvene organe tako, da varujejo ugled teh organov, krepijo zaupanje javnosti v njihovo delo, napotujejo lastne stranke k spoštljivemu odnosu in se vzdržujejo morebitnih žaljivih ali omalovažujočih izjav o delu in odločitvah teh organov.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Obdavčitev izplačil nadzornikom

Tanja Kaltnekar

piše: mag. Tanja Kaltnekar, vir: revija Denar 478/2017

Pri izplačilu dohodkov članom nadzornih svetov in članom upravnih odborov je potrebna določena pazljivost, saj obdavčitev teh dohodkov ni enaka. Nanjo vpliva izbran sistem upravljanja, ki ga ima družba, status prejemnika ter okoliščina, ali je član hkrati tudi v delovnem razmerju pri tem istem izplačevalcu.

Za pravilno obdavčitev je treba vedeti, komu se izplačuje nagrada

Čeprav je zgolj manjši del družb v Sloveniji organiziranih kot delniške družbe, se še vedno pojavljajo dileme, kako pravilno izvesti plačila članom nadzornega sveta ali članom upravnega odbora, pri čemer so nekateri zaposleni, drugi ne, včasih se izplačilo izvede celo tujcu, ali pa izplačilo prejme slovenski davčni rezident od tuje družbe.

Na pravilno obdavčitev vpliva več dejavnikov in v nadaljevanju predstavljam najpomembnejše.

Kaj je nadzorni svet?

Nadzorni svet je organ v dvotirnem sistemu upravljanja delniške družbe, lahko pa tudi družbe z omejeno odgovornostjo, kar v praksi sicer redkeje srečamo. Pri dvotirnem sistemu imamo upravo oziroma upravljavski organ, ki ga nadzira in usmerja drug organ, to je nadzorni svet. Tega imenujejo ob ustanovitvi ustanovitelji družbe, kasneje ga voli skupščina. Tak organ je lahko oblikovan tudi v primeru drugih organizacij, na primer zadrug. Naloge nadzornega sveta in uprave so jasno ločene.

Plačila članom nadzornega sveta se obravnavajo kot dohodki iz drugega pogodbenega razmerja skladno z 38. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Pri tem ni pomembno, ali je član nadzornega sveta hkrati tudi v delovnem razmerju pri tej družbi ali deluje kot zunanji predstavnik. Plačila za opravljeno delo v nadzornem svetu izhajajo iz korporacijske zakonodaje in ne iz sklenjenega delovnega razmerja, kar z davčnega vidika pomeni, da je obdavčitev enaka za vse. Vsi prejeti dohodki (osnovno plačilo, sejnine, nagrade, povračila stroškov, ...) se obdavčijo na način, da se upoštevajo 10-odstotni normirani stroški in izplačevalec odvede 25-odstotni davčni odtegljaj iz naslova dohodnine.

Poleg akontacije dohodnine je izplačevalec dolžan obračunati in plačati še prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.

Prispevki delojemalca:

  • prispevek za zdravstveno zavarovanje: 6,36 odstotka od dohodka
  • prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje: 15,5 odstotka od dohodka (samo v primeru, če prejemnik dohodka ni polno pokojninsko zavarovan na drugi osnovi; če oseba prejema pokojnino, tudi ni tega prispevka)

Prispevki delodajalca oziroma izplačevalca:

  • prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje: 8,85 odstotka od dohodka
  • prispevek za poškodbe pri delu: 0,53 odstotka od dohodka

Tehnično se o izplačilu poroča v REK 2 obrazcu, oznaka dohodka 1503 in obrazcu iREK z oznako dohodka 1230.

Kot dohodek nadzornika se obravnava tudi izplačilo potnih stroškov in stroškov nočitev, povezanih z opravljanjem nadzorne funkcije. Prejemnik takih stroškov, ki je slovenski davčni rezident, lahko dejanske stroške uveljavlja v ugovoru na informativni izračun dohodnine ali pred tem na način, da do 5. februarja tekočega leta za preteklo leto pošlje davčnemu organu pisni zahtevek s podatki in dokazili o dejansko nastalih stroških.

Če plačila za opravljanje nadzorne funkcije prejme davčni rezident od tujega izplačevalca, je dolžan sam vložiti napoved za odmero davka in prispevkov, in sicer do 15. v mesecu za pretekli mesec. Davčni organ mu o tem izda odločbo. Z njo mu odmeri tudi prispevke, tako delojemalca kot delodajalca, razen prispevka za poškodbe pri delu.

Enaka obravnava izplačil velja tudi za predstavnike delavcev v nadzornem svetu.

Enotirni sistem in upravni odbor

ZGD-1 dopušča tudi uporabo enotirnega sistema vodenja družb in organizacij. V tem primeru se formira upravni odbor družbe. Njegovi člani so lahko zaposleni ali zunanji. Za razliko od članov nadzornega sveta je obdavčitev z dohodnino pri članih upravnega odbora drugačna.

ZDoh-2 v 1. točki drugega odstavka 37. člena določa, da se kot dohodek iz delovnega razmerja štejejo tudi dohodki, prejeti za vodenje ali vodenje in nadzor poslovnega subjekta, ki je pravna oseba, na podlagi poslovnega razmerja. Iz tega sledi, da plačila članu upravnega odbora družbe z enotirnim sistemom upravljanja, ki svoje funkcije ne opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sodijo med dohodke iz delovnega razmerja, skladno s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZDoh-2. O tem dohodku se poroča po obrazcu REK 1, vrsta izplačila 1108 – dohodek, prejet za vodenje poslovnega subjekta in iREK, šifra izplačila 1109 – drugi dohodki iz delovnega razmerja.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Odkrivanje kraj in goljufij iz računovodskih izkazov

revija Poslovodno računovodstvo

piše: dr. Mateja Gorenc, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2017

Prevare in goljufije srečamo v poročanju medijev, na delovnem mestu, navsezadnje tudi v zasebnem življenju. Prirejanje računovodskih izkazov in gospodarski kriminal na splošno so pogostejši v trenutkih gospodarske krize, ko podjetja posegajo po različnih metodah in tehnikah, tako da prirejajo računovodske izkaze. V tujini že kar nekaj časa pri odkrivanju nepravilnosti v računovodskih izkazih uporabljajo Benfordov zakon. Benfordov zakon lahko uporabimo kot hitri test pri preverjanju, ali so računovodski podatki zanesljivi (verodostojni) ali izmišljeni (se pravi, da je prisotna prevara). S testom lahko posumimo, ali gre za prevaro, če so prve števke porazdeljene drugače, kot bi morale biti, če bi bile res rezultat izračunov. Seveda pa za dokaz prevare na sodišču to ne zadošča, tako dobimo le osnovo za nadaljnje preiskave.

1 UVOD

Tehnik za odkrivanje kraj in goljufij iz računovodskih izkazih je mnogo. Benfordov zakon je izredno učinkovit pripomoček, saj lahko z njegovo uporabo odkrivamo prevare, ki se nanašajo na izmišljene, prirejene ali zaokrožene številke pri računovodskih izkazih. Benfordov zakon je matematično orodje in je eden od načinov, s katerim lahko ugotovimo, ali gre pri preiskovanih računovodskih izkazih za nenamerne napake ali prevare. Benfordov zakon pravi, da imajo ponarejena števila nekoliko drugačen vzorec od veljavnih oziroma naključnih vzorcev in da številke padajo v vzorec dosledno. Števila se na prvem mestu z majhnimi vsotami (1, 2, 3, 4) pojavljajo mnogo pogosteje kot pa večje vsote števk (5, 6, 7, 8, 9) (Nigrini, 2012). V tujini že nekaj časa uporabljajo Benfordov zakon pri odkrivanju nepravilnosti v računovodskih izkazih.

2 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA NASTANEK KRAJ IN GOLJUFIJ

V podjetju je mogoče najti vrsto dejavnikov, ki tako ali drugače vplivajo na posameznika, da stori krajo ali goljufijo. To so predvsem slabe in neredne notranje kontrole, slabi informacijski sistemi, nepopolno zapolnjen delovni čas, prepogosto ali preredko menjavanje ljudi na nadzorovanih delovnih mestih, vodstvo ne kaže svojim podrejenim pretirane naklonjenosti in se zanje sploh ne zmeni, slaba dokumentacija. Poleg vseh organizacijskih dejavnikov pa na posameznika vpliva še mnogo drugih človeških – lastnih dejavnikov. Ti se kažejo predvsem kot plačilna nesposobnost posameznika, želja po višjem življenjskem standardu, koristi, ki jo bo posameznik s krajo ali goljufijo pridobil, ter morebitna ohranitev trenutnega delovnega mesta. Na vse našteto vplivajo še pohlep, maščevanje in egoizem, ki se kažejo kot osebne lastnosti posameznika (Godec Zidar, 2007: 9–10).

Zaradi različnih motivov in vzrokov se k krajam in goljufijam nagiba tudi poslovodstvo podjetja. Vzroki so predvsem želje posameznikov po uresničitvi lastnih pričakovanj, napredovanje, pridobitev raznih ugodnosti, izboljšanje položaja podjetja na svetovnih trgih, zvišanje tečaja delnic, izboljšanje ali ohranjanje dobrega imena podjetja, ohranjaje uspešnosti podjetja, predvsem s stališča uresničevanja pričakovanj lastnikov podjetja in zaradi novih vlagateljev (Koletnik in Kolar, 2008: 154–155).

3 ODKRIVANJE KRAJ IN GOLJUFIJ V RAČUNOVODSKIH IZKAZIH

Obstaja širok spekter metod za odkrivanje kraj in goljufij. Računovodski forenziki se ukvarjajo s preprečevanjem in z ugotavljanjem gospodarsko-kriminalnih dejanj (Koletnik, Kolar, 2008: 21). Imajo pomembno vlogo pri preprečevanju in odkrivanju ter tudi pri dokazovanju prevar. Forenzično presojanje delimo na preprečevalno (preventivno) in popravljalno (kurativno). Preventivno presojanje pomeni, da je forenzik vključen v presojanje gospodarskih stanj, procesov in dognanj in že na ravni priprave podlag za odločanje. Na tak način preprečuje prevare in druga nedovoljena dejanja. Preizkusimo lahko na primer, ali je vzpostavljen ustrezni nadzorni sistem, ki omogoča zakonito delovanje. Opravi se lahko tudi temeljita presoja zanesljivosti poslovodnih in drugih oseb, pri čemer se ugotovi, ali so te osebe zaupanja vredne in bodo opravljale dejavnost poklicno-etično ter strokovno neoporečno. Kurativno presojanje pa pomeni, da potrebujemo presojevalca oziroma forenzika takrat, ko je bilo kaznivo dejanje že storjeno ali pa obstaja velik sum, da se bo le-to zgodilo. V teh primerih forenzik naknadno presodi vzroke, posledice in vsebino takega dejanja (Koletnik, Kolar, 2008: 125).

Tradicionalni načini odkrivanja prevar se običajno začnejo z navedbo ali anomalijo, da nekaj ni pravilno. To je znak, da je treba opraviti dodatne preiskave, računalniške poizvedbe in intervjuje. Statistične metode so postale zelo učinkovite pri odkrivanju sumljivih področij, ki kažejo na morebitne prevare. Te metode povečini zahtevajo napredno znanje. Benfordov zakon je zato v učinkovito pomoč forenzičnim računovodjem pri odkrivanju prevar, rezultat njegove uporabe pa sta prihranek časa in nižji stroški revidiranja (Asllani, 2014: 130–131).

Benfordov zakon je ena izmed rešitev, ki jih je mogoče uporabljati za pridobivanje podatkov o morebitnih prevarah. Ključnega pomena za odkrivanje prevar je zbiranje podatkov. Danes večina podjetij uporablja rešitve, ki so dostopne preko interneta. Programa, kot sta Oracle in SAP, družbam omogočata opravljanje računovodskih in finančnih dejavnosti ter dejavnosti s človeškimi viri preko interneta. To omogoča večjo dostopnost uporabnikov, prav tako pa tudi večjo manipulacijo s podatki (Tapp, Burg, 2001: 22).

4 BENFORDOV ZAKON

Zgodba o prvi števki se je pričela leta 1881, ko je Simon Newcomb opazil, da so logaritemske tabele bolj obrabljene na začetku kot na koncu. Sklepal je, da uporabniki tabel pogosteje potrebujejo desetiške logaritme števil, ki se začnejo z nižjo števko. Postavil je celo domnevo, da se prva značilna števka c pogosto pojavlja v skladu z logaritmičnim zakonom, to je z verjetnostjo P(c = n) = log(n + 1) – log n = log(1 + 1/n), n = 1,2,3,…., 9 (Hladnik, 2002: 140).

Newcombovo odkritje je bilo dalj časa pozabljeno, ponovno so se ga spomnili čez več kot petdeset let. Leta 1938 se je Frank Benford, fizik, zaposlen v nekem podjetju za distribucijo električne energije, ponovno lotil pojava (Hladnik, 2002: 141).

Sprva se je Benfordov zakon uporabljal le za matematične in fizikalne konstante ter za geografske podatke. Hal Varian je leta 1972 navedel, da je zakon mogoče uporabiti za preverjanje številk pri odločitvah javnega načrtovanja (Ramaswamy, Leavins, 2007: 28).

Nigrini je leta 1994 dokazal, da se Benfordov zakon lahko uporablja pri odkrivanju prevar oziroma goljufij. Njegova raziskava temelji na tem, da posamezniki zaradi psiholoških in omenjenih situacij ustvarjajo prevarantska števila (?zer, Babacan, 2013: 31). Domneva se tudi, da je on prvi raziskovalec, ki je obširno vpeljal in preizkusil Benfordov zakon na področju računovodskih izkazov s ciljem odkriti morebitne prevare v njih (Durtschi, Pacini, 2004: 22).

Benfordov zakon pravi, da se verjetnost pojavljanja števk na različnih mestih v številu logaritmično zmanjšuje, ko se vrednost števke povečuje. To je v nasprotju z intuicijo, ki navaja, da so števke porazdeljene enakomerno. Zato se Benfordov zakon uporablja predvsem kot sredstvo za prepoznavanje ponarejenih podatkov (Tolle, LaViolette, 2000: 331). Uporablja se tudi kot forenzično orodje za primerjanje dejanske pogostosti števk s pričakovanimi frekvencami (Moore, Benjamin, 2004: 5).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Odškodninska odgovornost direktorjev javnih zavodov

Katarina Rajgelj

piše: Katarina Rajgelj, vir: revija Odvetnik, številka 5(83)/2017

Drugače kot odškodninska odgovornost poslovodnih oseb gospodarskih družb, ki je posebej urejena v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1), je ureditev odškodninske odgovornosti direktorjev javnih zavodov v veljavni pravni ureditvi izrazito podhranjena. In ker so odškodninski zahtevki zoper direktorje javnih zavodov izjemno redki, tudi sodna praksa s tega področja še ni ustaljena, zato se pojavljajo vprašanja, na katera sodna praksa še ni odgovorila.

Odškodninska obveznost je obveznost subjekta (odgovorne osebe), da poravna škodo, za katero je odgovoren. Odškodninska odgovornost je tista vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt tega razmerja (odgovorna oseba) dolžan povrniti povzročeno škodo drugemu subjektu (oškodovancu), drugi subjekt (oškodovanec) pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev. Odškodninske odgovornosti delimo na različne vrste. Poleg delitve na subjektivno (krivdno) in objektivno (odgovornost ne glede na krivdo) odškodninsko odgovornost, poznamo še pogodbeno (poslovno) in nepogodbeno (neposlovno ali deliktno) odškodninsko odgovornost. Pogodbena odškodninska odgovornost je odgovornost za škodo, ki nastane zato, ker kdo prekrši kakšno pogodbeno (poslovno) obveznost. Gre torej za kršitev pogodbe. Nepogodbena (deliktna) odškodninska odgovornost pa je odgovornost za škodo, ki nastane zato, ker nekdo poseže v tujo korist, ne da bi bil z oškodovancem v kakšni poslovni zvezi.

Direktor zavoda organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod ter je odgovoren za zakonitost dela zavoda. Direktorji javnih zavodov imajo v javnem zavodu praviloma dvojni položaj, in sicer statusnopravni položaj direktorja (poslovodje) in delovnopravni položaj delavca v delovnem razmerju. Direktorje javnih zavodov na ta položaj imenujejo pristojni organi, medsebojne pravice in obveznosti pa nato javni zavod in direktor uredita v pogodbi o zaposlitvi. V imenu delodajalca pogodbo o zaposlitvi z direktorjem javnega zavoda sklepa svet zavoda oziroma njegov predsednik. Razmerje med javnim zavodom in direktorjem javnega zavoda ima tako značilnosti mandatnega razmerja (prvi odstavek 766. člena Obligacijskega zakonika – OZ) oziroma delovnopravnega razmerja.

Medtem ko odškodninsko obveznost direktorjev gospodarskih družb podrobno ureja ZGD-1, se glede vprašanj odgovornosti direktorjev javnih zavodov uporabljajo določbe OZ, eventualno Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Zakon o zavodih (ZZ) kot krovni zakon nima specialnih določb glede odškodninske obveznosti direktorjev zavodov. ZDR-1 pa v 177. členu le na splošno ureja odškodninsko odgovornost v delovnem razmerju, posebnih določb v zvezi z odškodninsko odgovornostjo poslovodij pa nima.

Odškodninska odgovornost poslovodnih oseb gospodarskih družb po ZGD-1 ima značilnosti pogodbene (poslovne) obveznosti. Njihova odškodninska odgovornost je strožja kot odškodninska odgovornost preostalih delavcev po 177. členu ZDR-1. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da se odškodninska odgovornost direktorja gospodarske družbe, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, presoja na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah, in ne Zakona o delovnih razmerjih. Pri tem je izpostavilo, da je odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora strožja kot odškodninska odgovornost preostalih delavcev po 182. členu ZDR (zdaj 177. člen ZDR-1), kar je glede na položaj, ki ga zasedajo, razumljivo. Za poslovodno osebo namreč velja skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, za katerega se domneva tudi ustrezna usposobljenost in obveščenost in je torej ZGD-1 v tem smislu v razmerju do ZDR lex specialis.

Pri tem je treba omeniti, da je odgovornost delavca v delovnem razmerju sicer manj stroga, saj slednji v skladu s prvim odstavkom 177. člena ZDR-1 odgovarja samo v primeru, ko škodo povzroči namenoma (dolus) ali iz hude malomarnosti (culpa lata), ne pa tudi, če je škoda posledica njegove navadne malomarnosti (culpa levis). Glede na omenjeno stališče Vrhovnega sodišča torej pogodba o zaposlitvi direktorja (gospodarske družbe) ne razbremenjuje odgovornosti za navadno malomarnost, kot sicer velja za druge delavce. Za odškodninsko odgovornost zaposlenega direktorja gospodarske družbe se skladno s sodno prakso uporabljajo določbe ZGD-1.

Kako pa je z odškodninsko odgovornostjo direktorjev javnih zavodov, za katere določbe ZGD-1 ne veljajo?

Direktorji javnih zavodov so praviloma v zavodu tudi zaposleni. Glede na navedeno se postavlja enako vprašanje, kot se je postavilo za tiste poslovodne osebe v gospodarskih družbah, ki to delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ali za škodo, ki jo direktor povzroči javnemu zavodu (torej delodajalcu), odgovarja na podlagi prvega odstavka 177. člena ZDR-1 (odškodninska odgovornost delavca) ali na kakšni drugi pravni podlagi?

Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Direktor javnega zavoda je torej že po splošnih pravilih OZ dolžan voditi posle s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Izpolnjevati mora obveznosti, ki mu jih nalagajo zakoni, drugi podzakonski predpisi ter pogodba o zaposlitvi. V primerih, ko javni zavod (delodajalec) direktorju očita, da je do škode prišlo zaradi kršitve njegovih obveznosti, ki jih ima po pogodbi o zaposlitvi, ZZ in drugih predpisih, je po mojem mnenju odškodninsko odgovornost direktorja javnega zavoda treba presojati po pravilih OZ o poslovni odškodninski odgovornosti. Po teh pravilih je ekskulpacija povzročitelja škode težja, drugačni (daljši) pa so tudi zastaralni roki za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov.

Čeprav je odškodninska odgovornost direktorjev gospodarskih družb urejena v specialnih določbah ZGD-1, ni razumnega razloga, da bi bila odškodninska odgovornost poslovodje (direktorja) javnega zavoda bistveno drugačna, še posebej pa ne bi smela biti lažja.

V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZFPPIPP (ki velja tudi za javne zavode) mora poslovodstvo (direktor) zagotoviti, da družba (v tem primeru javni zavod) posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke. Direktor javnega zavoda se bo razbremenil svoje odgovornosti za škodo, če bo dokazal, da je ravnal v skladu z dolžno skrbnostjo. Četrti odstavek 28. člena ZFPPIPP tako smiselno določa, da je direktor javnega zavoda prost odškodninske odgovornosti, če dokaže, da je pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnal s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja zavodov. Direktor javnega zavoda se lahko sklicuje tudi na razbremenitev odgovornosti iz razlogov, navedenih v 240. členu OZ, v skladu s katerim je direktor javnega zavoda prost odgovornosti tudi, če dokaže, da ni pravilno izpolnil obveznosti zaradi okoliščin, ki jih ni mogel ne preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ni mogel izogniti. Gre torej za vse tiste okoliščine (tveganja), ki jih je direktor javnega zavoda dolžan upoštevati pri izvajanju nalog, vendar se kljub njihovemu ustreznemu upoštevanju uresničijo.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.