Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 3. oktober 2017 / številka 25

Celjski odvetnik in pisatelj mag. Igor Karlovšek je v svojem zadnjem romanu Bahamski dokument posegel na področje tajkunov in njihovih finančnih mahinacij, ki so v letih krize izčrpale Slovenijo in v državi ustvarile bančno luk­njo. Mag. Igor Karlovšek je tudi tisti odvetnik, ki je v Zasavju proti štirim onesnaževalcem, Termoelektrarni Trbovlje, Lafarge Cementu, Steklarni Hrastnik in Tovarni kemičnih izdelkov Hrastnik, kar 21 let zastopal tožeče kmete. Prepričan je, da bi pravna država delovala, če podjetja ne bi kršila zakonodaje in bi bila vsaka kršitev sankcionirana z ustavitvijo proizvodnje ali celo zaprtjem podjetja. V današnjem TFL Glasniku objavljamo povzetek pogovora, objavljenega v reviji Jana.

V današnji Temi tedna se je g. Tomaž Kuralt zaradi negativne izkušnje z zamudo instrukcijskega roka v članku z naslovom Instrukcijski rok poglobil v teorijo upravnega prava in v akte finančne uprave.

pravnega področja izpostavljamo članek Upravičenost do razlike v plači v primeru vštevanja dodatkov v osnovno plačo ter intervju z dr. Alenko Šelih: "V prejšnjem sistemu smo imeli manj političnih pravic, v tem pa manj socialnih". Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Mini davčna reforma, s finančnega področja pa članek z naslovom Presoja potrebe po slabitvi.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Mag. Igor Karlovšek: Kazensko pravo ni prava palica za vzgajanje družbe

Igor Karlovšek

Celjski odvetnik in pisatelj mag. Igor Karlovšek je v svojem zadnjem romanu Bahamski dokument posegel na področje tajkunov in njihovih finančnih mahinacij, ki so v letih krize izčrpale Slovenijo in v državi ustvarile bančno luk­njo. Mag. Igor Karlovšek je tudi tisti odvetnik, ki je v Zasavju proti štirim onesnaževalcem, Termoelektrarni Trbovlje, Lafarge Cementu, Steklarni Hrastnik in Tovarni kemičnih izdelkov Hrastnik, kar 21 let zastopal (tožba je bila vložena 28. aprila 1995) tožnike (kmete). Prepričan je, da bi pravna država delovala, če podjetja ne bi kršila zakonodaje in bi bila vsaka kršitev sankcionirana z ustavitvijo proizvodnje ali celo zaprtjem podjetja.

Pisati ste začeli zelo zgodaj, že v gimnazijskih letih ste objavili roman; menda vas je sestra prepričala, da se raje kot na filozofsko fakulteto vpišete na pravno?

Po naravi sem tekmovalen in že v osnovni šoli sem želel, da učiteljica prebere moj spis, ampak sošolke so bile precej dobre in se ni vedno izšlo. Zato sem se trudil še bolj. Tisti pravi preskok je prišel spet iz tekmovalnosti in trme v drugem letniku. Moje prvo daljše delo je imelo trideset tipkanih strani. Obrt se je tako začela »peči« v glasilih našega razreda in gimnazije. Čeprav je bila kakšna številka povsem moja, mi to ni zadoščalo, zato sem se lotil romana. Tega sem potem nosil po uredništvih in ob tem srečal Kovačiča, Grafenauerja in Pavčka. Prav on ima veliko zaslug za to, da je ta roman potem ugledal luč sveta, in sicer v nadaljevanjih v Mladini leta 1977, kar mi je omogočilo, da sem kupil pianino, saj je glasba ena izmed mnogih mojih ljubezni. Končal sem šest let šole klavirja, tri leta violine in pel v zboru. Po gimnaziji sem se vpisal na primerjalno književnost in filozofijo. To je sestro Janico spravilo precej iz tira. Nahecala je prijateljico, tedaj sodnico v Šmarju, da me je preparirala, kako je pravo super študij. Meni se je tedaj zdel precej pust. Janica je trdila, da lahko kot odvetnik ali sodnik še vedno pišem, če bom pa komparativist, bom končal v knjižnici ali v kakšni šoli. Zato sem avgusta dvignil prijavnico in jo odnesel na pravno fakulteto.

Igor Karlovšek

 

Ali tudi vi živite v skladu z Orwellovo mislijo, da je govoriti resnico v času laži revolucionarno dejanje?

V zasebnem življenju se trudim ostati verodostojen. Postajam pozabljiv in če bi nekomu postregel s polresnico ali lažjo, bi zagotovo pozabil, kaj sem mu povedal, in bi me ujel. Tako je najbolj varno. (Čeprav se včasih kdo razjezi, češ a moraš vedno povedati vse po resnici.) Je pa to vprašanje, ki me vedno znova pritegne tako v zasebnosti kot v poklicu in v pisateljskih vodah. Sedim na obravnavi, kjer se dva pravdata za škodo, ker je eden izmed njiju peljal skozi rdečo, drugi pa skozi zeleno luč. Sodišče zasliši deset prič in pet jih trdi, da je skozi rdečo peljal A, pet pa ravno obratno, da je to storil B. Vsi govorijo izredno prepričljivo, prisegajo, da je resnica to, kar pripovedujejo. Gledam jih in ocenjujem in vem, da jih pol laže, ampak dogodek, kot so ga videli oni, eni zaradi kota, drugi zaradi oddaljenosti, tretji zaradi pričakovanj, kar bi morali videti, četrti zaradi tega, ker bi bilo prav, da vidijo, jemljejo vsi za resničnega, tako kot izpovedujejo. Sodišče odloči in polovica se zgraža, kako sodišče verjame lažnim pričam. Od tu do trditve, da je sodišče podkupljeno itd., ni daleč. Naše objektivne zaznave so pod velikim pritiskom želja v možganih in kadar se zlažemo, hitro in z lahkoto najdemo izgovor, zakaj ni treba povedati resnice. Je pa res, da živimo v času, ko ni več pomembno, kaj je res, saj se veliko bolje prodaja vse kaj drugega. To, kar prinaša denar, je pomembno, saj smo v kapitalizmu, in če resnica ne prinaša dobička, proč z njo. Če se laž bolje prodaja, bomo prodajali laži. Če laž zagotovi lepo žensko, veliko vilo, dober avto, gliser, potem se le redki zaradi morale in poštenja obrnejo proč. Žal.

 

V svoji 30-letni karieri odvetnika ste pravzaprav videli vse, od razpada Jugoslavije do podivjane slovenske tranzicije in zdaj drsenja na rob velikih.

No, vse to smo videli mi vsi, zato je toliko bolj grenko, da nam to vedenje prav nič ne pomaga. Vsi se še spominjamo navdušenja nad samostojnostjo, pričakovanja, zastav v Ljubljani, zanosnih govorov, obljub, da bo Slovenija nova Švica. Potem je prišla streznitev. Izguba jugoslovanskih trgov, nezaposlenost, divje lastninjenje. Slovenija je postala džungla, v kateri so se najbolje znašle barabe. Nihče jih ni znal ustaviti, ko so kradli vsevprek. Na oblasti so bili liberalci, ki so pustili, da naj bi svobodni trg sam reguliral deviantne pojave, a to je bila napaka, ki nas je oddaljila od Švice in pahnila daleč proč na Balkan, kamor tudi spadamo. Zanašanje na pravo, na sodišča in organe pregona je bilo jalovo. Kazensko pravo ni prava palica za vzgajanje družbe. Represija poseže v družbo prepozno, takrat, ko je vlak že odpeljal.

 

Se tudi vi strinjate z mnenjem, da slovenska politika postaja ena samo veliko močvirje … In da se namesto o lastnih razvojnih konceptih danes pogovarja samo še o tem, kaj so ali bodo rekli v Bruslju. In to na škodo svojih državljanov!

Se strinjam. Nobena politična stranka nima dolgoročno jasnega vsebinskega koncepta, ki bi ljudem pokazal, kaj se bo zgodilo, če bo prišla na oblast. Desnica ima včasih veliko bolj leve ideje kot levica in obratno. Edina opcija, ki bi Slovenijo res potegnila naprej, bi bilo poenotenje glede odločilnih smeri razvoja, tega pa stranke niso sposobne, ker vztrajajo vsaka na svojem bregu. Slovenci smo pridni, gospodarni in delovni in državo vlečemo naprej kljub politiki, ki nam meče polena pod noge, ampak ko pride do volitev, nas zajame splošna pozabljivost, spravimo se na okope in pol nas je na eni in druga polovica na drugi strani, pri čemer smo povsem nepripravljeni na kakršnokoli sodelovanje. Politika se zaveda te velike teže na drugi strani in dejstva, da bo njena vladavina trajala samo eno poletje, ker bo drugič zmagala druga opcija. Skrbi jo zase, za to, kako bi ostala na oblasti, ne zanima pa je, kako bi peljala deželo v boljše življenje. Zelo poučen je primer ob državni pomoči slovenskim bankam. Politika se je poenotila, da je treba vreči desno vlado in na oblast je prišla vlada, ki ni imela nobenega znanja, kako naj se vladanja sploh loti. Namesto da bi v Bruselj poslali dobro pogajalsko ekipo strokovnjakov, so iz Ljubljane v Bruselj romali poslušni državni uslužbenci brez sleherne vizije, ne vedoč, kaj se dogaja in kaj bo njihovo hlapčevsko priklanjanje nižjim bruseljskim uradnikom prineslo Sloveniji. Ne želim se spuščati v podrobnosti, ker bodo nekoč predmet sodnih postopkov. Bistvena za razumevanje naše politike je reakcija nekdanje predsednice vlade, ko je izvedela za sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi izbrisanih podrejencev. Sklicala je tiskovno konferenco in triumfirala, da je zmagala, da je imela prav. Vlada je vsaj eno leto zatrjevala, da je bil popoln izbris podrejenega dolga v bankah nujen in obvezen, Evropsko sodišče pa je pojasnilo, da to ne drži, vendar pa da hkrati tudi ni nezakonit. To je pomenilo zmagoslavje za gospo, ki se je veselila, da je imela prav, ko je svojim državljanom izbrisala 600 milijonov prihrankov, ker je tako zahteval Bruselj, čeprav je Evropsko sodišče povedalo, da to ni bilo nujno. Če bi se zgledovala po politikih v bližini, na primer v Italiji, bi videla, da Italija ni privolila v izbris in da še zdaj, ko že veljajo veliko strožja pravila, vodi italijanska politika Bruselj za nos pri državnih pomočeh svojim bankam. Preprosto povedano, italijanska politika ščiti svoje državljane pred izgubo, naša politika pa se veseli, ko oškoduje lastne državljane zaradi ukaza iz Bruslja, ki pa sploh ni bil nujen.

 

Politiki se torej ne bojijo svojih državljanov, ampak uradnikov v Bruslju, ki odločajo o tem, kaj bomo v Sloveniji prodali in kaj ne?

Seveda se ne bojijo, ker računajo na ta status quo položaj in ker vedo, da tudi če bodo kaj naredili narobe, jih bodo na volitvah »njihovi« podprli. Vedo, da rdeči ne bodo volili belih in beli ne bodo volili rdečih, ne glede na program in ne glede na to, kaj obljublja katera izmed strank. Ekipa, ki je na oblasti, s svojim neumnim vodenjem države kar prosi, da ji volilci obrnejo hrbet in dajo priložnost drugi strani, saj bodo potem po enem mandatu premora spet na vrsti prav oni. Ker se vse politične stranke bojijo prav tega začaranega cikla, poskušajo vladati všečno, pri tem pa ne mislijo resno z nobeno reformo, saj če bi res izvedli kakšno pošteno reformo, ki bi tudi bolela, bi jim jezni volilci stoodstotno obrnili hrbet. Tako ostajajo politične stranke na oblasti zaradi oblasti same, zaradi tega, da ni na oblasti nasprotna opcija, in zato, da se nič ne spremeni. Namesto da bi podprli pameten projekt, modro reformo, četudi jo predlaga druga opcija, se prav zaradi tega, da si druga opcija ne bi politično preveč opomogla, trudijo dober predlog zminirati. Ni pomembno, kaj je dobro za Slovenijo, pomembno je, da si druga opcija ne pridobi preveč točk.

 

Kakšen je torej sploh domet slovenske politike in elit?

Trenutni domet slovenske politike je daleč pod potrebno ravnijo. To, da se slovenska politika ne zna dogovoriti ne sama s seboj ne s sosedi, je temeljna in osnovna napaka te politike. Umetnost politike je doseči dogovor. Če se politiki ne znajo dogovoriti, so amputirani v svoji najbolj pomembni lastnosti.

Igor Karlovšek

 

Z zadnjo knjigo Bahamski dokument zbadate oblastnike; ne bojite se torej zameriti nikomur. Gre za zgodbo o slovenskem tajkunu Primožu Levstiku, fantu iz štiristoterice najbogatejših s Forbesove lestvice.

Vedno sem pisal o stvareh, ki so me zanimale, in se prepustil predvidevanjem, kaj se bo zgodilo. V večini primerov sem zadel. Temeljna ideja Bahamskega dokumenta je povezanost kriminala z najvišjo politiko in stališče, da nam država ukrade več denarja kot vsi kriminalci skupaj. V resnici gre za zgodbo o družinskih razmerjih, pretanjenih odnosih med moškim in žensko v vseh formalnih in neformalnih oblikah. V zgodbi je tudi sodišče, brez tega in brez prava v svojih delih ne morem. Ljubo mi je, če lahko prikazujem dogajanje v sodnih dvoranah. Zagotovo je drugačno, kot ga prikazuje del politike, ki trdi, da imajo sodnice na glavah pionirske čepice, okoli vratu rdeče rutice in da o vsem tekajo popoldne poročat v Murglje, kjer dobivajo navodila za nadaljnje delo. Doslej so kritike bralcev navdušujoče, romana ne odložijo, dokler niso na koncu.

 

Vse je prepleteno med seboj, zgodbe so podobne, igralci so podobni, se tu lahko sliši in doživi pravica, ob vseh zvezah in poznanstvih? V kakšni državi živimo?

Ne bi smeli soditi pretrdo. Na sodišče hodim več kot trideset let in še vedno zaupam v sodišče in v pravo. Vsak primer je poseben. Vsak vedno išče zveze in poznanstva, to počnejo ljudje po vsem svetu, a ker je Slovenija majhna, se jim morda pri nas večkrat posreči. Ne glede na to pa trdno verjamem, da sodniki sodijo po pravu, vesti in prepričanju, da zaupajo v svoje delo in želijo biti pravični. Razsodbe niso napačne zato, ker sodnik nalašč razsodi narobe, ampak zato, ker vidi dejstva v drugačni luči, zaradi nedorečene sodne prakse, hitrih sprememb v zakonodaji in ne nazadnje zaradi neznanja ali ker se včasih ne poglobi dovolj. Tudi odvetniki smo včasih nepripravljeni, nismo seznanjeni s sodno prakso ali pa smo preprosto premalo naštudirali zadevo. Pomembno je, da smo pošteni. Sodniki, tožilci, notarji, odvetniki. Če bomo vsi delali po svojih najboljših močeh, potem zveze in poznanstva ne bodo štela. Ko bo nezadovoljna stranka priznala avtoriteto sodbe zato, ker bo ugotovila, da so argumenti v sodbi pravilni, in ne bo vpila, da so sodniki podkupljeni ali da je izgubila zato, ker je članica ene od političnih strank, bo storjen prvi korak k pravni državi.

 

Nekoč ste slovensko družbo opisali kot družbo kriminala. Zdi se, da država noče narediti reda?

Še vedno mislim enako. Institucije pravne države ne delujejo z dovolj znanja, zagnanosti in za svoje delo nimajo pravega orožja. Res je, da je Slovenija verjetno ena najbolj prenormiranih držav v Evropi, po drugi strani pa manjka volje za odločanje na podlagi razuma in splošnih pravnih načel. Država bi lahko na nekaterih področjih v trenutku naredila red, vendar tega ne stori, in če gledaš malce od strani, lahko res dobiš vtis, da to država počne nalašč. Samo spomnimo se nekaj najbolj drastičnih primerov: država ne zna zagotoviti plačila prispevkov ob izplačilu plač, celo dolgo časa je sama dovoljevala velikim podjetjem, da prispevkov niso plačevala, v Jugoslaviji pa je obstajal SDK, ki naloga za plače ni izvedel, če ni bil priložen nalog za prispevke. Takšna rešitev bi takoj rešila vse težave glede plačevanja prispevkov. Država ne sprejme zakona, ki bi prepovedal prakso tajkunsko usmerjenih direktorjev podjetij, ki ustanavljajo hčerinska podjetja zase, za svoje otroke in prijatelje, kamor prenesejo delo in kapital, delavce pa prijavijo v družbo, ki je zgolj poštni predal, in jo pahnejo v stečaj, v katerem upniki ostanejo brez ficka, delavci pa brez plačila odpravnin, regresov in plač. Še huje je na področjih, ki niso tako na očeh javnosti - predvsem država ne zagotovi učinkovitega inšpekcijskega nadzora na številnih perečih področjih življenja. Če vam sosed na svojem dvorišču zakuri pol tone plastičnih odpadkov po četrti uri in se vam dim vali v spalnico, boste zastonj klicali inšpektorja, ker popoldne ne dela.

 

V Zasavju ste proti štirim onesnaževalcem, Termoelektrarni Trbovlje, Lafarge Cementu, Steklarni Hrastnik in Tovarni kemičnih izdelkov Hrastnik, kar 21 let zastopali (tožba je bila vložena 28. aprila 1995) tožnike (kmete). Sodba je dobila svoj epilog, prisojena je bila visoka odškodnina. Ali se bo s to sodbo sploh kaj spremenilo?

Od sodbe je preteklo že kar nekaj časa in nič pretresljivega se ni zgodilo. Ker močnejši pravil ne spoštujejo, je uteha, da lahko greš na sodišče, če ti kdo stori krivico, samo navidezna. Tožene stranke so dobile dovoljenje za obratovanje in parametre, koliko snovi lahko spustijo v zrak. Če je bilo določeno, da je to na primer 400 gramov neke snovi v neki časovni enoti za eno od tovarn, bi morala inšpekcija v trenutku, ko je tovarna začela izpuščati več kot toliko, le-to zapreti. Ker ni bilo nobenih sankcij, je tovarna izpuščala tudi do 20.000 gramov snovi, inšpekcija pa se na opozorila okoličanov ni odzivala. Žrtve nekontroliranega onesnaževanja niso imele nobene možnosti omejiti škodo ali preprečiti onesnaževanje. Oškodovanih je bilo več kot štiristo kmetij, za tožbo se jih je odločilo le petindvajset, ki so na »pravico« čakali 21 let. Tak pravni sistem omogoča storilcu zla, da nikoli ne odgovarja za vse, kar je povzročil. Veliko tožnikov je med pravdanjem umrlo, tožniki so, da bi pospešili sojenje, odstopili od zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode. Pravica po 21 letih pravzaprav ni pravica in odškodnina ne odtehta trpljenja, ki so ga bili tožniki deležni.

Igor Karlovšek

 

Kaj ta primer pomeni za okoliške prebivalce Vrhnike po požaru v Kemisu? Ali bo novim tožnikom kaj lažje?

Sodba v zadevi zasavskih kmetov v nobenem primeru ne pomeni lažjega položaja za oškodovance v požaru v Kemisu. Vse je odvisno od Kemisa. Trdi, da bo škodo, če bo dokazana, povrnil. Vprašanje je, kaj je škoda in kako jo dokazati. Zaradi požara so inšpekcije odredile, da krme ne smejo uporabljati, čakati so morali z uporabo zelenjave, dokler ni pristojni organ odločil, da ni kontaminirana, itd. Ta škoda je relativno lahko izračunljiva. Pet ton sena po ceni toliko evrov za kilogram je toliko in toliko evrov. Če nisi smel pojesti treh kilogramov solate in je zato zgnila ali šla v cvet, je škoda tudi lahko izračunljiva. Zaplete pa se z vsem preostalim. Iz tovarne je ob požaru v zrak izpuhtelo veliko strupenih snovi, ki so se nekatere razgradile, nekatere raznesle vse do Črnega morja, nekatere pa v netopni obliki posedle po zemlji in vodi. Škoda mora biti ocenljiva, kar pomeni, da je treba dokazati, kakšno škodo povzroči na primer namesto 0,5 gramov kadmija v zemlji zdaj 20 gramov kadmija. Na teoretični ravni je jasno, da te snovi povzročajo škodo na zdravju, da so celo rakotvorne, ampak tudi če bi kateri od prebivalcev čez nekaj časa umrl za rakom, je vprašanje, kako bi svojci dokazali, da je umrli dobil raka prav zaradi kadmija in da ni zbolel za rakom po naključju ali pa iz razlogov, ki jih medicina še vedno ne razume? Po drugi strani pa pravo ne določa, da življenje ob onesnaženi zemlji pomeni pravno priznano škodo, ampak mora priti do negativnega vpliva na človekovo telo in ta negativni vpliv je treba dokazati.

 

Ali je dokazovanje škode res peklensko težko? Nastala je velika okoljska škoda, ki jo je težko dokazati, potok Tojnica je mrtev, morebitne zdravstvene posledice pa se lahko pojavijo šele čez nekaj desetletij.

Za potok Tojnico ni težav dokazati škode. Ribiči imamo potoke inventarizirane, letno pregledujemo, koliko rib je v potoku, in precej natančno vemo, kolikšna je populacija rib na hektar vodne površine. Vemo tudi, koliko časa traja, da praktično mrtev potok spet oživi, pa tudi, kdaj bodo ribe, ki bodo čez leta naseljene, spet užitne in ne bodo več kontaminirane s težkimi kovinami. Je pa po mojem prepričanju ob zdajšnjem stanju prava in pravne prakse nemogoče dokazati, da je nastala pravno priznana škoda na ljudeh, ki tam živijo. Tudi če bi v naslednjih desetih letih najmanj polovica prebivalcev zbolela za levkemijo, ne bi bilo mogoče dokazati, da so to bolezen dokazano povzročile strupene snovi ob požaru.

 

Slovensko pravo skupinske tožbe še ne pozna. Dolgo pričakovani zakon naj bi dopustil možnost kolektivnih tožb zgolj v omejenem obsegu, in sicer zgolj na treh področjih – varstvu potrošnikov, varstvu konkurence in delovnopravnih sporov.

Slovenija kar naprej izumlja toplo vodo, posebej v pravu. Skupinska tožba ne bo prinesla nobenega olajšanja, lahko pa se bo zgodilo to, kar se pri takšnih pravnih eksperimentih običajno zgodi: da bo razvodenela pomenila samo večjo priložnost zaslužka za nekaj spretnih pooblaščencev. Tak primer je bil tudi zemljiški dolg. Nenadoma ga je bilo treba pod nujno uvesti v slovensko pravo, zgodilo pa se je to, da so ta institut najbolj izkoristili tisti, ki so z njim upnikom onemogočili izterjavo dolgov, nakar je to ugotovilo tudi pravosodje in so zemljiški dolg spet po hitrem postopku spravili s sveta. Če zakonodajalec res želi uvesti skupinsko tožbo, potem bi moral to storiti v celoti z vsem, kar spada zraven, ne pa da jo omejuje na tri institute, in še to pod posebnimi pogoji. Mogoče bi si veljalo prebrati Grishamovo delo Kralj poravnav.

 

Bi bilo dokazovanje kaj lažje, če bi bila skupinska tožba dovoljena tudi na področju varstva okolja?

Formalen način, kako je oblikovana tožba, in postopek sam ne moreta nikoli nadomestiti vsebine. Na področju varstva okolja je trenuten izbor ukrepov, ki jih ima na voljo žrtev, majhen. Pojavlja se morda ne najbolj posrečena dvojnost zaščite, saj sam zakon o varstvu okolja pozna sankcije, po drugi strani pa tudi Obligacijski zakonik. Če gre za čisto odškodninsko tožbo, se zadeva zaplete v trenutku, ko onesnažuje tovarna, ki ima dovoljenje za obratovanje. Takrat se ne povrne vse škode, ampak samo tisto, ki presega normalno mejo. Ta institut pa je tako odprt, da je po mojem prepričanju v resnici nedoločljiv in bi ga bi bilo treba umakniti iz Obligacijskega zakonika. Če na primer neko podjetje namesto 100 gramov nekega onesnažila izpušča 150 gramov tega onesnažila in se ti posreči dokazati, da je rastlina  zbolela zaradi tega, ker teh 150 gramov ni prenesla, kako dokazati, kakšno škodo moraš trpeti sam in kaj je presežek, ki ga mora plačati podjetje? Bistvo je torej v nečem drugem. Pravna država bi delovala, če podjetja ne bi kršila zakonodaje in bi bila vsaka kršitev sankcionirana z ustavitvijo proizvodnje ali celo zaprtjem podjetja. Ne verjamem, da bi bil v tem trenutku v Sloveniji kateri od oškodovancev uspešen s takšnim zahtevkom. Družba se mora spremeniti v svojih temeljih, ker, kot rečeno, sodišče ne more usmerjati načina življenja, sodišče nastopa samo takrat, kadar je nekaj že polomljeno oziroma ko je pravna norma že kršena. To pa ni naš cilj, ko želimo živeti mirno, brez pretresov in brez škodljivih vplivov na naše življenje.

 

Dejali ste, da bi morali sodniki v svoje delo vložiti več človečnosti in srčnosti in manj gole želje, da izpolnijo normo in gredo po lažji poti. Kaj ste mislili s tem?

Kot odvetnik razmišljam brez ovir, ki jih na primer narekuje zaposlitev v neki instituciji. Včasih vidim pot, ki pripelje do cilja, sodniki pa je ne vidijo, ker so zavezani že uveljavljeni sodni praksi in odredbam instance. Na primer, sodnik razsodi po svojem prepričanju, višje sodišče pa njegovo sodbo razveljavi in mu vrne zadevo. Višje sodišče pričakuje, da bo v drugo razsodil drugače, in to tudi zapiše. Sodnik na prvi stopnji se še vedno ne strinja, ampak klecne. Rečem mu: ne daj se, razsodi še enkrat tako, kot misliš. A sodnik se tega ne gre. Noče negativnih točk, noče še ene razveljavitve, ki bi verjetno sledila, ukloni se pritisku. Zadnjič sem doživel kar oster odziv ob klicu na sodišče v neki izvršilni zadevi. Sodišče je v tisti izvršilni zadevi izdalo že več sklepov glede neke terjatve. Mati treh mladoletnih otrok je bila že tretjič obveščena, da je terjatev, ki je bila že zdavnaj poravnana in ne obstaja več, prenesena v izterjavo novemu upniku. Poklical sem na sodišče, da bi morda našli »inovativno« rešitev, s katero bi tej materi olajšali njen položaj, ko bo prisiljena v številnih postopkih najemati odvetnike, da jo bodo branili pred nečim, kar sploh ne obstaja več in kar ji je bilo v resnici s sklepom prav istega sodišča že vzeto. Takoj je bil ogenj v strehi. Moja sogovornica je najprej zatrdila, da ne poznam prava, nato da naj si pogledam zakon, potem da ni imela nobene druge možnosti, kot da sledi predlogu upnika, da naj dam nadzorstveno pritožbo, če mislim, da je naredila kaj narobe, itd. Formalno je imela v celoti prav. To sem vedel že v trenutku, ko sem klical na sodišče. A moj poskus ni šel v smeri formalne pritožbe, ampak v smer človeškosti, ko bi mogoče sodišče upnika vendarle obvestilo o nekem svojem prejšnjem sklepu, ki ga je tudi izvršilo, da denarja ni več, saj bi s tem mamici brez sredstev lahko vsaj malce olajšalo položaj. Gospa na sodišču do konca pogovora ni razumela, kaj sploh želim od nje, in obupal sem nad poskusom, da bi dosegel kakšno bolj človeško in bolj srčno odločanje, pri čemer sem ji seveda jasno zagotovil, da ima formalno v celoti prav in da ne bo nobene pritožbe z moje strani.

Igor Karlovšek

 

Kaj pa menite o potezi slovenske politike v zvezi s projektom Magna in njegovim umeščanjem v prostor.

To, kar ste rekli. Da je to politika. Magna in vsi preostali investitorji v Sloveniji bi morali biti obravnavani v smislu ustavne določbe, da imamo vsi enake pravice in dolžnosti in da smo pred zakonom vsi enaki. Da ne bo pomote, to ni prvo hlapčevsko obnašanje pred velikim kapitalom. Včasih se takšni pritiski, da se zadeve lepo utečejo in uradniki zdisciplinirajo, zgodijo kar na uradnih obiskih tujih politikov. Ti pritisnejo na naše predsednike in ti intervenirajo na pravih mestih. Samo spomnite se protesta Eko kroga v Zasavju ob obisku Pahorja zaradi Lafarge Cementa. Kadar gre za velike denarje, so odprta vsa vrata.

 

Ali lahko oblasti prisilijo Magno, da bo v Hočah spoštovala enake standarde, kot jih spoštuje v Avstriji?

To sploh ne more biti vprašanje. Tujci se naših predpisov držijo, ker so prepričani, da je tako prav. Naj vam povem za primer tovarne celuloze Obir na avstrijskem Koroškem. Lastnice te tovarne so bile slovenske papirnice in tovarna celuloze v Krškem. Tovarna celuloze ni imela čistilne naprave. V Belo je spuščala odplake. Oblasti so zahtevale, da se voda za uporabo v tovarni zajame pod izpustom iz tovarne, in postavile so rok, do katerega mora biti postavljena čistilna naprava. Slovenska podjetja denarja za čistilno napravo niso imela. Tovarna celuloze Obir je delala točno do datuma, ko bi morala biti postavljena čistilna naprava, naslednji dan pa je prenehala z obratovanjem. Lastnice so morale celo vzpostaviti prvotno stanje, plačale so razgradnjo tovarne in čiščenje terena. Nobenega vprašanja ni bilo glede tega, da slovenska podjetja ne bi spoštovala avstrijskih predpisov. Samo doma se obnašamo tako balkansko, da se ne držimo lastnih pravil, ker vemo, da sankcij praktično ni.

 

Kako vi vidite poklic odvetnika in etične dileme ter izzive, ki jih prinaša?

Vedno sem si želel biti odvetnik. Ko sem se leta 1983 vrnil iz JLA, sem bil pripravnik na sodišču in takoj sem predsedniku sodišča rekel, da bi šel naravnost na civil, ker bom odvetnik. Naneslo je, da vendarle nisem šel takoj v odvetništvo, ampak sem šel v gospodarstvo. To mi je dalo precej širine. Najprej je postala odvetnica Marija in potem sem ji sledil. Na začetku sem bil celo zaposlen pri njej, nato pa sva imela vsak svojo pisarno. Nisem bil prepričan, da bom tako dolgo vztrajal, kot sem. To je poklic, kjer ni urnika in oddiha. Odvetniki ne odložimo svinčnika ob dveh in odidemo domov. Vsi dvomi in vsi strahovi gredo z nami in razmišljamo o težavah, dokler nas ne ujame spanec, in še potem sanjamo o svojih primerih. Največja težava je v tem, da te stranka takoj ob prvem obisku vpraša: »Ali mi bo uspelo?« Nihče noče izgubiti, nihče noče stroškov po nepotrebnem. Po drugi strani pa nikoli ne poznaš vseh dejstev, saj stranke ne vedo, kaj je pomembno, zamolčijo nekatere stvari, ker jih je sram, hkrati pa je lahko sodna praksa različna ali nedorečena. Z nekaterimi primeri sem živel deset, dvajset in celo petindvajset let. Zdaj čakam na odločitev o obnovi postopka v kazenski zadevi, ki se je začela 1991. Za poklic odvetnika je potrebno predvsem srce, šele potem znanje. Področje našega dela je skorajda neomejeno. Ni si mogoče zamisliti, kaj vse vprašajo stranke oziroma kaj vse jih muči. So pa tudi neverjetne razlike med odvetniki samimi. Nekateri so samotni jezdeci v kakšnem majhnem mestu, nekateri so zaposleni v veliki odvetniški družbi v prestolnici. Življenje enega in drugega se sploh ne more primerjati. O dilemah, ki jih je v tem poklicu res veliko, lahko rečem le, da se jih lotevam tako, kot živim, ko nisem odvetnik. Vedno ostati pošten in zvest sam sebi.

 

V vašem romanu Odvetnik se Iztok v eksistenčni stiski loti tudi etično vprašljivih ravnanj, kot je nelojalna konkurenca, prejemanje gotovine brez potrdila … Ali gre zgolj za opisovanje odvetniške realnosti? V knjigi seveda držimo z Iztokom, zato mu to spregledamo …

Glavni junak v Odvetniku je v nekem trenutku v veliki eksistenčni stiski in takrat se odloči, da je družina prva, morala pa druga. Stori to, kar sicer počnejo nekateri gospodarstveniki vsak dan. Spremljal sem usodo neke velike družine, ki je zaupala v pogodbo z multinacionalno družbo iz tujine, ustanovila podjetje, vložila vanj vse svoje premoženje, zadolžili so se celo vsi polnoletni družinski člani, potem pa je drugi pogodbenik enostransko prekinil pogodbo, prenesel posel na avstrijsko družbo in družina je izgubila vse svoje premoženje, prišlo je do stečaja, nekoč ponosni ljudje so ostali brez svoje krivde brez ficka, reveži, nekateri so zboleli, umrli v žalosti, otroci bodo zadolženi še dolga leta, njihova življenja so uničena. Odvetniki smo po naravi individualisti in v odvetništvo gremo tudi iz prepričanja, da bomo zaslužili hitreje in več, če bomo odvetniki. Po drugi strani pa tudi ni nobenega padala. Če pademo, se razbijemo. Nobene varnostne mreže ni. Velikokrat je odločitev za odvetništvo odločitev celotne družine, da se bo življenje hudo in nepopravljivo spremenilo. Moja realnost je bila verjetno precej drugačna od realnosti drugih odvetnikov. Marija je začela iz nič, v juliju je postavila tablo na stavbi, kjer je imela najeto pisarno, in čakala na prvo stranko. Dva meseca ni vstopil nihče. Šele po treh mesecih je dobila substitucijo in potem so prišle stranke, ki so izgubile že vsako upanje in so imele izgubljene zadeve. Lotila se jih je in nekaj teh izgubljenih zadev po nekaj letih spremenila v dobljene, tako da si je počasi začela ustvarjati ime in potem je bilo vedno lažje. Njena nepopustljivost in zagrizenost sta bili tako siloviti, da je premagala vse ovire. Ko sem sam postal odvetnik, je pravzaprav že potrebovala pomoč, dela je bilo veliko, toliko, da sva delala od šestih zjutraj do polnoči vse dneve v tednu. Delo naju je tako posrkalo vase, da deset let nisva vedela, da živiva, potem pa sva se zavedela, kaj se dogaja, in sva se vprašala, zakaj.

 

Zdi se, da knjiga kar kliče po filmski upodobitvi.

Po svojih knjigah sem napisal veliko scenarijev, ampak običajno ni bilo neke velike koristi od tega. Uspelo mi je s scenarijem po romanu Rodoljub, film pa ima naslov Patriot. Žal obrtno ni najbolje narejen in je izginil iz zavesti, tudi televizija ga je predvajala samo dvakrat ali trikrat. Več uspeha sem imel z nadaljevankami, saj je bila po romanu Klan posneta nanizanka v 11 delih, Dosje JK pa je bil posnet v 6 delih. Po nalogu televizije sem napisal scenarij Iz sodnih dvoran, bili smo že tik pred dogovorom za snemanje, pa se je televizija zaradi stroškov odločila, da nadaljevanke ne bo snemala. Od takrat nisem več poskušal s scenariji in tudi nimam več energije, da bi se spuščal v to delo.

Igor Karlovšek

 

Sicer pa v vseh svojih knjigah opisujete žgoča vprašanja družbe. Boj malega posameznika z neko višjo organizacijo ali institucijo, ki pozablja, zakaj obstaja in kakšen je njen namen.

Na življenje vedno gledam z očmi posameznika. Če je izdanih devetindevetdeset »pravilnih« sodb in v stotem primeru sodišče zapre nedolžnega človeka, temu prav nič ne pomaga devetindevetdesetodstotna pravilnost vseh sodb v državi. Zanj je sodba katastrofa, ki ne sme obstajati. Zato je moj pogled usmerjen v posameznika. Velikokrat v zgodovini se je zgodilo, da so pokončni posamezniki končali pod peto večinsko usmerjenega, poslušnega ljudstva. Oče mi je povedal zgodbo o streljanju ljudi v revirskih rovih takoj po drugi svetovni vojni. Eden od vojakov, ki bi moral streljati na zvezanega ujetnika, se je uprl in oficir mu je rekel: »Kar stopi tja na drugo stran.« Včasih je treba veliko poguma, da uveljaviš svojo moralno držo. Kadar ti zaradi pokončnosti grozi lastna smrt, je to izjemno težko storiti. Nihče noče umreti. In vendar je zgodovina polna upornih, pokončnih in nepopustljivih ljudi. Kolikokrat sem bil priča boju pogumnega posameznika, ki je stegnil jezik o kakšni nepravilnosti vodstva podjetja, nato pa končal na cesti. Njegovi dovčerajšnji sodelavci so bili tisti, ki so na sodišču pričali proti njemu in se mu posmehovali, češ kakšen butelj je bil, da se je spravil na direktorja.

 

Pisanje zahteva veliko časa. Kako usklajujete obe področji? Izdali ste že štirinajst knjig, če se ne motim. Pišete tako za mladino kot za odrasle; leta 2004 ste prejeli nagrado Večernica za mladinski roman Gimnazijec, nominirani ste bili za Kresnika …

V resnici sem izdal petnajst romanov v knjižni obliki in en roman v nadaljevanjih, hkrati pa že omenjene scenarije, kratko prozo, radijske igrice. Očitno mi uspe hitro preklapljati med različnimi dejavnostmi. Potrebujem tudi kar precej spanja, to je sedem ur na dan. Ostanek dneva je razdeljen na različne dejavnosti. Rad imam glasbo, vsaj dotaknem se rad tipk na klavirju, če že nimam časa igrati, sem strasten ribič - muhar in podvodni ribič, zaprisežen hribolazec, občasno plezalec, zelo rad tečem, dušo pa prodam za igre z žogo. Igram nogomet, rokomet, odbojko in košarko. Zadnja leta imam tudi čebele, prav tako zelo rad delam na vrtu. Pri tem naj povem, da to ne požre največ časa. Ja, uganili ste. Najraje od vsega berem. (To včasih povzroča slabo voljo pri Mariji, ker imam odprto knjigo tudi ob krožniku in slišim: »Vsaj pri jedi ne beri,« ali pa: »Kako naj se pogovarjam s teboj, če samo bereš?«) Kradem trenutke za branje med kuho, britjem, ščetkanjem zob. Nekaj časa ostane tudi za stranke in odvetniško delo, pisanje pa tudi zahteva svoje. Običajno sem vedno sredi pisanja romana, zdaj sem pri prvi petini novega romana, ki bi ga rad izdal leta 2019.

 

Po duši ste športnik in popotnik. Menda sta s ženo Marijo preplezala kar nekaj pet- in šesttisočakov, radi se potapljate … Zdaj sta si vzela leto dni premora od odvetništva. Kam vas vleče in kako se bo to končalo? Bo sledil nov roman ali še nekaj let prakse v odvetniški pisarni?

Z Marijo sva se po desetletjih norega dela od jutra do trde noči odločila, da morava poskrbeti zase. Zelo rada in kar veliko sva hodila v hribe. To je pripeljalo do trenutka, ko je Marija rekla: »Zdaj pa je tega dovolj. Če bova še naprej hodila tako, da se bova morala varovati, se morava naučiti, kako se to počne na pravi način.« Zato sva šla v tečaj in začela z alpinizmom. Naredila sva celo izpit za mlajšega in starejšega alpinističnega pripravnika. Imela sva srečo, da sva s prijatelji alpinisti lahko plezala v Peruju, Boliviji, Kanadi, v Evropi. Prišla sva na šest ali sedem šesttisočakov, najmanj petnajst pettisočakov. Ko sva potovala po Polineziji, je bilo najbolj logično, da se naučiva potapljati, ker je podvodni svet tam izjemen. Mislim, da imava opravljenih okoli štirideset potopov. Najina najljubša dejavnost je pravzaprav smučanje, tisto na smučiščih in zunaj njih oziroma turno smučanje. Začneva takoj, ko se odpre prvo smučišče, in če je le mogoče, greva smučat tudi še aprila. Marija ni več odvetnica, ker jo je to delo tako izčrpalo, da je škodovalo njenemu zdravju, in tudi ne bo več. Tudi država ni bila najbolj prijazna do naju in zdaj veva, kaj je v življenju pomembno. Te lekcije sva se učila dolga desetletja in misliva, da sva našla rešitev. Življenje je nekaj, kar je treba zajemati z veliko žlico iz dneva v dan. Bova videla, kaj bo prineslo, a se ga še vedno veseliva.

 

Pogovarjala se je: Irena Vovk
Pogovor je povzet po članku, objavljenem v reviji Jana

Igor Karlovšek

Tema tedna
Instrukcijski rok

Tomaž Kuralt

piše: Simič & partnerji d.o.o., vir: revija Denar 476/2017

Zaradi negativne izkušnje z zamudo instrukcijskega roka sem se malo poglobil v teorijo upravnega prava in v akte finančne uprave. To, da finančna uprava zavezancem, ki so v težkem finančnem položaju za davek, onemogoča učinkovito uveljavljanje zakonsko določenih ugodnosti, ni sprejemljivo. Strategija FURS 2015–2020 in Etični kodeks zaposlenih v FURS sta odlično napisana dokumenta, vendar uradne osebe ne sledijo tem zapisom niti pri najelementarnejših postopkih. Finančna uprava bo morala svoje delovanje prilagoditi tako, da bodo spoštovani instrukcijski roki. Roki so postavljeni za zagotavljanje najugodnejšega oziroma najboljšega reševanja zadev v določenem času in čimprejšnje končanje postopka.

Ali velja mit, da kršitev instrukcijskega roka nima posledic, oziroma česa naj se bojijo uradne osebe v upravnih postopkih

Zaradi negativne izkušnje z zamudo instrukcijskega roka sem se malo poglobil v teorijo upravnega prava in v akte finančne uprave. To, da finančna uprava zavezancem, ki so v težkem finančnem položaju za davek, onemogoča učinkovito uveljavljanje zakonsko določenih ugodnosti, ni sprejemljivo. Strategija FURS 2015–2020 in Etični kodeks zaposlenih v FURS sta odlično napisana dokumenta, vendar uradne osebe ne sledijo tem zapisom niti pri najelementarnejših postopkih. Finančna uprava bo morala svoje delovanje prilagoditi tako, da bodo spoštovani instrukcijski roki. Roki so postavljeni za zagotavljanje najugodnejšega oziroma najboljšega reševanja zadev v določenem času in čimprejšnje končanje postopka.

Instrukcijski rok

Rok je natančno omejeno trajanje, dogovorjeno ali določeno za kaj. Instrukcijski rok je namenjen organom oziroma njihovim uradnim osebam. Ta rok pomeni instrukcijo – napotilo organu, da v določenem času opravi določeno dejanje v postopku. Torej na nek način zavezuje organ. Ta rok ni nepomemben, sicer ne bi bil predpisan. Gre za omejitev, ki ne sme biti presežena. Zaželeno je, da je dejanje opravljeno pred iztekom roka.

Iz gradiva za strokovno izobraževanje s področja upravnega postopka na spletni strani Upravne akademije izhaja, da zamuda instrukcijskega roka nima posebnega vpliva. Zapisano je:

  • »zamuda tega roka praviloma ne povzroči kakšnih posebnih posledic,
  • zamuda tega roka nima za organ, pogosto pa tudi za stranko, pravnih posledic,
  • pri kršitvi instrukcijskega roka pa pravnih posledic za stranko ali organ praviloma ni«.

Podobne zapise lahko zasledimo tudi pri drugih avtorjih. Takšni zapisi so zavajajoči oziroma žal ne upoštevajo vseh pravnih aktov upravnega prava. Samo v enem dokumentu je poudarjeno, da je ob kršitvi instrukcijskega roka možna pritožba zoper molk organa, saj odločba ni bila izdana v predpisanem roku, in da je uradna oseba disciplinsko odgovorna za kršitev instrukcijskega roka. To pa je razlog, ki bi moral skrbeti tudi javne uslužbence, ki vodijo upravne (davčne) postopke.

V primeru prekoračitve instrukcijskega roka res ne nastopijo nobene procesno pravne posledice, tako da ima organ še vedno pravico opraviti določeno procesno dejanje. Vendar ima lahko kršitev instrukcijskega roka v davčnem postopku tako negativne posledice, da onemogoča učinkovito uporabo zakonsko določenih ugodnosti za tiste zavezance za davek, ki na finančno upravo naslovijo prošnjo za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka. O tem sem pisal v julijski izdaji revije Denar, ko je finančna uprava za izdajo odločbe potrebovala štiri mesece, rok za odločbo pa je bil 30 dni. V vmesnem času je bil odmerjeni davek že plačan, tako da je bila odločba nesmiselna. Verjetno pa to ni edini takšen primer.

Zakon o davčnem postopku

Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 13/11 – UPB, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15 in 63/16) določa številne roke za izdajo odločbe: o odmeri dohodnine, o višini akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve, o poračunu davčnega odtegljaja na podlagi uveljavljanja dejanskih stroškov, o višini akontacije dohodnine od dohodka iz prenosa premoženjske pravice, o višini akontacije dohodnine od drugega dohodka, o višini dohodnine od dobička iz kapitala, o višini dohodnine od obresti, dividend, dobička iz kapitala in dohodka iz oddajanja premoženja v najem, itd.

Z zakonom so torej postavljeni procesni roki kot časovno obdobje, v katerem mora finančna uprava opraviti procesno dejanje (izdati odločbo). Za roke v davčnem postopku, ki niso določeni z ZDavP-2 ali drugimi zakoni (zakoni o obdavčenju, ZFUZIN), se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Če torej zakon ne določa drugače, mora finančna uprava izdati odločbo v enem mesecu.

Zakon o splošnem upravnem postopku

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13) v prvem odstavku 222. člena določa rok za izdajo odločbe:

»Kadar se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka, oziroma od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti. V drugih primerih, ko se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih.«

Rok je torej en mesec oziroma dva meseca, le izjemoma začne rok teči kasneje (nepopolna vloga, prekinitev postopka, zadržanje izvrševanja predpisa s strani pristojnega organa). Četrti odstavek 222. člena nadalje določa:

»Če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen.«

Gre za tako imenovani molk organa.

Nadzor nad izvajanjem ZUP in drugih zakonov, ki urejajo upravne postopke, opravlja upravna inšpekcija. Upravni inšpektor lahko pri opravljanju nadzora odredi, da se nezakonitosti odpravijo v roku, ki ga določi. Če so pri nadzoru ugotovljene kršitve pravil upravnega postopka, ki imajo za posledico očitno prikrajšanje javnega interesa, pravic oziroma pravnih koristi strank, ali druge ponavljajoče se kršitve pravil upravnega postopka, ki niso odpravljene v določenem roku, lahko upravni inšpektor z odločbo odredi, da se uradna oseba ponovno udeleži usposabljanja za vodenje in odločanje v upravnem postopku. Zaradi kršitev pravil upravnega postopka lahko v teh primerih upravni inšpektor predlaga uvedbo disciplinskega postopka zoper uradno osebo, ki jih je z vodenjem ali odločanjem kršila. Upravni inšpektor o ugotovitvah nadzora napiše zapisnik, v katerem lahko predstojniku organa odredi, da v določenem roku odpravi nezakonitosti oziroma izvede druge ukrepe.

320. členu ZUP je določeno, da mora predstojnik državnega organa (generalni direktor/-ica Fursa) skrbeti, da se v organu pravilno uporablja ZUP, zlasti pa, da se upravne zadeve rešujejo v predpisanih rokih, in skrbeti za strokovno izpopolnjevanje delavcev, ki odločajo v upravnih zadevah. Za izvajanje ZUP skrbi ministrstvo, pristojno za upravo, ki organizira stalno izpopolnjevanje uradnih oseb, ki vodijo upravni postopek in odločajo v upravnih zadevah.

Uredba o upravnem poslovanju

Uredba o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/05, 106/05, 30/06, 86/06, 32/07, 63/07, 115/07, 31/08, 35/09, 58/10, 101/10 in 81/13) vsebuje določbe o informacijah strankam o upravnih postopkih. Prvi odstavek 227. člena določa:

»Vsi javni uslužbenci, ki opravljajo svoje naloge v skladu s to uredbo, morajo poznati pravila poslovanja organov na podlagi te uredbe ter druge predpise s področja upravnega poslovanja.«

Za izvajanje uredbe je odgovoren predstojnik organa (generalni direktor/-ica Fursa).

Iz 21. člena uredbe izhaja:

»Stranka lahko zahteva pojasnilo o razlogu, zaradi katerega odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku. Uradna oseba, kateri je dodeljena upravna zadeva v reševanje, mora stranko pisno, lahko pa tudi ustno, obvestiti o razlogu za zamudo najkasneje v 3 delovnih dneh od prejema zahtevka za pojasnilo. O ustnem obvestilu se sestavi uradni zaznamek.«

Pisno obvestilo o razlogih za neizdano odločbo mora vsebovati navedbo organa, ki obvešča, zadevo in razloge za neizdano odločbo ter podpis uradne osebe. Obvestilo o poteku postopkov o istovrstnih upravnih zadevah lahko organ sporoči tudi po medijih ali po svetovnem spletu.

Zavezanci za davek, ki jih torej zanima razlog, zakaj finančna uprava ni upoštevala zakonsko določenega roka, naj torej pošljejo zahtevo za pojasnilo na pristojni finančni urad. Glede na to, da je rok za povratno informacijo zelo kratek, ni odveč informacija o tem, kdo nadzoruje izvajanje uredbe. V skladu z drugim odstavkom 225. člena nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja upravna inšpekcija pri ministrstvu, pristojnem za javno upravo. V primeru kršitev te uredbe lahko minister, pristojen za javno upravo, predlaga ukrepe za odpravo pomanjkljivosti in obvesti vlado o kršitvah.

Nadzor nad postopkom odločanja

Ob dolgotrajnem čakanju na odločbe finančne uprave se je nemogoče izogniti razmišljanju o tem, kako bi se davčni postopki pospešili. Ker imajo časovne stiske z odločanjem tudi nekateri drugi državni organi, je smiselno uporabiti že implementirane izboljšave drugih. Tako bi se lahko v davčnih postopkih zgledovali po sodnih postopkih. Zavezanci za davek imajo pravico, da finančna uprava o njihovih pravicah in dolžnostih v davčnih postopkih odloča brez nepotrebnega odlašanja.

Če temu ni tako, bi morala davčna zakonodaja omogočati institut nadzorstvene pritožbe po modelu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 67/12 – UPB). Če bi zavezanec za davek menil, da finančna uprava nepotrebno odlaša z odločanjem, bi lahko pri finančnem uradu, ki bi obravnaval zadevo, vložil pisno nadzorstveno pritožbo, o kateri bi odločal predstojnik (ali predstojnica) finančnega urada.

Uslužbenec (ali uslužbenka) finančne uprave, ki bi mu bila zadeva dodeljena v reševanje, bi moral posredovati poročilo o razlogih za trajanje postopka v zadevi. Pri odločanju o nadzorstveni pritožbi bi se upoštevale vse okoliščine posameznega primera: kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, zakonski roki za izdajo upravnih aktov, trajanje časa, v katerem je na drugih finančnih uradih rešena zadeva, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za zavezanca za davek.

Če bi bilo zavezancu za davek, ki bi vložil nadzorstveno pritožbo, ugodeno, bi lahko zahteval še pravično zadoščenje. Pravično zadoščenje bi se zagotovilo z izplačilom denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Prvenstveni namen pravičnega zadoščenja bi bil, da bi finančna uprava zagotovila tak sistem oziroma organizacijo postopkov, ki bi omogočali, da zavezanci za davek pridejo do odločitve finančne uprave v razumnem (zakonitem) času.

Zaključek

Moj predlog je seveda svetlobna leta od realizacije. Vendar bi od organa, ki ima tako smelo strategijo in etični kodeks pričakoval, da bi takšen izziv sprejel. Kljub temu imajo zavezanci za davek že po aktualni zakonodaji možnost, da zamudo instrukcijskega roka »nagradijo«. Zavezanci bi morali torej dosledno (za vsako zamudo roka) zahtevati pojasnila o razlogu, zaradi katerega odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku. Še bolj učinkovito pa bi bilo, če bi zadeve prijavljali na upravno inšpekcijo. A pri zavezancih za davek obstaja strah pred povračilnimi ukrepi finančne uprave. Dokler pa problem ni uradno zapisan, za odločevalce ne obstaja.

Strokovni članki
Upravičenost do razlike v plači v primeru vštevanja dodatkov v osnovno plačo

Nana Weber

piše: Nana Weber, dr. pravnih znanosti, odvetnica v Ljubljani

Delodajalci v praksi dodatke velikokrat vštevajo v osnovno bruto plačo, kar je bilo do nedavnega možno. Spremenjena sodna praksa daje možnost delavcem, da za zadnjih pet let zahtevajo vračilo razlike med osnovno plačo brez obračunanih dodatkov do osnovne plače z obračunanimi dodatki, s prispevki in akontacijo dohodnine.

Pravna podlagaZakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 – 15/2017), členi: 9., osma in deveta alineja 31., prvi in drugi odstavek 126., tretji in četrti odstavek 127., 128., 129.; Zakon o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/10 – 4/2017): tretji odstavek 2. člena; Zakon o dopolnitvi zakona o minimalni plači (ZMinP-A, Ur. l. RS, št. 92/15): 3. člen; Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD, Ur. l. RS, št. 21/2010 - 23/2014): tretji odstavek 4. člena

POVZETEK

Delodajalci v praksi dodatke velikokrat vštevajo v osnovno bruto plačo, kar je bilo do nedavnega možno. Spremenjena sodna praksa daje možnost delavcem, da za zadnjih pet let zahtevajo vračilo razlike med osnovno plačo brez obračunanih dodatkov do osnovne plače z obračunanimi dodatki, s prispevki in akontacijo dohodnine.

1. Splošno o osnovnih plači in dodatkih

ZDR-1 določa, da je plačilo za delo sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca.

Plača je sestavljena iz:

  • osnovne plače,
  • dela plače za delovno uspešnost in
  • dodatkov.

Zakon ureja naslednje dodatke:

1. dodatke za delo v posebnih pogojih dela:

  • dodatek za nočno delo,
  • dodatek za nadurno delo,
  • dodatek za delo v nedeljo, na praznike ali dela proste dneve po zakonu,

ki delavcu pripadajo delavcu le takrat, ko v takih pogojih dejansko dela, in

pod pogojem, da so določeni v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.

Posebej je določeno, da se dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na dela proste dneve po zakonu med seboj izključujeta, kar po mojem mnenju pomeni, da se mora delavcu izplačati tisti dodatek, ki je višji.

2. dodatek za delovno dobo.

ZDR-1 glede dodatka za delovno dobo uporablja sledečo dikcijo:

»Delavcu pripada dodatek za delovno dobo. Višina dodatka za delovno dobo se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti

Z uporabo gramatikalne razlage je nedvomno, da je osnovna plača ena vrsta plačila delavca, dodatki pa druga, kar po mojem mnenju pomeni, da se dodatki v osnovno plačo ne smejo vštevati. Vendar pa je sodna praksa zavzela drugačno stališče (konkretno sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 10/2013 z dne 16. septembra 2013), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, zato je več kot dobrodošla sprememba Zakona o minimalni plači (ZMinP-A), ki je iz minimalne plače izvzela še tri dodatke za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer:

  • dodatek za nočno delo,
  • dodatek za delo v nedeljo ter
  • dodatek za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu,

kar se je začelo obračunavati za plačilo dela, opravljenega od 1. januarja 2016.

POUDAREK:

Menim, da je ta sprememba izvzemanja dodatkov iz osnovne plače v ZMinP nepotrebna, saj so bili ti dodatki izvzeti iz osnovne plače že na podlagi ZDR-1
Delavec bi moral v morebitnem sporu z delodajalcem že na podlagi določb ZDR-1 uspeti z zahtevkom na izplačilo dodatkov za zadnjih 5 let, kot je zakonski rok za uveljavljanje denarnih zahtevkov pred pristojnim sodiščem.

Tudi stališče pravne teorije je jasno: dodatek za delovno dobo je obvezna sestavina plače, in delavcu vedno pripada.

Do enakega zaključka pridemo tudi z uporabo drugih zakonskih določb. Osnovna plača se v skladu z prvim odstavkom 127. člena ZDR-1 določi glede na zahtevnost dela, za katerega delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, v 31. členu ZDR-1 izrecno določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače delavca v EUR, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, in določilo o drugih sestavinah plače delavca (kamor sodijo tudi dodatki).

2. Sodna praksa

Naj problematiko daljšega uvoda ponazorim s praktičnim primerom. V pogodbi o zaposlitvi je dogovorjena bruto osnovna plača 1.500 EUR, iz plačilne liste pa je razvidno, da se je delavcu izplačalo 1.475 EUR bruto plače in 25 EUR dodatka na delovno dobo.

Konkretno to pomeni, da se delavcu v osnovno plačo všteva dodatek za delovno dobo, za kar sem zgoraj pojasnila, da ni zakonske osnove.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Mini davčna reforma

Ivan Simič

piše: mag. Ivan Simič, Simič & partnerji d.o.o., Ljubljana, vir: revija Denar 475/2017

Ministrstvo za finance je v drugi polovici julija dalo v javno obravnavo paket davčnih zakonov. Gre za predloge sprememb Zakona o davčnem postopkuZakona o dohodniniZakona o davku od dohodkov pravnih osebZakona o davčnem potrjevanju računov in Zakona o davku na tonažo. V nadaljevanju vam predstavljamo bistvene spremembe. Podrobnejšo predstavitev sprememb si lahko ogledate na spletni strani ministrstva za finance.

Zakon o davčnem postopku

V Zakonu o davčnem postopku se predlagajo spremembe postopkovnih določb zaradi predloga sprememb Zakona o dohodnini glede sistema normiranih odhodkov. Druge spremembe se nanašajo na uvedbo možnosti kartičnega plačevanja davkov pri Upravi RS za javna plačila brez provizij, odpravo nekaterih predpisanih obrazcev ter nekaj redakcijskih popravkov in uskladitev s pravom EU.

Sprememba je potrebna zaradi spremembe v sistemu ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz dejavnosti z upoštevanjem normiranih odhodkov, kot jih določa predlog novele Zakona o dohodnini. Po predlogu se dohodki iz dejavnosti, ugotovljeni z upoštevanjem normiranih odhodkov, vključijo v sistem letnega obračuna dohodnine (sintetična obdavčitev) in se jih tako izvzema iz dosedanjega cedularnega sistema izračunavanja dohodnine. Primerjalne izračune sedanjega sistema cedularne obdavčitve in nove sintetične obdavčitve smo predstavili v prejšnji številki revije DENAR.

Ministrstvo za finance je novembra lani opravilo analizo sistema normiranih odhodkov v okviru davka od dohodkov pravnih oseb in dohodnine, to je dohodkov iz dejavnosti. Osrednji cilj analize je bil predvsem ugotoviti, ali se s sistemom normiranih odhodkov dosegajo cilji in nameni, zaradi katerih je bil sistem uveden. Namreč ob uveljavitvi tega sistema v letu 2013 tako na ravni pravnih kot tudi fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost, je bil pomemben cilj administrativna razbremenitev malih poslovnih subjektov pri izpolnjevanju njihovih davčnih obveznosti in pri tem spodbujanje malega podjetništva.

Žal ta namen ni bil dosežen v celoti, saj je na trgu dela zraslo število tako imenovanih fiktivnih samozaposlenih. Kljub razmeroma stabilnemu povprečnemu številu samozaposlenih v strukturi delovno aktivnega prebivalstva je ob podrobnejšem pregledu strukture samozaposlenih mogoče sklepati o porastu tega negativnega pojava zaradi naraščanja deleža tistih samozaposlenih, ki delajo pretežno le za eno stranko in v prostorih te stranke, kar močno zvišuje verjetnost pojava fiktivne samozaposlitve. Delež teh se je v zadnjih štirih letih kar podvojil.

Po podatkih Fursa sistem normiranih odhodkov zaradi nizkih obremenitev z dajatvami zaostruje problem »fiktivnih samozaposlitev«, ki bi sicer obstajal tudi brez njega. V postopkih preverjanja izpolnjevanja pogojev za vstop v shemo ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov Furs zaznava porast priglasitev fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost - normiranci, ki so že lastniki d. o. o. V postopkih naknadnih kontrol finančni uradi opažajo, da normiranci izdajajo račune pravnim osebam, kjer so sami ustanovitelji/direktorji družb, kar bi lahko pomenilo, da gre za izdajo fiktivnih računov in/ali način prikritega izplačila dobička prek fizične osebe – normiranca. Razlog bi lahko iskali v nižji obdavčitvi. Podobne ugotovitve so finančni uradi zaznali pri stečajnih upraviteljih, ki so registrirani kot fizične osebe, ki opravljajo dejavnost po sistemu normiranih odhodkov, so pa hkrati tudi solastniki podjetja in tam tudi zaposleni.

Nadalje se z namenom olajšanja izpolnjevanja davčnih obveznosti za zavezance ukinjajo nekateri predpisani obrazci, kar bo finančni upravi omogočilo, da jih spreminja in oblikovno izpopolnjuje, finančna uprava pa bo v pomoč davčnim zavezancem obrazce s predpisano vsebino še vedno objavljala na svojih spletnih straneh. S predlogom zakona se tudi razveljavljajo tisti pravilniki, v katerih so ti obrazci predpisani, kar bo pripomoglo k preglednosti glede veljavnosti davčnih predpisov in s tem k pravni varnosti.

Za spodbujanje prostovoljnega pravočasnega izpolnjevanja davčnih obveznosti se uvaja možnost kartičnega plačila davčnih obveznosti pri upravi za javne prihodke (UJP). Vzpostavitev plačilnih mest pri UJP bo pomenila cenejši način plačevanja davčnih obveznosti, saj bodo davčni zavezanci pri UJP lahko poravnali svoje obveznosti brez provizij. Podoben sistem, poleg možnosti gotovinskega plačevanja davka pri davčni upravi, smo želeli uvesti že leta 2008, toda zaradi predčasnega odhoda iz davčne uprave nam to ni uspelo.

Zakon o dohodnini

Pri Zakonu o dohodnini se predlagajo naslednje spremembe:

1. Pri t. i. normirancih se zmanjšuje odstotek normiranih odhodkov z 80 odstotkov na 60 odstotkov (59. člen Zakona o dohodnini) s tem, da je uvedena še dodatna omejitev. Normirani odhodki ne morejo znašati več kot 30.000,00 evrov pri normirancih do 50.000,00 evrov in 60.000,00 evrov pri normirancih do 100.000,00 evrov. Ta omejitev je očitno uvedena predvsem zaradi tega, da sistem normiranih odhodkov ne bi veljal oziroma ga ne bi uporabljali ali izkoriščali tudi tisti, ki v posameznem letu presežejo mejni znesek 50.000,00 ali 100.000,00 evrov. Kar pomeni, če bo nekdo v prvem letu imel 130.000,00 prihodkov, se mu bodo priznali le normirani odhodki do 100.000,00 evrov, to je 60.000,00 evrov. K temu znesku se bo nato dodal presežek nad 100.000,00 evrov, to je 30.000,00 evrov. Tako bodo obdavčljivi dohodki tega davčnega zavezanca znašali 90.000,00 evrov namesto možnih 78.000,00 evrov, če bi veljal sedanji sistem uveljavljanja normiranih odhodkov. Glede na to, da se bodo ti dohodki vključevali v sintetično davčno osnovo za odmero dohodnine, bo to pomenilo višjo obdavčitev.

2. V 44. členu bo dodan novi 5. odstavek, v katerem bo določeno, da se za službeno potovanje šteje tudi napotitev na začasno delo v tujino v neprekinjenem trajanju do največ 30 dni.

3. V novem 45.a členu bo zakonsko urejena posebna davčna osnova pri napotitvi na delo zunaj države. Tako je določeno, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, ki ga delavec doseže v okviru napotitve na delo zunaj države, ne všteva znesek v višini 20 odstotkov plače oziroma nadomestila, prejetega za opravljanje dela v okviru te napotitve, vendar ne več kot 1.000,00 evrov za izplačila v posameznem mesecu, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

  • delavec je napoten na delo iz Slovenije ali v Slovenijo,
  • napotitev na delo traja neprekinjeno več kot 30 dni,
  • kraj običajnega opravljanja dela ali kraj napotitve na delo je po najkrajši razdalji več kot 150 km oddaljen od ozemlja Slovenije in
  • delavec v zadnjih 10 letih pred začetkom prve napotitve na delo ni bil rezident Slovenije pred začetkom napotitve na delo v Slovenijo ali rezident druge države pred napotitvijo na delo iz Slovenije.

Za napotitev na delo zunaj države po prejšnjem se šteje, če:

  • je delavec napoten na delo zunaj države sedeža delodajalca,
  • se napotitev na delo opravi na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi po pravu države, iz katere se delavec napotuje na delo zunaj te države,
  • pogodba o zaposlitvi je sklenjena med delodajalcem s sedežem v državi, iz katere se napotuje na delo, ki dejansko opravlja svojo dejavnost tudi v državi sedeža, in delavcem, ki običajno dela za delodajalca v državi sedeža delodajalca,
  • pogodba o zaposlitvi je sklenjena za opravljanje dela v okviru dejavnosti delodajalca v državi napotitve na delo v imenu in za račun delodajalca iz prejšnje točke na podlagi pogodbe delodajalca z naročnikom storitve in
  • delavec ves čas napotitve dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki ga napotuje na delo.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Presoja potrebe po slabitvi

revija SIR*IUS

piše: Iz prakse za prakso, vir: revija SIR*IUS, številka 5/2017

V praksi se pogosto pojavi situacija, ko naročniki pooblaščenim ocenjevalcem naročijo ponovno oceno v preteklosti že ocenjenega premoženja. Takšni primeri se pojavljajo tako pri ocenjevanju vrednosti za namen računovodskega poročanja, zavarovanega posojanja in druge namene, ko naročniki želijo potrditev že ocenjene vrednosti iz preteklosti (t. i. "novelacije poročil"). Pogosto se pojavljajo tudi situacije, ko družbe potrebujejo mnenje o indikatorjih, ki nakazujejo potrebo po izvedbi testa slabitve premoženja, pri čemer se v tovrstnih primerih najpogosteje obrnejo na ocenjevalca vrednosti, ki je v preteklosti izvajal ocenjevanje tega premoženja. Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta naslednja strokovna razlaga.

STROKOVNA RAZLAGA

Ocenjevalec vrednosti mora vedno, kadar se opredeljuje o ocenjeni vrednosti premoženja, opraviti vse postopke, kot so pregled, poizvedovanje, izračunavanje in analiza, ter zbrati zadostne dokaze, ki zagotavljajo ustrezno podporo oceni vrednosti. V primeru kakršnihkoli odstopanj od ustaljenih in zahtevanih postopkov morajo ocenjevalci v poročilu zapisati omejitve svojih raziskav, hkrati pa poročilo o oceni vrednosti izdelati skladno z zahtevami MSOV-jev in SPS 2 ter v obsegu dela zapisati izjeme glede oblike poročila. Če ocenjevalec tega ne stori, poleg MSOV-jev in SPS-jev krši tudi prvi odstavek 4. točke (Nepremišljena mnenja in preliminarno poročilo) Priloge 1 Kodeksa etičnih načel za ocenjevalce vrednosti (Uradni list RS, 91/2012), ki določa, da je dajanje hitrih, nepremišljenih in improviziranih mnenj, ki podcenjujejo pomembnost pregledovanja, poizvedovanja in analiziranja pri ocenjevanju ter zmanjšujejo zaupanje v izide kakovostnega ocenjevanja, neetično in nestrokovno.

Prav tako je pooblaščeni ocenjevalec dolžan poročati o vseh ocenah vrednosti v sklopu rednega letnega poročanja Inštitutu ne glede na obliko.

Pogosti primer je tudi, ko družba potrebuje mnenje o obstoju indikatorjev, ki bi lahko nakazovali, da je treba oslabiti vrednost presojanega sredstva. Družbi v tovrstnih primerih ni treba ocenjevati nadomestljive vrednosti sredstva na dan vsakega poročanja. Pomembno je, da ima družba v svojih internih aktih (Pravilnik o računovodstvu) zapisano, kako ravnati v tovrstnih primerih. V Pravilniku o računovodstvu bi morala imeti družba opredeljene indikatorje, ki jih je treba spremljati in naj bi nakazovali, da je na trgu istovrstnih nepremičnin prišlo do sprememb, ki nakazujejo, da je treba izvesti test slabitve nepremičnin oziroma ali je vrednost sredstva pri uporabi nižja od njegove knjigovodske vrednosti. Naloga družbe je torej, da oceni, ali obstajajo znamenja, ki bi nakazovala, da je na določen datum vrednost sredstva višja od njegove nadomestljive vrednosti.

V tovrstnih primerih lahko družba najame ocenjevalca, ki je v preteklosti že izvedel oceno vrednosti, da poda mnenje, ali obstajajo merljivi indikatorji, ki bi nakazovali, da je nadomestljiva vrednost sredstva nižja od njegove knjigovodske vrednosti. Pri tem pooblaščeni ocenjevalec lahko poroča o morebitnem obstoju ali neobstoju indikatorjev, ki nakazujejo, da bi bilo treba ponovno oceniti vrednost za namen ugotavljanja, ali je sredstvo oslabljeno ali ne. Obstaja torej dvostopenjski proces pri ugotavljanju potreb po slabitvi vrednosti določenih sredstev:

  1. Prvi korak je vezan na računovodsko usmeritev družbe. Vsaka družba mora imeti v svojem pravilniku o računovodstvu opredeljene indikatorje, ki naj bi nakazovali, v katerih primerih mora družba narediti test slabitve določenega sredstva (npr. odstotek upada transakcijskih cen z istovrstnim premoženjem, odstotek upada bruto družbenega proizvoda, odstotek upada cen na nepremičninskem trgu ...). Družba lahko najame pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin, da kot finančni svetovalec oceni, ali je na trgu nepremičnin prišlo do sprememb, ki nakazujejo, da bi bilo treba izvesti oceno vrednosti opazovanega premoženja za potrebe slabitve njegove vrednosti. V tovrstnih primerih lahko pooblaščeni ocenjevalec vrednosti nastopa kot finančni svetovalec, ki se lahko opredeljuje o obstoju indicev za potrebe slabitve, ne more in ne sme pa potrebe po slabitvi izvajati iz t. i. "preliminarnih ocen" ali t. i. "ažuracij ocen vrednosti" premoženja, ki je predmet preverjanja potrebe po slabitvi. Ocenjevalec ne sme poročati o "indikativni" vrednosti premoženja na novi datum ocenjevanja vrednosti in ne sme potrjevati ocenjene vrednosti iz preteklosti. Pogosto se v praksi pojavljajo primeri, da je ocenjevalec pred leti ocenil vrednost nepremičnine, po nekaj letih pa ga uprava družbe ponovno najame, da bi naredil "ažuracijo" ocene vrednosti izpred nekaj let, preko katere bi potrdil ali ovrgel vrednost premoženja, ki je zavedeno v računovodskih listinah.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Dr. Alenka Šelih: V prejšnjem sistemu smo imeli manj političnih pravic, v tem pa manj socialnih

Andrej Razdrih

piše: Andrej Razdrih, vir: revija Odvetnik, številka 3(81)/2017

Dr. Alenka Šelih se je rodila v zavedni slovenski odvetniški družini, njen oče dr. Igor Rosina in njen ded dr. Franjo Rosina sta bila ugledna odvetnika in javna delavca. V odvetništvo je bila pravzaprav vpeta vse življenje, saj je bil odvetnik tudi njen mož Rudi Šelih (predsednik Odvetniške zbornice Slovenije od 1965–1971 in od 1982–1985, tj. tri mandate), družinsko tradicijo pa nadaljuje njena hčerka Nina Šelih.

V prejšnjem sistemu smo imeli manj političnih pravic, v tem pa manj socialnih

Dr. Alenka Šelih se je rodila v zavedni slovenski odvetniški družini, njen oče dr. Igor Rosina in njen ded dr. Franjo Rosina sta bila ugledna odvetnika in javna delavca. V odvetništvo je bila pravzaprav vpeta vse življenje, saj je bil odvetnik tudi njen mož Rudi Šelih (predsednik Odvetniške zbornice Slovenije od 1965–1971 in od 1982–1985, tj. tri mandate), družinsko tradicijo pa nadaljuje njena hčerka Nina Šelih. Alenka Šelih, doktorica pravnih znanosti, redna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, je bila redna profesorica kazenskega prava in kriminologije na omenjeni fakulteti. Raziskovalno se je ukvarjala predvsem z vprašanji kazenskih sankcij, mladoletniškega prestopništva, človekovih pravic v okviru kazenskega prava, otrokovih pravic in pravic obrobnih družbenih skupin. Njena bibliografija obsega več kot 300 enot v slovenskem in tujih jezikih. Učbenik Kazensko pravo – splošni del, ki sta ga napisala skupaj z dr. Ljubom Bavconom (Uradni list SRS, Ljubljana 1978), je bil temeljno delo za študij kazenskega prava, prof. Šelihova pa je generacijam študentom predavala o tem, da se mora družba na kriminaliteto odzivati humano in racionalno, pri čemer je med prvimi opozorila tudi na problem žrtev kaznivih dejanj.
Opravljala je številne vodstvene funkcije na pravni fakulteti, univerzi in SAZU. V letih 1993–2003 je bila direktorica Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Opravljala je različne funkcije pri Svetu Evrope, v mednarodnih strokovnih organizacijah s svojega področja in predavala na številnih fakultetah v Evropi in ZDA, kjer je bila leta 1990 Fullbrightova gostujoča profesorica. Bila je pobudnica in vodja raziskovalnega projekta (2001–2007) o življenju in delu pomembnih žensk v slovenski zgodovini 19. in 20. stoletja, predsedovala je (2002–2006) nevladni organizaciji Sožitje, zvezi društev za pomoč ljudem z motnjo v duševnem razvoju, zdaj pa vodi društvo Downov sindrom Slovenije. Prejela je več nagrad in priznanj, med drugim leta 2006 nagrado Zveze društev pravnikov Slovenije za življenjsko delo, leta 2008 jo je predsednik republike odlikoval za zasluge pri znanstvenoraziskovalnem delu z zlatim redom za zasluge, leta 2012 ji je bil podeljen naziv častne meščanke mesta Ljubljana. Prof. Šelihova je izjemna osebnost, ki je z veseljem ugodila naši prošnji za intervju za revijo Odvetnik.

Izhajate iz odvetniške družine, vaš ded dr. Franjo Rosina je bil odvetnik, enako vaš oče dr. Igor Rosina, vaš mož Rudi Šelih je odvetnik in nekdanji predsednik OZS, odvetnica je tudi vaša hči Nina Šelih, ki je članica upravnega odbora OZS. Kako vidite vlogo odvetnika v pravosodnem sistemu in v naši družbi na splošno?
Prav imate; odraščala in živela sem ob odvetništvu in gotovo mi je tudi način, kako so vsi, ki ste jih navedli, opravljali ta poklic, oblikoval pogled nanj. Od časa, ko je ta poklic opravljal moj oče, do danes se je v njem mnogo spremenilo. Vendar mislim, da so (ali bi vsaj morale) ostati temeljne postavke zanj enake: sama sem ga doživljala v prvi vrsti kot poklic, s pomočjo katerega je bilo mogoče posamezniku pomagati v njegovih razmerjih do države ali do drugega. Iz časov, ko je bil moj mož aktiven v mednarodni uniji odvetnikov, se spominjam, da je bilo izhodišče, da morata biti odvetništvu zagotovljena samostojnost in neodvisnost, eden glavnih temeljev delovanja te mednarodne organizacije.

Danes seveda vemo, da deluje odvetništvo tudi na številnih drugih področjih; tudi takih, kjer vprašanja varstva posameznikovih pravic niso v ospredju, mnogo bolj pa je pridobitniška plat poklica. A tudi na tem področju ima po moji oceni bistven pomen spoštovanje temeljev zahtev kodeksa odvetniške etike – ti so lahko trden kažipot tudi na tem izmuzljivem področju.

Ko od strani spremljam dogajanje v odvetništvu v Sloveniji, ugotavljam, da se je njegov položaj v primerjavi s časom pred osamosvojitvijo bistveno spremenil. Najprej, število odvetnikov se je izjemno povečalo in posledica je gotovo to, da je borba za delo bistveno težja, kot je bila pred tem. Najbrž je razlika med odvetnikom - posameznikom in velikimi pisarnami, ki so se prav tako razvile, zelo velika. Odvetništvo je tako na eni strani postalo podjetništvo in zlasti na tem področju bi človek tu in tam pričakoval večjo aktivnost OZS pri zagotavljanju spoštovanja pravil Kodeksa odvetniške poklicne etike. Naslednja novost je – vsaj po moji oceni – mnogo večja medijska navzočnost odvetnikov. To vzbuja pri meni nekaj pomislekov – od tega, da je težko potegniti mejo med to navzočnostjo in reklamiranjem svojega dela, do tega, da ti nastopi včasih vzbujajo vtis, da so v njih ali v zvezi z njimi ogrožena načela odvetniške etike.

Na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani ste pred leti vodili projekt prenove kazenskega materialnega prava (splošni del Kazenskega zakonika). Kaj se je zgodilo z vašim projektom?
Raziskovalna skupina Inštituta za kriminologijo, sestavljena iz raziskovalcev katedre za kazensko pravo in inštituta, je v letih 2006–2008 izvajala ciljni raziskovalni projekt »Sodobne usmeritve kazenskega materialnega prava«, ki ga je sofinanciralo Ministrstvo za pravosodje pod vodstvom ministra dr. Lovra Šturma. Rezultati projekta naj bi bili podlaga za načrtovane spremembe Kazenskega zakonika. Med izvajanjem tega projekta pa je minister dr. Šturm imenoval delovno skupino, ki naj bi pripravila spremembe veljavnega Kazenskega zakonika. Skupina je štela tri člane, dva izmed njih sta bila hkrati člana raziskovalne skupine, ki je pripravljala že omenjeni projekt. Oba člana skupine več mesecev nista obvestila drugih članov, da se hkrati že pripravljajo spremembe Kazenskega zakonika, in tudi o tem ne, da jih je toliko (več kot ena tretjina), da bodo v zakonodajnem postopku obravnavane kot nov zakon.

Raziskovalna skupina je svoj projekt končala do roka in financerju predložila končno poročilo, vendar njegovi rezultati niso bili nikoli uporabljeni, saj je bil medtem sprejet – v najkrajšem možnem roku – nov Kazenski zakonik (KZ-1). Kot rezultat tega projekta pa sta pozneje izšli dve publikaciji, pri katerih sem bila urednica.

Ali je naša kazenska zakonodaja dovolj stabilna, da zagotavlja pravno varnost državljanov?
V strokovni literaturi obstajajo merila, ki naj veljajo za način spreminjanja tako temeljnega pravnega vira, kot je Kazenski zakonik. Ta velja za vsakogar na določenem teritoriju in z njim država najgloblje posega v pravice posameznika, zato sta oblikovanje takšnih pravil in njihovo spoštovanje nujno potrebna. Zlasti splošni del Kazenskega zakonika in njegove posamezne institute, ki so se izgrajevali v različnih pravnih sistemih skozi stoletja, ni dovoljeno spreminjati od danes na jutri – zgolj po zamisli kakšnega posamičnega strokovnjaka, politične skupine, ki trenutno upravlja državo, ali celo zaradi političnih pričakovanj kakšnega politika. Načela in instituti splošnega dela so plod poglobljenega raziskovalnega in zakonodajnega dela, zato ne smejo postati talci vsakodnevne politike ali pa služiti kratkoročnim političnim ciljem, pogosto povezanim z bližajočimi se volitvami.

Kar zadeva posebni del, je položaj nekoliko drugačen, saj je treba posamezna kazniva dejanja prilagajati novim oblikam kriminalitete; v okviru EU je treba upoštevati tudi evropske predpise. Vendar morata biti vedno navzoča tudi lasten razmislek in presoja o tem, ali je posamična sprememba upravičena in potrebna.

Za slovenske razmere nam izkušnja s Kazenskim zakonikom iz leta 2008 (KZ-1) kaže, da ta izoblikovana merila niso bila spoštovana, zato ne preseneča, da je bil ta pravni vir kmalu po sprejemu noveliran, in to večkrat. Po moji oceni bi spremembe, ki so bile sprejete v splošni del KZ-1, lahko povzročile pravno nestabilnost, a so jih – kolikor lahko presodim – v sodni praksi uporabljali zelo zadržano. Zelo pomembna je tudi dovolj dolga doba za uveljavitev nove zakonodaje, saj brez tega ni mogoče pričakovati, da bodo naslovniki z njo seznanjeni in da se bodo pravosodni organi lahko na njeno uporabo primerno pripravili.

V zvezi s stabilnostjo slovenske materialne kazenske zakonodaje se mi zdi poleg omenjenega sporno tudi to, da se uporaba posameznega predpisa, zlasti za posamezna kazniva dejanja, v času spreminja. Z vidika pravne varnosti so taka nihanja skrajno vprašljiva, saj lahko posameznike postavijo v zelo različne pravne položaje.

Kaj mislite o kazni dosmrtnega zapora, ki je po osamosvojitvi kljub nasprotovanju precejšnjega dela stroke prišla v Kazenski zakonik?
To kazen načeloma odklanjam, ker po mojem mnenju ne ustreza nobenemu izmed ciljev kaznovanja, razen retribuciji. Poleg tega se v praksi večinoma spremeni v časovno določeno kazen, ki – tako kažejo podatki za Evropo – traja praviloma od 17 do 18 let, ko obsojenega na to kazen praviloma odpustijo s prestajanja kazni z uporabo instituta pogojnega odpusta. Pri tem ne gre samo za to kazen kot tako; njen (ne) obstoj v kazenski zakonodaji kaže na splošno civilizacijsko raven posamezne države. Vpliv take kazni se ne kaže le v kaznovalni politiki, ki kot eno izmed meril pri odmeri kazni vedno upošteva najstrožjo kazen v pravnem sistemu in se zato kaznovalna politika ob tej predpisani kazni praviloma zaostruje. Kazen dosmrtnega zapora kaže tudi na represivno naravnano politiko, ki je tako kazen sprejela v zakonodajo, in represivne usmeritve se lahko širijo tudi na druga področja delovanja družbe.

To kazen so evropske države praviloma uvedle ob odpravi smrtne kazni, kar je bilo povezano s sprejetjem Protokola št. 6 (1983) k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki je odpravil smrtno kazen. V nasprotju s tem je Slovenija edina ali vsaj ena izmed nadvse redkih držav, ki je to kazen uvedla, čeprav v njeni zakonodaji smrtna kazen ni obstajala in je bila najvišja možna kazen zapora 30 let, kar štejemo za dolgotrajno prostostno kazen. Tako se ni mogoče izogniti vtisu, da je bila ta kazen v slovensko kazensko zakonodajo uvedena predvsem zato, da bi bilo ustreženo retributivnim pričakovanjem splošne javnosti – ob prepričanju, da utegne imeti njena uvedba ugodne učinke za neko politično opcijo na (bližnjih) volitvah.

Kaj menite o »modernizaciji« kazenskega postopka, ki je uvedla anglosaške institute, kot so na primer pogajanja o krivdi, kar je sicer skrajšalo kazenske postopke? V to smer gresta tudi predvidena odprava preiskovalnega sodnika in prenos preiskave na policijo oziroma tožilstvo.
Ko govorimo o anglosaških institutih v kazenskem postopku, gre v bistvu predvsem za institute ameriškega kazenskega prava, ki si je najprej utrlo pot v angleški (manj v škotski) kazenskopravni sistem, nato pa v evropske celinske pravne sisteme. Zelo lepo je te novosti ocenil nekdanji doktorant naše fakultete, svetovno znan procesualist in odličen poznavalec ameriškega in evropskega sistema kazenskega postopka Mirjan Damaška, profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti Univerze Yale. Ko je leta 2000 na povabilo naše katedre predaval na podiplomskem programu, je na vprašanje enega izmed slušateljev, kje bi bil raje procesuiran, če bi se znašel v kazenskem postopku, v Evropi ali v ZDA, odgovoril takole: »Če bi bil kriv in premožen, v ZDA, če bi bil reven in nedolžen, v Evropi.« S tem je v resnici »zadel žebljico na glavico«. Nekateri izmed anglosaških institutov so, po splošni oceni, bistveno pripomogli k boljšemu zagotavljanju obtoženčevih pravic – dokazni standardi, izločitev dokazov, prepoved samoobtožbe; nekateri drugi instituti – in pogajanja o krivdi so tipičen institut te vrste – pa so zelo vprašljivi. Pogajanja o krivdi so tudi v slovenski sodni praksi bistveno pripomogla k večji učinkovitosti postopka, a kritične ocene o tem institutu ugotavljajo, da so lahko v postopku pogajanj pravice obtoženca pogosto in hudo kršene. Poseben problem se mi zdi tudi dejstvo, da je mogoče postopek z upoštevanjem vseh obtoženčevih jamstev izvajati le v majhnem deležu vseh primerov (v ZDA poročajo zgolj o eno- do največ petodstotnem deležu), za izvedbo takega postopka pa mora biti obtoženec, kot je povedal Damaška, premožen.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.