Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 6. november 2018 / številka 30

Ana Osredkar, naša današnja gostja v rubriki Pogovor, je magistra ekonomskih znanosti, ki je poleg Ljubljane študirala tudi v Gentu in Lizboni, a se je zapisala marketingu in predvsem kreativnosti znotraj tega. Med drugim je poudarila: »Ko se dejansko poglobimo v to, kaj so potrebe in želje uporabnikov, prenesemo koristne informacije v komunikacijo, dizajn, razvoj izdelka. V McKinseyju so leta 2014 zapisali: ko izboljšamo uporabniško izkušnjo, lahko za 10 do 15 odstotkov zvišamo prihodke in do 15 odstotkov znižamo stroške storitev«.

Za današnjo Temo tedna smo izbrali prispevek Silve Koritnik Rakela z naslovom Kriptovalute - spreminjajo se tečaji, spreminjajo se računovodski standardi.

S pravnega področja izpostavljamo članek Razvojne tendence v obligacijskem pravu: ob 40-letnici Zakona o obligacijskih razmerjih, z davčnega področja pa prispevek Višina plače in pokojnina.

Vabljeni k branju!

Pogovor
mag. Ana Osredkar: Uporabnikovo oblikovanje marketinga

Ana Osredkar

TFL Glasnik:
Ga. Ana Osredkar, ste magistra ekonomskih znanosti, ki je poleg Ljubljane študirala tudi v Gentu in Lizboni, a se je zapisala marketingu in predvsem kreativnosti znotraj tega. Čeprav ste še zelo mladi, me zanima, na kaj ste najbolj ponosni v dosedanji karieri.

Ana Osredkar:
Morda na dve stvari. Na iniciativo, s katero smo pristopili k mednarodnemu dogodku Global Service Jam. Že takrat smo verjeli, da lahko s kreativnim mišljenjem spreminjamo način dela. Zdaj je že štiri leta tega, odkar smo člani te iniciative ustanovili naš zavod Servis 8. Na začetku je bilo to delo ob službi, kar tudi štejem kot dosežek, danes pa je to moje osnovno delovanje. Druga stvar, na katero sem ponosna, je moja zadnja vloga, ki sem jo imela v gospodarstvu in na dosežke znotraj le te, to je vzpostavitev oddelka za trženjske in potrošniške raziskave v skupini Gorenje.

 

 

TFL Glasnik:
Vrniva se k temu, kar počnete zdaj. Kaj je kreativno razmišljanje v marketingu – slišati uporabnika v njegovih porabniških željah?

Ana Osredkar:
V osnovi gre za pristop, za način razmišljanja, ki mu rečemo oblikovalsko oz. dizajnersko mišljenje (design thinking). Gre za enega od pristopov, ki pomagajo znotraj procesa načrtovanja inovativnih produktov in storitev, da se že v tej predrazvojni fazi vprašamo, katere probleme želimo reševati z novimi produkti ali storitvami. To pa na način, da preverimo in razumemo, kakšne so potrebe in želje uporabnikov, kar hkrati uskladimo s tehnološkimi zmožnostmi in strateškimi usmeritvami naše organizacije.

To je drugače kot včasih, ko smo večino časa razmišljali o tem, kaj kot organizacija lahko ponudimo trgu. Danes razmišljamo, kaj je tisto, kar potrebujejo uporabniki, in kako lahko na te potrebe odgovorimo z našimi resursi znotraj naših strateških okvirov.

 

TFL Glasnik:
Ali je poleg Gorenja še kakšen primer, kako ste to rešili?

Ana Osredkar:
Da, v Gorenju smo se tega lotili tako, da smo vlagali ne zgolj v kvantitativne raziskave trga in uporabnikov, temveč tudi v kvalitativne raziskave uporabnikov – zbirali smo vpoglede v njihove potrebe, želje in navade ter iskali načine, kako lahko izboljšamo naše produkte ter razvijamo nove storitve, ki bi našim uporabnikom zagotavljale čim boljšo izkušnjo.

Ana Osredkar

 

TFL Glasnik:
Kaj konkretno se je zgodilo?

Ana Osredkar:
Na šestih trgih smo opravili kvalitativno raziskavo, kjer smo v različnih gospodinjstvih odkrivali potrebe in navade vezane na pripravo hrane in dognanja vpeljali v načrtovanje novih produktov. Tako smo recimo pri novi generaciji hladilnikov na osnovi vpogledov iz raziskave preuredili razporeditev prostora v notranjosti hladilnikov. S tem ko smo identificirali najpogostejše težave uporabnikov na njihovi uporabniški poti, pa smo odkrili tudi priložnosti za razvoj digitalnih storitev. Tako na primer danes uporabnikom do najboljših rezultatov pri uporabi aparatov pomagamo v obliki wizardov (koračnih navodil) na spletnih straneh in jih z digitalnim asistentom (chatbot Ana) usmerjamo v nakupnem procesu.

 

TFL Glasnik:
In kaj počnete zdaj?

Ana Osredkar:
Trenutno se ukvarjam z usposabljanjem za uporabo teh metod in orodij. V daljšem, dvodnevnem formatu, udeleženci intenzivne interaktivne delavnice spoznajo celoten proces, od raziskovanja problemskega prostora, definicije problema, generiranja idej, vse do razvoja prototipov in njihovega testiranja. Kadar je mogoče povabimo tudi relevantne uporabnike s katerimi soustvarjamo in testiramo naše rešitve. Slednje je lažje, če to delamo znotraj podjetja, saj imamo včasih boljši dostop do relevantnih uporabnikov.

 

TFL Glasnik:
Kaj na koncu delavnice pridobi udeleženec?

Ana Osredkar:
Dobi vpogled v to metodo in orodja, predvsem pa lahko oceni, na kakšen način lahko to uporablja znotraj svoje organizacije. Druga oblika teh usposabljanj je vezana prav na metode in orodja. Ravno v oktobru smo uspešno izvedli prvo serijo delavnic, ki se osredotočajo na uporabo posameznih orodij in metod. Gre za krajši format delavnic, ker smo v teh šestih letih ugotovili, da je v podjetju težko dobiti celo ekipo in jo za dva dni iztrgati operativnemu delu. Marsikdo vsaj približno pozna ali je vsaj slišal za ta orodja in metode, zato smo se odločili, da bomo pripravljali krajše in intenzivnejše delavnice, ker lahko udeleženci sami delajo pri svojih primerih.

Ana Osredkar

 

TFL Glasnik:
Kaj je vaš najboljši primer tega, kaj se ljudje naučijo – če smete javno govoriti o primerih.

Ana Osredkar:
Junija smo v okviru globalnega dogodka Ljubljana GovJam, v partnerstvu z ministrstvom za javno upravo in agencijo Innovatif, raziskovali kakšne bi lahko bile digitalne javne storitve prihodnosti. Na delavnici je bilo več kot 30 javnih uslužbencev, ki so odkrivali različne načine, kako recimo olajšati oddajo in izpolnjevanje obrazcev, ustrezno prijaviti davke v primeru selitve v tujino, podjetnike spodbuditi in jim olajšati uporabo davčne blagajne.

Popeljali smo jih skozi celoten proces, kjer so na koncu pripravili prototipe novih digitalnih storitev. In to delujoče. Kar lahko slišimo v videu iz dogodka, jih je pri sami izkušnji najbolj navdušilo to, da je delo zelo konkretno oz. od besed hitro preidemo k dejanjem. Kot najpomembnejše sporočilo pa, da se je z našimi uporabniki resnično potrebno pogovarjati, če želimo razvijati prave rešitve.

 

TFL Glasnik:
Mi, ki se dlje časa ukvarjamo z digitalno ekonomijo, se ves čas sprašujemo, kaj uporabnik res hoče. Teh vprašanj ni nikoli preveč, saj se tudi uporabniki spreminjajo. Boste nadaljevali v javnem sektorju?

Ana Osredkar:
Moram reči, da je ministrstvo za javno upravo precej aktivno na področju uvajanja novih pristopov za razvoj storitev. Zanj med drugim že izvajamo usposabljanje za urednike spletnih strani gov.si. V okviru tega izobraževanja odkrivajo in definirajo, kdo je njihov tipični uporabnik in kakšna je njegova pot do iskanja informacij na spletu.

 

TFL Glasnik:
Koliko urednikov teh spletnih strani sploh imamo? Kako to gre?

Ana Osredkar:
Nekaj več kot 500, osnova pa je vprašanje, kdo je naš uporabnik in kako se loteva iskanja informacij. Na ravni platforme gov.si bo enotna vstopna točka za vse informacije o državni upravi in javnih storitvah. Od tam bomo prihajali do posameznih ministrstev.

Ana Osredkar

 

TFL Glasnik:
Persona? Kakšno orodje je to, ste ga vi razvili?

Ana Osredkar:
To je eno od številnih oblikovalskih orodij, s katerim povzemamo ključne lastnosti tipičnih uporabnikov, ki so relevantne za našo organizacijo. Persone lahko razumemo kot nadgradnjo segmentacije, saj gre pri personah za identifikacijo kvalitativnih lastnosti uporabnikov, ki so rezultat kvalitativnih raziskav. Z njimi vzpostavimo bolj živo sliko uporabnika in na ta način spodbudimo empatijo vseh vpletenih v razvoj, hkrati pa persone vzpostavljajo poenoten pogled na to, za koga delamo in kaj je dodana vrednost, ki jo zanje ustvarjamo.

 

TFL Glasnik:
Kako je z razumevanjem uporabnikov v Sloveniji? Koliko imamo empatije do uporabnika?

Ana Osredkar:
Razumevanje uporabnikov s pomočjo tako kvantitativnih kot kvalitativnih raziskav je zgolj del zgodbe. Bolj relevantno je, kaj s pridobljenimi informacijami in vpogledi naredimo oziroma kako jih strateško umestimo v razvoj, dizajn, komuniciranje in prodajo. Manjša podjetja, predvsem startupi, so po mojem mnenju bolj uglašeni s potrebami uporabnikov, saj je fleksibilnost oz. odzivnost ključna za njihov razvoj. Razen za Gorenje v resnici nimam pravega vpogleda, kako druga večja podjetja v Sloveniji potrebe in želje njihovih uporabnikov prevajajo v svoje delovanje.

 

TFL Glasnik:
Na tak način postaja marketing dejansko zelo razvejana aktivnost. Vse to vodi k večji prodaji, mar ne? A se bojim, kot jaz zaznavam, da je v Sloveniji razumevanje marketinga še vedno pod vtisom preteklosti. Ne razumemo še te razvejanosti.

Ana Osredkar:
Strinjam se, zlasti ko govorimo o strateškem marketingu. V resnici govorimo o tem, kako dejansko, potem ko se poglobimo v to, kaj so potrebe in želje uporabnikov, prenesemo informacije v komunikacijo, dizajn, razvoj izdelka. V McKinseyju so leta 2014 zapisali: ko izboljšamo uporabniško izkušnjo, lahko za 10 do 15 odstotkov zvišamo prihodke in do 15 odstotkov znižamo stroške storitev.

Ana Osredkar

 

TFL Glasnik:
Marketing res prodaja, je pomoč in pogoj prodaji. Tega so vas v tujini verjetno naučili bolj kot v Sloveniji?

Ana Osredkar:
Kar tukaj, ne zunaj. Največ sem se naučila predvsem iz izkušenj v domačem gospodarstvu, so pa te nadgradile moje ozadje v marketing managementu iz tujine.

 

TFL Glasnik:
Kakšno pa je vaše sporočilo Slovencem?

Ana Osredkar:
Novi pristopi k načinu dela prinašajo veliko priložnosti, noben pristop pa ni eden in edini. Treba je poskusiti kombinacije različnih pristopov, ker skupaj prinesejo največ dobrega in ustrezen blagor za lastno organizacijo. Nič se ne zgodi čez noč. Spremembe trajajo, a je vredno, ker so skrite priložnosti ne le za izboljšave, temveč tudi za inovacije.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Nik Erik Neubauer, www.nikerikneubauer.com

Ana Osredkar

Tema tedna
Kriptovalute - spreminjajo se tečaji, spreminjajo se računovodski standardi

Silva Koritnik Rakela

piše: Silva Koritnik Rakela, univ. dipl. ekon, Izobraževalna hiša Cilj

Uvod

Ta prispevek ne bo govoril o gibanju tečajev kriptovalut, pač pa o tem, kakšne spremembe so se zgodile na področju računovodskih standardov za imetnike kriptovalut. Za slovenska podjetja so pomembne spremembe slovenskih računovodskih standardov (SRS). Pa vendar bomo začeli z globalnimi rešitvami.

MSRP

Na srečanju julija 2018 je Odbor za mednarodne računovodske standarde (v nadaljevanju: Odbor) obravnaval kriptovalute. Vprašanj, povezanih s tem sodobnim fenomenom, je namreč vse več. Odbor ni uspel sprejeti odločitve, kako pristopiti k ureditvi računovodenja kriptovalut, zato se je tako, kot to stori v podobnih primerih, posvetoval z Odborom za pojasnjevanje mednarodnih računovodskih standardov (v nadaljevanju: Odbor za pojasnjevanje). Nanj je naslovil prošnjo za nasvet o računovodenju kriptovalut pri imetnikih in tudi o obravnavi prve izdaje kriptožetonov (Initial Coin Offerings – ICO). Ob tem pa je Odbor na julijskem srečanju obravnaval tudi področje rudarjenja kriptovalut, vendar se o tem vprašanju ni posvetoval z Odborom za pojasnjevanje.

Na tej podlagi je nato Odbor za pojasnjevanje na javnem sestanku v septembru 2018 obravnaval dva tehnična dokumenta, v katerih je zbral dodatne informacije in analiziral možnosti računovodenja v skladu z obstoječimi standardi v okviru zbirke MSRP. Vsi dokumenti in tudi zvočni zapisi javnih razprav o teh dokumentih so na voljo na spletni strani.

Vendar pa je treba opozoriti, da sta dokumenta Odbora za pojasnjevanje izdana z namenom razprave. Dokumenta torej ne predstavljata pogleda odbora, pač pa le podajata informacije, ki bodo podlaga za odločitev odbora. V nadaljevanju se bomo osredotočili na tisto stran bilance stanja, ki predstavlja sredstva. V teh dokumentih je Odbor za pojasnjevanje obravnaval štiri vsebinske sklope:

  • kako uporabiti obstoječe MSRP za imetnike kriptovalut,
  • ali uporaba obstoječih standardov daje koristne informacije uporabnikom računovodskih izkazov,
  • kako razširjene so transakcije s kriptovalutami in
  • katere postopke pri ureditvi računovodenja naj odbor izvaja.

Glede prvega sklopa o uporabi obstoječih MSRP lahko zapišemo, da ti dokumenti potrjujejo vse, kar smo zapisali v člankih v oktobru 2017. Na več mestih je poudarjeno, da kriptovalute vsekakor niso finančni instrument po njihovi obstoječi definiciji.

V drugem sklopu je jasno izpostavljena problematika koristnih informacij za uporabnike računovodskih izkazov. V tem delu se izkaže, da oba standarda, ki se lahko uporabljata: MRS 38 –Neopredmetena sredstva in MSR 2 – Zaloge povzročata težave pri razkritjih. Predvsem je izpostavljena problematika poštene vrednosti in delujočega trga za kriptovalute.

Tretji sklop obravnava razširjenost (prisotnost) tranksakcij s kriptovalutami v računovodskih izkazih. Izkazalo se je, da med uporabniki zbirke MSRP transakcije s kriptovalutami niso pogoste. Odbor za pojasnjevanje je sicer preiskal le omejeno število letnih poročil (le poročila v angleškem jeziku), a navedeno trditev podpirajo tudi nacionalni regulatorji in nacionalna strokovna združenja, ki poročajo, da uporabniki zbirke MSRP nimajo tovrstnih transakcij. Izstopa Kanada, kjer je teh uporabnikov kar nekaj, za Slovenijo pa lahko rečemo, da jih ni.

Zelo pomemben pa je četrti sklop, ki kaže, da si računovodska stroka želi, da bi bil sprejet samostojni standard. Omenimo naj, da je bil leta 1987 sprejet MRS 25 – Naložbe, ki pa je nehal veljati leta 2001. Videti je, da bo zbirka dobila standard, ki bo urejal področje investicij, ki niso v področju uporabe MSRP 9 – Finančni instrumenti ali MRS 40 – Naložbene nepremičnine. Poleg kriptovalut bi ta standard lahko urejal tudi računovodenje naložb v umetnine, zlato, diamante …, za kar tudi ni jasnih napotkov v nobenem od standardov.

Zbirka SRS

Slovenija je med prvimi državami, ki je v svoje računovodske standarde zapisala pravila o transakcijah s kriptovalutami. Slovenski inštitut za revizijo je 17. oktobra 2018 sprejel Pojasnilo 1 k SRS 11 – Časovne razmejitve z naslovom Računovodsko izkazovanje žetonov začetne ponudbe (Pojasnilo), ki pa ureja tako vrednotenje kriptosredstev pri imetnikih kot tudi obveznosti pri izdajateljih žetonov. Več o uporabi tega pojasnila v praksi bomo zapisali, ko bo pojasnilo tudi objavljeno v Uradnem listu RS, saj čaka še na soglasje ministrstev.

Kot je razvidno iz pojasnila, sta za kriptovalute, pri čemer pa nikjer ni podana njihova definicija, predlagana dva načina poznejšega merjenja. Kriptovalute se obravnavajo kot posebna finančna sredstva, kot jih opredeljuje SRS 3.2.

Imetniki kriptožetonov pa le-teh ne izkazujejo med posebnimi finančnimi sredstvi, temveč jih uvrstijo med aktivne časovne razmejitve.

V nadaljevanju v ležečem tisku navajamo odstavke z zahtevami glede pripoznanja, začetnega merjenja in poznejšega merjenja sredstev ter odprave pripoznanja kriptosredstev.

Vplačana sredstva ob izdaji ICO v bitcoinih in drugih kriptovalutah se začetno pripoznajo po vrednostih vplačanih sredstev na dan zaključka izdaje (closing day) kot posebna vrsta finančnih sredstev.

Po začetnem pripoznanju se organizacija lahko odloči, da vsako posamično posebej pridobljeno kriptovaluto ali kriptovalute izmeri in obračunava po pošteni vrednosti prek poslovnega izida ali izmeri in obračunava po nabavni vrednosti. Izbrane začetne izmeritve in obračunavanja kriptovalute ali kriptovalut organizacija ne sme spremeniti do odprave njihovega pripoznanja.

Kupec žetonov ICO kupljene žetone izkazuje glede na namen, ki ga je izdajatelj opredelil v svojih načrtih v zvezi z njimi in praviloma predstavil v beli knjigi (whitepaper). Po začetnem pripoznanju se kupljeni žetoni ICO lahko merijo le po nabavni vrednosti. Kupljeni žetoni ICO se izkazujejo v posebni postavki: Aktivne časovne razmejitve iz kupljenih žetonov ICO

Na vsak bilančni presečni dan mora kupec preverjati realnost in upravičenost njihovega obstoja in aktivne časovne razmejitve deloma ali v celoti odpraviti v breme odhodkov, če ne obstaja dovolj zadostnih in zadovoljivih dokazov o nadaljnji upravičenosti ali izkazani vrednosti njihovega izkazovanja.

Aktivne časovne razmejitve iz kupljenih žetonov ICO se pretvorijo v poslovne ali finančne terjatve, ko nastane pravica zahtevati od izdajatelja izpolnitev njegove obveznosti iz izdanih žetonov ICO. Tako nastale poslovne ali finančne terjatve ugasnejo z njihovo izpolnitvijo. Aktivne časovne razmejitve iz kupljenih žetonov ICO se v celoti, vendar najkasneje v dveh letih od nakupa, odpravijo med odhodke, ko kupec iz naslova nakupa žetonov ICO nima več nobene terjatve.

ZDDPO-2

Kriptovalute in kriptožetoni se za namene računovodenja za uporabnike zbirke SRS razlikujejo. To je pomembno tudi z vidika davka od dohodkov pravnih oseb.

Slabitve kriptovalut, merjenih po modelu nabavnih vrednosti, v skladu s 22. členom ZDDPO-2 (slabitev finančnih naložb) ne bodo davčno priznane vse do odtujitve.

Slabitve kriptožetonov pa bodo predstavljale davčno priznan odhodek, saj v ZDDPO-2 nikjer ni posebnih določb o slabitvi časovnih razmejitev oziroma jih 21. člen ZDDPO-2, ki govori o prevrednotenjih in odpisih terjatev, izrecno izvzema. Enako velja tudi za odhodke ob njihovi odpravi, ki jo pojasnilo zahteva v dveh letih od dneva nakupa.

Strokovni članki
Razvojne tendence v obligacijskem pravu: ob 40-letnici Zakona o obligacijskih razmerjih

Možina&Damjan

pišeta: Damjan Možina, doktor pravnih znanosti, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, in Matija Damjan, doktor pravnih znanosti, docent, raziskovalec na Inštitutu za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani



[1] Stojan Cigoj: Teorija obligacij. ČZP Uradni list SRS Slovenije, Ljubljana 1981.

[1] Besedilo je na voljo na <http://www.pisrs.si/Pis.web/scanMp/1984-08-0041> (27. 10. 2018).

[2] Zakon o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76, 63/79 – popr., 57/83, 85/87, 6/88 – popr., 11/88, 19/88 – popr., 38/88 – popr., 77/88 – ZPod, 40/89, 40/89, 60/89 – ZTPDR in Uradni list RS, št. 37/90).

Višina plače in pokojnina

mag. Bine Kordež

piše: mag. Bine Kordež, vir: revija Denar, številka 488/2018

Kakšne so bile naše plače pred desetimi ali dvajsetimi leti, še nekako vemo, kolikšne pa trideset, štirideset ali celo več let nazaj, pa nam je praviloma že ušlo iz spomina. Pravzaprav to redko koga zanima – razen ko v pripravah za odhod v pokoj, dobi od Zavoda za pokojninsko zavarovanje pregled plač za celotno delovno dobo. Takrat obudimo spomine in prejemniki so pogosto presenečeni nad nekdanjo višino plač. V zavesti imamo praviloma precej nižje prejemke, a preračuni na današnjo raven pokažejo, da so bile v kakem obdobju celo višji kot danes. Poglejmo torej, kako se potrebe izračuna pokojnine, plače celotne delovne dobe preračunavajo na današnjo, »primerljivo« raven.

Izračun primerljive plače

Večina namreč meni, da se po indeksih rasti ugotavlja, kakšna je bila realna višina plače v posameznem letu. A v teh izračunih se dejansko ne računa realna, primerljiva plača posameznega leta glede na današnjo, temveč kakšno plačo smo imeli v posameznem letu glede na takratno povprečno slovensko plačo. Če smo leta 1970 prejemali na primer 80 odstotkov povprečne slovenske plače (takrat je ta znašala 1376 dinarjev), potem se nam bo v obračun pokojninske osnove upoštevalo, da smo takrat zaslužili primerljivih 850 evrov (80 odstotkov od lanske povprečne plače 1062 evra).

Ni pomembno, kakšna je bila realna višina takratne plače, koliko dobrin smo si lahko zanjo kupili – upošteva se samo razmerje naše plače do povprečja in to določa višino plače, ki se uporabi za izračunu pokojninske osnove. V izračunu se plača resda »revalorizira«, torej pomnoži s količnikom za uskladitev (1,85 milijona za na primer leto 1970), popravi za denominacijo 10.000 in konverzijo v evre, a rezultat je samo enak odnos do vsakokratnega povprečja. Nekomu, ki je na primer vso delovno dobo prejemal povprečno plačo, se kot osnova vzame današnje povprečje, torej 1062 evra. Ne glede na to, ali je bila realna višina plače (po kupni moči) pred dvajsetimi ali štiridesetimi leti pol nižja. Zato se tudi dogaja, da so povprečja nekdanjih plač pogosto višja od trenutne plače. S takšnim izračunom dobimo relativno visoko osnovo za izračun pokojnine in načeloma tudi pokojnino. A do tega ne prihaja, ker smo v zadnjih letih precej znižali odmerne odstotke, ki določajo pokojnino glede na višino pokojninske osnove. Izračun današnjih pokojnin je zaradi tega kar nekaj nižji, kot je bil pred leti. A tudi stari upokojenci niso na boljšem. Ti so se soočili z nižjimi uskladitvami, zaradi česar se z leti razmerje pokojnine proti plačam postopno znižuje.

Za izračun naših povprečnih plač v preteklosti je torej ključna predvsem višina naše plače glede na povprečno plačo v državi (nekdaj Republiki Sloveniji). S temi povprečji je sicer nekaj metodoloških težav, a niso tako bistvene za izračune. Nekdaj se je plača računala samo za zaposlene v družbenem sektorju, a tam so bili večinoma tudi skoraj vsi zaposleni. Pri zasebnikih je bilo le dva ali tri odstotke vseh zaposlenih. Seveda je bilo nekdaj nasploh bistveno manj zaposlenih. Danes je aktivnih zavarovancev skoraj polovica vsega prebivalstva, v sedemdesetih letih le tretjina, pred tem pa še manj – bilo pa je veliko kmetov, kjer seveda uradnih plač ni bilo. V šestdesetih letih je bila kar četrtina prebivalstva registriranih kot kmetje, danes jih je le okoli 2 odstotka. Za izračun današnje povprečne plače pa je značilno, da zajema samo zaposlene v pravnih osebah (podjetjih, javnih zavodih), v izračun pa niso vključeni zaposleni pri fizičnih osebah in samostojni podjetniki, kjer so plače (vsaj uradne) nižje za skoraj 40 odstotkov. Omenim naj še, da ves čas govorimo o neto plači (kot tudi pri izračunu pokojnin). Razmerje do bruto ali kosmate plače je bilo z leti različno. Danes je bruto plača okoli 53 odstotkov višja od neto, nekdaj med 30 in 40 odstotkov, v času vzpostavljanja samostojne države tudi čez 70 odstotkov, a brez prispevkov na bruto plačo.

Povprečna plača včeraj in danes

Čeprav torej realna višina plač v preteklosti s stališča izračuna pokojnine ni pomembna, je mogoče vseeno zanimiv vpogled v gibanje povprečne slovenske plače zadnjih šestdeset let. Na prvem grafikonu so tako prikazane povprečne neto plače na zaposlenega (z vsemi zgoraj omenjenimi omejitvami), preračunane v evro po tekočem tečaju. Seveda je bil evro uveden šele z letom 1999, a zaradi lažje primerjave so plače tudi pred tem preračunane v evre na osnovi razmerja evro – marka (1 evro = 1,96 nemške marke). Modra črta torej prikazuje nominalne zneske povprečne slovenske neto plače, ki je lani znašala 1062 evrov. Vidimo, da je naraščala vse od osamosvojitve, ko se je gibala med 300 in 400 evri (600 do 800 nemških mark). Zaradi visoke inflacije in večkrat tudi nerealnega uradnega tečaja nemške marke so bila v osemdesetih letih prisotna tudi precejšnja letna nihanja. V letih pred tem (1955 do 1980) pa je neto (čista) plača postopno rasla, in sicer od 100 evrov (ali 200 mark) na blizu 400 evrov v letu 1980. Kratek skok je bil le v reformnih letih okoli 1965.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.