ZUS-1 člen 28, 36, 36/1, 36/1-2.. ZS člen 83, 83/2, 83/2-9. ZBPP člen 34, 34/4.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - sodne počitnice - prepozna tožba - zavrženje tožbe
O nujnih zadevah sodišča odločajo tudi v času sodnih počitnic. Po določbi 4. odstavka 34. člena ZBPP se zadeve brezplačne pravne pomoči v upravnem sporu obravnavajo kot nujne.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe
Evropski zakonodajalec je torej samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici.
brezplačna pravna pomoč - zadeva, o kateri je bilo že odločeno - zavrženje prošnje
Po določbi 129. člena ZUP, ki se v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP uporablja v postopkih odobritve brezplačne pravne pomoči, organ za brezplačno pravno pomoč prošnjo prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči s sklepom zavrže kot nedovoljeno med drugim tudi, če je bil o isti zadevi že voden upravni ali sodni postopek in je bila izdana zavrnilna odločbe ter se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/2. ZMZ-1 člen 84, 84/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - sorazmernost ukrepa - begosumnost
Iz obrazložitve sklepa razen pavšalnih navedb ne izhajajo razlogi, zaradi katerih uporaba milejšega ukrepa, torej pridržanje na prostore azilnega doma, v danem primeru ni primerna. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Pri tem pa se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce izhajati iz objektivnih okoliščin, podanih na strani prosilca za mednarodno zaščito in ne iz okoliščin glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu, kot to pravilno navaja tožnik v tožbi. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa tudi določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1. ZTuj-2 člen 68, 68/1.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - Dublinska uredba - nevarnost pobega
Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu z določbo 28. člena Uredbe Dublin III je bila, glede na razloge izpodbijanega sklepa, s strani toženke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru, kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom, mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe in sklepa I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016 (12. točka), uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščit
ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. ZIKS-1 člen 106, 106/7.
pogojni odpust - bistvena kršitev - kršitev načela zaslišanja stranke
Utemeljen je tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 v povezavi s 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP, saj je tožena stranka izvedla postopek, in sicer izredno sejo Komisije za pogojni odpust dne 29. 3. 2017 brez njegove prisotnosti, v zapisniku navedene seje pa zapisala, da obsojenec ni podal dodatnih pojasnil k prošnji za pogojni odpust, tako da v konkretnem primeru pravica do izjave stranke v postopku ni bila v polnosti uveljavljena oziroma tožniku tako ni bila dana možnost udeležbe v postopku na učinkovit način ter tako ni imel možnosti izjaviti se o ključnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kot to narekuje 9. člen ZUP.
brezplačna pravna pomoč - zavrženje prošnje - zahtevek stranke - kršitev pravil postopka
Tožnica je 28. 4. 2017 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku na prvi stopnji za ugotovitev izključne lastninske pravice na vozilu. Gre za zahtevek, ki je drugačen od zahtevka podanega v zadevi Bpp 1297/2017, s katerim je zahtevala BPP za zastopanje v nepravdnem postopku v zvezi z delitvijo skupnega premoženja. To pa pomeni, da nova prošnja za dodelitev BPP po vsebini ni enaka tisti, o kateri je bilo odločeno z odločbo Bpp 1297/2017, in bi morala tožena stranka o predmetni prošnji za dodelitev BPP odločiti po vsebini in ugotavljati ali tožnica izpolnjuje zakonske pogoje za dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP.
ZDR-1 člen 4. ZDoh-2 člen 35, 35/3, 35/3-2, 36, 37, 46. ZDavP-2 člen 59, 74.
dohodnina - akontacija dohodnine - prispevki za socialno varnost - dohodek iz zaposlitve - dohodek iz dejavnosti - samostojni podjetnik - dopolnilna dejavnost - delovno razmerje - elementi delovnega razmerja
Iz Pogodb o poslovnem sodelovanju izhaja in temu tožeča stranka v dejanskem pogledu ne ugovarja, da so na podlagi obravnavnih sedmih primerov sklenjenih pogodb obravnavani samostojni podjetniki kot izvajalci tožeči stranki kot naročniku zagotavljali samo svoje (osebno) delo strežbe (kot natakarji), da so delo izvajali v prostorih in s sredstvi tožeče stranke, v delovnem procesu, ki ga je organizirala tožeča stranka ter da so delali po njenih navodilih in pod njenim nadzorom. Sporna je presoja navedenih ugotovitev ter zaključki, ki so narejeni na njihovi podlagi. V tem pogledu pa sodišče pritrjuje razlogom in zaključkom davčnih organov, po katerih v obravnavanih primerih ne gre za neodvisno in samostojno opravljanje gostinske dejavnosti, ki poleg strežbe nedvomno vključuje tudi druge aktivnost, vključno z organizacijo delovnega procesa in navodili ter nadzorom njegove izvedbe, temveč za pogodbena razmerja, ki so v celoti odvisna od naročnika in ki jih je zato potrebno obravnavati v smislu 35. člena ZDoh-2 kot dohodke iz zaposlitve in ne kot dohodke iz dejavnosti, kot se uveljavlja v tožbi.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/1-5. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2/1, 2/1-n, 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - Dublinska uredba III - okoliščine, ki kažejo na begosumnost - nevarnost pobega - nesodelovanje v postopku
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja v postopku, da je nezakonito prehajal državne meje članic EU in po podatkih EURODAC, ki se nahajajo v spisu, pred vstopom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji dne 21. 2. 2017, nato pa, glede na to, da je imel pri sebi hrvaško izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, izdano v Zagrebu dne 18. 8. 2017, ki je sestavni del upravnih spisov, tudi na Hrvaškem in je obe državi samovoljno zapustil še pred odločitvijo o prošnji. Poleg tega je ugotovila, da tožnik svoje izjave v postopku spreminja, kar prav tako kaže na njegovo nesodelovanje v postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost.
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopka za mednarodno zaščito zapustil Grčijo in Hrvaško, čeprav o njegovi prošnji še ni bilo odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku kot jo opredeljuje 5. alineja 1. odstavka 68. člena ZTuj-2.
ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5.
omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - kršitev pravice do osebne svobode - okoliščine, ki kažejo na begosumnost
Toženkine ugotovitve sicer kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku, vendar pa v okoliščinah tožnikovega primera same po sebi ne zadostujejo za ugotovitev, da je pri tožniku nevarnost, da bo pobegnil pred zaključkom postopka, izkazana kot tako očitna in znatna, da bi utemeljevala izdajo izpodbijanega sklepa.
upravni spor - tožnik v tujini - pooblaščenec za sprejem pisanj - začasni zastopnik za sprejem pisanj - zavrženje tožbe
Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel z dnem 12. 9. 2017, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče v sklepu z dne 13. 6. 2017. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.
ZMZ-1 člen 21, 21/1, 21/2, 21/3, 21/3-3, 23, 23/1, 23/1-8, 23/1-9, 29. ZUP člen 9, 9/1. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna oblika zaščite - splošna verodostojnost prosilca - notranja razselitev - načelo zaslišanja stranke v postopku - dokazno breme
Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ je treba razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.
Celo če se šteje, da je prosilec neverodostojna oseba, pristojni organ ne more mimo tega, da je organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami.
Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o tem, zakaj so bile nekatere njegove izjave na osebnem razgovoru drugačne kot pri podaji prošnje kot tudi do tistih okoliščin, ki jih je tožena stranka ocenila kot malo verjetne.
ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/1-5. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - spreminjanje izjav - Dublinska uredba III
V izpodbijanem sklepu se ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.
odprava odločbe o prekršku - dopis organa - akt, ki s lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - začasna odredba
Po presoji sodišča dopis Medobčinskega inšpektorata in redarstva z dne 31. 7. 2017 ne ustreza definiciji upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, niti njegova vsebine ne dokazuje, da bi bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Tožnik tako s tožbo izpodbija (zgolj) dopis, s katerim ga je upravni organ seznanil, da iz razlogov, navedenih v tem obvestilu, ne bo upošteval njegovega predloga z dne 4. 7. 2017.
Procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker je v 1. točki izreka tožbo tožeče stranke zavrglo, je sodišče presodilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje predlagane začasne odredbe, zato jo je moralo, ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.
prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - obnova postopka - razlogi za obnovo postopka
ZUP taksativno našteva razloge za obnovo postopka v 260. členu. Možnost pridobitve in uporabe novih dejstev in dokazov je navedena v 1. točki 260. člena, ki je v tem delu identična z določbo prvega odstavka 89. člena ZDavP-2. Poleg tega 260. člen ZUP vsebuje še devet drugih razlogov za obnovo postopka, ki jih ZDavP-2 ne opredeljuje. Glede na to je za obnovitvene razloge iz 2. do 10. točke 260. člena ZUP treba uporabiti določbe tega zakona tudi v zadevah, v katerih se sicer uporablja ZDavP-2. Ni mogoče sprejeti stališča upravnih organov, da se glede obnove postopka v davčnih postopkih ZUP ne uporablja, ker to vprašanje ureja ZDavP-2. To bi namreč pomenilo, da bi bil v davčnem postopku mogoč samo en obnovitveni razlog - možnost uporabe novih dejstev in dokazov, kar pa gotovo ni bil namen zakonodajalca ob sprejemu določbe 89. člena ZDavP-2.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - uporabno dovoljenje - izdaja potrdila - upravna odločba
Uporabnega dovoljenja po 197. členu ZGO-1 ne pridobijo stavbe, na katerih so bila po navedenem datumu opravljena dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj zaradi teh del ni več mogoče šteti, da so bile take, kot so zdaj, zgrajene pred 31. 12. 1967. V nasprotnem primeru bi ta zakonska določba pomenila avtomatično legalizacijo vseh naknadnih del (npr. dozidav in rekonstrukcij) na vseh objektih, zgrajenih pred navedenim datumom.
Predmet odločanja o izdaji potrdila je objekt, kakršen je obstajal v trenutku vložitve zahteve za izdajo potrdila, in nikakor ne zgolj njegovi deli ali posamezni konstrukcijski elementi.
dostop do informacij javnega značaja - obstoj dokumenta - razpolaganje z zahtevanimi dokumenti
Zahtevi za posredovanje podatkov o vodostajih ni mogoče ugoditi, če prvostopenjski organ s temi podatki ne razpolaga. Ker tožeča stranka v tožbi navaja, da bi glede na veljavne predpise, pri čemer se sklicuje predvsem na ZVO-1 in na Pravilnik o monitoringu stanja površinskih voda, prvostopenjski organ z zaprošenimi podatki moral razpolagati, sodišče pojasnjuje, da se v postopku po ZDIJZ ugotavlja le-to, ali zahtevani dokumenti obstajajo v materializirani obliki. Ne ugotavlja pa se, ali bi organ glede na predpise s takšnimi podatki moral tudi razpolagati.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3, 28, 28-3, 29, 29/1, 29/1-2. ZUP člen 8.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - nekonsistentnost izjav - notranja (ne)konsistentnost - preganjanje - narodnost - informacije o stanju v izvorni državi - prosilec iz Afganistana
Tožena stranka pravi, da tožnik ni takoj zaprosil za azil, ko je prečkal slovensko mejo, ampak je bil s strani avstrijskih organov vrnjen v Slovenijo in da je hotel potovati v Nemčijo, za katero je vedel, da sprejema begunce. Kakšno zvezo ima to z zatrjevanim strahom pred preganjanjem v Afganistanu, ker je bil tožnik šiit iz province, ki je pod nadzorom talibanov in Hazar ter mladoletnik, tožena stranka ne izpelje, pa tudi sodišče te povezave ne vidi glede na to, da je splošno znano dejstvo, da je ogromno število tujcev bežalo proti Nemčiji čez balkanske države in Slovenijo, ker so menili, da bodo tam sprejeti in to so jim države na poti tudi omogočale.
V varnostnih okoliščinah, kakršne vladajo v Afganistanu, ni treba, da je bil konkretno prosilec kot pripadnik Hazarov, šiitske veroizpovedi, na območju Afganistana, kjer vladajo talibani, že preganjan, da bi se potem ugotavljalo, ali je njegov strah utemeljen. Za utemeljen strah pred preganjanjem v omenjenih afganistanskih varnostnih okoliščinah je lahko dovolj tudi, da po verodostojnih podatkih tovrstno preganjanje oziroma ciljano nasilje s strani talibanov obstaja, vprašanje pa je, če je to nasilje v predelu, kamor bi se morebiti lahko vrnil, tako razširjeno in intenzivno, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem. V primeru talibanov na območju, ki ga talibani vojaško obvladujejo, namreč ne gre zgolj za »hipotetični strah« tistih, ki talibanov ne podpirajo oziroma so od njih po veri in narodnosti drugačni, saj ni treba, da je bila oseba že preganjana ali ji je že bilo zagroženo s strani talibanov, da bi bilo lahko ugotovljen utemeljen strah pred preganjanjem.
Pri ugotavljanju stopnje nasilja v zvezi s subsidiarno zaščito je treba upoštevati vsaj število vseh žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razdeljenega prebivalstva in (ne)zmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Zaradi zavrženja predloga za vrnitev v prejšnje stanje je prepozna tudi predmetna tožba. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila tožnici izpodbijani sklep, s katerim je bil končan upravni postopek, vročen dne 28. 10. 2016. Zakonsko določen 30-dnevni rok za vložitev tožbe, na katerega je bila tožnica tudi opozorjena v pravnem pouku izpodbijane odločbe, je tako začel teči 29. 10. 2016 in se je iztekel 27. 11. 2016. Ker pa je bila takrat nedelja, se je rok iztekel prvi naslednji delovni dan, to je 28. 11. 2016. To posledično pomeni, da je bila dne 21. 3. 2017 tožba vložena po poteku zakonsko določenega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1.
S tem, ko je bila inšpekcijska odločba odpravljena, je nastal položaj, kot da sploh ne bi bila izdana. Obveznosti, ki je izhajala iz te odločbe torej ni več, kar pomeni, da tudi tožnik ni več zavezanec za izpolnitev te obveznosti (prvi odstavek 286. člena ZUP). Zakon v takem primeru določa, da se izvršba po uradni dolžnosti ustavi (prvi odstavek 293. člena ZUP). Ker tako ni več pravne podlage za tek izvršilnega postopka oziroma je nastopila okoliščina, ki po zakonski ureditvi omogoča izključno ustavitev tega postopka po uradni dolžnosti, tožnik očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja z zahtevo po odlogu izvršbe v tem postopku.