KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068296
KZ-1 člen 283, 283/1. ZKP člen 358, 358-1, 371, 371/1-11.
kriva ovadba - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - pravno odločilna dejstva - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - razlogi za oprostilno sodbo
V opisu dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 mora biti navedeno, (1) da je bila kazenska ovadba podana pri pristojnem državnem organu, (2) navedena mora biti pravna opredelitev naznanjenega dejanja ter (3) okoliščine, iz katerih izhaja, da je storilec vedel, da naznanjeno dejanje ni bilo storjeno, pri čemer ni potrebno, da bi opis kaznivega dejanja krive ovadbe vseboval tudi opis vseh znakov naznanjenega kaznivega dejanja.
Glede na to, da kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 varuje organe pregona pred obravnavanjem kaznivih dejanj, ki niso bila storjena, s čimer se varuje integriteta predkazenskega in kazenskega postopka, je pri presoji bistveno, ali je naznanitelj v sami ovadbi podal informacije, na podlagi katerih je lahko organ, ki je ovadbo sprejel, sklepal, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.
Namen obrazložitve odredb je v naknadni sodni kontroli odrejenih ukrepov - preverjanju vsebinskih predpostavk za njihovo odreditev, njihove primernosti, nujnosti in sorazmernosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00070034
KZ-1 člen 48a, 48a/1, 49, 51, 51/1, 51/1-2. ZKP člen 450a, 450a/5.
resna grožnja za javni red ali javno varnost - pogajanja o priznanju krivde - izgon tujca iz države - obteževalne in olajševalne okoliščine
Okoliščina, da je tujec izvršil kaznivo dejanje, sama po sebi ne zadostuje za njegov izgon iz države, saj bi v tem primeru ta stranska kazen avtomatično sledila vsaki obsodbi tujca za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen več kot dve leti zapora. Prvostopenjsko sodišče ni navedlo nobene osebne okoliščine na strani obtožencev, ki bi pomenila resno grožnjo za javni red ali javno varnost.
Peti odstavek 450.a člena ZKP določa, da če do sklenitve sporazuma ne pride, se iz spisa izločijo vse listine, ki se nanašajo na postopek pogajanj. Določba o izločitvi tovrstnih listin je izrecna, nepogojna ter ni povezana z nikakršno vsebinsko presojo in tudi ne z vprašanjem, kdo je dal pobudo za pogajanja oziroma zakaj ta pogajanja niso bila uspešna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00067047
KZ-1 člen 173, 173/3, 176, 176/1, 191, 191/1. ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 248, 257, 258. URS člen 22, 29, 29/3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pravica do izjave obdolženca - kršitev jamstev izjavljanja v dokaznem postopku - kršitev pravice do obrambe - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - dokazni predlog obrambe - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama - dokazno vrednotenje izvedenskega mnenja - predlog postavitve novega izvedenca
Bistvo kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 je, da pride do spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj z osebo mlajšo od 15 let z zlorabo storilčevega položaja, ki izvira iz enega od v zakonu določenih razmerij in ki je tudi dejansko vzpostavljeno v določenem časovnem obdobju. Zloraba je v izkoriščanju avtoritativnega položaja tako, da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar ne bi storila brez vpliva storilčevega posebnega položaja. Glede na to se v opisu dejanja zakonski znak zlorabe položaja izraža predvsem v konkretizaciji razmerja med storilcem in osebo, ki je spolno napadena.
Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. To lahko stori tako, da sam angažira strokovnjaka in sodišču predloži tako (po njegovem naročilu izdelano) mnenje. Teorija in sodna praksa sta si edini, da ima sklicevanje na tako strokovno mnenje le pomen navedb, s katerimi stranka zavzema stališče do določenega vprašanja ali navedb, s katerimi se strokovno postavi pod vprašaj pravilnost že izdelanega mnenja, ki ga je odredilo sodišče.
KZ-1 člen 249, 249/1. ZKP člen 100, 101, 105, 105/2.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - pritožba zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku - premoženjskopravni zahtevek - napotitev na pravdo - napačna uporaba zakona - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
V primeru, ko je višina škode zajeta v opisu kaznivega dejanja, kot je to v konkretni zadevi, je že zaradi tega vprašljiva odločitev sodišča prve stopnje, da se oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Na to utemeljeno opozarja pritožnik v pritožbenih izvajanjih, pri čemer še razumno poudarja nevzdržnost situacije, da obdolženec kljub priznanju odgovornosti za naklepno kaznivo dejanje in povzročeno škodo v breme A. A. te ne bi bil dolžan povrniti.
Ker v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni razpolagalo z nobenim zanesljivim dokazom, ki bi brez vsakršnega dvoma utemeljeval izrek obsodilne sodbe, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega in zaradi pomanjkanja dokazov obdolženca oprostilo storitve kaznivega dejanja poneverbe.
Preuranjena je razprava o obstoju kaznivega dejanja o temeljni oziroma kvalificirani obliki kaznivega dejanja. Takšna pritožbena zahteva sega na področje pravilne pravne opredelitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kar bo prav tako, ko za odreditev oziroma podaljšanje pripora zadošča že obstoj utemeljenega suma storitve temeljne oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, predmet presoje v nadaljnjem sodnem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066638
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 499, 499/1, 499/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - protipravno pridobljena premoženjska korist - zakonski znaki - priznanje krivde - odločba o kazenski sankciji - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi
V kolikor protipravno pridobljena korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, se njena pridobitev in višina ugotavljata posebej, pri čemer sodišče obdolženemu odvzame premoženjsko korist samo, če zanesljivo, z enako stopnjo prepričanja, kot velja za odločbo o krivdi, ugotovi, da jo je obdolženi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega sploh pridobil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede na opis dejanja (neupravičeno zaradi nadaljnje prodaje ali dajanja v promet hranil substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge) izreka izpodbijane sodbe ni imelo podlage za zaključek, da si je obdolženi z inkriminiranim dejanjem dejansko pridobil tudi protipravno premoženjsko korist, niti se to v opisu dejanja ne zatrjuje. Pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato tudi ni potrebno, da bi bila v konkretnih opisih obdolženemu očitanih dejanj navedena. Vendar pa mora sodišče pri kaznivih dejanjih, ko pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, le-to ugotavljati posebej in zanesljivo ugotoviti, ali je bila s kaznivim dejanjem oziroma zaradi njega sploh pridobljena. Višja državna tožilka v graji izpodbijane odločitve in prezentaciji lastnih dejanskih in pravnih zaključkov povsem prezre vlogo, ki ji kot procesni udeleženki pritiče na točki ugotavljanja obstoja in višine premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. V skladu z adversarno naravo kazenskega postopka namreč zgolj postavitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne zadošča, ampak se v okviru postopka ugotavljanja koristi pričakuje tudi njeno aktivno (so)delovanje (iskanje in predlaganje dokazov). Pritožbeno sodišče opozarja, da je prvostopenjski sodnik sicer res dolžan odločiti o odvzemu premoženjske koristi, vendar pri tem ne sme prestopiti meja sodne funkcije.
Odločitev sodišča prve stopnje o izpustitvi očitkov iz krivdoreka primarno temelji na nedokazanosti obdolženčeve protipravne prilastitve denarnih sredstev. Kot drugo pa je izpostaviti, da iz formulacije 208. člena KZ-1 izrecno ne izhaja, da je kaznivo dejanje zatajitve podano tudi v primeru, če storilec stvar prilasti komu drugemu in ne sebi, medtem ko ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Po ustaljeni sodni praksi in pravni literaturi se namreč vsa dejanja znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja obravnavajo kot eno kaznivo dejanje, zaradi česar v primeru podanosti pogojev iz 358. člena ZKP za posamezna dejanja znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, sodišče ne izreče oprostilne sodbe za ta dejanja, temveč jih zgolj izpusti iz opisa in razloge navede v obrazložitvi sodbe, saj o enem kaznivem dejanju ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče ob pojasnjenem še poudarja, da je zavzemanje zagovornikov za pravno opredelitev dveh kaznivih dejanj celo obdolžencu v škodo, saj je ravno uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto večih, obdolžencu v korist.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066600
KZ-1 člen 86, 86/10. ZSKZDČEU člen 181.
izvršitev kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - osebnostna urejenost obsojenca - tujec
Glede na okoliščino, da je od pravnomočne obsodbe minilo že več kot tri leta, obsojenec pa je izrečeno stransko denarno kazen tudi že v celoti poravnal, je po oceni pritožbenega sodišča potrebno soglašati z zaključki prvostopnega sodišča, da je obsojenec dovolj osebnostno urejen, da mu je mogoče zaupati, da predlaganega načina prestajanja zaporne kazni ne bo zlorabil in ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Ne glede na v pritožbi izpostavljeno težo storjenega kaznivega dejanja in zavržnost obsojenčevega ravnanja ter stopnjo njegove krivde, se namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča, glede na vse okoliščine obravnavane zadeve in že izpostavljeno, več kot triletno trajanje postopka od pravnomočnosti sodbe, izvršitev izrečene zaporne kazni v zaporno iz splošnih smotrov kazenskega prava, več ne kaže kot pravična in potrebna in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno.
Četudi drži pritožnikova ugotovitev, da nobena od zaslišanih prič naj ne bi potrdila oškodovančeve izpovedbe, ne gre spregledati oškodovančeve izpovedbe, ki je za obdolženca obremenilna, kot je razvidno iz razlogov pritožbeno izpodbijanega sklepa in ki v konkurenci z ostalimi dokazi, ki se nanašajo na ti kaznivi dejanji, tudi po sodbi pritožbenega sodišča daje varno podlago za sklep, da je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil tudi ti dve kaznivi dejanji, kot pa verjetnost, da teh kaznivih dejanj ne bi storil.
postopek za preklic pogojne obsodbe - preklic pogojne obsodbe - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - plačilo dolga - razveljavitev sodbe
Obsojenčeve pritožbene navedbe, da je dolgovani znesek dejansko plačal in s tem v roku za pritožbo, torej še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe, izpolnil v pogojni obsodbi določen posebni pogoj, izhaja tako iz potrdila o plačilu, kot iz dopisa oškodovane trgovine X. Navedeno pa pomeni, da je obsojenec posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, v celoti izpolnil in torej ni več razlogov za preklic pogojne obsodbe, zato je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavilo ter v skladu z določbo četrtega odstavka 506. člena ZKP postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŠTVA - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071021
ZKP člen 117, 117/1, 118.
lovska družina - izključitev člana lovske družine - disciplinski postopek - disciplinski ukrep, izrečen članu lovske družine - vročitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka - pravilnik o disciplinskem postopku - osebno vročanje - dokazno breme o opravljeni vročitvi - pravica do materialne obrambe - razveljavitev sklepov disciplinskih organov - predlog za zaslišanje priče - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - nepotrebno zaslišanje priče
Utrjeno stališče sodne prakse je, da ima disciplinski postopek naravo kaznovalnega postopka in ga je zato potrebno voditi po vnaprej določenih pravilih. Prvo sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka disciplinskega postopka ni izvedla v skladu z določbami Pravilnika o disciplinskem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik) ter osnovnimi oz. temeljnimi načeli ZKP. V izpodbijani sodbi je prvo sodišče pravilno upoštevalo tožnikovo pravico do materialne obrambe iz 5. člena ZKP ter 6. in 9. člen Pravilnika, ki urejata način vročanja vabil ter vsebino zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Slednja mora med drugim vsebovati tudi kratek in jedrnat opis dejanja, ki predstavlja kršitev.
Pravilen je tudi zaključek prvega sodišča, da je bil postopek vročanja pisanja tožniku z dne 9. 9. 2021 nepravilen, saj je bila vročitev opravljena po določbah napačnega zakona. Ker se skladno s Pravilnikom v disciplinskem postopku uporabljajo temeljna načela ZKP, bi se morale njegove določbe uporabljati tudi pri postopku vročanja. Pisanje bi moralo biti tožniku vročeno po 118. členu ZKP, če pa je tožena stranka mnenja, da se za vročanje uporabi druga določba ali celo drug zakon, bi morala to ustrezno obrazložiti. Pavšalni in nekonkretizirani so tako pritožbeni očitki, da postopek vročanja ni bil nezakonit, ampak izvršen na podlagi prvega odstavka 117. člena ZKP. Tožena stranka namreč ne pojasni, zakaj je uporabila navedeno zakonsko določilo in zakaj naj bi bilo vročanje na tak način pravilno.
Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Kot že pojasnjeno je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je bil disciplinski postopek izveden nezakonito, zaslišanje predlaganih prič pa se je tako pokazalo za nepotrebno.
Ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene, kar je določeno v 63. členu ZMV-1.
Dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine.
Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, kar bi v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe, v ponovljenem postopku narekovalo izrek oprostilne sodbe, bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.
ZKP člen 83, 83/2, 148, 148/4, 150, 150/1-1, 150/2, 219a,. URS člen 29. KZ-1 člen 241, 242.
izločanje dokazov - procesna jamstva - pravni pouk osumljencu - privilegij zoper samoobtožbo - preiskava elektronske naprave - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - obstoj utemeljenih razlogov za sum - presoja utemeljenih razlogov za sum
Preiskava elektronskih naprav osumljenca po 219.a členu ZKP je invaziven poseg v osebne pravice osumljenca. Rezultat preiskave je primerljiv z viri, ki jih policija pridobi pri zbiranju obvestil po temelju 148. člena ZKP, zato mora imetnika elektronske naprave pred pisno privolitvijo policija poučiti skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00066576
KZ-1 člen 48, 48/2, 58, 58/3. ZKP člen 137, 137/6, 386.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kazenska sankcija - prepoved vožnje motornega vozila - vštevanje odvzema vozniškega dovoljenja - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pri obdolžencu podane olajševalne okoliščine in sicer priznanje krivde, obžalovanje storjenega kaznivega dejanja ter dosedanja nekaznovanost za kazniva dejanja in tudi prekrške kljub temu, da je obdolženi voznik že več kot petdeset let. Ravno slednje pa po oceni pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja in to kljub temu, da je bil obdolženi ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja močno alkoholiziran (0,77 mg alkohola/liter izdihanega zraka), kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, vendar ji je dalo preveliko težo. Visoka stopnja alkoholiziranosti namreč ne spremeni dejstva, da je šlo za očitno osamljen dogodek v obdolženčevem življenju, ki kljub zelo dolgemu vozniškemu stažu do sedaj še ni bil obravnavan niti za kazniva dejanja, niti za prekrške (torej tudi za cestnoprometne prekrške ne). Obdolženi pa je na predobravnavnem naroku tudi sam pojasnil, da dejanje obžaluje, podal je obljubo, da ne bo nikoli več sedel vinjen za volan, poudaril je, da je voznik že več kot petdeset let in za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola še ni bil kaznovan, čemur sodišče tudi glede na podatke kazenske evidence v celoti sledi. Glede na pojasnjeno torej obdolženčevo prejšnje življenje in osebnost ter obnašanje po kaznivem dejanju omogočajo zaključek, da je od njega mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in je zato zanj na mestu izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino napačno upoštevalo telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, saj so slednje znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
Izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z določbama 4. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP ne vsebuje odločbe o pogojni obsodbi, ampak le podatek o določeni kazni in preizkusni dobi, zaradi česar je nerazumljiv. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe neskladen z njeno obrazložitvijo v točki 8, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtožencema izreklo pogojno obsodbo, kar pa iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja.
Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni popolnoma in določno navedlo tistih dejstev za katere šteje, da so dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov, tako da je v napadeni sodbi izostala obrazložitev odločilnih dejstev in dokazna ocena oziroma presoja izvedenih dokazov posebej, kar velja tudi za izpovedbo zaslišanih prič, ki jih je sodišče prve stopnje ocenjevalo selektivno in ločeno od drugih dokazov, ne pa v povezavi z drugimi dokazi, kot to pravilno graja pritožba.
zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - milejši zakon - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - odvzem premoženjske koristi - prejemnik premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - pravica do izjave
Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto.
Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost.
Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.
Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi.
Ob tem, ko se obdolžencu očita hramba prepovedane droge kokain, ki naj bi bila dobro skrita, v večjem številu paketkov in ko glede na predpisano kazen že po presoji zakonodajalca očitano dejanje predstavlja težje, družbi nevarno dejanje, pritožba ne more uspeti z relativiziranjem količine zasežene droge.