odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - odvetnik izven sedeža sodišča - potrebni pravdni stroški
Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca, vendar potni stroški v primeru izbire pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča, niso potrebni za pravdo.
Pravni pomen in domet instituta je treba ločiti od pomena, ki ga ima na področju dejanskega sklepanja, torej sklepanja o obstoju določenih dejstev, lahko samo dejstvo, da je prišlo do nastanka tega instituta. V okviru ugotavljanja dejanskega stanja lahko torej v določenih okoliščinah dejstvo, da je stranka, ki je na njem navedena kot dolžnik, izpis odprtih postavk (sploh) podpisala oz. potrdila (kot pravilen), predstavlja indic, ki omogoča nadaljnje sklepanje na obstoj drugih dejstev.
Zadostuje, da tožeča stranka dokaže, da je tožena stranka blago prejela, pri čemer način ni bil relevanten. Ni pa tožeči stranki poleg prej navedenega treba dokazati še tega, da je to blago dostavila oz. pripeljala do delavcev tožene stranke (torej načina dobave) in da so delavci tožene stranke poleg tega še podpisali dobavnice. Podpisane dobavnice bi dokazovanje prejema blaga zgolj olajšale.
zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - meje preizkusa sklepa po uradni dolžnosti - pristojnost razpravljajočega sodnika
Po določbi tretjega odstavka 412. člena ZKP pri odločanju o zahtevi v senatu, ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku.
sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju - obličnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju - notarski zapis - neveljavnost pravnega posla
Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju mora imeti obliko notarskega zapisa. Pravni posli, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, če je v zakonu tako določeno, so neveljavni.
preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - ogroženost otroka - ukrep prepovedi približevanja - spolno nasilje - fizično nasilje - izkaz verjetnosti - trajanje ukrepa - prenehanje veljavnosti (učinkovanja) ukrepa - nujen postopek - hiter postopek
Predlagani in izrečeni ukrepi v okviru ZPND so namenjeni varovanju mladoletne hčere predlagateljice in nasprotnega udeleženca; med družinske člane v smislu prvega odstavka 2. člena ZPND pa vselej sodi sorodnik v ravni vrsti.
Če je otrok še tako močno razvojno ogrožen in ranljiv, če še tako potrebuje stabiliziranje in terapevtsko obravnavo, nobenega ukrepa po ZPND ni mogoče izreči, če ni do stopnje verjetnosti izkazano nasilje v družini v smislu 3. člena ZPND.
Postopek po ZPND je, kot povsem pravilno povzema sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, nujen in prednosten, torej bi moral biti hiter (24. člen ZPND). Ukrepi, ki jih lahko izreče sodišče za največ 12 mesecev in so namenjeni preprečevanju nasilja, varstvu ter pomoči žrtvi (drugi odstavek 1. člena ZPND), so začasni. Opisano pomeni, da je tudi dokazni postopek v funkciji nujnosti in hitrosti ter začasnega varstva, ki se žrtvi lahko nudi. Po naravi stvari postopek ne bi smel biti daljši, kot je možno trajanje izrečenega ukrepa. Postopek v obravnavani zadevi žal ni bil tak, izdaja sklepa skoraj dve leti po vložitvi predloga nikakor ne ustreza zahtevam tretjega odstavka 22.a člena ZPND in žrtve nasilja ne varuje ustrezno. Kljub temu pa pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo dolgotrajnost postopka, niso relevantne za vsebinski preizkus pravilnosti izpodbijanega sklepa.
Do stopnje verjetnosti (nikakor do stopnje gotovosti) je izkazano fizično nasilje oziroma neprimerno ravnanje nasprotnega udeleženca, in sicer, da je bila A. A. z vrvico zvezana okoli podlakti leve roke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00027616
ZIZ člen 42, 42/2. ZZZDR člen 178, 178/3, 206, 206/2, 207, 209, 210, 220.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - pravilna vročitev - vročanje - delni odvzem poslovne sposobnosti - postopek za postavitev pod skrbništvo in postopek za postavitev skrbnika - postavitev skrbnika - razrešitev skrbnika - odločba centra za socialno delo - prenehanje skrbništva - začasni skrbnik
Odločitev o spremembi skrbništva, s katero center za socialno delo razreši prejšnjega skrbnika in imenuje novega (prim. 220. člen ZZZDR), je enotna (ena) odločba, zato ne more postati dokončna in pravnomočna le v enem delu (v delu, v katerem je prejšnji skrbnik razrešen dolžnosti), v drugem (v katerem je imenovan nov skrbnik) pa ne. Drugačna razlaga bi dopuščala položaje, ko bi bila oseba, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost in ji je bil skrbnik iz tega razloga že imenovan, začasno brez skrbnika (zakonitega zastopnika). To bi bilo v nasprotju z namenom instituta stalnega skrbništva nad osebo, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, ter določbo 210. člena ZZZDR, skladno s katero skrbništvo preneha šele, če sodišče osebi z odločbo vrne poslovno sposobnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027540
ZASP člen 81. OZ člen 193, 198, 346, 364, 364/1, 364/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - višina nadomestila - pravna praznina - neobstoj veljavne tarife - deljiva terjatev - sklepčnost tožbe - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - licenčna pogodba - ugovor zastaranja - neupravičena pridobitev - splošni petletni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - tek zakonskih zamudnih obresti
Ugovor o nesklepčnosti tožbe je bil pravilno zavrnjen. Ni nesklepčna tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Tožnik je ponudil dovolj trditev, ki v primeru, da se izkažejo za resnične, omogočajo ugoditev tožbenemu zahtevku. V presojo o nesklepčnosti tožbe tudi ne vodi okoliščina, da je tožnik v drugem sporu (za isto obdobje) uveljavljal zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih. V praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del (in lahko posamezni kabelski operater retransimira le enega od obeh načinov), ki imata (sta imela) različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več/ločenih postopkih.
Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (prvi in drugi odstavek 364. člena OZ). S plačilom zneska, za katerega je toženec menil, da predstavlja njegovo celotno obveznost, toženec ni pripoznal celotnega vtoževanega zneska, pač pa le za plačani znesek. Ob navedenem in ob dejstvu, da je bila tožba vložena 30. 1. 2018, je vtoževana terjatev za obdobje od 1. 1. 2013 do 29. 1. 2013 zastarala.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00031931
ZZVZZ člen 63, 63/2, 64, 65. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 9.
zdravstvena dejavnost - dogovor o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - plačilo zdravstvenih storitev - sprememba cene - javni sektor - sprememba višine plače - kolektivna pogodba - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - odškodninska odgovornost zaradi kršitve pogodbene obveznosti - sodelovalna dolžnost - kršitev sodelovalne dolžnosti - sklep vlade v zvezi s splošnim dogovorom - pravna narava sklepa Vlade
Med partnerji je bilo dogovorjeno, da spremenjene (zvišane) plače zdravstvenih delavcev, če do njihove spremembe (zvišanja) pride po sklenitvi SD, bremenijo toženo stranko (in ne izvajalce zdravstvenih storitev), oz. se na način, določen v SD, višje plače upoštevajo v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev, ki jih izvajalcem zdravstvenih storitev izračunava in izplačuje tožena stranka.
Sklep Vlade RS iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ le dopolnjuje dogovor, vendar ne pomeni izvršilnega predpisa Vlade, ki bi kot takšen določal pravice in obveznosti partnerjev v zdravstvu.
To pa pomeni tudi, da se tožena stranka svoje odškodninske odgovornosti zaradi kršitve njene sodelovalne dolžnosti pri sklepanju aneksa k dogovoru za leto 2017 ne more razbremeniti s sklicevanjem na dokončno odločitev Vlade RS.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00028420
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 359, 359/1, 359/1-1.
goljufija - opis kaznivega dejanja - konkretni dejanski stan - premoženjska škoda - nastanek premoženjske škode
Obtoženec naj bi z lažnivimi obljubami oškodovancema, da se bodo pogodbe o naročniških razmerjih in operaterjih mobilne telefonije uničile in da oškodovancema tako ne bo treba plačati nobene naročnine, dosegel, da sta sklenila več naročniških razmerij. S tem sta vsakič prejela nov mobilni aparat za 1 EUR, vsak vreden okoli 600,00 EUR. Oškodovanca naj bi na ta način pridobljene mobilne aparate prodala obtožencu za 350,00 EUR. S tem, ko naj bi oškodovanca obtožencu aparate prodala po ceni, ki je ustrezala polovici dejanske vrednosti, pa zanj premoženjska škoda ni mogla nastati, saj iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da sta imela s posli premoženjsko korist.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 107, 107/1. ZŽNPO člen 32, 32/5. ZFPPIPP člen 127, 127/1, 327, 327/3. ZRev-2 člen 88, 88/1. ZPP člen 286, 286/2, 286a. ZUreP-1 člen 105, 105/1.
izvensodno uveljavljanje ločitvenih pravic - ocena vrednosti premoženja - prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov - pravočasno navajanje dejstev in dokazov - državna pomoč - odškodnina zaradi razlastitve - prenehanje koncesije - zmotna uporaba materialnega prava
Stečajni dolžnik ima pravico do povrnitve prikrajšanja, zato mu ni mogoče v tem okviru povrniti sredstev, ki izvorno niso njegova, pač pa javna sredstva. Če so javna sredstva prispevala k višji vrednosti izločenih žičniških objektov in naprav, je treba ta sredstva odšteti od njihove ocenjene vrednosti pri določitvi nadomestila.
Pritožbeno sodišče pritrjuje MO, da izvedenec pri oceni vrednosti žičniških naprav in objektov ni upošteval, da gre v stečajnem postopku za prisilno prodajo. Prav ta predpostavka predstavlja pomembno razliko, ki jo je treba upoštevati pri oceni vrednosti žičniških naprav in objektov. Če žičniške naprave in objekti ne bi bili izločeni iz stečajne mase po 32. členu ZŽNPO, bi se namreč prodajali v stečajnem postopku pod pogoji prisilne prodaje, upoštevajoč načelo hitrosti postopka po 48. členu ZFPPIPP in načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov po 47. členu ZFPPIPP. Ta okoliščina po oceni sodišča druge stopnje nedvomno vpliva na višino cene, ki bi jo bilo najverjetneje mogoče doseči v stečajnem postopku.
Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ni grajal, vendar je pritožbeno sodišče njen preizkus opravilo glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in določbo 386. člena ZKP. Izrečena mu je bila denarna kazen v višini dvajset dnevnih zneskov po 15,00 EUR, ki skupno znaša 300,00 EUR, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezna in primerna kazenska sankcija. Glede na to in ker ob tem niso bile ugotovljene druge okoliščine, ki jih pri odmeri in izbiri ne bi upoštevalo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prav nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00029108
ZDR člen 184.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - izguba na zaslužku - izgubljeni dohodek - izgubljen zaslužek
Tožnik je, ne glede na vprašanje neaktivnosti po opravljeni rehabilitaciji, upravičen do plačila odškodnine v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, vse dokler je trajalo zdravljenje oziroma bi trajal bolniški stalež. Tožnik je bil namreč v tem obdobju nezmožen za delo in ni mogel pridobivati ustreznih dohodkov.
Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi domnevne tožnikove pasivnosti pri rehabilitaciji in iskanju zaposlitve, kljub temu da je pri njem še podana omejena delovna zmožnost. Pri tem namreč ni upoštevalo teorije "jajčne lupine", na katero je opozorilo pritožbeno sodišče v drugem razveljavitvenem sklepu, in ki glede na okoliščine obravnavanega primera pomeni, da je poškodbi pripisati razlog za tožnikovo pasivnost, saj mu osebnostna motnja, nastala pred škodnim dogodkom, pred tem ni povzročala posebnih težav.
ureditvena začasna odredba - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditvena podlaga - nastanek težko nadomestljive škode - nastanek neznatne škode - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - tehtanje okoliščin
Že na podlagi tožničinih trditev, neupoštevaje toženkin odgovor nanje, je pravilen zaključek, da nastanek težko nadomestljive škode ni izkazan. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnica zatrjevati in izkazati nevarnost nastanka težko nadomestljive škode njej sami, ne pa nedoločenemu krogu ljudi ali celo javnosti, česar ni storila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSC00036715
ZPP člen 339/2.. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/3.. ZZZDR člen 54, 56/2, 57/1.
izvršba na nepremičnine - ugovor tretjega - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - skupno premoženje zakoncev - originarna pridobitev lastninske pravice
Da skupno premoženje sicer daje stvarnopravna upravičenja, vendar na skupnem premoženju, ki zajema aktivo in pasivo, v okviru aktive pa stvari, pravice oziroma terjatve in denar, kot celoti, ne pa še na individualni stvari oziroma predmetu, saj se v taki definirani obliki na posameznem predmetu lastninska pravica pridobi šele z delitvijo skupnega premoženja, kar pa se praviloma izvede v nepravdnem postopku, na način naturalne ali civilne delitve premoženja. Že samo ugotovitev sodišča, da obravnavana nepremičnina spada v skupno premoženje tožnice in njenega moža pomeni, da sta nosilca lastninske pravice na skupnem premoženju kot celoti oba zakonca skupaj kot kolektiv (kot enota) in to ne glede na to, da tožnica sicer posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot enem od predmetov, ki spadajo v skupno premoženje, ne izpolnjuje in da tudi (zato) ni vpisana v zemljiški knjigi kot skupna lastnica te nepremičnine. Institut skupnega premoženja se namreč razlikuje od instituta solastnine. Vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec pa, ko gre za skupno premoženje zakoncev, brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim deležem, ki praviloma sploh še ni določen, niti na posamezni stvari niti na premoženju kot takem. Sodna praksa je že zavzela stališče, da za veljavnost prenosa nepremičnine iz premoženja prodajalca v skupno premoženje zakoncev, ni potrebno, da bi posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice, med katerimi je tudi državljanstvo RS, izpolnjevala oba zakonca, da zadošča, da le-te izpolnjuje tisti zakonec, ki pogodbo sklepa. Povedano drugače, dejstvo, da eden od zakoncev ne izpolnjuje posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, na nastanek in obstoj skupnega premoženja kot takega nima prav nobenega vpliva, to pa pomeni, da ima tudi drugi zakonec, ki sicer pogodbe ni sklepal, na skupnem premoženju, pa tudi na posameznih predmetih, določena premoženjska upravičenja. Skupaj z zakoncem, ki je pogodbo sklepal, ima kolektivno pravico, zaradi katere zakonec brez njegovega soglasja, četudi je v zemljiški knjigi vknjižen kot njen (izključni) lastnik, z nepremičnino, ne more pravno veljavno razpolagati, ne more je s pravnimi posli med živimi odsvojiti ali obremeniti, to pa pomeni, da tudi kolektivna pravica na skupnem premoženju, katere nosilka je skupaj s svojim možem tudi tožnica, nedvomno predstavlja takšno pravico, ki preprečuje izvršbo tudi na posameznem predmetu, ki spada v skupno premoženje zakoncev in to ne glede na to, da sicer tožnica v tem trenutku (še) ne izpolnjuje posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, saj takšna kolektivna pravica ni zgolj pravica do deleža na skupnem premoženju, kot to materialno pravno zmotno zaključuje sodišča prve stopnje, temveč daje nosilcu le-te tudi druga materialnopravna upravičenja in to na vseh predmetih, ki spadajo v skupno premoženje, in to vse dokler skupno premoženje ni razdeljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00028109
ZPP člen 392, 392/1, 392/2, 392/2-4, 393, 393/1. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 386, 386/1.
sklenitev sodne poravnave - postopek osebnega stečaja - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - tožba za razveljavitev sodne poravnave - subjektivni rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - razveljavitveni razlogi - seznanitev z začetkom stečajnega postopka - pravne posledice začetka stečajnega postopka - prestajanje zaporne kazni
Z oklicem o začetku postopka osebnega stečaja nad njim in s tem z dejstvom, da ima omejeno poslovno sposobnost, se je tožnik moral in mogel seznaniti v osmih dneh po prihodu iz zapora, kjer je bil na prestajanju kazni. Za razlog neveljavnosti sodne poravnave je torej vedel že tedaj in ne šele leto in pol kasneje. Zato je tožba za razveljavitev sodne poravnave, ki jo je vložil šele po preteku trimesečnega subjektivnega roka, vložena prepozno.
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 8, 8/2, 30, 30/1, 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-3.
sprejem osebe na zdravljenje pod posebnim nadzorom brez privolitve - hujše ogrožanje lastnega zdravja - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja - milejši ukrep - vpliv psihoaktivnih substanc - uživalec prepovedanih drog - zdravljenje odvisnosti - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
Sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom brez privolitve je ukrep, ki pride v poštev, ko je zanesljivo ugotovljeno, da noben milejši ukrep ne zadošča. Zaradi tega bi sodišče moralo podrobneje obrazložiti nujnost izbire skrajnega ukrepa, še posebej zato, ker v spisu ni podatka, da bi pridržana oseba bila že udeležena v kakšni drugi (milejši) obliki zdravljenja, ki ne bi bilo uspešno ali bi ga opustila.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - ogroženost otroka - nasilje v družini - namestitev otroka v zavod
Obvestilo predlagateljice o njeni preselitvi na nov naslov ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da mladoletni A. z namestitvijo izven družinskega okolja ni več ogrožen. Zgolj zagotovitev ločenega bivanja še ne pomeni, da bi bilo skupno bivanje predlagateljice in mladoletnega A. temu v največjo korist in da bi imelo prednost pred bivanjem v zavodu.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo opustitvi toženke, in sicer, da ni namestila (oziroma ni zagotovila, da bi to storil izvajalec popravila) fiksne ograde in opozorilnih tabel ter znakov. To je pravilno upoštevalo v smeri, da bi s tem toženka še dodatno zmanjšala možnost hoje po nevarni poti in odvračala tveganje. Prav tako je upoštevalo, da je toženka zagotovila druge (daljše) varne poti, da je bil okrog kinete v popravilu varnostni trak in, kar je bistveno, da se je poškodovani delavec, ki je bil vodja obrata, zavedal nespametnega (malomarnega) ravnanja (nevarnosti prehoda preko kinete v popravilu). Zaradi slednje ugotovitve so pravzaprav vsi preostali tožničini pritožbeni očitki (pomanjkljiv notranji nadzor, pri čemer je šlo za vodilnega delavca, ki je bi sam zadolžen za nadzor nad podrejenimi delavci; da se je „lahko“ hodilo po tej poti; da delavec ni bil praktično usposobljen; da bi morali biti delavci posebej seznanjeni z deli; da bi morala toženka izdelati celo nekakšna posebna navodila, da bi zagotovila varnost; ipd.) nerelevantni, saj ni podane vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami ter sporno delovno nezgodo. Povedano drugače, tudi zagotovitev vseh preostalih ukrepov, ki jih tožnica v pritožbi še očita toženki, ne bi vplivala na delavčevo malomarno ravnanje, zato je pravilna presoja, da je za nastalo škodo v višini 80% (pretežno) odgovoren sam delavcev in da je v (manjši) višini 20% zanjo odgovorna toženka, saj bi morala zagotoviti še zgoraj izpostavljene dodatne ukrepe, ki so v vzročni zvezi z nesrečo, saj bi v še upoštevni meri vplivali, da do nesreče sploh ne bi prišlo.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1, 392, 392/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izrek sodbe je v nasprotju sam s seboj - izrek je nerazumljiv - odločba o kazenski sankciji - nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih - preizkus sodbe po uradni dolžnosti - razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje
Razlogi, ko je sodišče prve stopnje enkrat ocenilo, da v izpovedi oškodovanke obstojijo vrzeli (ne da bi jih konkretno tudi navedlo), spet drugič pa, da vrzeli ne obstojijo, pa so v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.