ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 183/3.. ZPIZ-2 člen 83, 83/1, 83/3.
predčasna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče izrecno odločilo, da bo o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 ter v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991, o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, moral odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Takšna odločitev ni v nasprotju z odločitvijo v I. točki izreka, kjer je prvostopenjsko sodišče zgolj odpravilo odločbi iz leta 2011. II. točka izreka le nalaga dolžnost toženi stranki, da odloči o spremembi dokončne odločbe s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Pri tem prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko ne nalaga v kakšni smeri naj tožena stranka odloči. V 5. točki obrazložitve navede, da sodišče o višini zahtevka ni odločalo in tudi ni smelo odločati, saj je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel, torej o tožnikovi zahtevi po vsebini ni odločal. V 11. točki obrazložitve sodbe pa povzame, da je potrebno glede na odločitev ustavnega sodišča pri zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine v času, ko je veljal ZPIZ-1, odločati na podlagi prvega in tretjega odstavka 83. člena ZPIZ-2. Na tej pravni podlagi je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo izpodbijani odločbi ter tožencu naložilo, da s posebno upravno odločbo odloči o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 v zvezi z odločbami v letu 1991. Takšna obrazložitev je v celoti skladna z odločitvijo sodišča v I. točki izreka in tudi nadaljnja obrazložitev v isti točki (11. točka obrazložitve), ki se nanaša na II. točko izreka ni v nasprotju s tem. Navedeno je zgolj, da je pri tem potrebno, glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, te prispevke upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo še na pravno podlago iz tretjega odstavka 183. člena ZPIZ - 2, da učinkuje odločitev, ki jo bo tožena stranka sprejela glede morebitne spremembe dokončne odločbe, od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, torej od 1. 5. 2011 dalje. Gre za pravno naziranje, od kdaj dalje učinkujejo izdane odločbe, upoštevajoč tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2.
invalidska pokojnina - odločitev o pravdnih stroških
V konkretnem primeru gre za sodno socialni spor. Vrste storitev in število točk za posamezne storitve v tem sporu so urejene v VII. poglavju OT, poimenovanem Postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči. Za storitve v sodno socialnih sporih torej ni podlage za priglašanje, niti priznavanje stroškov po Tarifni številki 39. Priglašenih stroškov za posvet s stranko in pregled spisa ni mogoče priznati, ker ne gre za samostojni opravili iz Tarifne številke 39, ki ne bi bili zajeti v Tarifni številki 15.
Razlaga oz. tolmačenje Tarifne številke 39 OT, ki jo je sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije dne 9. 2. 2016, glede na 19. člen ZOdv brez predhodnega soglasja ministra, pristojnega za pravosodje in objave v Uradnem listu, za sodišče ni zavezujoča.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSK00004226
ZOZP člen 18.. URS člen 155.. ZPIZ-2 člen 190.a, 193, 193/2.. ZPIZ-2B člen 14, 15.
škoda za izplačane invalidnine in invalidske pokojnine - retroaktivna uporaba zakona - načelo prepovedi retroaktivne uporabe zakona - načelo varstva zaupanja v pravo - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - škoda, povzročena s prometno nesrečo - prispevki za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje - regres - tožbeni zahtevek ZPIZ - odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške - terjatev ZPIZ do zavarovalnice
Tožeča stranka ni bila direktni oškodovanec v škodnem dogodku, kar pomeni, da je do povrnitve škode upravičena le, če je tako določeno s predpisi.
preplačilo pokojnine - nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev - odpadla pravna podlaga
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v 194. členu ZPIZ-2, ki določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki urejajo obligacijska razmerja. Zavod preveč izplačani znesek pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Zastaralni rok treh let se upošteva po uradni dolžnosti od dneva prejema denarnega zneska iz prvega odstavka tega člena do dneva izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila. Zakon, ki ureja obligacijska razmerja je OZ. Ta v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00006212
ZPIZ-2 člen 63.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
III. kategorija invalidnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - možnost obravnavanja pred sodiščem
Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 16. 3. 2017 ne izhaja, da bi sodišče dokazne predloge tožeče stranke, kakor so bili podani v tožbi (glede zaslišanja tožnice in postavitve sodnega izvedenca ortopeda) kakorkoli obravnavalo ali o njih odločalo. Tako ni mogoče slediti obrazložitvi zavrnilne sodbe v točki 7, da je sodišče zavrnilo predlog za postavitev sodnega izvedenca ortopeda in tudi predlog za zaslišanje tožnice. Takšnega sklepa senat prvostopenjskega sodišča na glavni obravnavi dne 16. 3. 2017 ni sprejel. Tako prvostopenjsko sodišče glede dokaznih predlogov s strani tožnice glede zaslišanja tožnice in postavitve sodnega izvedenca ortopeda sploh ni odločalo. Tožnici s takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
starostna pokojnina - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo je bila tožnici starostna pokojnina pravilno odmerjena v skladu z določbo 50. člena v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 v višini 46,25 % od pokojninske osnove. Ta je bila izračunana na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja od leta 1976 do leta 2014 v višini 377,52 EUR, pri čemer so bile plače oziroma osnove zavarovanja valorizirane ob upoštevanju, da je koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine, leto 2014, tako izračunana pokojninska osnova je bila nato preračunana s faktorjem 0,732 v skladu z 8. odstavkom 394. člena ZPIZ-2 in znaša 276,34 EUR. Starostna pokojnina odmerjena v višini 46,25 % tako znaša 127,80 EUR.
ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V sporni zadevi je bila sicer izdana zavrnilna odločba. Prav tako se v času od vložitve prve pa do vložitve druge vloge pravno stanje ni spremenilo. Se je pa v času med vložitvijo prve vloge in pa vložitvijo druge vloge dejansko stanje spremenilo. Prišlo je tako do spremembe tožnikove starosti, kot tudi do daljše pokojninske oz. zavarovalne dobe. V tem primeru pa niso bili izpolnjeni pogoji po prej citirani določbi ZUP za zavrženje zahteve, temveč bi morala tožena stranka o zahtevi meritorno odločiti.
Čeprav je tožnica slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in prejema samostojno hrvaško starostno pokojnino od 18. 3. 2010 dalje, ji ni mogoče priznati dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV). Tožnica je namreč od 18. 3. 2010 dalje tudi sočasno uživalka sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. To pa je za odločitev v tej zadevi edino relevantno, saj kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, izključuje možnost uporabe ZZSV.
ZPIZ-2B člen 37, 37/1, 37/2.. ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3, 116, 116/3, 406, 406/4.
starostna pokojnina - sorazmerni del starostne pokojnine - dvojni status
Določba 3. odstavka 22. člena ZPIZ-2 za lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je glede na gospodarsko pravne predpise oziroma določbe ZGD-1 in ZSReg lex specialis. Družbeniki, ki so sočasno poslovodne osebe, imajo, če niso zavarovane na drugi podlagi, lastnost zavarovanca od dneva vpisa družbeništva in poslovodenja v register vse do dneva izbrisa vsaj enega od teh statusov iz registra. Za edino pravilno uporabo in razlago te jasne in specialne določbe ZPIZ-2 torej vprašanje deklaratornosti ali konstitutivnosti učinkovanja vpisa spremembe družbenika v register po stališču pritožbenega sodišča ni pravno relevantno. Stališče sodišča prve stopnje, da upoštevaje deklaratornost vpisa spremembe družbenika v register, tožnik ni bil več družbenik zasebne družbe in posledično ni niti delno vključen v obvezno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, je zmotno in zato nesprejemljivo.
ponovna odmera pokojnine - starostna pokojnina - izredno pravno sredstvo - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka
Glede na 183. člen ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 1. 8. 2005 dalje.
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.
I. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.
Ker tožnici obvezno zavarovanje dne 25. 11. 2015, niti do 30. 9. 2016, ni prenehalo in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni dokazano, niti zatrjevano, da gre za katerikoli izmed drugih izjem v določbi 156. člena ZPIZ-1, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi, če bi tožnica izpolnjevala nadaljnja dva pogoja, torej zahtevano starost in dopolnjeno pokojninsko dobo, določeno v 36. členu ZPIZ-1.
Pri tožniku ob vložitvi zahteve leta 2012 pri tujem nosilcu zavarovanja, niti do izdaje drugostopenjske upravne odločbe dne 11. 3. 2014, zdravljenje ni bilo zaključeno in zato ocena invalidnosti ni mogoča. Za ocenjevanje invalidnosti mora biti stanje dokončno in stabilno.
V zadevi je sporno, ali je prišlo do preplačila in nadalje, ali je tožnica dolžna toženi stranki vrniti znesek izplačane starostne pokojnine ter letni dodatek. Za odločitev v sporni zadevi so odločilna sledeča dejstva in sicer, da je bila tožnici tudi v spornem obdobju izplačana starostna pokojnina na podlagi veljavnega pravnega naslova in sicer na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine. Pravna podlaga za izplačilo ni odpadla, niti ne gre za stanje, da se pravna podlaga ne bi uresničila. Ker gre za pravnomočno odločbo, tako tudi ni mogoče govoriti, da bi bila tožnica brez pravnega temelja obogatena na škodo tožene stranke. Kot je bilo že pojasnjeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. V sporni zadevi pa je bilo nenazadnje izplačilo tudi že realizirano, tako da pokojnine ni mogoče prenehati izplačevati za nazaj, temveč le za naprej.
III. kategorija invalidnosti - datum - nove pravice na podlagi invalidnosti
Ob dejstvu, ki je med strankama nesporno, in sicer da je pri tožniku prišlo do spremembe v stanju invalidnosti z 21. 12. 2015 dalje, je v zadevi odprto vprašanje, od kdaj naprej gredo tožniku nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti 126. člen ZPIZ-2. V prvem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. V sporni zadevi je prišlo do spremembe same pravice. V takem primeru pa nova pravica ne pripada že vse od 21. 12. 2015 dalje, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje, temveč upoštevaje drugi odstavek 126. člena ZPIZ-2, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2016 dalje.
ZPIZ-2 člen 392.. ZPIZ-1 člen 109, 110, 119, 421, 425, 426.
vdovska pokojnina
Tožnica na dan moževe smrti 16. 12. 1994 ni dopolnila starosti, določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1. Gre za starost 53 let oziroma, najmanj starost 48 let, da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Ob prenehanju šolanja zadnjega otroka dne 31. 8. 2005 pa tožnica tudi ni dopolnila vsaj 48 let, da bi s tem nastopila t.i. čakalno dobo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 53 let.
ZPIZ-2 člen 19, 21, 123, 396, 396/1.. ZPIZ-1 člen 22, 93, 93/2, 93/3, 93/3-2, 93/6, 159, 159/3, 160, 160/1, 160/1-1..
delna invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti
Po tretjem odstavku 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina odmerjena po 2. alineji tretjega odstavka 93. člena tega zakona izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje. Ker je tožnica po prenehanju delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti in bila v tem času zavarovana kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, se ji delna invalidska pokojnina ob smiselni uporabi 1. alineje prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1 prizna od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, to je od 1. 10. 2014 dalje.
ZPIZ-2 člen 14, 14/1.. ZMEPIZ-1 člen 6, 22, 26, 80, 81.. ZDR-1 člen 11.
lastnost zavarovanca
Ni se mogoče uspešno sklicevati na pravnomočnost pravnega razmerja o vpisanih podatkih v matični evidenci, če ta ni odraz objektivnega in resničnega dejanskega stanja. Pravilnost in resničnost vpisanih podatkov mora biti bistvena lastnost vsake uradne evidence, ki jo pri vodenju podatkov iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja mora zasledovati tudi toženi zavod. Ker imajo izpisi iz uradnih evidenc značaj javne listine, kar velja tudi za izpise podatkov iz matične evidence zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (87. člen), je že načeloma mogoče vedno dokazovati, da v njej potrjena oz. vpisana dejstva niso resnična.