inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - dodatni rok za izpolnitev obveznosti - pavšalne navedbe
Tožnici je bila v upravnem postopku dana možnost izjave o ugotovitvah postopka; do navedb, ki jih je podala, sta se upravna organa, zlasti drugostopenjski, primerno izrekla. Pojasnila sta tudi pravno podlago za izrečeni ukrep, to so citirane določbe prvega odstavka 7. člena ter določbe 107. člena ZKZ. Tožnica je v tožbi ugovarjala, da je izpodbijana odločba neutemeljena, vendar so njene tožbene navedbe ostale na zelo splošni ravni, za svoje zatrjevanje, da odločba ne odraža pravega stanja, pa tudi ni predlagala nobenih dokazov.
ZUP člen 43, 142. ZKZ člen 19, 19/2, 19/2-b, 22, 22/2.
kmetijska zemljišča - odobritev pravnega posla - potrdilo upravne enote, da odobritev pravnega posla ni potrebna - upravni postopek - izdaja odločbe - položaj stranke v postopku - stranski udeleženec
Sodišče se strinja z razlago toženke, da bi tožniku v skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP pripadal položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje odločbe, da odobritev pravnega posla ni potrebna, če bi mu tak status za ta postopek izrecno priznaval kateri od (materialnih) predpisov, kot tudi v primeru, če bi iz vsebine (materialnega) predpisa izhajalo, da je njegova udeležba v obravnavanem postopku potrebna zato, da lahko z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovan položaj. ZKZ, ki je v konkretnem primeru materialni predpis, pa ne določa, da bi tožnik kot upnik in kot oseba, ki je vložila tožbo za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 25. 11. 2019, glede katere se zahteva izdaja odločbe, da odobritev pravnega posla ni potrebna, imel pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi. Tega ne določa niti kakšen drug materialni predpis.
priključitev na javno cesto - soglasje občine - molk organa prve stopnje - pritožba zaradi molka - predlog za obnovo postopka
Toženka je po presoji sodišča s soglasjem/2014 lahko posegla (tudi) v zasebni interes tožnikov oziroma v njuno pravno korist, kot jo opredeljuje drugi odstavek 43. člena ZUP. Posledično odločitve o zavrženju pritožbe tožnikov zaradi molka organa ni mogoče utemeljiti na zaključku, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Tožnika sta kot vlagatelja predloga za obnovo postopka upravičena vložiti pritožbo zaradi molka organa, če o njunem predlogu ni bilo pravočasno odločeno. V obravnavanem primeru sta vložila pritožbo na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP, po katerem je pritožba dopustna, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku.
davčna izvršba - davčna izvršba na premičnine - sklep o davčni izvršbi - zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga - izvršljivost odločbe - rok za izpolnitev obveznosti - potek roka
Zastaranje pravice do izterjave obveznosti po ZDavP-2 ne prične teči s trenutkom nastanka davčne obveznosti, pač pa šele po izvršljivosti odmerne odločbe (to je po poteku paricijskega roka za izpolnitev obveznosti).
ZBPP člen 24. ZPP člen 367a, 367b. URS člen 14, 14/1, 23.
brezplačna pravna pomoč - revizija - predlog za dopustitev revizije - pravica do sodnega varstva
Pri odločitvi, da zavrne obravnavano prošnjo, se je toženka sklicevala predvsem na to, kdaj Vrhovno sodišče dopusti revizijo (367.a člen ZPP) ter kaj mora vsebovati predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP), kar pa glede na že predstavljene določbe ZBPP po presoji sodišča ni pravilno izhodišče. Od osebe, ki prosi za dodelitev BPP, namreč ni mogoče pričakovati, da bo že v prošnji za BPP utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev BPP, in izkazala, da bo z njim uspela. To nasprotuje namenu BPP (prvi odstavek 1. člena ZBPP) in tudi iz določb 24. člena ZBPP takšna zahteva ne izhaja. Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, kar pa nikakor ne nakazuje, da bi prosilec moral poznati pogoje za sprejem revizije in jih navesti v prošnji za dodelitev BPP. Pretirano je namreč od stranke, ki ni pravno kvalificirana, pričakovati, da bo znala izpolniti pogoje za sprejem revizije iz 367.a, 367.b in 370. člena ZPP. Takšna razlaga bi pravico iz prvega odstavka 14. člena v zvezi s 23. členom Ustave izvotlila.
GZ člen 79, 79/1, 79/3, 82, 82/1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - ustavitev gradnje - nov dokaz - soglasje občine - nov dokaz v pritožbenem postopku - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Četudi je drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da se do Soglasja ni dolžan vsebinsko opredeljevati, je to vendarle, čeprav v omejenem obsegu, storil s pojasnilom, da Soglasja ne more šteti kot zadostno predpisano upravno dovoljenje, saj iz njega ni razvidna pravna podlaga za izdajo, v 4. točki pa je določeno, da si mora stranka sama pridobiti vsa eventualno potrebna druga soglasja merodajnih organov. Sodišče meni, da je tako pojasnilo (ob upoštevanju, da se je drugostopenjski organ do Soglasja opredeljeval po vsebini) nepopolno in ga ni mogoče preizkusiti. Drugostopenjski organ namreč ni pojasnil, kaj naj bi bilo zadostno predpisano upravno dovoljenje in katera druga soglasja bi morala biti še pridobljena. Njegove odločitve v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Tudi po presoji sodišča je bila tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči formalno pomanjkljiva, in sicer že samo zaradi nepopolnih podatkov o zadevi, saj zgolj na podlagi navedbe, da želi brezplačno pravno pomoč, ne da bi podrobneje navedla opravilno številko zadeve, sodišče, pred katerim se vodi postopek/želi sprožiti postopek, ali drugih podatkov, ki bi omogočali identifikacijo zadeve, v zvezi s katero zaproša za brezplačno pravno pomoč, presoja utemeljenosti ali neutemeljenosti njene prošnje ni mogoča.Ker tožnica prošnje ni dopolnila, je tožena stranka svojo odločitev o zavrženju prošnje pravilno oprla na drugi odstavek 67. člena ZUP.
pritožba - zavrženje pritožbe - odvzeta poslovna sposobnost - zakoniti zastopnik - center za socialno delo kot skrbnik - odobritev procesnih dejanj pravdno nesposobne stranke s strani njenega skrbnika - kolizijski skrbnik
Kot je sodišče že pojasnilo v izpodbijanem sklepu, ni mogoče slediti zahtevi tožnice za postavitev posebnega skrbnika, saj tožnica že ima določenega skrbnika, nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje z delom skrbnika pa samo po sebi še ni razlog, da bi sodišče postavilo drugega skrbnika. V obravnavanem primeru pa tudi ne gre za situacijo, ko bi šlo za očitno nasprotje interesov (kolizijo) med interesi skrbnika in tožnice.
Upoštevajoč dejstvo, da tožnica nima poslovne sposobnosti za vložitev pritožbe, njen skrbnik pa vložitve pritožbe ni odobril, je sodišče ob primerni uporabi 80. člena ZPP v povezavi z 78. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ugotovilo, da vloga nima pravnega učinka pritožbe.
brezplačna pravna pomoč - tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Za presojo o neobstoju procesnih predpostavk je bistvena okoliščina, da je tožnica tožbo vložila še preden se je iztekel dvomesečni rok iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1 (in 60-dnevni rok, ki ga je toženka kot rok, v katerem odloči župan o pritožbi, navedla na seznamu z dne 3. 6. 2024). Ta je začel teči z vložitvijo tožničine pritožbe dne 18. 10. 2024, kar narekuje zaključek, da je tožnica preuranjeno vložila tako zahtevo toženki z dne 18. 11. 2024 kot tožbo v tej zadevi dne 3. 12. 2024.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - objekt za oglaševanje - začasna odredba v upravnem sporu - odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - težko popravljiva škoda - učinkovito sodno varstvo
Tožeča stranka je po oceni sodišča izkazala, da objektov za oglaševanje, ki bi bili odstranjeni pred pravnomočno odločitvijo sodišča v sporu in s tem o izpodbijani odločbi, ne more nadomestiti z novimi, saj na lokaciji teh objektov trenutni prostorski akt ne določa več lokacije za postavitev objektov za oglaševanje. Sodišče tudi ugotavlja, da bi izvršitev izpodbijane odločbe pred odločitvijo o tožbi lahko posegla v pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva. Kot izhaja iz tožbe, tožeča stranka zatrjuje, da sta bila objekta za oglaševanje postavljena zakonito in da so bili potrebni pogoji za njuno postavitev v času gradnje izpolnjeni. O teh vprašanjih, vsekakor spornih glede na ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, bo sodišče odločalo v glavnem sporu. Če bi bili objekti odstranjeni pred pravnomočno odločitvijo o sporu, bi bilo sodno varstvo lahko izvotleno, saj tožeča stranka tudi v primeru uspeha s tožbo objektov ne bi mogla ponovno postaviti zaradi sprememb prostorskega akta.
začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda
Po presoji sodišča tožnik obstoja škode in njene težke popravljivosti v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa ni izkazal s stopnjo verjetnosti, saj je zgolj pavšalno navedel, da bi mu bila po njegovem prepričanju z izvršitvijo akta prizadejana težko popravljiva škoda. Tožnik torej ni z ničemer izkazal, zakaj bi izvršitev izpodbijanega sklepa zanj predstavljala težko popravljivo škodo.
inšpekcijski postopek - objekt za obveščanje in oglaševanje - začasna odredba
Ker v obravnavani zadevi zaradi spremenjenih prostorskih predpisov po realizaciji izpodbijane odločbe vzpostavitev v prejšnje pravno stanje nesporno ne bi bila več mogoča, je za ohranitev učinkovitosti sodnega varstva, ki ga tožnica uveljavlja s to tožbo, potrebo izvrševanje izpodbijane odločbe zadržati. V nasprotnem primeru bi pravno varstvo v upravnem sporu izgubilo vsak smisel, tožnici pa bi bila s tem kršena z Ustavo zajamčena pravica do sodnega varstva, saj se ta pravica lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito.
Osnovni namen začasne odredbe je zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva. To ne bi moglo doseči namena, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že med postopkom nastanejo težko popravljive škodljive posledice oziroma ji med sodnim postopkom ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bi izničilo poznejši uspeh v postopku. Posledica izrečenega ukrepa, katere vzrok je spremenjena normativna ureditev, lahko vpliva na pravico do učinkovitega sodnega varstva, katere zagotovitev je namen začasne odredbe.
denacionalizacija - ovire za vrnitev nepremičnin - ovire za vrnitev v naravi
Ali zavezanec uporablja objekt ali ne, za vračanje premoženja v naravi po 32. in niti po ostalih določbah ZDen ni relevantno. Ustavljena pa je tudi sodna praksa, ki neporabe objekta ni obravnavala kot razlog za to, da se objekt, ki je bil postavljen na podržavljenem zemljišču in ni v lasti upravičenca, vrača v naravi.
ZKUASP člen 13, 13/1, 13/1-12, 22, 22/1, 25, 25/1, 25/1-16. ZUP člen 43. ZUS-1 člen 17, 20, 20/3, 20/4, 20/7, 36, 36/1, 36/1-3.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - dovoljenje za kolektivno upravljanje - priznanje statusa stranskega udeleženca
Ko pravna oseba postane kolektivna organizacija, njeno upravljanje ureja ZKUASP oziroma njen status, ki mora biti v skladu z ZKUASP. Upravljanje pravne osebe s statusom kolektivne organizacije je v ZKUASP urejeno drugače kot v ZZ.
ZKUASP za čas, ko je pravna oseba kolektivna organizacija, ustanoviteljem v zvezi z upravljanjem kolektivne organizacije ne zagotavlja nobenih posebnih pravic. Nasprotno, v 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP je kot pogoj za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje določeno, da so se ustanovitelji odpovedali upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije. To pomeni, da ustanovitelji ex lege izgubijo posebne pravice upravljanja zavoda ali druge pravne osebe (če jih imajo po zakonu) v trenutku, ko je (prvo) dovoljenje za kolektivno upravljanje dokončno oziroma pravnomočno. Od tedaj dalje sodelujejo pri upravljanju kolektivne organizacije le, če so člani kolektivne organizacije, člani poslovodstva ali člani nadzornega odbora, saj so se po citirani določbi zakona posebnim ustanoviteljskim pravicam odpovedali še preden je bila kolektivna organizacija ustanovljena, kar je bil pogoj za njeno ustanovitev.
Edina dejavnost te organizacije je za kolektivno upravljanje vedno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v imenu in za račun več imetnikov.
V obravnavanih zadevi je bila dopustnost tožbe zoper Dovoljenje odvisna od rešitve tožbe zoper sklep, s katerim je bila udeležba tožnika kot stranskega udeleženca v postopku izdaje tega Dovoljenja zavrnjena. Ker je sodišče pravnomočno odločilo, da tožnik v postopku, v katerem je bilo izdano Dovoljenje, ni imel položaja stranskega udeleženca, je tožbo zoper dovoljenje zavrglo.
Na napravi, za katero je tožnica vložila zahtevo za spremembo OVD, se ne izvaja dejavnosti mehansko biološke obdelave odpadkov, ampak tožnica na tej napravi izvaja zgolj obdelavo mešanih komunalnih odpadkov po postopku D9, v nadaljnjo obdelavo pa obdelane odpadke preda prevzemnikom, ki jih obdelajo po postopku D8. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je izdaja ali sprememba OVD vezana za določeno napravo na kateri se izvaja obdelava, tožnik pa ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz 11. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe o odlagališčih odpadkov, torej ni izkazal, da se na napravi za katero je podal zahtevo za spremembo OVD izvaja mehansko biološka obdelava v skladu z Zaključkom o BAT in Referenčnim dokumentom o BAT, ki urejata ravnanje z odpadki.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška tarifa - stroški odvetnika - pravni interes - neobrazložena odločba - sklenitev sodne poravnave
Po mnenju sodišča je pravilno stališče toženke, da je predlog za sodno poravnavo že po naravi stvari del sodne poravnave, za katero je v tar. št. 3 OT izrecno predpisana nagrada, ki je bila v konkretnem primeru tožniku priznana v višini 2.000 točk. Po presoji sodišča tako ni podlage za to, da bi se odvetniku za sestavo predloga za sklenitev sodne poravnave še dodatno priznala nagrada po tar. št. 20/1 OT, saj je očitno, da po vsebini ne gre niti za obrazložen odgovor na tožbo niti za obrazloženo vlogo niti za ugovor zoper plačilni nalog.
ZDavP-2 člen 68a, 68a/3, 125, 125/1, 126, 126/1, 126/6, 133. ZUS-1 člen 65, 65/1.
davek od nenapovedanih dohodkov - zastaranje - začetek teka zastaranja - absolutno zastaranje - spor polne jurisdikcije
Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.
Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. V obravnavani zadevi, ko je zastaranje začelo teči 1. 1. 2011, je desetletni absolutni zastaralni rok potekel 1. 1. 2021 (do zadržanja zastaranja ni prišlo). Izpodbijana odločba pa je bila izdana 18. 5. 2021, torej po poteku tega roka.
upravni spor - molk organa druge stopnje - tožba zaradi molka organa - pozneje izdan upravni akt - odločitev o pritožbi - zavrnitev pritožbe - ustavitev postopka
Tožnikov skrbnik za posebni primer je izjavil, da ne vztraja pri tožbi v tem upravnem sporu, zato je sodišče postopek v tej zadevi ustavilo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Glede slabih ekonomskih razmer. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Ne drži tožbena navedba, da je tožnik v upravnem postopku pojasnil, zakaj Maroko zanj ni varna država. Ko mu je toženka na osebnem razgovoru predočila, da šteje Maroko kot varno izvorno državo, temu ni nasprotoval. Tudi zaslišan na naroku ni utemeljil, zakaj se tam ni počutil varnega.
ZDavP-2 člen 76, 77, 88, 88/2, 267. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 44, 44/2, 45, 45/1, 45/2.
dohodnina - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - odmera dohodnine - dohodki iz delovnega razmerja iz tujine - znižanje davčne osnove - uveljavljanje olajšave
Tožnik je dokazila o tem, da gre za stroške službenih poti, prvič navajal šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom ter v postopku upravnega spora, pred tem zoper odločbo o odmeri dohodnine ni vložil nobenega pravnega sredstva. Tožnik torej stroškov, ki bi se naj nanašali na stroške službenih poti na Nizozemskem, v postopku odmere dohodnine sploh ni uveljavljal, zanje pa tudi ni predložil ustreznih dokazil, zato jih davčni organ kot takšne ni mogel upoštevati. Davčni organ je v skladu s svojimi dolžnostmi ustrezno raziskal dejansko stanje, dokazno breme glede znižanja davčne osnove pa je bilo na tožniku kot davčnemu zavezancu, na kar je davčni organ tožnika tudi ustrezno opozoril pred izdajo odločbe.