Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 7, 54, 54/2.
denacionalizacija - smrt stranke - ustavitev postopka - načelo materialne resnice
Denacionalizacijski postopek ni postopek, ki ga po smrti stranke po naravi stvari ni mogoče nadaljevati. Tako je po oceni sodišča upravni organ v izpodbijani odločbi nepravilno uporabil materialni predpis (drugi odstavek 54. člena ZUP/86), s tem, ko je postopek po smrti vlagateljice zahteve ustavil.
Upravni organ načelu materialne resnice ni zadostil s tem, ko je pooblaščenca vlagateljice zahteve pozival, da navede, kateri so pravni nasledniki vlagateljice zahteve, saj v primeru molka pooblaščenca ali v primeru, da pooblaščenec z navedeno informacijo ne razpolaga, to še ne pomeni, da dediči po vlagateljici zahetve ne obstajajo, niti da volje za nadaljevanje postopka na strani vlagateljice zahteve niso izrazili, kot je to napačno zaključil upravni organ.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - odstranitev nelegalnega objekta - izpodbijanje izvršilnega naslova
Ker tožeča stranka s svojimi navedbami smiselno oporeka inšpekcijski odločbi in zahtevam, ki ji jih ta postavlja ter s tem smiselno oporeka izvršilnemu naslovu, sodišče na tem mestu pojasnjuje, da v postopku izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova ni mogoče (prvi odstavek 292. člena ZUP).
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/10, 20/12, 157, 157/1, 157/1-1. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - prevzem odpadne embalaže - ravnanje z odpadno embalažo - neobrazložena odločba
DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Toženka se je pri ugotavljanju količin zbrane odpadne embalaže oprla na podatke IJS o količini te embalaže, ne da bi ugotavljala, kakšna količina MOE izvira od proizvajalcev, za katere ni veljala obveznost skleniti pogodbo z DROE oziroma, ki niso bili dolžni zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, ker letna količina embalaže ni presegala 15.000 kg. Ker tega ni storila, sodišče ne more preizkusiti, ali so v količini odpadkov, od katerih je toženka izračunala količino, za katero ravnanje nalaga tožniku, upoštevane tudi količine, za katere obveznost prenosa ravnanja na DROE po Uredbi 1 ni veljala.
Neupravičeno prejeta sredstva zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije bolezni Covid-19 ne spadajo pod davčni dolg in se terjatev ne vodi v knjigovodskih davčnih evidencah, zato se skladno s prvim odstavkom 110. člena ZDavP-2 določbe 101. - 103. člena ZDavP-2 v konkretni zadevi ne uporabljajo in zato ni mogoče doseči odloga plačila vračila zadevne obveznosti.
odškodnina žrtvam kaznivih dejanj - pogoji za priznanje odškodnine - odškodnina za duševne bolečine - pravica do izjave - pravica do izvedbe dokaza - enako varstvo pravic - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Pravica do izvedbe dokazov je sestavni del pravice do izjave strank v postopku, zagotovljene v okviru 22. člena Ustave. V 22. členu Ustave zagotovljena pravica do enakega varstva pravic ne zavezuje zgolj sodišča, temveč tudi druge državne organe, organe lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil. Ta ustavna določba se na zakonski ravni odraža tudi v določbah ZUP; 9. in 146. člen.
ZZdrS člen 11, 11/2, 69, 71. ZUP člen 67, 67/2. Pravilnik o preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce, ki opravljajo dejavnosti v zdravstveni in babiški negi (2023) člen 4, 4/1. ZZdrav člen 52, 52/2.
zdravilska dejavnost - Zdravniška zbornica Slovenije - preizkus znanja - nepopolna vloga - zavrženje vloge
Zgolj dejstvo, da tako Zdravniška zbornica Slovenije kot tudi zdravilska zbornica (v nastajanju) sodita pod okrilje Ministrstva za zdravje, še ne pomeni, da bi določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti in Pravilnika o preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike veljale tudi za zdravilce.
V predmetnem postopku, ko je tožnik želel opravljati izpit za preizkus iz slovenskega strokovnega jezika za zdravnike pri Zdravniški zbornici Slovenije, torej navedena zbornica ni pristojna za podelitev oziroma izdajo potrdila o znanju slovenskega strokovnega jezika (tudi) za zdravilce, saj za to ni zakonske podlage.
tujec - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - denarna socialna pomoč - izdaja dovoljenja za začasno prebivanje - stvarna pristojnost organa - ni upravna zadeva
Skladno z načelom varstva pravic je treba tudi v primerih, ko ne gre za upravno zadevo, pa organ ve kdo je pristojen za zadevo, posredovati vlogo, ne pa zavreči s sklepom po 129. členu ZUP. Sodišče še pripominja, da v kolikor bi organ menil, da tožniku zahtevane pravice po ZTuj-2 sploh ne pripadajo (kot je stališče organa druge stopnje) in bi menil, da je pristojen za odločanje, bi moral njegovo zahtevo zavrniti in ne zavreči, vendar organ prve stopnje ni zavzel tega stališča.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZBPP člen 30, 30/9, 37, 37/2, 37/2-1.
brezplačna pravna pomoč - ponovno odločanje o isti stvari - razrešitev odvetnika - ista upravna zadeva - zavrženje vloge
O dodelitvi brezplačne pravne pomoči tožniku je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, zato ponovno odločanje v pravnomočno rešeni stvari ni dopustno (ne bis in idem). V kolikor tožnik želi spremembo izvajalca brezplačne pravne pomoči lahko, kot je to pravilno v obrazložitvi sklepa o zavrženju navedla toženka, vloži predlog za razrešitev odvetnika, ne more pa z novo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zahtevati ponovne (druge) odobritve brezplačne pravne pomoči za isti pravdni postopek.
ZUP člen 9, 214. ZBPP člen 26, 26/1. ZUS-1 člen 4.
brezplačna pravna pomoč - oblika dodeljene brezplačne pravne pomoči - kršitev pravice do izjave - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - upravni spor - subsidiarno sodno varstvo - varstvo človekovih pravic - drugo sodno varstvo - dopustnost upravnega spora zaradi posega v ustavne pravice - zavrženje tožbe
Toženka tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni seznanila s svojim naziranjem glede identitete med njegovimi prošnjami za dodelitev BPP, kot tudi ne s pravnimi podlagami nameravane odločitve, tožniku pa tako tudi ni omogočila, da bi se glede teh izjasnil.
Prosilec za brezplačno pravno pomoč lahko zaprosi bodisi zgolj za pravno svetovanje bodisi za pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave bodisi za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči.
Sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 je "drugo sodno varstvo" v smislu 4. člena tega zakona.
ZDDV-1 člen 39, 39/2. ZDavP-2 člen 139, 140, 140/2. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek davčne osnove za obračun DDV - finančni leasing - finančni leasing nepremičnin - obrazložitev odločbe - odstop od pogodbe - spremenjena pravna podlaga - dobropis - pravica do izjave - zmanjšanje davčne osnove
V primeru, da davčni organ uporabi drugačno pravno podlago (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1) od dotedanjih postopkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), pa mora davčni organ že v fazi postopka ugotavljanja dejstev in presoje dokazov pred izdajo zapisnika DIN tožnika o tem seznaniti. Pravica do izjave pa mora biti davčnemu zavezancu zagotovljena ves čas izvajanja davčnega postopka, tudi v fazi dokaznega postopka in presoje dokazov tako, da mu je dana realna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za odločitev.
V primeru naknadno spremenjene prakse davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi, ki velja za nazaj ("ex tunc"), je po presoji sodišča potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, kot to pravilno ugovarja tožnik. Povedano drugače, iz obrazložitev odločb davčnih organov ne izhaja kakšna konkretno je bila ustaljena splošna praksa davčnih organov obravnavanja tovrstnih zadev v letu 2014 in v čem konkretno se obravnavani primer razlikuje.
Do tožnikovega ugovora glede napačne razlage prava se davčni organ ni konkretno opredelil opredelil. Davčna organa sta se v zvezi z davčno obravnavo odškodnine iz naslova neuspešnosti poplačila zaradi preklica lizing pogodbe in v zvezi z uporabnino zgolj sklicevala na sodno prakso SEU v zadevi C-242/18 in se do tožnikovih ugovorov nista konkretno opredelila ter odškodnine oz. uporabnine z vidika DDV tudi nista v zadostni meri konkretno presojala, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Nepojasnjena in z dokazi nepodkrepljena ostaja tudi navedba pritožbenega organa, da tožnik lizingojemalca še naprej terja za preostanek neplačanih obrokov, za katere pa se lahko predvideva, da bo prejel plačilo za dobavo blaga.
ZUP člen 67, 67/1, 47a/1, 47a/4. ZSV člen 44, 44/5, 47b/1, 47b/2, 47b/4. Pravilnik o koncesijah na področju socialnega varstva (2004) člen 32, 32/2, 36, 36/1, 36/3.
V konkretnem primeru po presoji sodišča ni šlo za nepopolno vlogo, saj je bila vloga popolna v smislu javnega razpisa (vsebovala je vse sestavine, ki so navedene v javnem razpisu, med drugim tudi, da je priložena PZI dokumentacija idejne zasnove), temveč za popolno vlogo, iz katere ni izhajalo, da bi vlagatelj izpolnjeval minimalne tehnične pogoje glede prostorov, določene v Pravilniku o koncesijah na področju socialnega varstva. Sklicevanje tožnika na dolžnost toženke ravnati po 67. členu ZUP je zato neutemeljeno.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek - preiskava - pripor - odgovor - ista upravna zadeva - zavrženje vloge
Tožnik že ima odločbo, s katero mu je BPP priznana za celoten postopek pred sodiščem prve stopnje. V takem primeru za vložitev pravnih sredstev v zvezi z odreditvijo oziroma podaljšanjem pripora, BPP ni treba več odobriti za vsako posamezno pravno sredstvo posebej. Ta storitev je, kot povedano, že vključena v odobreno BPP za zastopanje na prvi stopnji.
Odločbe se zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti. Skladno s standardom obrazloženosti odločbe bi morala obrazložitev odločbe o odmeri komunalnega prispevka obsegati vsaj konkretno opredelitev komunalne opreme, ki je podlaga za odmero komunalnega prispevka tožnikoma (po vrsti in lokacijsko), navedbo relevantnih podatkov za izračun komunalnega prispevka (površina parcel, obračunski stroški, podatki za tožnika itd.), navedbo določb programa opremljanja in drugih predpisov, relevantnih za odmero komunalnega prispevka, tudi glede vključenega DDV (z njihovo vsebino), in razloge, zakaj je tožnikoma odmerjen prispevek v dani višini, z navedbo ustrezno obrazloženih podatkov iz uradnih evidenc.
Ker obrazložitev izpodbijane odločbe ne obsega opisa dejanskega stanja v vseh materialnopravno bistvenih točkah ter ne navaja dovolj natančno materialnih prepisov in njihovih določb, na katere se odločitev opira, preizkus materialne zakonitosti odločbe ni mogoč. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
inšpekcijski ukrep - nenapovedani dohodki - davek od nenapovedanih dohodkov - pravica do zaslišanja - skrajšani ugotovitveni postopek
Davčni organ bi moral na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in tožniku omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavi. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena, saj se na njej zbere gradivo, ki je podlaga za odločitev, strankam pa se omogoči varstvo pravic ter udejanji načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP.
Pravilo, da lahko davčni organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar mu ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in tožnika v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Stranki se namreč mora omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.
inšpekcijski postopek - ustavitev izvršbe - stranski udeleženec - ugovori stranskega udeleženca - ustna obravnava - ogled - navzočnost strank pri ogledu - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - načelo zaslišanja stranke v postopku - poseben ugotovitveni postopek
Tožnici (stranski udeleženki v upravnem postopku) je bil sicer poslan zapisnik o opravljenem ogledu, pri čemer je bila pozvana, da lahko v roku 5 dni poda pripombe in se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev ter predloži dokumentacijo, vendar pa o nameravanem ogledu inšpektor tožnice ni vnaprej seznanil in ji ni dal možnosti, da je na ogledu prisotna in da se na kraju samem seznani z ugotovitvami inšpektorja (inšpektor je, kot to izhaja iz zapisnika, po izvedbi dokazov, že na samem kraju zaključil, da je obveznost izpolnjena), da nanje ustno poda pripombe in da zaslišanim oziroma soočenim osebam, ki so bile zaslišane v dokazne namene, postavlja vprašanja. Takšno ravnanje po presoji sodišča predstavlja kršitev pravil postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izdane odločbe.
carinska deklaracija - carinjenje blaga - carinski postopek - uvrstitev blaga v carinsko tarifo - strokovno mnenje carinskega laboratorija - izvedenec v carinskem postopku - izvedensko mnenje kot dokaz - strokovni pomočnik
Z izdelavo strokovnega mnenja carinskega laboratorija je opredeljena trditvena podlaga, ki jo mora izpolniti carinski zavezanec, da utemeljeno nasprotuje ugotovitvam glede lastnosti blaga, ki vplivajo na uvrstitev v določeno tarifno oznako KNCT. Carinski zavezanec mora podati jasne, utemeljene navedbe, ki so strokovno dovolj kvalitetne in izčrpne, da lahko ustvarijo dvom v pravilnost ugotovljenih lastnosti blaga, kot izhajajo iz strokovnega mnenja carinskega laboratorija. Predlog za postavitev izvedenca mora torej temeljiti na tako konkretnih navedbah, da te vzbudijo pri carinskem organu dvom v pravilnost ugotovitev strokovnega mnenja carinskega laboratorija (npr. tudi s predložitvijo strokovnega mnenja) in s tem dvom v pravilnost uvrstitve blaga v tarifno oznako KN. V primeru, če je za odpravo tega dvoma, torej za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja, potrebno strokovno znanje, s katerim carinski organ sam ne razpolaga, pa mora za dokončno ugotovitev resničnega dejanskega stanja ter s tem za razrešitev vseh dvomov postaviti izvedenca.
Vrhovno sodišče RS je v sklepu X Ips 286/2012 z dne 4. 4. 2013 predložitev izvida in mnenja drugega laboratorija o istem blagu v smislu dokazovanja nasprotnih trditev navedlo primeroma kot enega od možnih dokazov in ne kot edini možni merodajni dokaz, zaradi česar po oceni sodišča ni utemeljeno stališče toženke, da zgolj predložitev mnenja drugega laboratorija lahko pomeni enak rang mnenj, temveč sodišče meni, da kot dokaz zadošča (tudi) obrazloženo mnenje strokovnjaka.
odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici - pravilna uporaba materialnega prava - uporaba prava EU
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 24. ZMZ-1 člen 15, 33.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - državljan države članice EU - državljan EU - ugotovitev državljanstva - mladoletna oseba - stranka postopka - največja korist otroka
Prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU.
Tožnica je državljanka Republike Romunije, ki je članica EU. Tožnica ne navaja nobenega primera iz Protokola, zato v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnica je bila deležna posebnih procesnih jamstev, ko je njen zakoniti zastopnik imel možnost sodelovati v upravnem postopku, postavljati vprašanja in od organa zahtevati pojasnila ter na ta način s konkretnimi vprašanji, komentarji in predlogi poskrbeti, da se položaj tožnice vsestransko predstavi in razišče. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka v upravnem postopku spoštovala največjo korist mladoletne tožnice.
Ob pravilni razlagi določb ZUP o vročanju je za nastop fikcije vročitve nebistveno, kdaj je pustil vročevalec dokument, ki ga je poskusil vročiti, v predalčniku naslovnika.
Obvestilo vročevalca o tem, da je bila vročitev opravljena na podlagi fikcije iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, ni javna listina, saj ZUP ne določa niti, da se tako obvestilo izda, niti ne določa pristojnosti organa ali vročevalca, da v njej potrdi določena dejstva, kar bi imelo za posledico njeno pravno naravo javne listine.
ZUS-1 člen 5, 5/2. ZUP člen 135, 135/1, 136. ZDen člen 6, 6/2. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 131, 131/2, 132, 132/1, 132/2.
Sodišče je izpodbijani sklep presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi gre namreč za ustavitev postopka. Tožena stranka bi postopek denacionalizacije na zahtevo tožnice lahko ustavila le na podlagi izjave tožnice o umiku zahteve (drugi odstavek 131. člena ZUP/86, prvi odstavek 135. člena ZUP).