ZVO-1 člen 112. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda člen 13, 13/2. Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav (2007) člen 4.
okoljska dajatev - okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda - čistilna naprava - napačna uporaba materialnega prava
Organa obeh stopenj po mnenju sodišča v izpodbijani in pritožbeni odločbi nista prepričljivo pojasnila svojega materialnopravnega stališča, da pretočna greznica ni določena kot komunalna čistilna naprava, ki bi opravljala primarno čiščenje. Sploh ob tem, da je tožnica v postopku v dokaz takšnega stališča predložila Oceno o primarnem čiščenju hišnih odpadnih voda s pretočnimi greznicami, ki jo je izdelal Inštitut ... Univerze v ... 8. 12. 2015, ki se nahaja v upravnem spisu, ter iz katere izhaja, da so obstoječe pretočne greznice anaerobne male komunalne čistilne naprave, ki s pravilnim obratovanjem zagotavljajo v celoti primarno čiščenje, torej usedanje in plavljenje hišnih odpadnih vod in predelajo onesnažila v mineralizirano usedljivo blato. Dalje iz navedene ocene izhaja, da se usedanje in plavljenje izvrši hitro, v cca 2 urah in zmanjša obremenitev okolja za cca 40 % skladno z drugim odstavkom 13. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda.
V odgovoru na tožbo toženka s tem v zvezi le zatrjuje, da je iz definicij izrazov razvidno, da pretočna greznica ni določena kot komunalna čistina naprava, mala komunalna čistilna naprava ali skupna čistina naprava, vendar takšnega zaključka ne pojasni, niti ne zatrjuje, da tovrstne greznice ne bi opravljale (niti) primarnega čiščenja.
ZMZ-1 člen 23, 23/1, 23/1-3, 23/1-4, 24, 25, 26, 27, 27/7. ZUS-1 člen 52. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. ZPP člen 214, 214/2.
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - informacije o izvorni državi - preganjanje - odločanje v sporu polne jurisdikcije - nova dejstva in dokazi - domneva o priznanju dejstev - glavna obravnava
Pri dokumentu z dne 2. 7. 2019 gre za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijane odločbe z dne 28. 6. 2019. V zvezi z navedenim ter določilom 52. člena ZUS-1 sodišče opozarja na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, v katerem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije, da je treba tretji odstavek 46. člena Direktive 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, proučiti tako dejanske in pravne elemente, kot je uporaba točke (a) prvega odstavka 12. člena Direktive 2011/95 za položaj prosilca, ki jih je organ, ki je sprejel to odločbo, upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejetju navedene odločbe. Ker je tožnik konkretno navajal novo dejstvo in ga izkazoval s predloženo listino, bi tožena stranka, da bi uspela, temu morala konkretizirano nasprotovati, kar pa ni storila.
Glede na navedene informacije o izvorni državi o širjenju kroga osumljencev zgolj dejstvo, da je tožnik lahko brez težav zapustil državo, še ne more utemeljevati zaključka, da tožniku v Turčiji ni grozilo in mu v prihodnosti ne bi grozilo preganjanje. Tožnik ima po presoji sodišča utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi in sicer zaradi svojega političnega prepričanja, kot pripadnik Gülen gibanja, ker obstaja velika verjetnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo zgolj zaradi tega podvržen kazenskim postopkom. Tožniku torej v izvorni državi grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja po peti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi s sedmim odstavkom 27. člena ZMZ-1.
Na podlagi informacij o izvorni državi sodišče sklepa, da ob povsem realni možnosti, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo pridržan in zaslišan, obstaja tudi dovolj resna nevarnost, da bo tožnik podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave in tožnika ni zaslišala, ker je ob upoštevanju stališč SEU, izraženih v sodbah C-348/16, Sacko in C-556/17, Torubarov, ob presoji vseh pravnih in dejanskih elementov, zgolj na podlagi podatkov iz spisa, lahko ugotovilo, da je treba glede na okoliščine konkretnega primera tožniku priznati mednarodno zaščito iz razloga, kot ga je navedel v svoji prošnji.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - oblika brezplačne pravne pomoči - pravno svetovanje
Po 5. alineji 8. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč v upravnem sporu zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči ne dodeli, kar pomeni, da se ne dodeli za nobeno obliko brezplačne pravne pomoči (torej tudi ne za pravno svetovanje) in nobeno fazo upravnega spora (torej tudi ne za postopek s pravnimi sredstvi).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - obsojenec
Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva. Brezplačne pravne pomoči zato ni mogoče dodeliti za postopke, ki niso sodni postopki, kar velja tudi za postopek po 85. členu ZIKS-1.
Glede na dejstvo, da je bilo o vrnitvi denacionalizacijskega premoženja tožeči stranki že odločeno, ni mogoče obravnavati zahtevka za odškodnino iz naslova nezmožnosti uporabe za čas po izdaji navedene odločbe v upravnem postopku oziroma upravnem sporu.
brezplačna pravna pomoč - pravno svetovanje - obsojenec
Po ustaljeni sodni praksi odločbe generalnega direktorja in ministrstva v postopku, ki je urejen v 85. členu ZIKS, ne štejejo za upravne odločbe in zoper njih ni zagotovljenega sodnega varstva. Predmetna zadeva zato ni takšna, da bi se lahko uporabil 83. člen ZIKS-a, na podlagi katerega bi v skladu s 4. členom ZUS-1 lahko sprožil upravni spor s tožbo pred upravnim sodiščem.
ZVO-1 člen 40, 40/4, 41, 41/1, 41/2. Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (2004) člen 2, 2/1, 8, 13, 24, 25, 25/2, 25/3, 25/4, 25a, 26, 26/1, 29. EZ člen 28. ZON člen 101, 101/1, 101/2, 101b, 101b/1, 101c, 101c/2, 102, 102/1.
celovita presoja vplivov na okolje - presoja sprejemljivosti načrtovanega posega v naravo - omilitveni ukrepi - izravnalni ukrepi - javna korist - vplivi na okolje
Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da bodo vplivi predmetnega Akcijskega načrta na okolje, v primeru posegov na varovana območja (tj. Natura 2000), verjetno bistveni in bo treba izvesti postopek prevlade javne koristi. V skladu z drugim odstavkom 101. c člena ZON je v postopku prevlade javne koristi treba ugotoviti, da se plan nanaša na uresničevanje javne koristi, določene z zakonom, in da ni drugih ustreznih rešitev za uresničitev te javne koristi. V primeru izvedbe postopka prevlade javne koristi (šele) na ravni posameznih DPN in OPPN ne bo več mogoče ugotavljati, ali obstojijo druge ustrezne rešitve za uresničitev javne koristi konkretnega Akcijskega načrta na nacionalni ravni. Na ravni posameznih DPN in OPPN bo tudi mogoče ugotavljati alternativne rešitve le še za posamezne DPN in OPPN. Prav tako v primeru izvedbe presoje sprejemljivosti šele na ravni posameznih DPN in OPPN ne bo mogoče hkrati ugotavljati kumulativnih vplivov vseh projektov predvidenih v Akcijskem načrtu.
SEU je v zadevi C-160/17 že zavzelo stališče, da je treba okoljsko presojo po Direktivi 2001/42 izvesti čim prej, da se še lahko vpliva na morebitne odločitve. Na tej stopnji je namreč mogoče analizirati različne možnosti in izvesti strateške odločitve. Upoštevaje navedeno mora biti celovita presoja vplivov na okolje s presojo sprejemljivosti izvedena tako, da vsebuje celovite, natančne in dokončne ugotovitve ter sklepe, s katerimi je mogoče ovreči vsak razumen znanstveni dvom o učinkih del, ki so predvidena na zadevnem varovanem območju. Tako izvedena presoja po drugi strani ne izključuje izvedbe (ponovnega) postopka presoje tudi za plane na nižjih ravneh, kolikor so v teh določeni novi ali podrobnejši izvedbeni pogoji ali če vsebujejo nove posege ali zajemajo nova območja.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - pravno svetovanje
Dejstvo, da je iz pravnega pouka odločbe jasno razvidno, da ima tožnik možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo ZPKZ Maribor, še ne pomeni, da ima tožnik tudi pravno znanje za vložitev te tožbe. Temu je namenjeno pravno svetovanje kot oblika pravne pomoči. Ni mogoče pritrditi organu za brezplačno pravno pomoč, da tožnik v prošnji za brezplačno pravno pomoč ni navedel, zakaj bi zaprošeno pravno svetovanje potreboval. Od tožnika kot laične stranke ni mogoče pričakovati, da bo opredelil sporna in dejanska vprašanja v prošnji, saj navedeno lahko opredeli le kvalificiran pravni strokovnjak po vpogledu v upravno odločbo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - pravno svetovanje
Pravno svetovanje se ne glede na določbe, ki opredeljujejo okoliščine in dejstva o zadevi, ki jih je treba presojati pri dodelitvi BPP - (verjetne izglede za uspeh), dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24 člena ZBPP. Zaprosilo se nanaša zgolj na pravno svetovanje v zvezi z obnovo postopka, tega pa ni mogoče enačiti s prošnjo za dodelitev BPP za obnovo postopka.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - uspeh v postopku - pravnomočna sodna odločba - pritožba
Upravičenec do BPP, ki je v celoti ali delno uspel v postopku in pridobil premoženje oziroma dohodke je dolžan BPP povrniti zgolj na podlagi pravnomočne odločbe sodišča, v danem primeru pa, zaradi vložene pritožbe, sodba sodišča še ni pravnomočna.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - kazenski postopek - subsidiarni tožilec
V obravnavanem primeru je toženka prekoračila pooblastila iz 24. člena ZBPP. V izpodbijani odločbi je namreč med drugim ugotovila, da osumljenka ni storila očitanih dejanj. Za navedeno pa toženka po sodni presoji nima zakonskega pooblastila. ZBPP namreč ne določa, da bi se lahko organ za BPP v postopku odločanja o dodelitvi BPP prosilcu spuščal v presojanje o obstoju kaznivega dejanja, in kot v konkretnem primeru še, ali je osumljena storila naznanjena dejanja ali ne. S takšnim ugotavljanjem se po presoji sodišča presega opisani standard očitnosti. Zato je v tem pogledu napačno uporabila 24. člen ZBPP.
igre na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani - nadzor nad prirejanjem iger na srečo
V zadevi ni sporno, da družba prek spletni strani ... v Republikii Sloveniji omogoča igre na srečo kljub temu, da je bilo s pravnomočno odločbo prepovedano. Predlagatelj je predlog v tem pogledu oprl tudi na svojo ugotovitev dejstev v postopku nadzora prirejanja iger na srečo po internetu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih, da namreč zavezanec odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo ne izvrši. Ta dejstva pa pomenijo dejansko podlago, ki po prej navedenih določbah prvega odstavka 107. a člena ZIS sodišču dopušča, da nasprotni stranki odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo igre na srečo brez koncesije vlade.
državljanstvo - sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - središče življenjskih interesov
Ugotovljene okoliščine po presoji sodišča kažejo, da je tožnika do leta 2016 na Slovenijo vezal le ekonomski interes, predvsem zaradi pridobivanja dohodkov za preživljanje družine, ki je do takrat živela v Bosni in Hercegovini. Dokler se družina ni priselila, tožnik v Sloveniji ni vzpostavil takih vezi, da bi bilo mogoče šteti, da je bilo tu središče njegovih življenjskih interesov. Razlikovati namreč velja med "imeti interes živeti v Sloveniji", ki se kaže kot želja za priselitev ter med "vzpostavitvijo tesnih in trajnih povezav", ki pa pomeni, da postane Republika Slovenija središče tako fizične prisotnosti posameznika kot tudi središče poklicnega in osebnega oziroma družinskega življenja.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - prekluzivni rok
Toženka je tožnikovo prošnjo zavrnila iz vsebinskih razlogov, ker je ocenila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Po presoji sodišča toženki v obravnavanem primeru ne bi bilo potrebno ugotavljati izpolnjevanja objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP, saj bi morala tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi pete alineje 8. člena ZBPP zavreči.
ZBPP v peti alineji 8. člena izrecno omejuje (prepoveduje) vlaganje prošenj za BPP v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Z navedenim se preprečuje veriženje prošenj za BPP, kar izpolnjuje elemente zlorabe tega instituta.
Tožeča stranka kot delodajalec enega od pogojev, ki jih je določalo Javno povabilo, ni izpolnjevala, to je pogoja rednega mesečnega izplačevanja plač in prispevkov za obvezna socialna zavarovanja zaposlenim v zadnjih šestih mesecih pred mesecem oddaje ponudbe. Skladno z določili Javnega razpisa se je ta pogoj ugotavljal z vpogledom v evidence FURS in štelo, da ni izpolnjen, kolikor REK obrazci niso bili oddani pravočasno, pri čemer tožeča stranka tega pogoja za enega zaposlenega ni izpolnjevala za mesec julij 2017. Opisovanje tožeče stranke, zakaj je prišlo do zamude pri izplačilu te plače in zamude pri oddaji REK obrazca, po mnenju sodišča ni relevantno in se pridružuje stališču tožene stranke, pojasnjenem na glavni obravnavi, da bi bila lahko predmet pobota oziroma poravnava obveznosti ob razvezi zakonske zveze, na kar se sklicuje tožeča stranka, le A.A. neto plača, ne pa tudi prispevki za obvezna socialna zavarovanja zaposlenim, ki bi morali biti obračunani in plačani v roku in posledično tudi pravočasno oddan REK obrazec. Četudi je iz tožbe tožeče stranke mogoče razumeti, da se je za zapoznelo izplačilo plače A.A. kot prokurist odločil sam in v okviru svojih pooblastil, to tožeče stranke ne opravičuje, saj je A.A. izplačilo odredil v njenem in ne v svojem imenu. Prav tako tudi ni mogoče slediti tožeči stranki, ki meni, da bi lahko o nerednem izplačevanju plač govorili le, kolikor bi se to nanašalo na več zaposlenih oziroma daljše časovno obdobje. Pogoji iz Javnega razpisa so bili jasni, tožeča stranka pa jih ni izpolnjevala in zato na drugačno odločitev ne more vplivati njen ugovor, da tožena stranka ni pristojna za razlago pojma "redno mesečno", nenazadnje pa tega, kaj na bi ta pojem po njenem mnenju pomenil, niti ni utemeljila.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - retroaktivna uporaba zakona - razveljavitev določbe zakona - obrazložitev odločbe
Davčni organ mora svojo presojo glede izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev za zavarovanje v obrazložitvi sklepa navesti v skladu z določbo 214. člena ZUP. Navesti in obrazložiti mora dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepa na verjetni obstoj davčne obveznosti in njeno višino. V obravnavanem primeru pa se davčna organa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pritožbeni organ pa v obrazložitvi svoje odločbe, do vseh tožnikovih ugovorov glede obstoja in višine davčne obveznosti nista v celoti opredelila. Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti in njena višina je po presoji sodišča vsebinski pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju, njegova obrazložitev pa ključna za zavarovanje pravic in pravnih koristi davčnega zavezanca.
brezplačna pravna pomoč - rok za vložitev tožbe - dokazovanje pravočasnosti - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Po presoji sodišča tožnik s svojimi navedbami podatka o vročitvi izpodbijane odločbe, razvidnega iz sporočila o prispelem pismu, ni izpodbil, saj ni podal verodostojnih trditev (po možnosti oprtih na dokaze), s katerimi bi pri sodišču vzpostavil dvom o verodostojnosti sporočila o prispelem pismu. Tožnikova navedba, da je izpodbijano odločbo prejel šele mesece kasneje kot navadno pošto je, glede na sporočilo o prispelem pismu, ki je v upravnem spisu, neverodostojna. Zanjo tudi ni predložil nikakršnega dokaza.
odmera davka v posebnih primerih - odmera davka - prepoved retroaktivne uporabe zakona - zmotna uporaba materialnega prava - odločba Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020 odločilo, da se zaradi neskladnosti z 29. členom Ustave RS četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 razveljavi, kolikor določa obdavčitev nenapovedanih dohodkov po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku, ter da se zaradi neskladnosti s 155. členom Ustave RS tretji odstavek 68.a člena ZDavP-2 razveljavi, kolikor se na njegovi podlagi lahko obdavčijo tudi nenapovedani dohodki, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009.
odmera davka v posebnih primerih - odmera davka - prepoved retroaktivne uporabe zakona - zmotna uporaba materialnega prava - odločba Ustavnega sodišča
Ker je v obravnavani zadevi finančni organ uporabil predpis, ki je bil pozneje razveljavljen, v zadevi pa ni bilo pravnomočno razsojeno, se razveljavljena tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavani zadevi ne bi smela uporabiti in gre za napačno uporabo materialnega prava, zato je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita.
ZSMKR člen 1, 1/1, 3, 3/1, 3/3, 10, 10/2, 12. Pravilnik o trženju semena krmnih rastlin in pese (2003) člen 4, 7.
inšpekcijski postopek - ukrep fitosanitarnega inšpektorja - ukrep prepovedi trženja semen - semenski material kmetijskih rastlin
Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka tržila seme podzemne kolerabe, sort Gransa in Hofmanova rumena, ki je opredeljena kot krmna rastlina. Za podzemno kolerabo se ZSMKR zato, ker gre za kmetijsko rastlino vrste, ki je opredeljena v predpisih Evropske skupnosti iz 1. člena ZSMKR, uporablja. Med strankama ni sporno, da seme podzemne kolerabe, ki ga trži tožeča stranka, ni potrjeno kot osnovno ali certificirano seme, niti da seme ni vpisano niti v sortno listo RS, niti v skupni katalog sort poljščin.
Ni pa uporabljiva določba tretjega odstavka 3. člena ZSMKR, ki določa, da se zakon ne uporablja za semenski material drugih vrst kmetijskih rastlin, če je pridelan v drugi državi članici Evropske unije in se trži v Republiki Sloveniji. ZSMKR je jasen v določilu, kdaj se ne uporablja, in sicer za semenski material drugih kmetijskih rastlin, torej tistih, ki niso opredeljene v predpisih Evropske skupnosti iz 1. člena ZSMKR.