ZDR (1990) člen 106, 106/2, 106/2-1, 106, 106/2, 106/2-1. ZObr člen 98, 98/2, 98, 98/2.
razporeditev na drugo delovno mesto - reorganizacija
Tožena stranka je dokazala, da se je v mesecu juniju 1998 začela reorganizacija Slovenske vojske, zaradi česar so se akti o organiziranosti enot spremenili. Zaposleni so bili na podlagi teh sprememb trajno razporejeni na nove dolžnosti. Razporeditev tožnika na novo delovno mesto je trajne narave in ne začasna. Zato se tožnik zmotno skicuje na 98. člen ZObr, ki ureja začasno razporeditev na drugo ali nižje ovrednoteno delovno mesto za najdalj eno leto in določa, da delavec v tem primeru obdrži enako plačo kot jo je imel pred razporeditvijo, če je zanj ugodnejša.
Tožnik je zoper odločbo pravočasno vložil ugovor, ki skladno s 106. členom ZDR zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve, saj je v predmetni zadevi sporna odločba o določitvi višine osnovnega količnika. Zato ne gre za sklep v smislu 1. alineje 2. odstavka 106. člena ZDR (določitev plače). Odločba (in s tem določitev količnika) je postala dokončna šele z vročitvijo dokončne odločbe tožniku (s katero je bilo odločeno o tožnikovem ugovoru), zato je tožena stranka dolžna tožniku izplačati vsakomesečne razlike v plači do dokončnosti odločbe.
Pri vročanju tožbe v R Avstrijo je glede na 1. odst. 135. člena ZPP potrebno v skladu s Sporazumom med R Avstrijo in R Slovenijo o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko - avstrijskih pogodb (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 4/93) postopati po Pogodbi, sklenjeni med SFRJ in R Avstrijo o vzajemnem pravnem prometu (Ur. l. FLRJ, št. 8/55). Neposredno vročanje po pošti v tujino se ne šteje za pravilno vročitev v smislu 1. tč. 1. odst. 318. člena ZPP, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.
invalidsko zavarovanje - delovni invalid - nadomestilo plače - razporeditev delovnega invalida na drugo ustrezno delo
Ker je bila tožnica na drugo ustrezno delo razporejena s sklepom o prerazporeditvi in je nato podpisala tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi ter za to delo prejela plačilo, je s tem tudi izpolnila enega od pogojev, določenih za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Kot delovni invalid opravlja delo glede na preostale delovne zmožnosti, to je ustrezno delo (1. odst. 133. člena ZPIZ/92).
Iz sodnega registra je razvidno, da je direktorju A. Š. dne 26.1.2001 prenehalo pooblastilo za zastopanje tožene stranke. Čeprav je bila ta sprememba v sodni register vpisana šele 28.9.2001, velja datum prenehanja pooblastila, kot je naveden v registru in ne šele datum vpisa prenehanja pooblastila. To pomeni, da A. Š. dne 10.5.2001, ko je dal pooblastilo odvetniku B. L., ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke in da zato takšnega pooblastila ni mogel dati. Na podlagi tega pooblastila odvetnik B. L. ni mogel vložiti pritožbe v imenu tožene stranke, saj ga za zastopanje ni pooblastil zakoniti zastopnik tožene stranke, kar pomeni, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice ni imela. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.
Imuniteta sindikalnega zaupnika se ne nanaša le na sindikalno dejavnost. Iz 51. člena KP za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo izhaja, da zoper sindikalnega zaupnika brez soglasja sindikata ni mogoče začeti disciplinskega postopka. Če sindikat soglasja ne da, lahko delodajalec sproži postopek pomirjanja (41. člen SKPgd), če pa ta ne pripelje do soglasja za začetek disciplinskega postopka zoper sindikalnega zaupnika, disciplinskega postopka ni mogoče zakonito uvesti.
Imuniteta člana sveta delavcev se ne nanaša le na delovanje članov sveta delavcev glede njegove aktivnosti v zvezi s članstvom v tem organu. Zato je potrebno 2. odst. 67. čl. ZSDU razlagati tako, da je potrebno v vsakem primeru pridobiti soglasje sveta delavcev za začetek disciplinskega postopka zoper njegovega člana. Če svet delavcev ne da soglasja, lahko pride do spora med delodajalcem in svetom delavcev, ki se razrešuje v skladu z določbami od čl. 99 do 106 ZSDU po pristojni arbitraži.
Ker je sodišče prve stopnje štelo, da tožena stranka ni bila dolžna pridobiti soglasje sindikata in sveta delavcev za začetek disciplinskega postopka zoper tožnika, je zmotno uporabilo določbo 51. čl. panožne KP in 2. odst. 67. čl. ZSDU.
ZPIZ člen 46, 46-4, 46, 46-4. ZMEPIZ člen 34, 34/1, 36, 38, 34, 34/1, 36, 38.
pokojninsko zavarovanje - vrednostni papirji
Za vprašanje pravilnosti vnešenih podatkov v obrazec M-4/M-8 je pomembna ugotovitev, ali je šlo za izplačila, ki so bila delavcem izplačana po osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke (plače) po takratnih pravnih predpisih. Tega toženec v predsodnem postopku ni ugotavljal, temveč je svojo odločitev utemeljeval zgolj na obliki izplačila (vrednostni papirji) in namenu porabe (lastninjenje podjetja). Niti oblika izplačila niti namen porabe pa ne moreta biti kriterij za izločitev podatkov iz obrazcev M-4/M-8. Razen tega mora odločba skladno z 38. čl. ZME vsebovati konkretne podatke o zneskih, ki jih je potrebno popraviti v obrazcih M-4/M-8.
Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 35, 35-4.
solidarnostna pomoč - zasebni delodajalec
Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci v 4. točki 53. člena ne določa, da je do solidarnostne pomoči upravičen le delavec, ki je v daljšem bolniškem staležu zaradi poškodbe ali bolezni, dobljene na delu. Zato je do solidarnostne pomoči upravičen tudi delavec, ki se je poškodoval izven delovnega časa.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - rok
Če stranka - tožnik vloži predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve v sporu o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, mora sodišče po 2. odst. 19. čl. ZDSS odločiti brez odlašanja, najkasneje v treh dneh in pri tem ugotoviti, ali so podani pogoji za izdajo take začasne odredbe, ki so določeni v 272. členu ZIZ.
Poprava sodbe je mogoča, če gre za napake v imenih, v številkah ter za druge očitne pisne in računske pomote, za pomanjkljivosti glede oblike in za neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom ter v primeru, če se izvirnik in prepis sodbe ne ujemata glede kakšne odločitve, ki je vsebovana v izreku sodbe (1. in 3. odst. 328. čl. ZPP). Pri sodbi prvostopenjskega sodišča ne gre za katerega od teh primerov, pač pa za stanje, ko prvostopenjsko sodišče ni odločilo o delu zahtevka - ne v izreku ne v obrazložitvi - o katerem bi moralo odločiti s sodbo.
Ker postane pravnomočen le izrek sodbe, mora sodišče v izreku odločiti o celotnem zahtevku; če pa mu le delno ugodi, mora biti v izreku sodne odločbe (in ne le v obrazložitvi), navedeno, kateri del zahtevka je zavrnjen. V konkretnem primeru pa navedeni del obrestnega zahtevka v izreku sodbe ni vsebovan in v njem tudi ni navedeno, kako je sodišče o tem delu zahtevka odločilo ter o tem tudi v razlogih sodbe ni ničesar. Gre za stanje po 1. odst. 325. čl. ZPP, ko sodišče ne odloči o delu zahtevka.
Kadar sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločbe ZPIZ o pravicah iz invalidskega zavarovanja, lahko invalidnost in preostalo delovno zmožnost razčiščuje tudi z dopolnilnimi mnenji invalidske komisije. To ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti niti pristranskosti ali neobjektivnosti mnenja invalidske komisije zgolj zato, ker je komisija organ tožene stranke.
Tožnik je res postavil denarni zahtevek, vendar se o pravni naravi tožbe ne zaključuje zgolj iz samega zahtevka, pač pa iz tožbenih in iz ostalih navedb strank. Upoštevajoč navedeno ima tožba naravo ugotovitveno-dajatvene tožbe, s katero tožnik zahteva, da se ugotovi pravica do nadomestila v višjem znesku od že izplačanega in da se tožencu naloži izplačilo nadomestila v višjem znesku. Za tak zahtevek pa bi moral tožnik izkazati obstoj procesne predpostavke - dokončno odločbo pristojnega organa. Po določbah 84. čl. ZZVZZ odloča o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela in o višini nadomestila na prvi stopnji območna enota toženca, na drugi stopnji pa posebna enota na sedežu toženca.
ZLPP člen 31, 31/2, 31/2-4. ZPSPID člen 1, 1-12, 28, 28-8.
kolektivni delovni spor - izvrševanje kolektivne pogodbe - uslužbenski certifikat
Ker je država z zakoni v celoti uredila svojo obveznost, predlagatelji ne morejo uveljavljati dodatnih pravic iz obravnavanega naslova poleg pravic, ki jih iz naslova uslužbenskih certifikatov zagotavlja zakon. Zato je sodišče pravilno zavrnilo predlog na ugotovitev, da je nasprotna udeleženka RS kršila 4.alineo 2. odstavka 31. člena Zakona o lastniškem preoblikovanju podjetij, ker predlagateljem ni ponudila za odkup lastniških certifikatov delnic ali drugega premoženja RS (ali podjetij v njeni lasti). Pravilno je zavrnilo tudi predlog, naj navedeno nasprotni udeleženki naloži sodišče oz. naj nasprotna stranka izplača razliko med dejansko izplačanimi plačami in plačami po KPND z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot tudi podredni zahtevek, da je dolžna predlagateljem izplačati zakonite zamudne obresti od zneskov na cerifikatih. Nasprotna udeleženka je namreč s sprejetjem Zakona o prvem pokojninskem skladu RS in preoblikovnanjem PID za cerifikate izdala pokojninske bone v enakem nominalnem znesku, kot so bili izdani certifikati, z odlokom pa je zagotovila tudi dopolnilno premoženje za izdajo certifikatov.
Po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka zoper samostojnega podjetnika posameznika po presoji pritožbenega sodišča ni dopustno nadaljevanje izvršbe zaradi uveljavitve terjatve, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka. Drugačno stališče bi izničilo namen in pomen stečajnega postopka proti samostojnemu podjetniku posamezniku. Določbe ZPPSL, ki urejajo stečajni postopek proti samostojnemu podjetniku posamezniku, so zato v pogledu odgovornosti za dolgove samostojnega podjetnika posameznika specialne v razmerju do 1. odst. 5. člena ZGD. Povedano drugače, odgovornost za obveznosti samostojnega podjetnika posameznika iz 1. odst. 5. člena ZGD pride do izraza v primeru stečaja nad njim le v okviru določbe o obsegu premoženja, ki gre v stečajno maso (4. odst. 104. člena ZPPSL). Po pravnomočno zaključenem stečajnem postopku pa je treba prav zato upoštevati, da je bila ta odgovornost izčrpana. Ni namreč razloga za drugačno obravnavanje upnikov stečajnega dolžnika, ki je pravna ali fizična oseba.
Tožena stranka je ob obravnavi ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka (5 dni) na drugi stopnji prekvalificirala očitek izostankov na delo v disciplinsko kršitev zlorabe bolniškega staleža. Zlorabe predhodno v disciplinskem postopku ni obravnavala. Zato tudi vabilo na drugostopenjsko obravnavo ne more pomeniti vabljenje na obravnavo glede disciplinske kršitve, za katero je potreben poseben postopek v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pravilnikom o disciplinski odgovornosti. Postopek glede odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenih izostankov, ki ni disciplinski postopek, se na drugi stopnji ne more spremeniti v disciplinski postopek.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 33, 33/1, 37, 37/1, 37/2, 40, 40/2.
napredovanje v plačilni razred - delavec v državnem organu
2. odst. 37. člena ter 40. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur.l. RS št. 41/94) ne omogočata, da se delavca razporedi v višji plačilni razred tudi, če ne izpolnjuje pogoja števila let dejanske delovne dobe. Ti določbi je potrebno interpretirati upoštevajoč 1. odst. 37. člena in 33. člen pravilnika in se uporabljata le za tiste zaposlene, ki bi imeli ob prvi razporeditvi pogoje za napredovanje za štiri ali pet plačilnih razredov, tožnik pa na dan 27.7.1994 ni imel niti enega leta dejanske delovne dobe, zato zanj napredovanje po 2. odst. 37. člena in po 40. členu ne pride v poštev.
Sodišče ni upoštevalo 23. člena ZDSS, ki določa, da v primeru dokončne odločitve v sporu o nezakonitosti razporeditve, ki ni denarni spor, sodišče ni vezano na postavljeni zahtevek tožnika in ga tudi ni dolžan postaviti. Razporeditveni spor ne obsega samo spora o zakonitosti razporeditve na drugo delovno mesto, ampak obsega tudi spor o posledicah razporeditvene odločbe, to je tudi o plači. Zato zmotno ni dovolilo razširitve tožbenega zahtevka.
Dodatni izračun plače primerjalnih delavcev z upoštevanjem stimulacije se nahaja v dopolnilnem izvedenskem mnenju, ki pa je bilo strankam posredovano šele na zadnji glavni obravnavi. Glede na to in izrecno zahtevo tožnika za določitev krajšega roka za preučitev tega dodatnega mnenja in glede na nestrinjanje tožene stranke z dodatnim izračunom (to nestrinjanje sicer ni bilo konkretizirano), je sodišče prve stopnje napačno postopalo, ko je zavrnilo predlog za določitev dodatnega roka za izjasnitev v zvezi z dopolnilnim izvedenskim mnenjem. S tem je bila strankama kršena pravica do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.
Določba 4. odstavka 156. člena ZOR ne izključuje možnosti, da oškodovanec uveljavlja restitucijski zahtevek. Utemeljenost oz. družbena opravičenost restitucijskega zahtevka je vprašanje, ki ga je treba reševati v vsakem konkretnem primeru.
ZPP člen 27, 27. ZMZPP člen 52, 52/3, 52/4, 53, 52, 52/3, 52/4, 53.
spor z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča
Kadar je v odškodninskem sporu vsaj ena izmed pravdnih strank državljan(ka) RS ali pravna oseba s sedežem v RS, lahko pristojnost slovenskega sodišča temelji tudi na privolitvi tožene stranke. Šteje se, da je tožena stranka privolila v pristojnost slovenskega sodišča, če je vložila odgovor na tožbo in se v njem spustila v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjala pristojnosti.
izvršba po uradni dolžnosti – prisilna izterjava davkov
Postopek izterjave davkov se sicer začne (uvede) po uradni dolžnosti, a po pravilih Zakona o davčnem postopku (40. čl. ZDavP). Izvršba po pravilih ZIZ je dopustna šele, če davka ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih dohodkov in terjatev niti iz njegovega premičnega premoženja, in le na nepremično premoženje in delež družbenika dolžnika (81. člen ZDavP). Vse navedeno kaže, da se postopek izvršbe po ZIZ ne začne po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da tudi ne pride v poštev določilo četrtega odstavka 38. člena ZIZ, po katerem se v primeru, če se postopek uvede po uradni dolžnosti, predujem oziroma varščina ne plača, potrebni stroški pa se vnaprej izplačajo v breme proračuna sodišča, ki je dovolilo izvršbo.