Kolikor toženec meni, da formalna dopolnitev vloge (ki konkretno predstavlja zgolj ustrezen podpis vloge) ni dopustna, bi moral v izpodbijanem sklepu navesti ustrezno pravno podlago za takšno odločitev in jo pojasniti, kar v obravnavanem primeru ni podano. Zgolj navedba Javnega poziva brez ustrezne navedbe materialnega predpisa, ki onemogoča formalno dopolnitev vloge, ne zadošča za zakonito odločitev. Takšna pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki je ni mogoče rešiti z odgovorom na tožbo in pripravljalno vlogo toženca, ne zadosti standardu obrazloženosti upravnega akta po 214. členu ZUP.
Upravni organ je tisti, ki je pristojen sprejeti odločitev in jo nato tudi ustrezno obrazložiti. Navedeno velja tudi v primeru, ko je organ na prvi stopnji odločitev o obsegu ur osebne asistence dolžan sprejeti na podlagi mnenja strokovne komisije, ki ima že po samem zakonu naravo izvedenskega mnenja. Strokovna komisija kot strokovno telo pa je organu le v pomoč pri presoji strokovnih vprašanj, relevantnih za odločitev, ni pa ji dano pooblastilo, da namesto upravnega organa odloči o sami upravni stvari. Zato je dolžan organ v primeru, ko upravna odločba temelji na strokovnem mnenju izvedenskega organa, v obrazložitvi odločbe povzeti vsebino ugotovitev izvedenskega mnenja ter se do mnenja tudi opredeliti in pojasniti, kako so ugotovitve iz izvedenskega mnenja vplivale na odločitev v konkretni zadevi.
Mnenje strokovne komisije, pridobljeno v upravnem postopku, predstavlja ključen dokaz o pravno pomembnih dejstvih, ki bi ga upravni organ že pred odločitvijo na prvi stopnji moral posredovati tožniku v izjasnitev, da bi ta lahko, še preden je bilo v zadevi odločeno in so bile torej vse možnosti še odprte, učinkovito zavaroval svoj pravni položaj.
ZVO-1 člen 20, 20/12. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE dolžne po zakonu v svojem imenu in za svoj račun zagotavljati ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovorost PRO prenesi na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto opadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Odgovor na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve posamičnega upravnega akta, saj morajo razlogi za odločitev biti navedeni v obrazložitvi upravne odločbe.
Pri odločanju o pravici do vračila komunalnega prispevka gre prav tako za upravno zadevo, o kateri je bilo z izpodbijano odločbo tudi odločeno. Tožnica se napačno sklicuje na neupravičeno obogatitev kot institut civilnega prava in v tej smeri oblikuje tudi zahtevek, vendar ga je sodišče v okviru institutov upravnega prava štelo za zahtevek v skladu s 7. členom ZUS-1.
ZVO-1 člen 20, 20/12, 20/13, 157, 157/1. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 19/2, 19/5, 25, 26.
ukrep inšpektorja za okolje - prevzem odpadne embalaže - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - obrazloženost odločbe - neobrazložena odločba
Sodišče meni, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
gradbeno dovoljenje - obnova postopka - pogoji za obnovo postopka - položaj stranke v postopku - načelo zaslišanja strank
Tožnik utemeljeno ugovarja, da je obravnavanje njegovega predloga za obnovo postopka nedvomno preseglo predhodni preizkus predloga, kot to določa zakon. Drugostopenjski organ je namreč pri obravnavi tožnikovega predloga (poleg predloga tožnika s predloženim strokovnim mnenjem, kar je mogel in moral obravnavati) upošteval še odgovor stranke z interesom (tj. investitorja, ki ga je v postopek obravnave predloga za obnovo postopka pritegnil prvostopenjski organ) in vse ostale vloge z priloženimi listinami, ki jih je stranka z interesom predložila na poziv prvostopenjskega organa, ter, upoštevajoč rezultat obravnave vseh pridobljenih vlog ter listin, odločil na način, da je zavrnil pritožbo tožnika in s tem pustil odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka v veljavi. S tem pa so bila pravila postopka nedvomno kršena, saj bi bilo treba v tem primeru na tak način obravnavan predlog za obnovo postopka zavrniti in ne zavreči
sofinanciranje iz javnih sredstev - upravičenci do finančnih sredstev - zavrženje pritožbe
Tudi, če bi Javna agencija ravnala zakonito, izvedla ugotovitveni postopek in izdala odločbo, bi bilo pravno sredstvo, ki bi ga tožeča stranka lahko uporabila, upravni spor pred sodiščem in ne pritožba.
Ker tožnik v upravnem postopku ni vzpostavil objektivnega dvoma v rešitve projektne dokumentacije z vidika požarne varnosti, so tožnikovi dokazni predlogi za ogled na kraju samem, postavitev izvedenca s področja požarne varnosti in svoje zaslišanje nerelevantni, poleg tega pa je tožnik z dokaznimi predlogi tudi prekludiran, saj jih ni podal že v upravnem postopku, prepoznega uveljavljanja dokaznih predlogov pa tudi ni opravičil.
Tožnica ima prav, da bo povprečen potrošnik sestavljeno besedo sunroof lahko razumel v obliki dobesednega prevoda kot sončno streho. Sodišče pa meni, da jo bo tako razumel tudi že manj pozoren potrošnik s slabšim znanjem angleščine. Drži tudi to, da si bo pod to besedno zvezo, torej sončna streha, brez reference na konkretno blago in storitve, lahko predstavljal bodisi tendo za zaščito pred soncem, bodisi sončno elektrarno na strehi, vsekakor pa tudi pomično (panoramsko) streho na vozilu. Slednje pa je tudi najbolj verjetno, saj beseda sunroof v prevodu pomeni prav pomično streho, ne pa tende ali fotovoltaične strehe. To izhaja npr. iz Velikega angleško-slovenskega slovarja Oxford-DZS25, kjer je pod geslom sunroof zapisana samo ena razlaga, to je "[pri avtomobilu] pomična/sončna streha". V povezavi z vozili pa bo povprečen potrošnik besedo sunroof oziroma znak SunRoof nedvomno razumel kot pomični streho. Pri tem po presoji sodišča za razumevanje znaka ni relevantno, da je zapisan tako, da se črka "r" zapisuje z veliko.
Določba 99. člena ZDavP-2 se po presoji sodišča v primerih, ko se vračajo denarni zneski, ki niso bili odtegnjeni na podlagi odmerne odločbe, ampak na podlagi drugih izvršilnih naslovov, ne uporablja.
Stališče Vrhovnega sodišča RS je, da obresti predvidene v 99. členu ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti, saj davčni organ ni v zamudi.
javni razpis - razpisni pogoj - turistična taksa - podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij
Turistična taksa ob vložitvi vloge na javni razpis ni bila plačana, kar pomeni, da pogoj iz javnega razpisa, to je, da prijavitelj izpolnjuje vse pogoje javnega razpisa ob oddaji vloge, ni bil izpolnjen.
Naknadnega plačila turistične takse pa tudi sicer glede na določbo 21. člena ZSRT-1 ni mogoče upoštevati, saj je v skladu s tem turistično takso treba nakazati na poseben račun občine do 25. dne v mesecu za pretekli mesec.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka
Tožbene navedbe se nanašajo na navajanje dejstev, ki so bila presojana že v predhodnem, pravnomočno zaključenem postopku, zaradi česar je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
stečaj - odpust obveznosti - ustavitev davčne izvršbe - ugotovitvene odločbe - ne bis in idem
Predmet presoje v tem upravnem sporu zgolj odločitev toženke, da se postopek davčne izvršbe nadaljuje za obveznost 6.745,83 EUR, ki je ugotovitvene narave. Če bi sodišče presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi, bi s tem ponovno odločalo o že razsojeni stvari (ne bis in idem).
Tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi ne izkaže nobenih drugih razlogov navedenih v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2, zaradi katerih naj bi se postopek davčne izvršbe v celoti ustavil še za preostale obveznosti.
nabava orožja - izdaja dovoljenja - upravičen razlog za izdajo dovoljenja - osebna varnost - ogrožena osebna varnost - nedoločen pravni pojem - obrazložitev odločbe
Ocena, ali je posameznik dokazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje, je primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Po presoji sodišča je razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, skladna z ustaljenimi metodami razlage prava. Tožena stranka je namreč pravilno upoštevala navedena izhodišča in v tem pogledu ugotovila, da gre za grožnje na abstraktni ravni, ki niso tako intenzivne, da bi narekovale posest strelnega orožja, še zlasti ker obstajajo tudi druga sredstva za odvračanje hipotetične nevarnosti. Sklicevanje na hipotetične situacije, do katerih bi morebiti lahko prišlo, pa ne zadošča za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja.
ZMZ-1 člen 15. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 7, 47. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1, 27, 27/3, 27/3c, 29, 29/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - rok za predajo prosilca - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - pravo EU - uporaba prava EU - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - varstvo zasebnosti - duševna integriteta - dokazno breme - dokazni standard - Republika Hrvaška - zaslišanje tožnika - pravica do pritožbe
Če prosilec vloži tožbo z zahtevo ali brez zahteve za izdajo začasne odredbe, ima tožba suspenzivni učinek. Če bi izvršitev odločbe, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavilo tveganju z vidika 4. člena Listine, mora imeti pravno sredstvo avtomatični suspenzivni učinek; to pomeni, da organ ni dolžan ocenjevati, ali izvršitev odločbe dejansko povzroči to tveganje, ampak je dovolj, da se organ omeji na presojo, ali pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o vrnitvi, vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju z vidika 4. člena Listine, in ki "očitno niso neutemeljene."
Iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v 4. členu Listine, izhaja, da se predaja prosilca ne izvede "v vseh okoliščinah", v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne zgolj če gre za sistemske pomanjkljivosti.
Slovenija je z vidika EKČP v polni meri odgovorna za učinkovito spoštovanje pravice tožnika iz 3. in 8. člena EKČP, in v to obveznost se praksa Sodišča EU ne vpleta. Ob tem mora biti presoja z vidika pravice iz 3. člena "stroga", to pomeni, da mora biti natančna in celovita v skladu s standardi ESČP.
Pride lahko do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ne da bi ob tem skrbno upoštevala tudi metodo razlage prava EU, ki jo je vzpostavilo Sodišče EU in po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije" in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvoma o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine.
Standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine) ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP (oziroma 4. člena Listine), ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP (oziroma s 4. členom Listine) niso očitno neutemeljeni.
Če okoliščine, ki morebiti grozijo tožnikom v primeru predaje ne dosegajo praga, ki ga zahteva varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, lahko pride v poštev potreba po zaščiti pravic tožnikov do zasebnosti v smislu varstva telesne in duševne integritete iz 8. člena EKČP.
Tožnik je že pred izdajo izpodbijanega akta izkazoval dovolj okoliščin, da je šlo in da gre za posebej ranljivo osebo. Dejstvo, da še vedno po več letih ni nobenih poročil oziroma sodišču niso poznana poročila o tem, da se je situacija na Hrvaškem glede prisilnih zavračanj tujcev iz hrvaškega ozemlja, za katere se lahko utemeljeno smatra, da so prosilci za mednarodno zaščito in tujcev, ki so že izrazili namero za azil, pomembno izboljšalo oziroma nobenega takšnega poročila tožena stranka ni pridobila. Še vedno se dogaja, da prosilci tekom dublinskega postopka Sloveniji usklajeno navajajo, da niso vložili prošnje na Hrvaškem oziroma da ne vedo, v kakšnem postopku so se znašli na Hrvaškem, četudi iz dublinskega postopka izhaja, da so na Hrvaškem evidentirani kot prosilci, a njihove prošnje še niso bile sprejete. To v ničemer ne prispeva k utrjevanju medsebojnega zaupanja, ampak prej nasprotno - to prispeva k še večjemu dvomu, kaj se pravzaprav dogaja s prosilci, ki so v dublinskem postopku vrnjeni na Hrvaško iz Slovenije ali iz drugih držav članic EU.
Tožnik je v upravnem postopku izkazal, da ima zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, zlasti zaradi njegovega specifičnega psiho-socialnega stanja, ki ni očitno neutemeljen.
Ločnica med okoliščinami in informacijami o stanju na področju dostopa tujcev do azilnega postopka po tem, ko tujci vstopijo iz BiH na Hrvaško in pridejo v prvi stik s policijo, ter okoliščinami in postopkom, ko pride do predaje prosilca iz Slovenije hrvaškim organom na podlagi Dublinske uredbe, je "sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna" za oceno, ali se organ lahko avtomatično opre na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa mora v okviru tega pridobiti tudi posebno zagotovilo hrvaških organov, da ne bo prišlo do kršitve človekovih pravic.
Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljen zahtevek in za oceno tveganja, ali bi lahko s predajo prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahteva strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Zato je treba od prosilcev zahtevati v mejah realno možnega, da sami predložijo elemente, ki so relevantni v smislu njihovih osebnih okoliščin. Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin pa je po sodni praksi ESČP morda bolj izrecno, jasno in večkrat poudarjeno, kot s strani Sodišča EU, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij.
Zgolj obstoj pravnih predpisov v drugi državi članici EU, ki zagotavljajo določeno obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito, ni dovolj.
Od točke, ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov, ni več nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "odpravi vsakršen resen pomislek” oziroma da "izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja”, kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi proprio motu in morebiti tudi s "preventivnimi ukrepi”, na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo.
Tožnik je s pomočjo PIC v upravnem postopku predložil tista poročila, do katerih ima dostop o stanju na Hrvaškem, pri čemer tožena stranka ni predložila poročil o tem, da se je problem zavračanja potencialnih prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem mimo Procesne direktive 2013/32/EU in Direktive o sprejemu 2013/33/EU sistematično ali kakor koli drugače zmanjšal; ostale so neznanke glede dostopa do azilnega postopka za tiste, ki so sicer evidentirani v EURODAC (morda kot prosilci), a jim je naloženo, da morajo zapustiti Hrvaško v določenem roku, in se zato odpravljajo naprej proti Sloveniji; kot neznanka pa ostaja tudi okoliščina, kaj se pravzaprav dogaja s prosilci, ki so morda iz Slovenije po Dublinski uredbi vrnjeni na Hrvaško in po katerem postopku jih obravnavajo organi na Hrvaškem, kakšna je statistika v zvezi s tem. Teh informacij ali poročil tožnik ni mogel dobiti. Lahko pa bi jih pridobila oziroma bi jih morala pridobiti tožena stranka od pristojnega organa Hrvaške v okviru medsebojnega komuniciranja in sodelovanja na podlagi načela medsebojnega zaupanja, da bi s tem morebiti odpravila prevelike dvome o tveganju z vidika 4. člena Listine v tem primeru in tudi v ostalih podobnih primerih, ki jih ni malo in v nepotrebnih elementih obremenjujejo azilne postopke v Sloveniji.
Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega akta najprej pridobiti verodostojne podatke od hrvaškega organa o zgoraj izpostavljenih neznankah, in sicer o tem, kaj se dogaja z vrnjenimi prosilci iz Slovenije na Hrvaško po Dublinski uredbi, tako da v zvezi s tem ne bi bilo takšnih pretiranih nejasnosti glede spoštovanja dostopa do azilnega postopka.
Ker je tožnik pred izdajo odločbe predložil objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, bi tako zaradi predaje kot tudi zaradi nastanitve in bivanjskih pogojev in dejanskega dostopa do zdravstvene in psiho-socialne pomoči tožena stranka morala "odpraviti vsakršen pomislek" v zvezi z učinkom predaje, nastanitve in dostopom do psiho-socialne pomoči oziroma zdravstvene oskrbe in preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi oziroma bi morala od hrvaških organov pridobiti specifično, dovolj konkretizirano in verodostojno jamstvo za izključitev nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine (oziroma za varstvo telesne in moralne integritete tožnika iz 7. člena Listine) v primeru predaje. V nasprotju s tem je tožena stranka v izpodbijanem aktu utemeljila oziroma je v postopku od tožnika zahtevala, da tožnik ni dokazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, kar je (v danih razmerah) nemogoče in nezakonito dokazno breme v okviru sicer stroge presoje tveganja in deljenega dokaznega bremena v zvezi s 4. členom Listine.
Zgolj če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.
Uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 29, 29/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - potek roka
Med strankama ni sporno, da je Republika Madžarska sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje 14. 9. 2023, zato je utemeljen tožbeni ugovor, da je rok za predajo tožnika Republiki Madžarski potekel 14. 3. 2024 in je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III Republika Slovenija odgovorna za obravnavno tožnikove Prošnje, kar toženka tudi izrecno priznava v odgovoru na tožbo.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi - pravica do izjave
Ker se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva, je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Tožnik je imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji, pri čemer s tem povezani presoji tožene stranke v tožbi ne ugovarja določno.
razlastitev - pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka - zahteva za razlastitev - ponudba za odkup nepremičnin
Po četrtem odstavku 199. člena ZUreP-2 razlastitveni zavezanec upravičencu ni dolžan poslati ponudbe, ampak zadostuje, da ga pozove na pogodbeno ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Situacije, ko je občina na tujem zemljišču zgradila cesto (in jo kategorizirala kot javno), ne da bi zemljišče odkupila ali ga razlastila (in torej ne da bi imela za to pravico), so v nasprotju z zakonom in Ustavo.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. ZVis člen 66, 66/1, 71.
disciplinska komisija - disciplinski postopek - disciplinski ukrep - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Področje sankcioniranja študentov v disciplinskih postopkih spada v okvir ustavnega načela avtonomije državne univerze, razen v primerih, ko ravnanje univerze trči ob katero drugo pravico študenta, varovano z ustavno določbo na isti ravni ustavnopravnega varstva. Po presoji sodišča ugotovitev disciplinske odgovornosti študenta in izrek disciplinske sankcije ukora sama po sebi ne vplivata na pravico študenta do enakega dostopa do izobraževanja na visokošolskem zavodu in ne predstavljata odločitve toženke o pridobitvi ali prenehanju tožnikovega študentskega statusa.Tožniku izrečen ukrep po presoji sodišča ne seže izven področja toženkine avtonomije in njenega internega delovanja, zato izpodbijani odločbi nista bili izdani v okviru upravne funkcije univerze.
V ponovljenem postopku odločanja tožeča stranka ni izkazala kateri konkretni prihodki iz konto kartice se nanašajo na izvajanje turistične dejavnosti. Da je bila to dolžna storiti jo zavezujejo razpisni pogoji. Tožeča stranka tako ni izkazala, da njena vloga izpolnjuje pogoje javnega razpisa.