spor o lastništvu - skupni prostori v večstanovanjski hiši - lastništvo prostorov - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice - skupni deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam - sklepčnost tožbe - trditvena podlaga - neprerekanje nasprotnih navedb - zaupanje v zemljiško knjigo - pravni promet - razpolaganje s predmetom, ki ni v pravnem prometu - dobra vera kupca - prenos lastninske pravice - načelo nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet - status stanovanjskih prostorov - namen uporabe - izbris hipotek - nesklepčnost zahtevka - pasivna legitimacija - hipotekarni upnik
Vprašanje dobre vere ni pomembno, ker gre za stvar, ki ni v (samostojnem) pravnem prometu, razpolaganje s tako stvarjo s samostojnim pravnim poslom je nično in take ničnosti ni mogoče sanirati z dobro vero in/ali priposestvovanjem.
Nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih sam ima.
Stavbi služijo tudi prostori, ki niso nujno, neobhodno potrebni za njeno obratovanje. Prostori za hišne svete, delavnice (za hišnika oz. druge osebe, ki kaj popravljajo v bloku) ter dvorana s pomožnimi prostori (za zbore stanovalcev, proslave ipd.) so tipični prostori, ki sicer niso nujni, so pa koristni (torej služijo) večstanovanjski stavbi in so jih v preteklosti v stanovanjskih blokih tudi večkrat načrtovali.
Tožniki so pridobili lastninsko pravico na skupnih delih (prostorih) skupaj s stanovanji. Četudi teh prostorov 20 in več let niso uporabljali, to samo po sebi ni moglo pripeljati do izgube lastninske pravice; enako velja, da zgolj dolgoletna uporaba s strani prve toženke tej ni mogla prinesti lastninske pravice.
Tožniki zahtevajo z drugim delom zahtevka izbris hipotek, torej stvarnih pravic. Tak zahtevek je mogoče (potrebno) uperiti (tudi) zoper imetnike stvarne pravice, torej hipotekarne upnike.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - nedopustni pritožbeni razlogi - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme
Če pravdna stranka, zlasti v sporih majhne vrednosti, v katerih po večinskem stališču materialnega procesnega vodstva ni, ne navede vseh pravno odločilnih dejstev in manjkajočih dokazov, je sodišče prve stopnje, izven okvira prvega odstavka 180. člena ZPP, k temu ne more pozivati.
izpraznitev nepremičnin - nalog za izpraznitev - umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - odmera pravdnih stroškov - odmera sodne takse - umik tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo - pravica do vrnitve sodne takse
Sodišče prve stopnje je tožnici napačno priznalo sodno takso višini 225,00 EUR, saj znaša sodna taksa za postopek na prvi stopnji 75,00 EUR. Tožeča stranka je namreč tožbo umaknila pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo, zato količnik za sodno takso za postopek na prvi stopnji po tarifni št. 1112 ZST-1 znaša 1,0 in ne 3,0. Količnik 1,0 za sodno takso nad 3.500,00 in do vključno 4.000,00 EUR spornega predmeta znaša 75,00 EUR. Vračilo razlike do plačane sodne takse v višini 150,00 EUR pa lahko tožeča stranka zahteva od sodišča na podlagi 36. člena ZST-1.
KZ člen 79, 80, 80/1, 80/2, 83. KZ-1 člen 375. ZKP člen 378, 378/4.
postopek proti mladoletnikom - vzgojni ukrepi - izrek vzgojnega ukrepa - oddaja v prevzgojni dom - oddaja v vzgojni zavod - izbira vzgojnega ukrepa - sprememba odločbe o vzgojnem ukrepu
Določba 83. člena KZ resda predvideva možnost spremembe odločbe o vzgojnih ukrepih in nadomestitve prvotno izrečenega ukrepa z drugim ukrepom, kar pa še ne pomeni, da bi se moral mladoletniku v vsakem primeru najprej izreči vzgojni ukrep oddaje v zavod, ki bi se šele v primeru, če ne bi bil uspešen, nadomestil z ukrepom oddaje v prevzgojni dom.
Glede na ugotovljene težave in potrebe mladoletnika, njegovo dosedanje življenje in osebnostne lastnosti, o čemer so podrobno izpovedale priče in sodni izvedenec, pa tudi ob dejstvu, da ob že izrečenem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva ni pokazal sodelovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da se bo le z oddajo v prevzgojni dom lahko zagotovila mladoletnikova pravilna vzgoja. Ob tem se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo tudi do možnosti drugačnega zavodskega ukrepa in obrazložilo, da oddaja v vzgojni zavod za mladoletnika ne bi bila ustrezna, saj lahko zavod kadarkoli zapusti.
sodni depozit - pogoji za sodni depozit - negotovost pravnega položaja - upnik - odtujitev stvari - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - aktivna in pasivna legitimacija - izpolnitev obveznosti
Dolžnik sme dolgovano stvar položiti na sodišču tudi v primeru, če se ne ve zanesljivo, kdo je upnik. Obstajati mora torej negotovost glede upnika, ne pa kakšna drugačna negotovost.
ZPP v 190. členu res določa, da odtujitev stvari ali pravice med pravdo ne predstavlja ovire za njeno dokončanje med istima strankama, a to ne pomeni, da odtujitev (če seveda do nje pride) nima nobenega vpliva na odločanje. V takem primeru se namreč ločita procesna in stvarna legitimacija; stvarna legitimacija preide s prenosnika na pridobitelja.
sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - odlog oziroma obročno plačilo sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse - predlog za odlog oziroma obročno plačilo takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - ogroženost poslovanja
Zmanjševanje dobička ne predstavlja razloga za oprostitev sodne takse, saj je poslovanje subjekta še vedno pozitivno. Prav tako več odhodkov v razmerju do prihodkov v določenem časovnem obdobju, ob vseh ostalih izjemno pozitivnih kazalnikih poslovanja, ki prav tako izkazujejo njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje in jih pritožba niti ne izpodbija, ne more pomeniti, da zato obstaja razlog za oprostitev sodne takse.
Poslabšanje razmer v gospodarstvu kot posledica trenutnega stanja zaradi COVID-19 pandemije ne pomeni razloga, da bo zato nujno tudi poslovanje tožeče stranke šlo tako strmo navzdol, da že sedaj, v tem trenutku, ko je njena taksna obveznost zapadla v plačilo, tega plačila ni zmožna, čeprav so njeni poslovni kazalniki v tem istem trenutku dobri. Vpliv poslabšanja gospodarskih razmer na gospodarske subjekte se namreč presoja individualno in za vsak gospodarski subjekt posebej, zato golo sklicevanje na splošno slabo gospodarsko situacijo na drugačno odločitev nima nobenega vpliva.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO
VSL00058402
OZ člen 132, 133, 133/3, 179. ZPP člen 254, 254/2, 254/3. ZZZDR člen 52.
odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - okoljska škoda - škodljive imisije - varstvo okolja - onesnaževanje - škoda, ki presega običajne meje - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - navadna škoda in izgubljeni dobiček - izpad pričakovanega dohodka - gozdna škoda - pravica do zdravega življenjskega okolja - poseg v zdravo življenjsko okolje - osebnostna pravica - duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - ugovor zastaranja - zastaranje odškodninske terjatve - naloga izvedenca - nov izvedenec - skupno upravljanje premoženja zakoncev
Kljub temu, da je bilo izhodišče vseh treh izvedenskih mnenj ugotavljanje škode, povezane z industrijskim obratovanjem toženk, so se naloge izvedencev v bistvenem razlikovale: izvedenka za varstvo okolja je na podlagi konkretnih ugotovitev o presežnih mejnih vrednostih dovoljenih imisij v okolju tožnikov ocenjevala okoljsko tveganje in tveganje za zdravje ljudi, ki temelji na metodi analize izpostavljenosti škodljivim snovem, ter v zvezi s tem glede škodljivosti učinkov onesnaženega zraka na rast in razvoj rastlin med ostalim podala splošna pojasnila, kakšne poškodbe rastlin povzročajo npr. žveplov dioksid SO2 (razgradnja pigmentov, propadanje gozdov, nastanek kislega dežja in zakisanja okolja) in dušikov dioksid NO2 (prispeva k nastanku smoga, kislega dežja in ozona). Izvedenca gozdarske in kmetijske stroke pa sta imela nalogo oceniti dejanski vpliv imisij, kot jih je ugotovila izvedenka, na konkretne gozdove in kmetijska zemljišča tožnikov.
Glede na pomanjkljivo trditveno podlago o obstoju duševnih bolečin zaradi onesnaženja okolja, ki so povezane z okvarami zdravja ter povečano nevarnostjo za obolenja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 93.. ZNPPol člen 13, 15, 17.. KZ-1 člen 99, 99/1, 99/1-3, 217, 217/3, 257.. KZ-1 člen 8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - uradna oseba - hujša kršitev delovne obveznosti
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnika v konkretnih okoliščinah ni mogoče šteti za uradno osebo, ki bi lahko naklepno zlorabila svoj uradni položaj. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu (ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava) opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Glede na navedeno je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot kriminalist specialist, zaposlen na Policijski upravi I., imel lastnost uradne osebe, ki mu jo dajejo pooblastila iz ZODPol, ZNPPol, ZKP in drugih zakonov. Pri preiskovanju kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem odstavku 217. člena KZ-1 na škodo domnevne oškodovanke G.G. je namreč opravljal uradne naloge kriminalista specialista, kar je treba povezati z njegovim položajem in pooblastili, ki mu jih daje zakonodaja. Pri tem ni pomembno, da tožnik sam ni imel pooblastila, da odredi oziroma vrne vozilo dobrovernemu kupcu ali komu drugemu, ter s tem vzvoda, da omogoči legalizacijo ukradenega vozila (protipravno premoženjsko korist). Za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 je pomembno le, da ga je izvršila uradna oseba v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se za izpolnitev formalnega pogoja petih let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju upoštevajo vse delovne izkušnje v vzgoji in izobraževanju, ki se kot take ovrednotijo glede na vsebino delovnih nalog. Odločilno je torej, ali je kandidat v času zaposlitve pri konkretnem delodajalcu opravljal naloge s področja vzgoje in izobraževanja, kar izhaja tudi iz dela razpisa, ki se nanaša na predložitev dokazil o delovnih izkušnjah na področju vzgoje in izobraževanja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zakon in razpis za izpolnitev pogoja ne zahtevata, da so delovne izkušnje pridobljene v zavodih, vpisanih v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, toženka pa ne more od kandidatov zahtevati izpolnjevanja strožjih pogojev od predpisanih in navedenih v razpisu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051665
ZKP člen 83, 216, 216/1, 216/3, 216/7, 219a, 220, 285e. ZNPPol člen 46, 46/5. URS člen 35, 36, 36/3, 38, 38/1.
prepoznava oseb po fotografijah - hišna preiskava - preiskava elektronske naprave - zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - obrazložitev odredbe - utemeljeni razlogi za sum - navzočnost pri hišni preiskavi
V skladu z določbo petega odstavka 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije smejo namreč policisti pri postopku prepoznave uporabljati fotografije iz evidence fotografiranih oseb ali fotografije oseb, pridobljene na drug zakonit način, kamor je vsekakor mogoče uvrstiti Centralni register prebivalstva.
Pri hišni preiskavi bo v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to je stanovalec oziroma dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik.
Glede preiskave elektronskih naprav se uporabljajo določbe 219.a člena ZKP. Ta v drugem odstavku določa, da se preiskava opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (uporabnik), ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca. Ker sta v obravnavanem primeru v preiskavo prenosnega računalnika in mobilnega telefona privolila tako obdolženec kot njegova žena, torej uporabnik in lastnica, je bilo zakonskim pogojem v celoti zadoščeno.
ZPP člen 7, 212.. Aneks k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Slovenije (2017) člen 3, 3/2, 3/3.. ZDR-1 člen 11, 11/1, 31.. OZ člen 59, 59/4, 63.. ZJU člen 16, 16/3.
plačilo razlike v plači - razvrstitev v plačni razred
Tožnica zahtevano razliko v plači utemeljuje s tem, da ji plačilo plače za delovno mesto višje zdravnice specialistke pripada že od 19. 10. 2017 dalje, ko je njena predstojnica podala predlog za razvrstitev tožnice na to delovno mesto. To stališče tožnice, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je zmotno.
V drugem odstavku 3. člena Aneksa, ki se je pričel uporabljati 1. 10. 2017, je določeno, da se na delovna mesta višjih zdravnikov specialistov lahko razporedijo zdravniki specialisti, ki izpolnjujejo pogoj najmanj 12 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu, dosegajo standarde in normative dela zdravnika, izkazati pa morajo tudi pogoje iz tretjega odstavka citiranega člena. V skladu s četrtim odstavkom predlog za zasedbo delovnega mesta poda neposredni vodja in preveri izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta, pri čemer mora biti izpolnjevanje pogojev izkazano in dokumentirano; soglasje k razporeditvi poda strokovni kolegij oziroma strokovni vodja; o razporeditvi se ponudi nova pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da pri napredovanju na delovno mesto višji zdravnik specialist ne gre za avtomatizem, temveč je treba izvesti predpisani postopek. Čeprav je tožničina predstojnica podala predlog za zasedbo delovnega mesta 19. 10. 2017, citirani Aneks ne daje podlage za to, da bi se že od tega dne dalje tožnici priznala plača višje zdravnice specialistke. Takšnega stališča ne utemeljuje niti Razlaga, na katero se sklicuje pritožba; Razlaga izrecno poudarja, da je treba izpeljati postopek ugotavljanja pogojev.
ZDR-1 člen 7, 7/4.. ZSPJS člen 8, 8/3, 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4.
preizkus ocene - ocena dela - delovna uspešnost - obrazložitev ocene - komisija
Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu "višji svetovalec področja III" v Sektorju za finančno poslovanje, nadrejeni delavec A.A. pa ji je za delovno uspešnost v letu 2018 podal oceno 3 (dobro), ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede presodilo, da je tožena stranka postopek ocenjevanja delovne uspešnosti in preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno, da so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi predpisani elementi in kriteriji ocenjevanja, ter da tožnica ni dokazala, da je oceno dobro prejela zaradi negativnega odnosa nadrejenega delavca do nje. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.
priznanje krivde - obseg obrazložitve sodbe - kaznivo dejanje razžalitve - kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti
Kadar obdolženec krivdo po obtožbi prizna, sodišče pa njegovo priznanje sprejme, sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje obrazložitve, kot jo določa ZKP v 364. členu in je predpisana za sodbo, izrečeno po izvedenem dokaznem postopku. Sodba zato razlogov o drugih dejstvih in okoliščinah, v obravnavanem primeru tudi o tem, ali je v obravnavani zadevi obdolženec madžarsko narodnost javno sramotil oziroma jo razžalil, nima, ker takšna obrazložitev ni predvidena. Da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je navedeni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja podan, pa je razvidno iz dejstva, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja po 165. členu v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, kot mu ga je očitala obtožba. Sodišče se torej ni odpovedalo presoji, ali ima opisano ravnanje obdolženca vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ker obdolženca ni oprostilo obtožbe, kot trdi pritožba, prav tako pa ni kazenskega zakona prekršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Če bi obdolženec torej storil kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti po 165. členu KZ-1 po sredstvih javnega obveščanja, bi v zadevi odločalo okrožno sodišče, v obravnavanem primeru pa je obdolženec kaznivo dejanje izvršil tako, da je na številne naslove po elektronski pošti poslal sporočila z vsebino, ki je za madžarsko narodno skupnost v Republiki Sloveniji žaljiva, s tem pa je kaznivo dejanje javno izvršil, za sojenje v zadevi pa je v tem primeru pristojno okrajno sodišče. Dejstvo, da je žaljive zapise poslal številnim naslovnikom (kot je razvidno iz naslovov - velikemu številu posameznikov, med njimi na primer poslancem parlamenta, tudi poslancu madžarske narodne skupnosti, predsedniku sodišča in številnim drugim posameznikom, pa tudi medijem, knjižnici…), je razvidno, da je s svojimi zapisi želel doseči javnost, in ne da je z naslovniki kot posamezniki zasebno komuniciral. S takšnim svojim ravnanjem je javno razžalil madžarsko narodno skupnost, torej javno storil dejanje iz 158. člena KZ-1 ter tako izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti iz 165. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena) KZ-1.
zakonske zamudne obresti - zahteva o poračunavanju obveznosti - zahtevek za povračilo škode - zapadlost odškodninske terjatve - dolžnikova zamuda
Iz tega razloga mora biti opomin oziroma zahtevek za povračilo škode po prepričanju pritožbenega sodišča jasno opredeljen tako po temelju kot po višini obveznosti. Iz vpogleda v Poračun št. ZP1800001 (priloga A24) izhaja, da se je navedeni dokument nanašal na storitve tožnice, ki so bile vsebinsko, datumsko in zneskovno opredeljene drugače kot postavke iz vtoževanega odškodninskega zahtevka tožnice v obravnavanem sporu. Iz tega razloga je pritrditi pritožbi, da tožnica s tem poračunom ni zahtevala plačila razlike med plačanimi zdravstvenimi storitvami in ceno, ki upošteva dvig plač v javnem sektorju za leto 2017 ter da le-ta ni specificiral nobenih elementov odškodninske odgovornosti (temelja in obveznosti), ki jo uveljavlja tožnica.
ZKP člen 528. Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi člen 25.
izročitev pristojni državi - vojno hudodelstvo
Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na določbo Pogodbe sklenjene med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v delu, ki določa, da se lastnih državljanov ne izroča. Določb, ki jih izpostavlja pritožnik, namreč ni mogoče razlagati na način, kot to počne pritožnik. Navedeno namreč ne pomeni, da če v skladu z že citirano Pogodbo ni dovoljeno izročati slovenskih državljanov, da potem tudi ni dovoljeno izročati tretjim državam katerega koli državljana Evropske Unije. Glede na navedeno pritožbeno stališče izročitev državljana EU tretjim državam sploh ne bi bila možna. Ob vsem navedenem pa zagovornik tudi sicer prezre, da L. Ć. ni le državljan Hrvaške temveč ima tudi državljanstvo BIH in torej njegova matična država ni le Republika Hrvaška, kot to navaja pritožba.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - neprištevnost storilca - pozitivna prognoza
Kot pogoj za izrekanje varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1 se zahteva indiciranost zdravljenja ter z uspešnim zdravljenjem pogojena kvalificirana pozitivna prognoza (namesto negativne prognoze, ki se pojavlja sicer pri varnostnem ukrepu po 70.a členu KZ-1). Kvalificiranost prognoze, da storilec ne bo delal hujših kaznivih dejanj, se nanaša na nepredvidenost storitve kateregakoli kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen več kot tri leta zapora. Potrebnost izreka varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1, da obdolženi ne bi izvrševal hujših kaznivih dejanj, pa je sodišče prve stopnje utemeljevalo s sklicevanjem na mnenje izvedenke psihiatrične stroke in zaključilo, da sicer obstaja verjetnost, da bi obdolženec storil kakšno hujše kaznivo dejanje, pri čemer pa so v celoti izostali razlogi o odločilnih dejstvih, katera hujša kazniva dejanja bi lahko ponovil in zakaj ter na podlagi česa je sodišče prve stopnje navedeno zaključilo. Izpodbijani sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za izrek navedenega ukrepa.
Ker je v teku že varnostni ukrep obveznega zdravljenja na prostosti, ki se izvršuje, ni mogoče odreči tehtnosti pritožbenim navedbam,da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do potrebnosti izreka istega varnostnega ukrepa, ki se že izvršuje
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98, 100, 100/1, 100/3, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavci - program razreševanja presežkov delavcev
Na podlagi presoje, da je tožena stranka postopek kolektivnega odpusta delavcev izvedla skladno z določbami 98. do 103. člena ZDR-1 in da je za podajo izpodbijane odpovedi obstajal utemeljen poslovni razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki zaradi prenehanja pogodb o zaposlitvi delavcem G.G., E.E. in F.F. ni odpadel, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, za reparacijo in reintegracijo zavrnilo kot neutemeljen.
Senat je torej svoje zaključke v obrazložitvi utemeljil tako na podlagi 1. kot tudi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, čeprav ustavitev kazenskega postopka iz obeh razlogov hkrati ni mogoča. Če se namreč ugotovi, da v izreku obtožbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje, posledično ocena, ali je dovolj dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, povsem odpade. Obstoj navedenega dokaznega standarda senat presoja na podlagi zbranega dokaznega gradiva. Čeprav ob tej presoji ne pride v poštev načelo proste presoje in ocenjevanja dokazov, kot to sicer velja za ugotavljanje dejstev na glavni obravnavi, pa navedeno nikakor ne odvezuje senata, da ob tem ne bi pretresel celotnega zbranega dokaznega gradiva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051431
ZKP člen 358, 358-3, 371, 371/1, 371/1-7, 371/1-11, 391. KZ-1 člen 235, 235/1, 235/2.
ponareditev ali uničenje poslovnih listin - oprostilna sodba - popolna rešitev predmeta obtožbe - predmet obtožbe - odločilna dejstva - kršitev pravice do obrambe - obdolženec kot priča v istem postopku - dokazni standard gotovosti
Bistvena kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, s čimer je mišljeno dejanje, opisano v obtožbi. Navedene določbe zakona nikakor ni mogoče razlagati na način, kot to v pritožbi navaja pritožnica. Opustitev izvajanja dokazov, ki se pri tožnici zdijo pomembni in razhajanja v izpovedbah ter ostalo, kar v pritožbi v tej smeri navaja pritožnica, torej ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve. Sicer pa tega, da sodišče ne bi razsojalo o dejanju, opisanem v obtožbi in povzetem v izreku izpodbijane sodbe, kar bi predstavljalo uveljavljano kršitev, pritožba (razen v uvodu) tudi ne zatrjuje.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zakonito podala iz razloga, določenega v 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da bi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi pogodba o zaposlitvi prenehala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela. Za ta razlog gre, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to mogel in moral storiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, čemur pritožba niti ne nasprotuje, da je tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi že ob začetku epidemije izrazil namero, da ne bo izrabil letnega dopusta, ampak si bo uredil bolniški stalež. Pri tem je vztrajal, ko mu je toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi sama je nato štela, da je tožnik z dela odsoten zaradi bolniškega staleža, vprašanje o razlogih za odsotnost se je zastavilo šele kasneje, ko tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni dostavil bolniškega lista. Dejstvo, da si tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni uredil bolniškega staleža in da tako, ker ni dostavil bolniškega lista, ni bil upravičeno odsoten z dela, za presojo, ali je v zvezi z odsotnostjo izpolnil svojo obvestilno dolžnost ni bistveno.
V zvezi z odškodninsko odgovornostjo delavca, ki jo ureja 177. člen ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni povzročil škode, kot jo je v nasprotni tožbi opredelila toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi.