Ker nobena od pravdnih strank ni predlagala, naj sodišče opravi glavno obravnavo, absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila zagrešena.
Iz v izpodbijani sodbi ugotovljenih dejstev o vloženih predlogih za izvršbo je sodišče prve stopnje, upoštevaje, da pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika posledično pretrga tudi zastaranje zoper subsidiarnega poroka, materialno pravo pravilno uporabilo.
Ker je prišlo do prisilne realizacije (in ne prostovoljnega plačila) sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, dolžnik pa je pravočasno, tj. v ugovornem roku vložil ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem uveljavljal v pobot svojo (judikatno) terjatev, ne vzdrži stališče prvostopenjskega sodišča, da dolžnik za izpodbijanje sklepa o izvršbi nima več pravnega interesa in je zato potrebno njegov ugovor zavreči brez vsebinske presoje.
ZPP člen 110, 110/2, 110/3, 146a, 146a/2, 188, 188/3. Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 5, 8.
stranka je tuja pravna oseba – prevod tožbe v tuj jezik – rok za predložitev listin – prošnja za podaljšanje roka – ustavitev postopka – Uredba (ES) št. 1393/2007
Sodišče prve stopnje se je opredelilo do obeh predlogov tožeče stranke za podaljšanje roka za predložitev prevodov listin v nemški jezik, zato očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. V kolikor se tožeča stranka ni strinjala s sklepom z dne 20. 4. 2016 (oziroma njegovimi razlogi), s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo njen predlog za podaljšanje roka, pa je imela možnost zoper navedeni sklep vložiti pritožbo, česar ni storila. Zato v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka s pritožbenimi navedbami o upravičenosti predloga za podaljšanje roka ne more biti več uspešna.
absolutna bistvena kršitev postopka - opustitev vročitve - poziv na dopolnitev tožbe
Tožeči stranki pozivni sklep sodišča prve stopnje na dopolnitev tožbe, ki ga je izdalo dne 13. 7. 2016, ni bil vročen. Zato je pritrditi pritožbi, da tožeči stranki z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma, da bi se na pozivni sklep sodišča za dopolnitev tožbe lahko pravočasno odzvala.
Tožnica z zahtevkom (v nobenem primeru) ne more več uspeti. Riziko „izgube“ pravnega interesa je na njeni strani. Sicer pa je imela tožnica možnost po tem, ko je prejela vlogo toženke z dne 9. 9. 2016 in je bila seznanjena z dejstvom razveljavitve spornih skupščinskih sklepov (vlogo je prejela dne 15. 9. 2016), tožbo do izdaje izpodbijanega sklepa (do 4. 10. 2016) umakniti, pa tega ni storila. Prostovoljni izpolnitvi obveznosti (da je toženka prostovoljno izpolnila obveznost - razveljavila svoje sklep skupščine - tožnica trdi v pritožbi), bi moral slediti umik tožbe, če bi se tožnica želela „rešiti“ obveznosti plačila stroškov postopka nasprotni stranki (158. člen ZPP).
Pritožnik nima prav, da bi moral izpodbijani sklep v izreku navajati čas do kdaj se pripor podaljša. Sklep o podaljšanju pripora, ki ga izda senat po vloženi obtožnici, je po svoji naravi tudi ugotovitvena odločba, s katero se ugotavlja, da so pogoji in razlogi za pripor še vedno podani. Pripor se podaljša brez navedbe časa, do kdaj sme trajati, saj mora sodišče prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP po preteku dveh mesecev tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor. Poleg tega se pripor v kateremkoli času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen (tretji odstavek 200. člena ZKP).
Dogovor pravdnih strank bi bil uporabljiv v primeru, če bi prišlo do umika tožbe na podlagi te poravnave, za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožeča stranka bi namreč v skladu z zadevno poravnavo bila dolžna tožbo umakniti v roku 30 dni po primopredaji, ki je bila izvedena 23. 2. 2010. Umik tožbe več kot šest let po sklenjeni poravnavi oziroma izvedeni primopredaji ni v duhu sklenjene poravnave, zaradi česar stroškovni dogovor, ko do umika tožbe ni prišlo v dogovorjenem roku, za stroškovno presojo v obravnavani zadevi ne predstavlja primerne pravne podlage.
sodna taksa kot procesna predpostavka - domneva umika pritožbe
Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo, za katero ob vložitvi ni plačal sodne takse, sodne takse pa tudi ni plačal po tem, ko je sprejel plačilni nalog, niti v roku za plačilo sodne takse ni predlagal, da se ga sodne takse za pritožbo oprosti.
Obnova kazenskega postopka zaradi kršitve kazenskega zakona, ni dovoljena oziroma povedano drugače, kršitev kazenskega zakona ne more biti razlog za obnovo kazenskega postopka (410. člen ZKP).
ZST-1 člen 1, 1/1, 35. ZST-1 tarifna številka 9511.
obveznost plačila sodne takse – postopek za cenitev in prodajo stvari – sklenitev sodne poravnave – vrnitev sodne takse –postopek zaradi izterjave neplačane takse
Prvostopenjsko sodišče je pravilno navedlo, da po tar. št. 9511 ZST-1 ni pravne podlage, da se v primeru sklenitve sodne poravnave vrne sodna taksa, ki je bila plačana za predlog, s katerim se je uvedel postopek.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSM0023388
ZSKZDČEU-1 člen 13, 13/1, 13/1-1.
predaja osebe zaradi izvršitve zaporne kazni - sojenje v nenavzočnosti
Sodišče, ki odloča o izročitvi zahtevane osebe, mora namreč razpolagati z jasnimi podatki o tem, ali je bila zahtevana oseba v skladu s procesnimi zahtevami, kot so določene v nacionalnem pravu države odreditve, pravočasno vabljena in s tem obveščena o predvidenem dnevu in kraju sojenja in opozorjena na to, da bo sodišče izreklo odločbo tudi v njeni nenavzočnosti, ker je to zahteva, ki jo navaja določba prve alineje prvega odstavka 13. člena ZSKZDČEU-1.
Okoliščina, da je bila v isti kazenski zadevi v priporu, ne zadošča za ugotavljanje izpolnitve pogoja za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti, navedenega v 13. členu ZSKZDČEU-1.
Ker pisnosti spremembe najemne pogodbe nobena od strank ni zatrjevala, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, ali se s strani toženca zatrjevani ustni dogovor nanaša na bistveno sestavino najemne pogodbe. Kot takšno je mogoče opredeliti tista izpolnitvena ravnanja pogodbenih strank, ki se ju ena v razmerju do druge zavežeta izpolniti. Katere so bistvene sestavine posameznih pogodb, zakon ne določa, ampak jih glede na pravna pravila posameznega tipa pogodbe opredeljuje sodna praksa in pravna teorija.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSC0004714
KZ člen 25, 234, 234/1.
oškodovanje upnikov - opis dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – navedba oškodovancev
Iz opisa dejanja pod točko A/1-4 izreka sicer izhajajo očitki, da naj bi obtoženca storila očitano jima kaznivo dejanje deloma vsak od njiju sam, deloma v sostorilstvu pri opravljanju gospodarske dejavnosti (kot družbenika in direktorja družbe A. d.o.o.), opisano je njuno vedenje o prezadolženosti družbe v času storitve očitanega jima kaznivega dejanja, opisano je katerim poimensko navedenim upnikom naj bi dajala prednost, na kak način in v kakšni višini so bile poplačane njihove terjatve, navedena je tudi višina premoženjske škode, ki je bila povzročena drugim upnikom in ki večkratno presega znesek velike premoženjske škode, navedena pa je še višina priznanih terjatev v postopku prisilne poravnave zoper družbo A. d.o.o. in višina priznanih terjatev v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika A. d.o.o. V opisu dejanja pa ni konkretizirano, kdo so oškodovanci, torej kdo so oškodovani upniki. Gre za tako pomanjkljivost, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je navedbe drugih upnikov, ki jih storilec s poplačilom lastno izbranih priviligiranih upnikov oškoduje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017133
ZDR člen 43, 43/1, 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZVZD člen 5, 15, 24. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - bistvena kršitev postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - delo na višini - nevarna dejavnost
Tožnica v sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči spornega dne. Tožnica je bila zaposlena pri prvotoženi stranki (delodajalcu) na delovnem mestu čistilka. Prvotožena stranka ji je odredila čiščenje zgornje površine visečih elementov v kuhinji splošne bolnišnice. Tožnica si je pri čiščenju pomagala s stolom na vrtljivih kolesih, ki se ji je ob sestopu izmaknil, zato je padla na tla in si pri tem poškodovala desno koleno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe manjkajo ugotovitve o tem, ali je bila tožnica (in ne njene sodelavke) poučena o tem, na kakšen način mora opravljati čiščenje zgornjih delov visečih elementov, kot tudi jasni razlogi za ugotovitev, da je prvotožena stranka nad njenim delom izvajala ustrezen nadzor. Ker sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je v razveljavitvenem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
V skladu s sodno prakso o delu na višini kot nevarni dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ govorimo šele pri višinah nad 150 centimetrov, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnica spornega dne dela ni opravljala na takšni višini, da bi bila iz tega razloga podana objektivna odgovornost prvotožene stranke.
Tožena stranka je ob vložitvi pritožbe vedela, da bo morala plačati sodno takso, zato je lahko pričakovala, da ji bo vročen plačilni nalog, spregled vročenega plačilnega naloga s strani pooblaščenca in njegova vložitev v drug spis ne vplivata na pravilnost odločitve, da se pritožba šteje za umaknjeno zaradi neplačila sodne takse.
Zamuda tožene stranke ni nezakrivljena. Pritožbene navedbe, da odvetnik ni pričakoval vročitve plačilnega naloga ob podpisovanju zapisnika na koncu naroka v enem postopku brez potrebnih pojasnil ter da je to spregledal in vložil plačilni nalog v drug spis, ni opravičljiv razlog za zamudo roka za plačilo sodne takse. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi odvetnik, ki je plačilni nalog dejansko prejel, ob vrnitvi v pisarno lahko tega na običajen način vnesel v svoj sistem za beleženje pisanj in rokov ter bi na ta način zagotovil, da bi bila tožena stranka s pisanjem seznanjena in da bi bila posledično lahko sodna taksa pravočasno plačana. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil glede na okoliščine vročitve plačilnega naloga njegov spregled ter neplačilo sodne takse objektivno opravičljivo dejstvo, saj že najnižja stopnja krivde stranke izključuje vrnitev v prejšnje stanje. Ker je krivda odvetnika neposredno izenačena s krivdo stranke, mora ta trpeti posledice zamude, četudi je ni zakrivila sama, temveč njen odvetnik.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 15, 15/3, 200, 200/3. ZPP člen 181, 181/2. OZ člen 39, 39/4. ZBPP člen 11.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obstoj pogodbenega razmerja
Tožena stranka je podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav pogodbeno (delovno) razmerje med njo in tožnikom ni bilo sklenjeno. Listina z dne 1. 11. 2015, ki navzven izkazuje pogodbo o zaposlitvi, ne more imeti pravnih učinkov, ker ni podlage - obstoja pogodbenega (delovnega) razmerja. Ker ni pogodbenega razmerja med tožnikom in toženo stranko, pa posledično tudi listini z dne 17. 11. 2015 in 23. 11. 2015 o izredni odpovedi tega razmerja ne moreta imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - goljufija
Tožena stranka se je z dejanskimi okoliščinami, ki se nanašajo na posredovanje napačnih podatkov o kraju dejanskega bivanja tožnika seznanila dne 17. 12. 2014, ko je prejela poročilo detektiva, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2015 pa je tožniku vročila dne 15. 1. 2015. Tako so pritožbeni očitki o zamudi 15-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi neutemeljeni in materialnopravno zmotni. Izredno odpoved je tožena stranka tožniku podala znotraj zakonsko predpisanega 30-dnevnega roka (skladno z določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1).
Kršitev obveznosti delovnega razmerja, povezana s potnimi stroški, ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (kar je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi tudi očitala), ki ga stori kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnik je toženko s prikrivanjem dejanskih okoliščin glede kraja, s katerega se vozi na delo in z dela, spravil v zmoto oziroma jo zapeljal, da mu je povrnila višje stroške prevoza na delo in z dela, kot bi jih bil upravičen glede na kraj, iz katerega se je dejansko vozil na delo in z dela, kot je pravilno zaključilo sodišču prve stopnje.