objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - solidarna odškodninska odgovornost - imetnik nevarne stvari
Ob pravilni presoji, da je mostno dvigalo nevarna stvar in ob dejstvu, da je zavarovanec druge toženke imetnik tega dvigala, za ekskulpacijo njegove objektivne odgovornosti ne zadošča dejstvo, da ni imel vpliva na tožnikovo ravnanje. Za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti bi druga toženka morala zatrjevati in dokazati tudi, da njen zavarovanec ni mogel pričakovati in ne preprečiti tožnikovega ravnanja.
Da bi se prva toženka odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca, ne zadoščajo trditve o nepravilnem ravnanju tožnika. Morala bi zatrjevati in dokazati tudi, da tožnikovih ravnanj tudi ni mogla pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti, česar ni storila. Da bi se delno rešila odgovornosti, pa bi morala dokazati svojo trditev, da je vzrok (sovzrok) nastanka škodnega dogodka delo, ki ga je tožnik opravljal s pomočjo dvigala samovoljno in preko naročila nadrejenega, česar ni dokazala. Tožikova neuporaba čelade pri delu ne more pomeniti njegovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in škode ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zavarovanec prve toženke dopuščal neuporabo čelade pri takem delu in ni izvajal nadzora glede uporabe tega zaščitnega sredstva.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta toženki nerazdelno dolžni tožniku povrniti škodo, saj je škodni dogodek nastal zaradi okoliščin, ki so posledica njunega skupnega delovanja.
Tožena stranka je ugotavljala tožnikovo delovno uspešnost skladno z določbami podjetniške kolektivne pogodbe. Variabilni del plače iz naslova stimulacije za delovno uspešnost se je zaposlenim v obdobju od oktobra 2013 zmanjševal, ker so se bistveno zmanjšala sredstva namenjena za ta namen, kar se je poznalo tudi pri tožniku. Drugi vzrok za znižanje stimulacije, ki jo je prejel tožnik, pa je bil v tem, da se je kvaliteta in količina tožnikovega dela zmanjšala, saj ni več dosegal odločnih rezultatov, posledica pa je bila, da tožnik stimulacije iz naslova delovne uspešnosti od marca 2014 ni več prejemal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova delovne uspešnosti v spornem obdobju.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožnikovo delo je postalo nepotrebno zaradi organizacijskih sprememb pri toženi stranki (ukinitev tožnikovega delovnega mesta, do katerega je prišlo zaradi racionalizacije delovnega procesa pri toženi stranki). Ker je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno (tožnik je bil edini zaposlen na delovnem mestu „razvojnik logistike“), je potreba po njegovem delu pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi prenehala. Nekatera njegova opravila pa je prevzel tožnikov sodelavec, ki je poleg tega opravljal še svoje delo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
stranska denarna kazen - sprememba v zaporno kazen
Pritožbeno sodišče namreč soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je obsojenemu stransko denarno kazen, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 9797/2013 dne 26. 8. 2013, in sicer 12.000,00 EUR, ki jo je obsojeni bil dolžan plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih spremenilo v zaporno kazen v trajanju 120 dni zapora. Obsojeni namreč ni plačal izrečene stranske denarne kazni niti do roka plačila, to je do dne 30. 9. 2015, niti do izdaje napadenega sklepa, to je do 14. 12. 2016 in tako še vedno dolguje celoten znesek izrečene denarne kazni v višini 12.000,00 EUR. Ker sodišču navedenega zneska ni bilo mogoče niti prisilno izterjati, kljub izdanemu sklepu o izvršbi pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu I 32/2016 z dne 22. 1. 2016, ter je tako še vedno kot sredstvo izvršbe odprt rubež plače dolžnika pri podjetju S. d.o.o., ki pa se na pozive sodišča ne odziva, dolžnik, to je obsojeni, pa drugih sredstev, ki bi omogočala uspešno izvršbo nima.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji verjetnost terjatve (zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo), zato ugotavljanje nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe ni bilo potrebno. Zato je utemeljeno zavrnilo predlog za izdaje začasne odredbe, s katero je tožeča stranka uveljavljala, da ji je tožena stranka dolžna ohraniti oziroma vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi.
izrek sklepa o vzgojnem ukrepu – razpis seje oziroma glavne obravnave v postopku proti mladoletniku
V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se navede le vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega časa trajanja po določbah KZ. V obrazložitvi tega sklepa pa se opiše kaznivo dejanje s konkretnim dejanskim stanjem.
Že to, da je mladoletnik v pripravljalnem postopku storitev očitanih kaznivih dejanjih zanikal, zagovornik pa zatrjeval, da je bilo zaslišanje mladoletne oškodovanke nezakonito in je predlagal ponovno zaslišanje oškodovanke, je narekovalo razpis glavne obravnave in ne seje senata za mladoletnike. V obravnavani zadevi je šlo za zapleteno dejansko stanje, ki ga bo treba razčiščevati z zaslišanjem mladoletnika, prič in izvedencev, torej z izvedbo dokazov. Na seji senata za mladoletnike pa se dokazi ne izvajajo neposredno.
Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške službenih poti.
S takšnim postopanjem, ko je sodišče prve stopnje opravilo narok v obsojenčevi nenavzočnosti, pa ni presodilo, ali je zaslišanje obsojenca vendarle potrebno, saj ni ugotavljalo vzrokov oziroma razlogov za neizpolnitev posebnega pogoja. Navedena okoliščina pa je nedvomno pomembna za pravilno ugotovitev, kaj je bil vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja, in sicer ali so bile to objektivne okoliščine ali pa je vzrok pripisati obsojenčevi krivdi.
- Razen tega pa je sodišče prve stopnje opravilo narok za preklic pogojne obsodbe, ne da bi za to bili izpolnjeni zakonski pogoji, saj obsojeni ni bil pravilno vabljen na narok. S takšnim postopanjem pa je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico podati razloge o tem zakaj ni izpolnil dodatnega pogoja.
Tožnica je na glavni obravnavi podala nasprotno tožbo, pri čemer je sodišče prve stopnje prvotno zadevo obravnavalo pod drugo opravilno številko. V nadaljevanju je sodišče nasprotno tožbo izločilo, pri tem pa ni izvedlo dokazov, ki so bili posredovani v zadevi, ki se je vodila pod drugo opravilno številko. S takšnim načinom vodenja postopka je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Zoper sklep, s katerim sodišče ugodi spremembi tožbe, po sedmem odstavku 185. člena ZPP ni posebne pritožbe. Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločitev o dovolitvi spremembe tožbe združilo s sklepom o svoji stvarni nepristojnosti, bi izpodbijani sklep, če bi postal pravnomočen, pomenil konec postopka pred sodiščem prve stopnje, ki je ta sklep izdalo. Toženki zato ni mogoče odrekati pravice do pritožbe zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe.
Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca G.G., stalnega sodnega izvedenca za področje ekonomije in podpodročje vrednotenja podjetij, z izračunom, ki bi upošteval predpostavke, ki jih je v svojem mnenju upoštevala družba F. d. o. o.. Prvotožena stranka je namreč opozorila na razhajanje v izvedenskem mnenju, ki ga je pripravil sodni izvedenec G.G. in cenitve F. d. o. o. iz leta 2008.
Na podlagi doslej znanih podatkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta. Glede uporabo principa Business Judgement Rule, je potrebno izpostaviti, da v konkretnem primeru ni šlo za odločitev, ki bi temeljila na vseh podatkih, in ki bi izključevala protipravno ravnanje uprave, saj toženca nista bila člana uprave in nista opravila nakupa, temveč sta s svojim ravnanjem, predsednika uprave zavedla k temu, da je sprejel odločitev, ki je bila za tožeči stranki škodljiva, saj so bile kupljene delnice po previsoki ceni. Toženca sta vedela za cenitev, drugi analitiki pri prvotožeči stranki so ju opozarjali na bistveno nižjo vrednost delnic od tiste iz ponudbe za nakup. Zato prvotoženec neutemeljeno zagovarja uporabo t.i. Business Judgement Rule. Posledično je sodišče prve stopnje njuno odgovornost pravilno presojalo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.
Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Stališče sodišča prve stopnje temelji na tem argumentu, pri čemer gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje in razjasnjevanje dejstev (zanesljivost in verodostojnost preiskave prisotnosti laktoze v vzorcih zdravil Saxagliptina), za katera je potrebno strokovno znanje. Razlogi za zavrnitev dokaza z izvedencem zato niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost dokazovanja relevantnih dejstev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-2 člen 27, 108, 108/2, 391, 394, 394/1, 394/3.
starostna pokojnina - upokojitev po prejšnjih predpisih
Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 na zavodu za zaposlovanje prijavljen v evidenco brezposelnih oseb. Po 394. členu ZPIZ-2 bi se lahko upokojil po ZPIZ-1, če bi bil na ta dan uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela, če bi mu na ta dan pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela, ali pa v primeru, če bi bil na ta dan vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za to zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki jih plačuje zavod za zaposlovanje. Ker je ta pogoj izpolnjen, je potrebno v ponovljenem upravnem odločanju ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - del vdovske pokojnine
Zunajzakonska skupnost mora navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, vse s predpostavko notranjega čustvenega razmerja. Zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Od zakonske zveze jo loči le pomanjkanje obličnosti za njen nastanek. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila med tožnico in pokojnim najmanj zadnje leto pred njegovo smrtjo ponovno vzpostavljena zunajzakonska skupnost z vsemi potrebnimi elementi, ki to skupnost izkazujejo, zato je utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnici priznalo pravico do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine.
URS člen 29, 29/2.. ZKP člen 301, 302/2, 340, 340/2, 349, 349/4, 355, 355/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3.
(ne)izvedba dokaza z zaslišanjem
Utemeljena je pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki obdolženi po pridobljenem soglasju k branju zapisnika o zaslišanju priče M. B., ni omogočilo neposredno zaslišanje te priče, s takšnim ravnanjem pa kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz ekonomskega razloga (zaradi zmanjšanja naročil, upada prihodkov, izgube od 2014, zaradi česar je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave), ki je vplival na reorganizacijo (združitev posameznih procesov poslovanja in delovnih procesov) in racionalizacijo (zmanjšanje števila zaposlenih) pri toženi stranki. Ker je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
DELOVNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI – ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016604
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3. ZDR-1 člen 7.
premestitev zaradi delovnih potreb – javni uslužbenec – odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – nepremoženjska škoda
V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo ustaljeno sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je premestitev vplivala na učinkovitost organa oziroma, ali je bila ta smotrna.
Pri D. so obstajale potrebe po dodatnih delavcih. Del tožničinega dela pri toženi stranki so prevzeli drugi delavci. Tožena stranka ni zaposlila nobenega novega delavca za opravljanje tožničinega dela. Navedeno zadostuje za ugotovitev, da je tožena stranka nameravala optimizirati svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število delavcev v podporni dejavnosti, v katero je sodil sektor, v katerem je delala tožnica, obenem pa je D. pridobila enega od potrebnih dodatnih delavcev. Tako je zmoten sklep sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni bila izvedena optimizacija ter da je bila tožnica očitno zaradi drugih razlogov premeščena k D.. Zato zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi in njegovi razveljavitvi ni utemeljen.
Tožnica se je morala po nalogu nadrejenega preseliti v drugo pisarno, sprva v pisarno, ki ni bila namenjena javnim uslužbencem oziroma zanje primerna. Nadrejeni je tožnici odvzemal delovne naloge ter ji nalagal neprimerna dela. Njegov odnos do tožnice je bil neprimeren (klicanje s povišanim tonom oziroma kričanje/nalaganje del skozi oblazinjena vrata, odredba o menjavi pisarne, odvzem del, klicanje po telefonu v času odsotnosti z dela, odrejanje zalivanja rož ipd.). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila tožnica v spornem obdobju deležna dalj časa trajajočega sistematičnega neprimernega odnosa, ravnanja pa so bila graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.
Pogodba ne nastane niti takrat, ko je navzven sledeč izjavi pogodbenih strank soglasje sicer doseženo, a je to soglasje v nasprotju z resnično voljo o naravi, podlagi in predmetu pogodbe.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017248
ZUP člen 7, 9, 9/1, 138, 138/1, 144, 144/1, 144/1-2. ZPIZ-2 člen 183.
zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka - vsebina vloge
Tožniku je bila s pravnomočno odločbo z dne 16. 9. 2009 priznana pravica do starostne pokojnine. Tožnik je na podlagi potrdila delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju pri toženki podal vlogo, ki jo je naslovil pritožba na odločbo z dne 11. 9. 2009. Toženka je tožnikovo vlogo obravnavala kot pritožbo na odločbo z dne 11. 9. 2009 in jo kot prepozno vloženo zavrgla. Pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da bi morala tožena stranka pri obravnavi tožnikove vloge
izhajati iz njene vsebine ter pri tem ravnati v skladu z določili ZUP. Tožnik je v svoji vlogi jasno navedel svoj zahtevek, ki se nanaša na to, da bi morala toženka pri pokojninski osnovi upoštevati tudi nadure, kakor izhajajo iz potrdila, ki jih je tožnik opravil v spornem obdobju. Tožena stranka ni ravnala v skladu s tem in je v posledici tega prvostopenjsko sodišče izpodbijana upravna akta utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - goljufija
Tožena stranka se je z dejanskimi okoliščinami, ki se nanašajo na posredovanje napačnih podatkov o kraju dejanskega bivanja tožnika seznanila dne 17. 12. 2014, ko je prejela poročilo detektiva, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2015 pa je tožniku vročila dne 15. 1. 2015. Tako so pritožbeni očitki o zamudi 15-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi neutemeljeni in materialnopravno zmotni. Izredno odpoved je tožena stranka tožniku podala znotraj zakonsko predpisanega 30-dnevnega roka (skladno z določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1).
Kršitev obveznosti delovnega razmerja, povezana s potnimi stroški, ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (kar je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi tudi očitala), ki ga stori kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnik je toženko s prikrivanjem dejanskih okoliščin glede kraja, s katerega se vozi na delo in z dela, spravil v zmoto oziroma jo zapeljal, da mu je povrnila višje stroške prevoza na delo in z dela, kot bi jih bil upravičen glede na kraj, iz katerega se je dejansko vozil na delo in z dela, kot je pravilno zaključilo sodišču prve stopnje.