DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076461
ZVZD-1 člen 5, 5/1, 38, 38/3, 50, 52. OZ člen 171, 171/1. ZDR-1 člen 43. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 12.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - neustrezna delovna oprema - dokazna ocena izpovedi prič - preizkus iz varstva pri delu - odmera nepremoženjske škode - III. kategorija invalidnosti - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni zagotovila primerne delovne opreme (ustreznega redicurnega ventila do 40 barov, tesno prilegajočih varovalnih očal), ni izdelala navodil za varno delo (glede uporabe varovalnih očal, načina izvedbe preverjanja talka) ter ni poskrbela za praktično preverjanje znanja, napačno pa je zaključilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, ker ni uporabil varovalnih očal in zavrnil dela s posebno matico, s čimer naj bi kršil 50. in 52. člen ZVDZ-1.
škoda upnikov v stečajnem postopku - odškodninska odgovornost poslovodje - ekskulpacija odgovornosti - elementi odškodninske odgovornosti - vzročna zveza
Če ni izpolnjena ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, potem je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnostjo ravnanja toženke, saj je škoda nastala zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, vzrok za insolventnost pa je nastal pred nastopom njene funkcije.
Pritožbena navedba, da, čeprav naj bi bila toženka kot slamnata direktorica nevedna, je to ne opravičuje, da ni ravnala v skladu z določbami ZFPPIPP, sicer drži. Vendar iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi tega, ker je toženka uspela dokazati, da so podane okoliščine iz četrtega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ne pa zaradi morebitne toženkine nevednosti.
Okrajno sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek je z zapisom v pravnem pouku predhodnega izpodbijanega sklepa, da se pritožba vloži pri ″tem sodišču‶, dovolj jasno poučilo upnika pri katerem sodišču mora vložiti pritožbo. Enako bi bilo, če bi v pravnem pouku zapisalo, da se pritožba vloži pri ″naslovnem sodišču‶ ali pri ″sodišču, ki je sklep izdalo‶. Okrožno sodišče v Celju z upnikom sploh še ni komuniciralo, ni ga pozivalo na doplačilo sodne takse za tožbo in na dopolnitev tožbe, da bi ga lahko zavedlo kdo je naslovnik pritožbe. Zato pri upniku ni moglo priti do nevednosti in tudi ne do očitne pomote pri katerem sodišču mora vložiti pritožbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00075707
OZ člen 154, 154/2, 179, 965, 965/1. ZPrCP člen 4, 42, 42/1, 52, 52/2, 59, 59/1.
postopek za določitev odškodnine - škoda, ki izvira iz prometne nesreče - direktna tožba oškodovanca - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - krivdno načelo - kršitev cestnoprometnih predpisov - vzročna zveza - odškodninska soodgovornost - odmera denarne odškodnine - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - srednje hud primer po Fischerjevi lestvici - konkretne okoliščine - primerjava z odškodninami v drugih primerih - sprememba odločitve
Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, je vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode. Ugotovljene cestne in prometne okoliščine so v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil).
Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) ter njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji, ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00077701
ZKP člen 137, 137/1. KZ-1 člen 324, 324/1, 324/1-1, 324/2.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - začasen odvzem vozniškega dovoljenja med kazenskim postopkom - rok za vložitev predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja - instrukcijski rok - vožnja pod vplivom alkohola - nevaren voznik - relevantne okoliščine - enkratni dogodek
Roki, določeni v 137. členu ZKP, ki se nanašajo na postopanja policije in tožilstva v primeru odvzema vozniškega dovoljenanja za čas, dokler traja postopek, so instrukcijski. Namenjeni so temu, da sodišče predmetno zadevo obravnava prednostno, da postopek teče hitro, brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je pravilno kot nosilni argument izpostavilo visoko stopnjo alkoholiziranosti obdolženca, saj ne gre spregledati, da je dovoljeno stopnjo alkohola prekoračil za več kot štirikrat. Pritožbeno zatjevano obdolženčeve nekaznovanosti je neupoštevno, saj je neobravnavanost za prekrške in nekaznovanost pričakovano vedenje vsakega posamzenika.
Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, s tem, ko je v izreku sodbe navedlo, da je toženka dolžna odstraniti kovinsko ograjo iz parcele 1287/7. Srž spora in odločitve ni v tem, kje stoji sporni del ograje, na parceli 1287/7 ali na parceli 1287/6, marveč da je toženka dolžna odstraniti sporni del ograje, ker je z njeno postavitvijo zaprla prehod med parcelama, ki sta v lasti pravdnih strank, kar je v nasprotju s pogodbenim dogovorom. Kateri del ograje je toženka dolžna odstraniti je določno/opisno opredeljen, oznaka parcele 1287/7 pa položaj prostorsko le dodatno opredeljuje, ne vpliva pa na vsebinsko presojo odločitve. Sodišče prve stopnje torej ni odločilo mimo zahtevka (extra petitum) oziroma o nečem drugem (aliud), enako ni odločilo preko zahtevka (ultra petitum).
sposobnosti biti stranka - podružnica - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - procesni pobot - izrek sodbe - odločitev o pobotnem ugovoru
V zgoraj zadevi VSRS III Ips 43/2018-3 z dne 24.9.2019 je bilo res izraženo stališče, da bi popravo tožbe ali moralo upoštevati pritožbeno sodišče samo ali pa bi moralo razveljaviti izpodbijano odločbo z navodilom sodišču prve stopnje naj ravna po 81. členu ZPP. Vendar v konkretni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjene izbire nima oziroma da mora razveljaviti izpodbijano sodbo in sodišče prve stopnje pozvati, naj ravna skladno z 81. členom ZPP. V zadevi VSRS so bile namreč okoliščine primera drugačne. Tožnica (oziroma upnica) je že na prvi stopnji sojenja popravila (zanjo usodno) opredelitev in pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo, ker je menilo, da te pomanjkljivosti v fazi po izdaji sklepa o izvršbi in odločitvi o ugovoru ni (več) mogoče odpraviti. Povedano drugače, pritožbeno sodišče je neutemeljeno zavrnilo njeno pritožbo in obenem pritrdilo napačnemu postopanju sodišča prve stopnje. Prav tako je bila okoliščina na prvi stopnji sojenju usodna za tožnico in tožnica je bila tista, ki je vložila pritožbo. V predmetnem sporu je situacija bistveno drugačna, saj se pritožuje toženka, medtem ko "tožnica (op. kot matično podjetje)", ki je bila na prvi stopnji sojenja "uspešna" (op. kot podružnica), vložila (le) obrambno sredstvo, to je odgovor na pritožbo. Čeprav tožnica v odgovoru na pritožbo meni drugače, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v takšni situaciji, omenjene absolutne bistvene kršitve ne more odpraviti samo. Odpraviti jo bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju, in sicer ali z uporabo postopka po 81. členu ZPP ali pa s presojo, da je ustrezno popravo tožnica storila že z vložitvijo odgovora na pritožbo s priloženim pooblastilom.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe med drugim sicer pojasnilo kratke razloge za zavrnitev pobotnega ugovora, vendar je toženka uveljavljala ugovor procesnega pobotanja. Zato bi moralo tudi v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila ugovarjana v pobot, in ne le v razlogih sodbe. Določba tretjega odstavka 319. člena ZPP se nanaša le na posledice pravnomočnosti, zato je nejasen pritožbeni očitek, kako naj bi sodišče prve stopnje kršilo še predmetno določbo ZPP. Podobno sodišče prve stopnje niti pojmovno ni moglo kršiti določb 337. in 348. člena ZPP, ki urejata postopanje pritožbenega sodišča.
ZPIZ-2 člen 42. ZPIZ-1 člen 13, 15, 15/2, 191, 191/1, 192, 192/1. URS člen 158.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje - zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost - obdobje zavarovanja
Kot delavec v delovnem razmerju tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Navedeno materialnopravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno in izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014).
začasna odredba - določitev obsega stikov - ogroženost otroka - zasvojenost - varstvo koristi otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - dokazni standard verjetnosti - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Dejstvo, da starša težko vzpostavita konstruktivno starševsko sodelovanje, samo po sebi ne zadošča za zaključek, da bo otrok verjetno ogrožen, če ne bo takoj zaupan v vzgojo in varstvo enemu od staršev. Šele po izvedenem postopku, katerega namen je ugotoviti relevantne okoliščine primera z zadostno stopnjo prepričanja, da bo mogoče sprejeti ne le začasno, pač pa tudi dokončno odločitev, se bo sodišče odločilo za eno izmed oblik izvrševanja vzgoje in varstva obeh otrok (zaupanje otrok enemu ali drugemu staršu ali v skupno varstvo in vzgojo).
Sodišče je izvedlo dokaz, ki ga je predlagala tožnica in je zato po tretjem odstavku 242. člena ZPP plačilo pričnine in potnih stroškov naložilo tožnici. Na pravilnost odločitve ne more vplivati tožničino razlogovanje, da je bila priča dr. A. A. opredeljena kot njej obremenilna priča in da se je z njo zgolj želela soočiti zaradi trditev v predloženi izjavi.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00078180
ZIZ člen 58, 58/3, 239. ZGD-1 člen 418, 521, 521/2.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - prenehanje družbe - tržna vrednost nepremičnine - prevalitev trditvenega in dokaznega bremena - razdelitev premoženja v likvidaciji - delitev preostanka likvidacijske mase - določna opredelitev terjatve - verjetnost nastanka terjatve - neznatna škoda - težko nadomestljiva škoda
Razlogi za prenehanje družbe so podani, če ni mogoče v zadostni meri doseči ciljev družbe ali če obstajajo kakšni drugi utemeljeni razlogi za prenehanje družbe. Ti razlogi v postopku odločanja o predlagani začasni odredbi niso bili izkazani, saj je bilo ugotovljeno, da družba, kljub številnim sporom med družbenikoma, uspešno posluje.
V predlogu za izdajo začasne odredbe mora biti terjatev določno opredeljena. Konkretno terjatev, v tem primeru gre za bodočo terjatve do sorazmernega dela preostanka likvidacijske mase, je treba ugotoviti po vsebini, da se lahko preveri obseg izdane začasne odredbe. Šele konkretno opredeljena terjatev omogoča preizkus vsebinske povezave med uveljavljenim zahtevkom ter namenom (vsebino) predlagane začasne odredbe.
pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - prešolanje brez soglasja staršev - nadomestitev soglasja starša - ogroženost otroka - prebivališče otroka - prevoz v osnovno šolo - opravljanje šolskih obveznosti - redno šolanje
Z verjetnostjo je izkazano, da sta otroka pri očetu ostala zaradi stiske in strahu, ki sta ga občutila v materinem okolju. Ko sta otroka živela pri materi, sta obiskovala OŠ, ki je sedaj od njunega bivališča oddaljena več kot 100 km. Zato v šolo dejansko ne hodita, pač pa jima šola pošilja snov vsakih nekaj dni. Omenjeni način šolanja na daljavo nikakor ni enakovreden običajnemu in je verjetno, da bi bil razvoj otrok ogrožen, če bi se tak način nadaljeval za nedoločen čas. Ker sedaj otroka, stara 12 in 13 let, dejansko živita pri očetu, je treba redno šolanje takoj in nujno zagotoviti, to pa je trenutno možno tako, da se nadomesti materino soglasje za prešolanje.
pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - določitev socialnovarstvenega zavoda - bivanje v socialnovarstvenem zavodu
Sodišče namesti osebo v varovani oddelek posebnega SVZ, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. ZUTD člen 63.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neutemeljen odpovedni razlog - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - datum sodne razveze
Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana s sklicevanjem na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker se vsebina odpovedi ni nanašala le na kršitev obvestilne dolžnosti, ki je predmet citirane določbe, temveč je bil tožniku očitan tudi neupravičen izostanek z dela, je sodišče prve stopnje zakonitost odpovedi pravilno presojalo tudi z vidika 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S tem je upoštevalo ustaljeno sodno prakso, po kateri pri presoji zakonitosti odpovedi ni vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga v odpovedi, temveč na njegovo pisno obrazložitev. Pritožbeni očitek, da sodišče te sodne prakse ni upoštevalo, je zato zmoten.
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da toženka ni dokazala zakonitosti odpovedi, saj tožnik od 1. 12. 2022 dalje ni več prišel na delo zaradi ravnanj toženke in z njeno vednostjo, to pa v okoliščinah tega primera utemeljuje zaključek, da mu ni mogoče očitati kršitve iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZSVarPre člen 8, 26, 30. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-4, 12/1-8. URS člen 2, 50, 50/1, 53, 53/3, 54, 54/1, 56. ZSV člen 27.
denarna socialna pomoč - višina pomoči - merila za določanje višine - ustavna odločba - presoja skladnosti z Ustavo RS
Pravilna je ugotovitev sodišča, da so bili pri ugotavljanju materialnega stanja v predsodnem postopku upoštevani pravilni periodični dohodki in prejemki družine v obdobju treh koledarskih mesecih pred mesecem vložitve vloge, zato gre za pravilno upoštevanje premoženja družine. Tudi po pritožbeni oceni je bila pravilno ugotovljena višina minimalnega dohodka za družino in pravilno določena višina denarne socialne pomoči kot razlika med zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00076052
KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2. ZKP člen 358, 358/1, 372, 372-1.
nasilništvo - spravljanje v podrejen položaj - kolektivno kaznivo dejanje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki
Uporaba nedovršnih glagolov v zakonskem opisu, ki kaže na t. i. kolektivno kaznivo dejanje, sama po sebi ne izključuje kaznivosti ravnanja v primeru enkratnega dogodka, tj. kolikor gre v enkratnem dogodku za tako intenzivno nasilno ravnanje, ki poseže v osebno dostojanstvo, varnost in nedotakljivost oškodovanca ter ga spravlja v podrejen položaj, kar je prepovedana posledica kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1. Opis kaznivega dejanja nasilništva pa je sklepčen tudi v primeru, če je zakonski znak (spravljanja v podrejen položaj) opredeljen v abstraktnem opisu (kot v predmetni zadevi), pri čemer ni nujno, da se isti zakonski znak v konkretnem opisu ponovno pojavlja z enakim ali drugačnim besedilom. Spravljanje v podrejen položaj mora biti (decidirano) opisano le tedaj, kadar nastanek te posledice pri oškodovancu ni razviden že iz samega ravnanja storilcev, v obravnavani zadevi obeh obdolžencev.
Izpolnjenost pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ toženec izpodbija tudi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da dejstvo, da je ženi podaril svoj solastni delež 1/4, še ne pomeni, da svoje premoženje skriva, ker tožniku ne dolguje ničesar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedbe o načinu in času prenosa ter zanikanje namena škodovanja oz. skrivanja premoženja prestavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (člen 337 ZPP), upoštevaje, da pritožnik ne navaja razlogov za podajo takšnih navedb šele v pritožbi, vse ob tem, ko s takšnimi navedbami pritožnik poskuša izpodbiti ugotovitve o izpolnjenosti pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ, čeprav jih v lastnem ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni prerekal.
preživnina za otroka - obrazloženost sklepa - neobrazloženost sklepa - nasprotje med izrekom in razlogi - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - nemožnost preizkusa sklepa - popravni sklep - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Iz vsebine izpodbijanega sklepa ni moč nedvoumno razbrati, ali se je sodišču prve stopnje primerila pisna pomota, ali pa je znesek 300,00 EUR, ki se omenja v obrazložitvi, iz določenih, sicer izrecno nenavedenih razlogov, v izreku namenoma znižan na 200,00 EUR. Ni torej povsem jasno, kakšna je bila prava volja sodišča prve stopnje. Ugotovljenega neskladja ni mogoče sanirati s popravnim sklepom. Gre za procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jo pritožbeno sodišče prav tako ne more odpraviti.
izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve - izbrisno dovoljenje - izbris hipoteke - sklep o zavarovanju - pogodbena hipoteka - prisilna hipoteka - zavarovanje terjatve - sporazum o zavarovanju terjatve
Sodišče prve stopnje ne more zaključiti, da zemljiškoknjižno dovolilo zastavnega upnika ni primerna listina za predlagani vpis, če prej ne ugotovi, za kakšno hipoteko gre. Hipoteka je bila vpisana na podlagi sklepa sodišča z oznako Z, a zgolj na podlagi tega dejstva, brez vpogleda v listino, na podlagi katere je bila hipoteka vpisana, ni moglo sklepati, da ne gre za pogodbeno hipoteko
nakup nepremičnine v stečajnem postopku - zamuda z izročitvijo nepremičnine - škoda zaradi kršitve pogodbe (pogodbena škoda)
Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni bilo dogovorjeno, da bodo nepremičnine izročene tožnici že ob pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnin, in da je bilo znano, da bo to mogoče šele, ko bodo nepremičnine najprej vrnjene toženki oziroma njenemu stečajnemu upravitelju v posest. Upravitelj je nepremičnine v posest izročil tožnici takoj po tem, ko je bilo to mogoče, kar niti ni bilo sporno. S tem pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni bila v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen.