uporabno dovoljenje - uporabno dovoljenje po samem zakonu - sprememba velikosti objekta - sprememba namembnosti - načelo zaslišanja stranke - dokaz z izvedencem
Organ prve stopnje ni dosledno razčistil, za kateri objekt (ali objekta) tožeča stranka zahteva izdajo potrdila, glede na to, da je prvotna vloga pomanjkljiva, z njenima dopolnitvama pa ni mogoče točno ugotoviti, ali gre za en sam objekt ali dva objekta, ki ju povezuje kasneje zastekljeni osrednji del (zimski vrt) in točno za katere zahteve izdajo potrdila.
Utemeljen je tožbeni ugovor, da bi glede spremembe namembnosti in vpisa te spremembe v uradni dokument, upravni organ moral imeti za podlago določen upravni akt (ali obrazložiti, kako so se vpisi v kataster izvajali), s katerim bi bila morebitna sprememba namembnosti dokazljiva. Objekt med drugim definira njegova velikost, lega na zemljišču in podobno, zato mora objekt, kakršen je bil zgrajen v omenjenem obdobju, obstajati tudi v času zahteve za izdajo potrdila. V konkretnem primeru pa se ni ugotavljajo, v katerem časovnem obdobju se je objekt uporabljal za opravljanje poslovne skladiščne dejavnosti, ali se je namembnost objekta kljub uradni zabeležki, da gre za stanovanjski objekt, bistveno spreminjala, kar pomeni, da se dejansko stanje ni ugotavljalo do te mere, ki bi omogočala pravilno in zakonito odločitev.
Dokazni postopek ne pomeni, da mora stranka, na kateri je dokazno breme (v tem primeru tožeča stranka), v njem predložiti „nedvomni“ dokaz, ampak je naloga organa, da na podlagi vseh izvedenih dokazov v postopku oceni, ali je stranka uspela dokazati zatrjevano dejstvo ali ne.
Z izdajo drugostopenjske odločbe, s katero je bilo pritožbi tožnikov ugodeno, izpodbijana odločba ne posega več v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist. Korist oziroma interes, ki ga je tožeča stranka zasledovala z vložitvijo tožbe, bi bil pravilna odmera komunalnega prispevka, ki bi morala temeljiti na pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja.
davek na promet nepremičnin - obvezne sestavine davčne napovedi - listine glede prenosa lastninske pravice na nepremičnini - dokazilo o načinu pridobitve nepremičnine - zavrženje vloge - odločanje na podlagi verjetnosti
Po določbah 11. člena ZDPN-2 mora davčni zavezanec napovedi za odmero davka na promet nepremičnin priložiti listine, na podlagi katerih se prenaša lastninska pravica na nepremičnini. Izrecno je predpisano tudi, da mora v primeru, če nepremičnina še ni vpisana v zemljiško knjigo, napovedi priložiti dokazilo o načinu pridobitve te nepremičnine. Dokazilo o načinu pridobitve nepremičnine torej predstavlja obveznost sestavino davčne napovedi in je zato vlogo, ki te sestavine nima, treba šteti za nepopolno.
Napačno je tožbeno stališče, da za izkaz načina pridobitve nepremičnine zadostuje verjetnost. Po določbi prvega odstavka 5. člena ZDavP-2 se na podlagi verjetno izkazanih dejstev v davčnem postopku lahko odloči le, če tako določa ta zakon ali zakon o obdavčenju, v konkretnem primeru ZDPN-2. Odločanja na podlagi verjetnosti za primer, kakršen je obravnavani, ne določa noben od omenjenih zakonov. Zato je davčni organ utemeljeno ugotavljal materialno resnico s stopnjo prepričanja in pri tem pravilno ugotovil, da predložene listine pridobitve nepremičnine s strani tožnika nedvoumno ne izkazujejo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izredna brezplačna pravna pomoč - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh
Pričakovanje tožnika, da bi uspel s tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. Bpp 114/2014 z dne 29. 5. 2014, je v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zaradi česar je odločitev organa za BPP v izpodbijani odločbi pravilna, saj tožnik nedvomno ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP. Organ za BPP je sprejeto odločitev tudi podrobno obrazložil, tožnik pa v tožbi le pavšalno in na splošni ravni izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, pri čemer pa ne konkretizira, katera dejstva oziroma okoliščine naj ne bi bile pravilno ugotovljene in posledično odločitev nepravilna. Sodišče glede na povedano tako nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe
Odškodnina zaradi razlaščene nepremičnine obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšanje vrednosti preostale nepremičnine. V obravnavanem primeru znesek 656.050,30 EUR ni bil vključen v odmero dohodnine tožniku, saj predstavlja neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 3. točki 95. člena ZDoh-2. Znesek 1.000.000,00 EUR, ki ga je tožnik prav tako prejel na podlagi pogodbe, pa je davčni organ utemeljeno štel kot neto drug prejemek v skladu s 105. členom ZDoh-2, saj je ugotovil, da ne gre za stranske stroške, ki bi tožniku nastali v zvezi z razlastitvijo.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - prosti preudarek - sum zavajanja in zlorabe postopka - ugotavljanje istovetnosti prosilca - nujnost in sorazmernost ukrepa - begosumnost
V upravnem postopku in na glavni obravnavi je tožnik navajal, da je v prvem postopku navajal bratovo ime, ker so ga domači začeli tako klicati po tem, ko je njegov brat, ki naj bi bil njegov dvojček, umrl. Na glavni obravnavi pa ni znal pojasniti, zakaj se v Nemčiji ni predstavil z istim imenom, kot prvič v Sloveniji. Prav tako ni pojasnil, zakaj je navajal različne datume rojstva. Zato je po presoji sodišča tožbena trditev, da gre za tožnikovo zmoto v imenu, neprepričljiva. Nasprotno, iz teh okoliščin in tožnikovih navedb, s katerimi pojasnjuje različno uporabo imena, izhaja najmanj sum, da tožnik zavaja azilni organ oziroma zlorablja postopek za priznanje mednarodne zaščite.
Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru utemeljeno uporabljen strožji ukrep (omejitev gibanja na prostore Centra za tujce – druga alineja drugega odstavka 51. člena ZMZ), saj je tožnik prvič, ko je bil nastanjen v Azilnem domu, Republiko Slovenijo samovoljno zapustil, iz izjav, danih v tem postopku, pa izhaja, da tudi tokrat želi zapustiti Slovenijo in oditi v Nemčijo (ker naj v Sloveniji ne bi bilo verske skupnosti, ki ji pripada, in ker naj bi bila v Nemčiji boljša zdravstvena oskrba).
brezplačna pravna pomoč - obrazložitev odločbe - sestava pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice
Izpodbijana odločba ni skladna z določbami ZUP glede obveznega obsega obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj ocenjuje, da je že vložena pritožba na ESČP dne 21. 10. 2013 utemeljen razlog za zavrnitev tožnikove zahteve za BPP oziroma, se ni opredelila do v tej zadevi obravnavane tožnikove prošnje za BPP glede na njeno vsebino.
vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - izboljšanje premoženjskega stanja upravičenca do brezplačne pravne pomoči - premoženje upravičenca do brezplačne pravne pomoči - stanovanje
Upravičenec do BPP je dolžan povrniti dodeljena sredstva za BPP, če se je njegovo premoženjsko stanje v štirih letih izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Glede tožnikovega premoženjskega stanja iz listin v spisih izhaja, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, v katerem ne živi in katerega vrednost presega vrednost, do katere se BPP še lahko odobri (13.780,00 EUR). Razlogi, iz katerih tožnik v stanovanju ne živi, z ozirom na citirano zakonsko ureditev za odločitev niso pomembni. Za to, da se stanovanje ne upošteva kot premoženje, je namreč potrebno, da gre za stanovanje, v katerem posameznik (prosilec) ali družina živi, kar pa v konkretnem primeru, ko v stanovanju stanuje tožnikova teta, ni podano. Zato se pravilno ugotavlja, da tožnik pogojev za BPP več ne izpolnjuje in je zato v skladu s prvim odstavkom 49. člena ZBPP dolžan povrniti dodeljena sredstva.
ZUP člen 67, 67/2, 279, 279/1, 279/1-2, 279/1-5, 279/1-6.
zemljiški kataster - nejasna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - zavrženje vloge - ničnost odločbe
Ker je toženka presodila, da je vloga nejasna, je tožnika podučil kako naj jo popravi in mu za to določila rok. Tožnik vloge ni razjasnil, posledica je izpodbijani sklep. Toženka je pravilno uporabila določbo drugega odstavka 67. člena ZUP.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca - dohodek iz dejavnosti - dodatek za pomoč in postrežbo
Dodatka za pomoč in postrežbo ni mogoče uvrstiti med prejemke iz 1. točke prvega odstavka 12. člena ZSVarPre in ga všteti v lastni dohodek prosilca.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da je uporaba drugega odstavka 15. člena ZSVarPre v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči protiustavna, kar pomeni, da se do razjasnitve podzakonskih predpisov, sprejetih na podlagi ZSVarPre, uporablja Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči.
Za postopke javnih razpisov je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem prijaviteljem je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu pa je odvisen zlasti od ocene oziroma vrednotenja posamezne operacije, glede na vnaprej določena merila. Narava odločanja v tovrstnih zadevah je tako v pretežni meri strokovno tehnična, saj je ocenjevanje projektov po vnaprej predpisanih kriterijih v pristojnosti strokovne komisije.
Ocena vloge tožeče stranke po obeh spornih merilih, dopolnjena z obrazložitvijo v odgovoru na tožbo, je ustrezno argumentirana, ni neskladna z objavljenimi merili javnega razpisa, iz nje pa so tudi razvidna vsa dejstva, ki so vplivala na točkovanje. Na drugi strani tožnica s sklicevanjem na obrazložitev poslovnega načrta ni dokazala, da izpolnjuje pogoje spornih dveh meril.
Izpodbijani sklep je obrazložen v zadostni meri, da omogoča sodno presojo njegove zakonitosti, ocenitev meril ostalih vlagateljev pa ne more biti sestavni del izpodbijane odločitve. Tožnica pa se lahko o ocenjevanju vlog po razpisanih merili prepriča z vpogledom v te vloge.
letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu - odmera dajatve - zastaranje odmere - pretrganje zastaranja
Naznanitev storitve kaznivega dejanja ne predstavlja uradnega dejanja organa v smislu določbe 126. člena ZDavP-2. Takšna naznanitev namreč nima namena izterjave oziroma plačila davka, v konkretnem primeru letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu. Četudi bi takšno naznanitev sodišče upoštevalo kot dejanje, ki pretrga zastaranje v smislu 126. člena ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen drugi (kumulativni) pogoj za pretrganje zastaranja po navedeni določbi, oziroma izpolnjevanja tega pogoja ne potrjujejo upravnemu spisu priložene listine, in sicer da je bil o tem dejanju zavezanec za davek obveščen.
DDV - izredno pravno sredstvo - posebni primeri odprave, razveljavitve in spremembe odločbe - očitna napaka - sprememba sodne prakse
Institut posebnega primera odprave razveljavitve in spremembe odločbe po 90. členu ZDavP-2 pomeni izredno pravno sredstvo, za katerega je značilen restriktivni pristop. Očitnost napake je treba presojati z vidika možnosti odkritja kršitve te napake neposredno. Sprememba sodne prakse glede priznavanja pravice do odbitka vstopnega DDV ne pomeni očitne napake v smislu 90. člena ZDavP-2 in posledično previsoko odmerjen oz. odmerjen DDV.
O prošnji tožnika za dodelitev BPP v isti zadevi je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bila prošnja zavrnjena. Zato je toženka tožnikovo ponovno vlogo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgla. Dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, se namreč, kot izhaja iz podatkov v spisu, ni spremenilo in na to se tožnik niti ne sklicuje.