DDV - odmera DDV - odbitek DDV - popravek obračuna DDV - pravica do popravka odbitka izstopnega DDV - dobra vera - kupoprodajna pogodba za nepremičnine
Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Razlogi, zaradi katerih tožnik navedene pravice nima, izhajajo iz namena omenjene zakonske določbe v povezavi s sodbami SEU, ki se nanašajo na načelo nevtralnosti in z njim povezano nevarnostjo izgube davčnih prihodkov. V konkretni zadevi bi v primeru, če bi tožniku bila odobrena pravica do popravka odbitka izstopnega DDV prišlo do izgube davčnih prihodkov in ne bi bilo zagotovljeno načelo nevtralnosti. To izhaja iz okoliščin obravnavane zadeve, saj ni sporno, da prejemnik spornih računov ni zmanjšal odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal od navedenih računov.
Tožnik zahteva izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj bi se uredilo vprašanje dejanskega izvrševanja posesti za predmetno parcelo med zavezancem za vrnitev solastniškega deleža parcele v last in posest (SKZG) ter tožnikom (skrbnikom za posebni primer). Vendar pa izdaje takšne odločbe s strani upravnega organa niti ZDen, niti katerikoli drugi zakon ne predpisuje in torej pravna podlaga za izdajo takšne odločbe, kot je zahteva tožnik, ni podana.
ZDDV-1 člen 45, 67, 67/5. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 78.
DDV - odmera DDV - obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami - izbira obdavčitev transakcij
Določba drugega odstavka 45. člena ZDDV-1 je jasna in nedvoumna glede načina izvršitve pravice do izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami. Iz te določbe nedvoumno izhaja, da morata v primeru, da se davčni zavezanec (prodajalec) dogovori s kupcem nepremičnine (davčnim zavezancem), da bo od transakcij, ki bi morale biti oproščene in so tam navedene, obračunal DDV po predpisani stopnji, oba pred opravljeno dobavo davčnemu organu, predložiti vsak svojo izjavo, torej tako prodajalec kot tudi kupec. Iz ugotovitev DIN torej izhaja, da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen zakonski pogoj iz drugega odstavka 45. člena ZDDV-1 za uveljavitev pravice do izbire obdavčitve transakcije v zvezi z nepremičninami po drugem odstavku 45. člena ZDDV-1. Predmetni račun se nanaša na dobavo, ki je oproščena plačila DDV, takšnega zneska pa prejemnik računa ne more odbiti kot vstopni DDV (peti odstavek 67. člena ZDDV-1), saj znesek davka, ki je na računu izkazan neutemeljeno, prejemnik računa ne sme odbiti kot vstopni DDV.
V obravnavanem primeru so izkazane objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da se je tožnik pri sklicevanju na pravico do odbitka DDV skliceval z goljufijo ali zlorabo. V takem primeru pa je treba z retroaktivnim učinkom zahtevati vračilo dolgovanih zneskov oz. je dolžnost nacionalnega sodišča zavrniti ugodnost pravice do odbitka DDV, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da se na to pravico sklicuje goljufivo ali z zlorabo. Objektivne okoliščine so v obravnavanem primeru razvidne iz dejanskih ugotovitev glede sklepanja poslov s spornima družbama, in sicer glede same izvedbe poslov, ki jih je ugotovil davčni organ, in ki kažejo na nepravilnosti oz. goljufijo pri izdajateljih računov. Tožniku se v obravnavani zadevi utemeljeno očita popolnoma drugačen način poslovanja od običajnega poslovanja, ter posledično, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v poslih, ki predstavljajo utajo davkov.
V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali tožniku utemeljeno ni priznan popravek izstopnega DDV na podlagi dobropisa, ki ga je tožnik izdal v smislu drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Po navedeni določbi lahko davčni zavezanec pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi za davčno osnovo ustrezno zmanjša, popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Tožnik ne more popraviti izstopnega DDV z izdanim dobropisom kupcu (družbi A. d.d.), saj ni v celoti odpravljeno tveganje vsake izgube davčnih prihodkov, predvsem zaradi pritožbe prejemnika računa na odločitev davčnega organa v zvezi z odbitkom vstopnega DDV. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da prejemnik računa dejansko ni zmanjšal dobitka vstopnega DDV, čeprav je to navedel v obvestilu tožniku.
ZDavP-2 člen 88. ZUS-1 člen 64, 64/4. ZGD člen 569. ZDDPO člen 6.
odprava odločbe po nadzorstveni pravici - kršitev materialnega prava - obrazložitev odločbe - vezanost upravnega organa na pravno mnenje sodišča
Stališču toženke, da na sodbo (Vrhovnega) sodišča, izdano v drugi, pa čeprav istovrstni zadevi, ter na uporabo oziroma razlago zakona, ki jo vsebuje takšna sodba, ni vezana, je sodišče že pritrdilo. Je pa tudi že poudarilo, da nevezanost na odločitev sodišča ne velja, če upravni organ na podlagi sodne odločbe ponovno odloča v isti zadevi. V takšnem primeru je pri ponovnem odločanju v skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.
ZEKom-1 člen 6. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-5.
zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev - odmera letnega plačila - odmera na podlagi obvestila - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi
Ker je tožnik svojo obveznost izpolnil (torej toženki poslal obvestilo o svojih prihodkih), ne gre očitati toženki, da ker so bili (na novo ugotovljeni) prihodki na spletnih straneh A. oziroma AJPES-a že objavljeni v času izdaje odločbe, da bi toženka zanje morala vedeti, saj je podatke, potrebne za izdajo ustrezne odločbe, imela. Iz tega pa sledi, da je v tem postopku ugotovljena višina prihodkov novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi mogel tudi (sam zase) pripeljati do drugačne odločbe, če bi toženka zanj vedela in ga uporabila, saj je razlika med prijavljenimi prihodki in na spletnih straneh navedenimi prihodki bistvena. Toženka pa zato tudi ni uvedla postopka obnove prepozno, saj je po preveritvi poslovanja tožnika na navedenih spletnih straneh v novembru 2014 (z začetkom 4. 11. 2014) izpodbijani sklep izdala v roku enega meseca, kot to določata 1. in 4. točka prvega odstavka 263. člena ZUP.
nepovratna sredstva - zahteva za izplačilo sredstev - pogoji za izplačilo sredstev - stroški za opremo kuhinje - sprememba obveznosti - odločitev o spremembi obveznosti
Glede na določbo 54. člena ZKme-1 mora biti s strani stranke predlagana sprememba obveznosti o pravici do sredstev odobrena. Brez predhodne odobritve organa se namreč namen in kvaliteta naložbe, ki je bila upoštevana v odločbi o pravici do sredstev, do vložitve zahtevka za izplačilo ne sme spreminjati. Stranka namreč ni omejena le z višino sredstev, ki so ji odobrena z odločbo o pravici do sredstev, temveč tudi z vsako postavko, ki jo je organ upošteval v odločbi o pravici do sredstev.
razlastitev - lastninska pravica na nepremičnini - javna cesta - javna pot
V primeru javne ceste iz 19. člena ZJC-B gre tako za ceste kot za poti, ki so bile kategorizirane kot javne, z nadaljnjo skupno lastnostjo, da potekata obe po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot to določa prvi odstavek 3. člena ZJC (občina oziroma država) oziroma sedaj Zakon o cestah.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravni naslednik - dedovanje - sočasna smrt - dedovanje po sočasno umrlih
ZD dejanske situacije, kot je bila v primeru zakoncev B. ne ureja, velja pa ta domneva tudi v slovenskem pravu, na podlagi pravnega pravila paragrafa 25 ODZ (v dvomu, katera izmed dveh ali več umrlih oseb je preminila najprej, mora tisti, ki trdi, da je eden ali drugi prej umrl, svojo trditev dokazati; ako tega ne more, se domneva, da so vsi umrli ob istem času in ni moč govoriti o prenosu pravic enega na drugega). Posledica citirane domneve pa je, da je dedovanje enega po drugem med sočasno umrlimi izključeno, kar pri pravilni uporabi določbe 15. člena ZDen pomeni, da tožnik in A.A. nista izkazala verjetnega pravnega nasledstva po B.B. ter je organ zahtevo za denacionalizacijo (ker je že izvajal določene dokaze) pravilno zavrnil.
Uredba o plačilu za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013 člen 26. Uredba komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja člen 16, 16/3.
Neposredna plačila v kmetijstvu - ekološko kmetovanje - prijavljena površina - neskladje med prijavljeno in ugotovljeno površino - zapisnik o kontrolnem pregledu
Tožnica že ves čas postopka ugovarja zaključku organov obeh stopenj, da znaša z zapisnikom o kontrolnem pregledu na kraju samem za površine z dne 8. 7. 2013 ugotovljena čezmerna prijava za EK – njive – poljščine 0,35 ha. Tožnica je namreč že v pritožbi izrecno navedla, da se strinja z ugotovitvami kontrolnega pregleda, vendar pa je izpostavila, da zavrnitev zahtevka KOP iz 2. točke izreka prvostopenjske odločbe ni skladna z ugotovitvami tega pregleda. Takšnega tožničinega ugovora pa organ druge stopnje ni preizkusil in nanj ni odgovoril.
dohodnina - odmera dohodnine - davčni rezident - odločba o rezidentskem statusu - središče osebnih in ekonomskih interesov - mednarodna konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja - prelomna pravila
Kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 se presoja z upoštevanjem Komentarja k 4. členu Vzročne Konvencije OECD. Pri določanju rezidentstva se prednost pripisuje tesnejšim osebnim odnosom. S tem je skladno stališče, da posameznik središča svojih osebnih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je njegova družina ostala v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. Sodišče dodaja, da se družinske in družbene povezave ne prekinejo s samim odhodom v tujino, prav tako se z njim njihova vzpostavitev v tujini ne predpostavlja. Ne glede na zatrjevano formalnost zakonske zveze v Sloveniji po izselitvi tožnika ostajajo tožnikova žena in dve sicer polnoletni hčerki, ki pa se po navedbah tožnika redno šolata in ju tožnik ne le mora, temveč ju tudi dejansko preživlja.
Pravila, določena v 4. členu konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčenju, so namenjena razreševanju položaja, v katerem osebo po svoji notranji zakonodaji štejeta za rezidenta za davčne namene obe državi pogodbenici. Rezidentski status za potrebe konvencije je torej relevanten šele v postopku davčne odmere, če zavezanec izkaže, da ga za rezidenta po svojem notranjem pravu šteje tudi država vira. Razlogi izpodbijane odločbe, v katerih se davčni organ opredeli do rezidentskega statusa tožnika za potrebe konvencije, so tako za tožnika lahko zgolj informativne narave in ne pomenijo podlage za odločitev o njegovem statusu rezidenta za davčne namene po določbah ZDoh-2, ki je predmet odločitve.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - objava zaključnih ugotovitev o posameznem primeru - začasna odredba
Tožnik kot dejanje, s katerim je poseženo v njegove ustavne pravice, navaja objavo Zaključnih ugotovitev toženke, do katere naj bi prišlo zaradi kršitve njegovih ustavnih procesnih pravic. Po presoji sodišča to dejanje samo po sebi ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, saj je objava ugotovitev zakonska posledica njihove izdaje. Tožnik zahteva tudi odpravo dela ugotovitev, ki se nanašajo nanj, ki vsebujejo mnenje o koruptivnem ravnanju tožnika pri opravljanju javne funkcije. Zato pomenijo akt, s katerim je lahko poseženo v tožnikove ustavne pravice. Po določbah ZIntPK, pa tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre torej za zadevo, ki je v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 lahko predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu.
Tožnik zatrjuje tudi škodo, do katere prihaja zaradi trajajočega posega v njegovo čast in dobro ime, to je v ustavno pravico do dostojanstva oziroma zaradi izrazito negativnega odziva javnosti na Zaključne ugotovitve. Ta škoda pa še traja, saj se njegovo ime vsakodnevno, z negativno konotacijo, pojavlja v medijih. Tožnik je obstoj in intenzivnost posega ustrezno izkazal s številnimi kopijami objav v medijih in na spletnih portalih, ki jih je k tožbi priložil. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe z zadostno stopnjo verjetnosti navedel prepričljive okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode in je ta dejstva in okoliščine tudi podkrepil s konkretnimi dokazi.
ZON člen 66, 66/3, 66/3-12, 104, 104/1. Uredba o Krajinskem parku Strunjan člen 3, 3/1, 3/1-1, 7, 9, 9-4.
naravovarstveno soglasje - pogoji za izdajo naravovarstvenega soglasja - presoja sprejemljivosti posega v naravo - varstveni režim - naravni rezervat
Poseg, ki ga želi izvesti tožeča stranka je v nasprotju z varstvenim režimom, ki velja za območje naravnega rezervata Strunjan in je to zadostni razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za poseg v prostor na podlagi 104. člena ZON.
V konkretnem primeru gre za poseg v naravo, za katerega ni treba pridobiti dovoljenja po predpisih o urejanju prostora. Gre pa za poseg v naravo, ki lahko ogrozi biotsko raznolikost, naravno vrednoto ali zavarovano območje, zato je treba na podlagi prvega odstavka 104. člena ZON pred izvršitvijo posega pridobiti dovoljenje za poseg na podlagi predpisov o urejanju prostora in drugih predpisih, to je Uredbe o Krajinskem parku Strunjan ter Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot.
Zbornični prispevek sam po sebi res ni davek. Ker je Kmetijsko gozdarska zbornica pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 2. člena ZKGZ), katere cilji ustanovitve in delovanja so varovanje in zastopanje interesov kmetijstva, gozdarstva in ribištva; svetovanje posameznikom in pravnim osebam, ki opravljajo kmetijsko, gozdarsko in ribiško dejavnost ter pospeševanje gospodarnega in okolju prijaznega kmetovanja, gozdarstva in ribištva, je treba prispevek ne glede na to, da ne gre za davek, opredeliti kot javna sredstva.
ZSZ (1984) člen 58, 58/2. ZDavP-2 člen 404. ZGO-1 člen 218b, 218b/1, 218/1-2.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - nezazidano stavbno zemljišče
Prvostopenjski organ ni mogel ravnati v nasprotju s prostorskim aktom, po katerem se sporni parceli štejeta za stavbno zemljišče, saj je dolžan ravnati v skladu s predpisi samoupravnih lokalnih skupnosti.
Tudi če držijo tožnikove navedbe o tem, da gradnja na navedenih zemljiščih ni mogoča, prvostopenjski organ tega ni mogel upoštevati, dokler so v veljavi predpisi, ki tožnikovo zemljišče uvrščajo med stavbna zemljišča.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tožnik je bil 23. 8. 1991 na lastno željo oziroma željo staršev odjavljen iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji in odšel v tujino po lastni odločitvi družine, ker je ta sledila takratnemu tujemu delodajalcu. Tožnik tudi ni izkazal, da se ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah ali zdravstvenih razlogov. Ker ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih 5 let po odhodu iz te države, je prvostopenjski organ pravilno štel, da gre za prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in zato mu tudi ni bilo treba ugotavljati, ali ravnanje tožnika v naslednjih letih kaže na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.
namestitev v poseben prostor - razlog za namestitev v poseben prostor - odločanje po prostem preudarku - ugotovitvena sodba
Toženka bi za izrek izpodbijanega ukrepa morala pojasniti, kako tožnik s tem, ko odklanja razgovore, huje moti delavce, saj vsako motenje oziroma oviranje njihovega dela še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa. Prav tako toženka ni navedla dokumentacije, na podlagi katere ugotavlja tožnikovo kontinuirano obnašanje, tožnikovega osebnega načrta, na katerega se tudi sklicuje, pa ne prilaga. Posledično sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. To pomeni, da sodišče ne more preveriti uporabe prostega preudarka.
Toženka je z obrazložitvijo, da ne iz navedenih dovoljenj, ne iz uradnih evidenc ne izhaja kakršnokoli tožnikovo upravičenje na zemljišču gradnje, zaradi česar v zvezi z vodovodom ne izkazuje pravnega, temveč zgolj dejanski interes, ki pa ga v obravnavanem postopku ne more uspešno uveljaviti, kar je dopolnila še s sklicevanjem na določbe SPZ, po presoji sodišča svojo odločitev utemeljila jasno, logično in v skladu z zakonom.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - datum odhoda iz države - dejansko bivanje v Republiki Sloveniji - nezmožnost vrnitve zaradi vojnih razmer
Tožnica je zapustila Slovenijo že 31. 10. 1991, zato ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj njen odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako tožnica ni izkazala pogoja iz 4. alinee iste določbe, to je nemožnost vrnitve zaradi vojnih razmer v državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Izkazala ni namreč nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah, naslednicah nekdanje SFRJ, preprečile njeno vrnitev v Slovenijo, niti ni izkazala nobenih konkretnih aktivnosti, da bi se vrnila in nadaljevala življenje v Sloveniji. Sodišča tudi ni prepričala, da je dokazovanje dejanskega bivanja in izpolnjevanja pogojev po ZUSDDD oteženo zato, ker je bil staršem za daljše obdobje prepovedan vstop v državo Slovenijo.