ZGD-1 člen 75, 75/2, 75/2-4. EZ-1 člen 372. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3.
podpora električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov - smrt tožnika - samostojni podjetnik - smrt samostojnega podjetnika - dedič - izbris iz poslovnega registra - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja - zavrženje tožbe
AJPES je tožnika kot podjetnika 6. 7. 2021 na podlagi 4. točke drugega odstavka 75. člena ZGD-1 izbrisala iz Poslovnega registra Slovenije, ker je ta umrl, dediči pa ji v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o dedovanju niso predložili izjave, da bodo nadaljevali z zapustnikovim podjetjem, to pomeni, da tožeča stranka v tem upravnem sporu ne obstaja več, hkrati pa predmet spora ni podedljiva pravica.
Ker dediči po tožniku podpore za proizvodnjo električne energije ne morejo podedovati, to pomeni, da v tožbi ne uveljavljajo kakšne svoje pravice ali pravne koristi in tako ne izkazujejo pravnega interesa, ki se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanje pomenila spremembo ali izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogli doseči.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepopolna vloga - dopolnitev nepopolne vloge
Tožnik je o zadevi navedel le, da gre za kazensko zadevo, da prosi za BPP za pravno svetovanje in zastopanje na drugi stopnji, da bo potrebno vložiti predlog za oprostitev stroškov postopka in za vrnitev osebnih predmetov ter da prosi za BPP tudi za vložitev pobude za presojo ustavnosti 308. člena KZ-1, ker je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja, določenega v navedeni zakonski določbi. Po pozivu organa za BPP k dopolnitvi podatkov o zadevi, tudi z navedbo podatka o opravilni številki zadeve, pa je o postopku navedel le, da je bil obsojen na ... in ... zaporne kazni in plačilo denarne kazni v višini ... EUR ter da v postopku niso bile upoštevane olajševalne okoliščine. Glede pobude za oceno ustavnosti 308. člena KZ-1 pa je navedel, da je potrebna, ker je po noveli, uveljavljeni v letu 202o, kazen zapora določena v prevelikem razponu ter se s tem krši 2. člen Ustave in 7. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj je omogočeno arbitrarno odločanje o višini kazni. Ob zgolj takih navedenih podatkih o zadevi, v zvezi s katero tožnik zaproša za BPP, pa je po presoji sodišča organ utemeljeno zaključeval, da ne zadoščajo za presojo izpolnjevanja pogojev po 24. členu ZBPP ter tako ne za obravnavanje zadeve.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - prošnja za dodelitev BPP
Da bi organ lahko presodil, ali ima zadeva, v zvezi s katero prosilec prosi za dodelitev BPP, sploh kakšne izglede za uspeh, mora prosilec pojasniti svojo vlogo. Čeprav je prosilec praviloma prava neuka stranka, pa je od njega kljub temu mogoče pričakovati, da sicer laično, vendar dovolj konkretno vsaj nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na to, da je v zadevi smiselno začeti postopek, se ga udeleževati in vlagati pravna sredstva. Tudi 140. člen ZUP, ki se skladno z drugim odstavkom 34. člena ZBPP uporablja v zadevah BPP, prosilcu nalaga, da svojo prošnjo ustrezno, pa čeprav laično, utemelji.
PZ člen 43, 44, 44/2, 47. Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (2020) člen 1, 3, 4, 17. ZUS-1 člen 4, 36/1, 36/1-2, 36/1-4. ZPOmK-1 člen 64, 66. ZGJS člen 39, 39/1.
upravni spor - omejevalna ravnanja - sodno varstvo v primerih omejevanja trga z oblastnimi akti in dejanji - upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Z aktom oziroma dejanjem izbire izvajalca gopodarske javne službe pomorske pilotaže, ki se je manifestirala v sprejemu sklepa z dne 27. 3. 2020, (še) ni (bilo) poseženo v tožničin pravni položaj. Takšne posledice ima šele sklenitev pogodbe o izvajanju gospodarske javne službe pomorske pilotaže na podlagi Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže, ki pomeni konkretizacijo določb 43., 44. in 47. člena PZ, po katerih se lahko storitev pomorske pilotaže v koprskem tovornem pristanišču opravlja kot izbirna gospodarska javna služba, ki jo zagotavlja Republika Slovenija. Glede na povedano torej izpodbijano dejanje izbire oziroma sklep z dne 27. 3. 2020 nimata učinkov, podobnih učinkom posamičnih aktov iz 64. člena ZPOmK-1 (npr. odvzem pravice, sprememba pravice, poseg v pravico na drug način, vpliv na pravni položaj itd.), zato se ne moreta šteti za oblastno dejanje iz navedene zakonske določbe.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - pogoji za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - zazidano stavbno zemljišče
Pri tem je treba v primeru, ko obveznost plačila NUSZ neposredno bremeni najemnike, upoštevati tudi, da je v nekaterih stavbah več stanovanj oziroma več poslovnih prostorov, ki jih lastnik ali lastniki oddajajo različnim najemnikom, pri čemer vsi najemniki uporabljajo isto funkcionalno zemljišče objekta, bodisi za dostop, bodisi za manipulacijo oziroma za druge namene, za katere se funkcionalno zemljišče uporablja. Če je temu tako, plačila NUSZ ni mogoče naložiti le enemu, ampak v ustreznem deležu vsem, ki ga (na podlagi najema) uporabljajo oziroma lastniku nepremičnine.
Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije - odmera zborničnega prispevka - zavezanec za plačilo prispevka
Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena Ustave. Ker je KGZS javnopravna oblika združevanja, tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji Ustavnega sodišča v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v KGZS in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da te določbe ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.
davčna izvršba - davčni dolg - odpis davčnega dolga - pogoji - pogoji za odpis - davčni zavezanec - plačnik davka
Tožnica po sklepu o izvršbi ni davčna zavezanka, saj predmet obdavčitve niso bili neposredno njeni dohodki, premoženje ali pravni posli. Iz vsebine sklepa je nesporno, da gre za osebo, ki je v postopku davčne izvršbe dolžna plačati davek kot porok. Da položaja davčnega zavezanca in plačnika davka pri odpisu dolga ne gre enačiti, izhaja tudi iz tega, da davčni zavezanec odgovarja za poravnavo celotnega davčnega dolga, medtem ko plačnik davka odgovarja za dolg le do višine vrednosti premoženja, ki ga je neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobil od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je nastala davčna obveznost. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče povzema, da ni mogoče odpisati dolga plačnika davka, saj lahko davčni organ odpiše davčni dolg le davčnemu zavezancu.
ZZDej člen 79, 79/3. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - strokovni nadzor - poročilo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Iz izpodbijanega poročila o strokovnem nadzoru s svetovanjem ne izhaja, da bi bila z njim tožniku naložena kakšna obveznost ali da bi bilo odločeno o njegovi pravici. Mnenja in predlogi, navedeni v poročilu o opravljenem strokovnem nadzoru s svetovanjem, namreč ne pomenijo odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če tožnik meni, da so zaradi vsebine mnenj in predlogov, ki jih poročilo vsebuje, izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe, pa lahko to od organa, pristojnega za izdajo odločbe, tudi zahteva, in če ta odločbe ne izda, pod pogoji ZUS-1 vloži tudi tožbo zaradi molka organa.
To pomeni, da tožnik tudi v primeru zatrjevanega nezakonitega ravnanja komisije ne more zahtevati sodnega nadzora nad zakonitostjo poročila o strokovnem nadzoru s svetovanjem, saj z njim ni bilo odločeno o njegovi materialnopravno določeni pravici ali pravni koristi. Zaradi tega ne gre za upravni akt, s katerim bi bilo poseženo v tožnikov pravni položaj v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1.
ZDavP-2 člen 326. ZDoh-2 člen 93, 98, 98/7, 98/7-1.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost kapitala v času pridobitve - vrednost kapitala v času odsvojitve - stroški investicij - zmanjšanje davčne osnove - dokazno breme
Davčni organ določenih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine, kar je razvidno iz razpredelnice ali pa ker tožnik zanje ni predložil dokazov. Tožnik je v postopku davčnemu organu predložil fotografije poteka obnove hiše, vendar fotografije ne izkazujejo dejstva, da so tožniku stroški investicij in vzdrževanja nastali in da jih je plačal sam. Tudi po presoji sodišča glede na zakonsko besedilo točke 1 sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 (da gre za investicije in za stroške, ki povečujejo uporabno vrednost obravnavane nepremičnine in jih je plačal tožnik sam) vloženega dela, ki ga tožnik zgolj zatrjuje in ne dokazuje, ni mogoče upoštevati.
brezplačna pravna pomoč - ponovna prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrženje vloge
Tožnici je bila BPP za pritožbo zoper sklep že dodeljena, sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo le, da se ji ne dodeli ponovno (saj to ni dovoljeno niti potrebno).
inšpekcijski ukrep - okoljska škoda - inšpekcijski zavezanec - obremenjevanje in uničenje okolja
Kot izvajalec občinske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih komunalnih in padavinskih voda ter s tem kot upravljavec male komunalne čistilne naprave, ki je sestavni del javnega kanalizacijskega omrežja, se tožnik šteje za povzročitelja čezmerne obremenitve ter s tem za zavezanca po prvem odstavku 9. členu ZVO-1, ki je dolžan upoštevati predpise o ravnanju z odpadno komunalno vodo in o obratovanju čistilne naprave z namenom, da prepreči okoljsko škodo, ki grozi.
ZUS-1 člen 25, 25/3, 25/4, 39, 39/2. ZUP člen 273.
sprememba ali odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom - tožba zoper odločbo, ki je bila kasneje odpravljena - stroški postopka - ustavitev postopka - delno zavrženje tožbe
Tožena stranka je na podlagi 273. člena ZUP odpravila odločbo ter zadevo vrnila v ponovno odločanje. Ker tožnika nista izjavila, da pri tožbi vztrajata, je sodišče postopek v tem delu ustavilo. Ker pa sta tožnika v kasnejši vlogi razširila tožbo in jo usmerila zoper odločbo, izdano na podlagi 273. člena ZUP, je sodišče v nadaljevanju odločilo tudi o tej razširitvi tožbe. V odgovoru na poziv tožnika nista sporočila, da vztrajata pri tožbi ali da tožbo razširjata, pač pa sta šele s kasnejšo izjavo navedla, da razširjata tožbo tudi na odločbo, kar pa ni pravočasno, pri čemer je rok iz drugega odstavka 39. člena ZUS-1 zakonski in prekluziven. Upravni spor z razširitvijo tožbe na konkretni pozneje izdani upravni akt ni dopusten, saj odločba ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici ali pravne koristi tožeče stranke, ampak sta bili z njo odpravljeni odločbi organa prve in druge stopnje ter zadevo vrnjena v ponovno odločanje upravnemu organu.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 125. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 11.
subsidiarni upravni spor - pravica do šolanja - izobraževanje - šola - vzgojni ukrep - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Šola je zgolj izvrševala abstraktno pravno normo, vendar s to razliko, da je ni izvrševala neposredno, ampak je za vsak dan posebej izdala pisni sklep. Tudi v tem primeru, ko je šola tožniku izdajala posamezne sklepe, glede na stališče Vrhovnega sodišča RS ni delovala kot oblastni organ. Zahtevo po tem je namreč vseboval odlok, ki se je nanašal na nedoločeno število subjektov.
Beleženje neupravičenih ur ter izrekanje disciplinskih ukrepov stvar vzgojnega delovanja šole, v kar sodišče ne more posegati, ker gre v tem primeru za strokovno odločitev, to je izvajanje vzgojnega procesa.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - podelitev koncesij - trajanje koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.
Ustavno sodišče je pri svoji presoji upoštevalo tudi vidik nove ureditve koncesij z vidika 74. člena Ustave, zato sodišče ni vložilo ponovne zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo to določilo v nasprotju z 74. členom Ustave. Sodišče tudi ni ponovno vložilo zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo navedeno določilo po stališču tožeče stranke v nasprotju s 33. členom Ustave. Navedeno določilo Ustave določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke. Z 41. členom ZZDej-K tožeči stranki koncesija ni bila odvzeta in ni bil zožen njen dosedanji obseg. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi četrti odstavek 41. člena ZZDej-K pomenil poseg v ustavno pravico tožnika do svobode dela (49. člena Ustave). Pri njem zaposleno medicinsko in administrativno osebje bi lahko še vedno svobodno opravljalo svoj poklic.
postopki zaradi insolventnosti - prednostne terjatve - poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - prispevki za socialno varnost - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - davčna izvršba - upravni spor - prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje
Zadeva I U 796/2015 se od zadeve, obravnavane v tem upravnem sporu, v pomembni podrobnosti razlikuje. Namreč, da tožnik, kot rečeno, sklepa o izvršbi ni izpodbijal z rednim pravnim sredstvom (kar je neprerekano), tako kot je bilo to storjeno v zadevi I U 796/2015. Sklep o izvršbi je bil izdan 3. 2. 2016, torej nesporno po potrditvi prisilne poravnave nad tožnikom, pri čemer je iz njega razvidno, da pravni pouk tožnika napotuje na vložitev morebitne pritožbe v odprtem pritožbenem roku. Tožnik te možnosti ni izkoristil in je bil sklep o izvršbi zelo kmalu izvršen, tako kot je glasil. Pritožba je kot redno pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi po 157. členu ZDavP‑2 predvidena ravno za sanacijo morebitnih nepravilnosti v samih sklepih o izvršbi (medtem ko je izpodbijanje samih izvršilnih naslovov iz tega, razumljivo, izvzeto), pa ima po presoji sodišča tožnik prav, ko se sklicuje na izredna pravna sredstva in bi toženka ob vložitvi tožnikove zahteve mogla preveriti tudi, ali bi jo bilo mogoče obravnavati kot pobudo oz. vlogo za katero izmed izrednih pravnih sredstev. Zgolj lakonično stališče v odgovoru na tožbo, da se v predmetnem postopku ni presojalo, ali so podani pogoji za obnovo oz. morebitna druga izredna pravna sredstva, ni zadostno.
Na prvi pogled bi uporabo določbe 117. člena GZ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, lahko potrjevala njena jezikovna razlaga - ko je v prvem odstavku 117. člena govora o objektu in ne tudi delu objekta, vendar pa to po oceni sodišča ne vzdrži nadaljnje presoje. Že iz prej povzetega predloga k določbi 117. člena GZ (in kar kot splošno izhaja tudi iz predloga k ostalim določbam v V. poglavju zakona) namreč jasno izhaja, da je njen namen legalizirati objekte, pri katerih je zaradi časa njihove gradnje (tj. gradnje pred 1. 1. 1998) zakonodajalec ocenil, da nad javnim interesom (sicer pogojno, saj je - kot že povedano - izdano dovoljenje le začasno) prevlada interes ohranitve objekta. Ni namreč logično (in bi bilo tudi v nasprotju z opisanim namenom določbe), da bi zakonodajalec to možnost legalizacije predvidel le v primeru, ko vlagatelj vloži zahtevo za celotni objekt, ne pa, ko vloži zahtevo le za del objekta (prizidek). Če je legalizacija na tej podlagi možna za celotni objekt, je na tej podlagi možna tudi le za njegov del (argument a fortiori a maiori ad minus (z večjega na manjše)).
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - zahteva za varstvo zakonitosti - kazenski postopek
Značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti, še posebno, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko brezplačne pravne pomoči v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, in njen pomen za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča omogočajo upoštevanje tožnikove objektivne možnosti za uspeh in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah. Po tej razlagi zakonska ureditev organu za brezplačno pravno pomoč nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrne.
osebne pravice - smrt stranke - pomanjkanje procesne sposobnosti - zavrženje tožbe
V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik, ki v tem upravnem sporu nima pooblaščenca, po vložitvi tožbe umrl. Pomanjkanja procesne predpostavke sposobnost biti stranka ni mogoče odpraviti z nobenim ukrepom, saj jo fizična oseba s smrtjo izgubi. Poleg tega se sporno pravno razmerje nanaša na odločbo o podaljšanju namestitve v posebnem strožjem režimu zapora, kar pomeni, da je izpodbijana odločitev vezana izključno na osebo tožnika, strogo osebne pravice pa so nepodedljive. Sodišče je zato tožbo zavrglo.
Sodišče se pridružuje uvodnemu delu obrazložitve izpodbijane odločbe, da se opisnost znaka ocenjuje glede na prijavljeno blago/storitve ter glede na razumevanje relevantne javnosti ali potrošnikov zadevnega blaga oziroma storitev, pri čemer zadošča, da znak vzpostavi neposredno in konretno povezavo s prijavljenim blagom. In kot je zapisala toženka, načeloma velja, da je relevanten potrošnik oseba, ki je razumno obveščena, pozorna in pazljiva. Sodišče pritrjuje tožniku, da lahko prepoved registracije dejansko velja samo za tiste izraze, ki lahko služijo običajni uporabi s stališča potrošnika bodisi neposredno bodisi s sklicevanjem na eno od njihovih bistvenih značilnosti blaga, kakršno je blago, za katero se zahteva registracija (tako SEU v zadevi C-383/99, Baby-Dry, točka 39), za kar po mnenju tožnika v tem primeru ne gre, upoštevajoč izraz hyper v povezavi z ostalimi besedami v besedni zvezi, predvsem z besedo fiber. Kot pa tudi izhaja iz zgoraj navedene sodbe, je pri tem pomembno zaznavanje relevantnega potrošnika besed oziroma besedne zveze glede na prijavljeno blago oziroma ali je izraz primeren, da lahko govorimo o razlikovalnem karakterju besedne kombinacije, ki omogoča njeno registracijo kot znamke (točka 40). Po oceni sodišča za takšno neprimerno oziroma nenavadno kombinacijo ne gre, upoštevajoč, da lahko izraz hyper povežemo z zmogljivostjo stroja/ev, zato tudi ne gre za tako sintaktično nenavadno kombinacijo, da bi lahko govorili o razlikovalnem učinku le-te.