Glede dejstev za obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe je sodna praksa namreč dokaj stroga. Tožnik jih mora izkazati že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe (ker v tej fazi postopka še ni kontradiktornega odločanja), pri čemer ne zadošča, da je nevarnost izkazana zgolj objektivno. Objektivno slabo finančno stanje dolžnika (prezadolženost) in s tem objektivno slabše možnosti za kasnejšo izterjavo namreč same po sebi ne pomenijo toženčevega aktivnega onemogočanja izterjave. Takšno aktivno ravnanje dolžnika v smeri onemogočanja izterjave pa lahko predstavlja sicer v predlogu zatrjevana prodaja nepremičnine, vendar pa to dejstvo ne sme biti zatrjevano zgolj pavšalno, kot v konkretnem primeru, temveč ga mora tožnik podkrepiti z ustreznimi navedbami, ki kažejo na nevarnost prodaje (na primer objava oglasa v oglasniku in drugo) in z ustreznimi dokazi (zaslišanje prič, predložitev ustreznih listin in podobno).
Da ima upnik status tujca, dolžnik ni niti zatrjeval, ampak je le povedal, da stanuje v Berlinu in da v Sloveniji ni zaposlen in nima drugih rednih dohodkov. Sodišče prve stopnje je torej mimo zatrjevanja dolžnika in mimo spisovnih podatkov zaključilo, da ima upnik status tujca, kar je nepravilno. Nezaupljiv odnos med strankama pa kot pravilno navaja upnik v pritožbi, ni izkaz nenadomestljive škode.
ZPP člen 246, 248, 248/1, 246, 248, 248/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 2, 2.
rok - denarna kazen
Izvedenec v določenih rokih mnenja ni izdelal kljub trem urgencam. Sodišču je, kot sam trdi, le enkrat sporočil zadržke, odobren naj bi mu bil rok še 30 dni, pa tudi v tem roku mnenja ni izdelal in tudi ne potem, po izteku tega roka, obvestil sodišča o morebitnih zadržkih, zato je bila potrebna še tretja urgenca, nakar je sodišče utemeljeno izreklo denarno kazen.
Sodišče prve stopnje je prezrlo, da se je tožnik v tožbi in tekom postopka skliceval na solidarno odgovornost toženih strank kot naročnika in izvajalca del. Pravna podlaga za solidarno odgovornost naročnika z izvajalcem za tisto škodo, za katero odgovarja izvajalec po določilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost, je v 207.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Upoštevajoč vse okoliščine primera pa je odškodninska odgovornost za škodo, povzročeno z izvajanjem gradbenih del, lahko subjektivna ali pa objektivna.
Kadar v primeru razdrtja pogodbe o leasingu leasingodajalec dolg leasingojemalca obračuna na podlagi pogodbenega določila, ki pa je za leasingojemalca manj ugoden kakor določila 132. in 549. člena ZOR, je treba na podlagi 551. člena ZOR to pogodbeno določilo šteti za nično. Po 549. členu ZOR (in tudi 132. členu istega zakona) so namreč posledice razdrtja pogodbe izrecno predvidene, po teh določbah pa sta stranki z razdrtjem pogodbe prosti svojih obveznosti (razen obveznosti, zapadlih do tega trenutka, ki se v praksi ponavadi poračunajo s koristmi za uporabo stvari do razdrtja pogodbe, in obveznosti za povrnitev morebitne škode).
V konkretnem primeru je sporno pogodbeno določilo do leasingojemalca po presoji drugostopnega sodišča pretirano strogo in nepravično, saj glede na obračun preostalega pogodbenega dolga po celotnem amortizacijskem načrtu pomeni, da je leasingojemalec dolžan izpolniti s pogodbo prevzeto obveznost v celoti (leasingodajalcu mora plačati celo znesek po odkupni opciji, čeprav je vozilo moral vrniti), leasingodajalec pa je te obveznosti v celoti oproščen. Sodišče prve stopnje takšnega pogodbenega določila zato ne bi smelo upoštevati, temveč bi na podlagi II. odstavka 143. člena ZOR zaradi varstva interesov šibkejše pogodbene stranke, ki na njegovo vsebino ni mogla vplivati, saj je bila pripravljena s strani leasingodajalca, moralo njegovo uporabo zavrniti in uporabiti citirana določila ZOR o posledicah razdrtja pogodbe.