Tožnica je zahtevala ugotovitev, da sta s prvo toženko kot ustanoviteljici verske skupnosti s skupnimi sredstvi in skupnim delom pridobili skupno premoženje na nepremičninah, katerih zemljiškoknjižna lastnica je prva toženka, z izjemo polovico nepremičnine, kjer je kot lastnica vpisana druga toženka, ter dveh galanterijskih strojih. Zakaj na teh nepremičninah in premičninah ni nastala skupna lastnina, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Ugotovitvam, da tožnica in drugotoženka nista sklenili pogodbe, ki bi bila podlaga za nastanek skupne lastnine oziroma solastnine, katere delitev bi lahko tožnica zahtevala ob izstopu iz skupnosti, da ni bila ustanoviteljica skupnosti, ki jo je vodila prva toženka, da je bila seznanjena s pravili v skupnosti in je nanje pristala, da je bil dogovor, da članice skupnosti nimajo svojega premoženja in da je vse kar pridobijo v času ko so v skupnosti, last skupnosti, skupni denar pa predstavlja vir za preživetje članic skupnosti in da je obstajala skupnost življenja in dela, ki je skrbela za preživetje, članice pa so se ukvarjale le z dobrodelno dejavnostjo, pritožnica tudi v pritožbi ne oporeka. Pravilno stališče je sodišče prve stopnje zavzelo glede obstoja družbene pogodbe v smislu pravnih pravil ODZ, ki bi bila lahko podlaga za nastanek skupne lastnine oziroma solastnine iz razlogov kot jih je opredelilo. Dogovor, na podlagi katerega je tožnica živela in delala v skupnosti ter prispevala k njej, ker se je skupnost prizadevala za svoj obstoj in se ukvarjala z dobrodelno dejavnostjo, kar je bil nedvomno tudi nagib tožeče stranke, da se je vanjo vključila, nedvomno tudi ni bil nemoralen ali pa v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ker ni bilo dogovora o skupni lastnini in torej ne skupnega premoženja, tudi sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da so vse v izreku navedene nepremičnine in premičnine pridobljene s skupnimi sredstvi in skupnim delom. Dogovora tudi ni bilo o nastanku solastnega premoženja. Niti ne, da je bila tožnica ustanoviteljica skupnosti, ker je to sama izrecno zanikala.
Podjetniku, ki ni subjekt vpisa v sodni register, ni mogoče pustiti obvestila o pošiljki na naslovu njegovega sedeža oziroma obratovalnice ali kjerkoli drugje, razen na naslovu prebivališča.
ZTLR člen 78, 78/1, 78, 78/1. ZPP člen 154, 154/3, 165, 165/1, 350, 365, 154, 154/3, 165, 165/1, 350, 365.
motenje posesti - stroški
1. Tožbo je mogoče vložiti tudi proti univerzalnemu pravnemu nasledniku osebe, ki je neupravičeno posegla v posest.
2. Dejstvo, da je pravni prednik toženke poseg na strehi svoje hiše izvršil z dovoljenjem upravnega organa, v posestni pravdi ni pravno relevantno dejstvo.
KZ člen 145, 145/1, 145, 145/1. ZKP člen 358, 358/3, 358, 358/3.
ogrožanje varnosti
Ni vsaka besedna grožnja tudi resna. Ta mora biti takšna, da jo je storilec tudi objektivno zmožen uresničiti. Ker je ugotovljeno, da obdolženec, ki je oškodovancu grozil z ustrelitvijo, sploh nima strelnega orožja, ko tudi ni naredil ničesar, kar bi kazalo na namen uresničitve ogrožanja, ne gre za resno grožnjo.
varnostni ukrep - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti
Če je neprištevni storilec storil v neprištevnem stanju sorazmerno blaga kazniva dejanja, in izvedenec psihiater ugotovi, da obstaja možnost ponavljanja takšnih kaznivih dejanj in agresivno obnašanje v konkretnih situacijah, s tem ni ugotovljena možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Zato ni pogojev za izrek tega varnostnega ukrepa.
1. Pritožbo je toženec vložil zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. V takem postopku pa plačilo sodne takse ni predvideno.
2. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oz. prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse, zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko potečejo 4 leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse. Sodišče mora na zastaranje paziti tudi samo, ne le na ugovor stranke, ker gre v konkretnem primeru za obveznost, določeno z zakonom.
Upoštevaje vse specifične okoliščine tega primera je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen sklep, da ta vmesna kratkotrajna zveza ni pomenila pretrganja zveze tožnice s pokojnim in mu pri časovnem trajanju zveze s tožnico ni dalo posebne teže. Okoliščine, v katerih določena zveza obstaja, so lahko zelo različne. Sodišče jih ugotavlja za vsak konkreten primer posebej. Odnosi, ki so veljali v tej zvezi, so pač posledica osebnih lastnosti obeh partnerjev.Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izpolnjeni trije pogoji. Med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zakonska skupnost med partnerjema neveljavna. Vsi ti pogoji so v konkretnem primeru bili izpolnjeni.
Iz določb 181. čl. ZPP izhaja, da glede na zapadlost dajatvenega zahtevka ugotovitvena tožba ni dovoljena. Če so izpolnjene predpostavke iz 3. odst. 181. čl. ZPP, to je, če je odločitev odvisna od obstoja nekega pravnega razmerja, lahko tožeča stranka v tožbi postavi ugotovitveni zahtevek o obstoju tega pravnega razmerja in posebej dajatveni zahtevek, lahko pa postavi tudi samo dajatveni zahtevek, saj tudi ta zagotavlja ugotovitev obstoja celotnega materialnopravnega razmerja, ki je kot temelj zajet v tožbi in kasnejši dajatveni sodbi. Samo ugotovitveni zahtevek tožeče stranke pa v primeru, ko bi morala postaviti dajatveni zahtevek, ni na mestu, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo zavrglo.
Določilo, da se mora firma družbe jasno razlikovati od firme drugih družb pomeni, da mora biti izključena kakršnakoli možnost zamenljivosti firme ene družbe s firmo druge družbe. Predmet presoje je, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, ne le firma kot celota, ampak tudi njen posamezen del, in v konkretnem primeru je takšen del fantazijski dodatek, ta pa se ne razlikuje v zadostni meri od že vpisanega.