ZSReg člen 19, 23, 23/1, 26, 30, 30/1. ZPP člen 145, 145/3.
predlog za vpis v sodni register - ustanovitev zavoda - vročanje - dopolnitev vloge - pritrditev na sodno desko
Kadar vročitve ni mogoče opraviti, ker oseba, ki bi ji bilo treba vročitev opraviti, kljub obvestilu pooblaščenega delavca poštne pošiljke ne dvigne, se po 26. členu ZSReg vročitev opravi z nabitjem na sodno desko. Tako je navedeno pošiljko sodišče nabilo na sodno desko 15. 6. 2017. Vročitev velja za opravljeno po preteku osmih dni, odkar je bilo pisanje pritrjeno na sodno desko. Tako se pokaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da odredba sodišča predlagatelju ni bila vročena in da mu zato ni bila dana možnost za dopolnitev vloge skladno s 30. členom ZSReg.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00004409
SPZ člen 88, 89, 89/1, 89/2, 89/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
postopek za določitev nujne poti - nujna pot - primerno denarno nadomestilo - ugovor že razsojene stvari - identiteta predloga - identiteta strank - možnost sodelovanja stranke v postopku - materialni udeleženci
V nepravdnem postopku so lahko formalno pravnomočne le tiste odločbe, na podlagi katerih lahko druge osebe ustanavljajo pravice. Sodišče je na take odločbe, izdane v nepravdnem postopku, vezano. Če pa zavrne predlog predlagatelja za ustanovitev nujne poti in predlagatelj ponovno vloži zahtevek za dovolitev nujne poti (tudi) preko iste nepremičnine, takega zahtevka ne more zavreči zgolj zato, ker je bil že pravnomočno zavrnjen. Presoditi je treba, če gre za identično stvar. Po ustaljenih stališčih sodne prakse sta dva spora identična, kadar je podana subjektivna in objektivna istovetnost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00004371
ZKP člen 96, 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - neizpolnitev naložene obveznosti - pogoji za izrek oziroma preklic pogojne obsodbe - stroški pooblaščenca oškodovanca - objektivni razlogi
Ko je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za preklic pogojne obsodbe, je pravilno odločilo, da stroški tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun. Za odločitev, da se iz proračuna izplačajo stroški in nagrada pooblaščenca oškodovanca, pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage. Prvi odstavek 507. člena ZKP med drugim določa, da se za postopek za preklic pogojne obsodbe smiselno uporabljajo druge določbe tega zakona, prvi odstavek 96. člena ZKP pa ureja stroške postopka v primeru, kadar se kazenski postopek ustavi, zato sodišče glede stroškov ravna po tem zakonskem določilu, ko ustavi postopek za preklic pogojne obsodbe. Po prvem odstavku 96. člena ZKP tako v primeru ustavitve postopka bremenijo proračun stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, prav tako pa potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika. Potrebni izdatki in nagrada pooblaščenca oškodovanca se lahko ob ustavitvi postopka izplačajo iz proračuna le takrat, ko pooblaščenec zastopa zasebnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca ali kadar zastopa oškodovanca kot tožilca, od katerega je državni tožilec prevzel pregon (drugi odstavek 63. člena ZKP), in sicer v primerih, določenih v drugem odstavku 96. člena ZKP, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Med potrebne izdatke, ki v primeru ustavitve postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun, torej ne sodijo nagrada in potrebni stroški pooblaščenca oškodovanca, slednje mora plačati oškodovanec sam.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - objektivna nevarnost - subjektivna nevarnost
Nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni opredeljena kot subjektivna, temveč kot objektivna. Zadostuje torej že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo.
neobrazložena sodba - razlogi o odločilnih dejstvih - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga - dokaz z izvedencem finančne stroke - razlike v izpovedbi prič - dokazna presoja
Utemeljena pa je pritožba, ko navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu prekršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu, da se z izvedencem finančne stroke s področja ocenjevanja vrednosti podjetij ugotovi, kakšna je bila tržna vrednost delnic N. v novembru 2006. Obdolženec je v zagovoru zanikal, da bi z navedeno medsebojno kompenzacijo terjatev in obveznosti oškodoval družbo C. ter je trdil, da delnice družbe N. niso imele vrednosti, ker je bila družba N. celotno navedeno obdobje nelikvidna, nesolventna, prezadolžena in kapitalsko neustrezna, kar je podkrepil s predloženim strokovnim mnenjem davčne svetovalke P.M., iz katerega izhaja, da je bila tržna vrednost delnic N. v navedenem obdobju enaka nič, enako pa zatrjuje na podlagi finančnega mnenja K. z dne 21. 5. 2015.
izdaja regulacijske začasne odredbe - dokazovanje - dokaz z zaslišanjem strank - narok v postopku zavarovanja terjatev
V postopku zavarovanja je treba ločiti odločanje o predlogu upnika in odločanje o ugovoru dolžnika. Ko sodišče prve stopnje odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, mora o izpolnjenosti zakonskih pogojev odločiti na podlagi čim manj izvedenih dokazov in izbrati takšne, katerih izvedba je čim hitrejša.
Ko pa sodišče odloča o ugovoru dolžnika zoper sklep o že izdani začasni odredbi, je seznanjeno tudi z dolžnikovo trditveno in dokazno podlago ter ponovno ugotavlja dejansko stanje, tokrat na podlagi gradiva obeh strank. Postopek z ugovorom je kontradiktoren, zato je treba obravnavati trditve in dokaze obeh strank. Narok v postopku obravnavanja ugovora zoper izdano začasno odredbo ni obligatoren, je pa v določenih primerih, ko so pravno pomembna dejstva med strankama sporna, potreben.
Z vidika poštenega sojenja (angl. fair trial) ni utemeljeno, da sodišče zavrne dokazne predloge stranke, potem pa zaključi, da ta ni dokazala pravno odločilnega dejstva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00004945
KZ-1 člen 57, 57/3. ZKP člen 372, 372/1-5, 390.
odločba o premoženjskopravnem zahtevku - adhezijski postopek - pravica do pritožbe - posebni pogoj - kršitev kazenskega zakona - pogojna obsodba s posebnim pogojem - povrnitev škode kot posebni pogoj v pogojni obsodbi - izvršilni naslov
Državni tožilec nima pravice do pritožbe zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku.
Pravni temelj za določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi, ki se nanaša na povrnitev škode oškodovancu, lahko predstavlja le odločba o ugoditvi oškodovančevemu premoženjskopravnemu zahtevku oziroma druga pravnomočna odločba, ki ima naravo izvršilnega naslova v zvezi s škodo iz istega historičnega dogodka. Učinki stečajnega postopka v konkretnem primeru pa se raztezajo le na pravno osebo, ne pa tudi na obtoženca kot zavezanca za plačilo posebnega pogoja.
zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba - namen začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost - regulacijska začasna odredba
Pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ se razlikujejo od pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jo je mogoče izdati ob izpolnjevanju pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri izdaji regulacijskih (ureditvenih) začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, zato mora sodišče omejevalno razlagati pojem nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ter hujše neugodne posledice, saj bi se sicer izgubil namen sodnega varstva v pravdi in bi se prekomerno poseglo v pravice nasprotne stranke.
Namen začasne odredbe ni dokončna ureditev razmerja, saj je temu namenjen pravdni postopek, pač pa, v primeru denarnega zahtevka, le zavarovanje bodoče izvršbe (zagotovitev sredstev za plačilo vtoževane odškodnine).
Z začasno odredbo upnik ne more doseči izpolnitve zahtevka, katerega s tožbo niti ne uveljavlja.
Aktivna legitimacija tožnika ni podana, saj ni niti upravnik stavbe niti mandatar, ki bi v imenu in na račun ostalih solastnikov od neplačnika lahko izterjal neplačane obveznosti.
aktivna legitimacija za vračilo premoženja agrarnih skupnosti - agrarna skupnost - član agrarne skupnosti - odškodnina članom agrarne skupnosti - eventualno sosporništvo - sosporništvo na aktivni strani - aktivna legitimacija - odškodnina - stvarna legitimacija
Eventualno sosporništvo na aktivni strani ni dopustno.
V sodni praksi je že izoblikovalo stališče glede aktivne legitimacije agrarne skupnosti. Ker gre za skupno uresničevanje interesov članov skupnosti, lahko takšno terjatev uveljavlja(jo) bodisi član(i) v korist vseh članov skupnosti, bodisi agrarna skupnost kot kolektivni pravni subjekt, v katerega se člani prostovoljno združujejo. Tožeča stranka ima zato dve možnosti: ali terjatve uveljavlja agrarna skupnost za svoje člane ali pa jo uveljavljajo vsi člani neposredno. Ni pa dopustno na aktivni strani zahtevkov kumulirati tako, kot je tožeča stranka storila v tej konkretni pravdi.
Po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 registrski organ zavrne predlog za vpis firme v register, ki je v nasprotju z določbami tega poglavja (poglavje ZGD-1 o firmi - členi 12-28) ali ki se ne razlikuje jasno od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji. To pa pomeni, da registrsko sodišče ne presoja le razlikovanja predlaganega vpisa firme od že registriranih firm drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi, ali je v skladu z drugimi določbami ZGD-1 o firmi.
Določba prvega odstavka 23. člena ZGD-1, ki zapoveduje sodišču preizkus predlagane firme v sodni register skladno z določbami ZGD-1 o firmi, in določba drugega odstavka 23. člena ZGD-1, ki družbi, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, omogoča vložitev tožbe na opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino, se ne izključujeta ampak dopolnjujeta. Sodišče pri opravi preizkusa, kot mu ga nalaga prvi odstavek 23. člena ZGD-1, namreč ne more presojati vseh možnih pojavnih oblik sorodnosti in s tem zamenljivosti firm družbe s firmo druge družbe, zato je družbi omogočeno pravno varstvo njene firme tudi po drugem odstavku 23. člena ZGD-1. Zato je pravilno pritožbeno stališče, da možnost vložitve tožbe po drugem odstavku 23. člena ZGD-1, presoje varstva firme po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 že v registrskem postopku ne izključuje.
SPZ člen 92, 99. OZ člen 334. ZPP člen 190. ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-24, 2/1-25, 3.
varstvo lastninske pravice - poseg v lastninsko pravico - vrnitev nepremičnin v neposredno posest - vrnitveni zahtevek - odstranitveni zahtevek - opustitveni zahtevek - pasivna legitimacija - nasprotje v izreku sodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - posest - dejanska oblast - posestno varstvo - pridobitev posesti dediča - dedičeva odgovornost za dolgove - javno dobro - javne ceste - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Ker posest ni pravica, se ne deduje. Zgolj s ciljem, da se dediču, ki je v trenutku zapustnikove smrti najpogosteje odsoten, nudi posestno varstvo nasproti tretjim (ne pa tudi obratno), SPZ v 29. členu določa, da dedič pridobi na zapustnikovih stvareh posest v trenutku zapustnikove smrti. Zato v sporu zaradi vrnitve stvari dedič ni pasivno legitimiran, če stvari, katere vrnitev se z lastninsko tožbo zahteva, nima tudi v dejanski posesti.
Tožnica pa utemeljeno opozarja na napačnost zaključka, da ni podana njuna pasivna stvarna legitimacija, kolikor zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino. Zanjo ni odločilno, ali sta toženca za protipravno stanje na tožničinih nepremičninah vedela ali k njemu kaj prispevala. Kolikor tožnica zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino, je predmet obravnave (zatrjevani) dolg pokojne, ki je nastal zaradi (zatrjevanega) protipravnega vznemirjanja s strani njune pravne prednice. Drugi in tretji toženec sta njena dediča in kot taka njena univerzalna pravna naslednika. Ker se ne dedujejo le pravice, temveč tudi dolgovi, in sicer tako denarni, kot tudi nedenarni, če niso osebne narave (v konkretnem primeru niso) (334. člen OZ), sta dediča zatrjevano obveznost pokojne, ki izhaja iz zatrjevanega protipravnega vznemirjanja, lahko podedovala.
Za odločitev v zadevi je pomembno, da je tožnica obravnavani nepremičnini namenila za pot, dostopno vsem. Kot pot jo torej smejo uporabljati tudi toženci. Za presojo, ali ravnanje prvega toženca in prvotne druge toženke preprečuje tožnici izvrševanje njenih lastninskih upravičenj z opisano vsebino, zato ne zadostuje, da sta toženca uporabljala pot za prehod, ampak je pomembno, ali sta bila onadva tista, ki sta postavila ograje in smreke ter položila tlakovce, oziroma ali sta onadva tista, ki imata izključno korist od tega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00004824
ZOZP člen 7, 7/2, 7/3. OZ člen 963.
regresni zahtevek zavarovalnice - uporabnik vozila - voznik brez vozniškega dovoljenja - povzročitelj prometne nesreče - ugovor pasivne legitimacije - zavarovalna pogodba - sozavarovana oseba
Toženec kot dejanski uporabnik (sozavarovana oseba) je dopustil uporabo vozila J. P., čeprav je vedel, da le-ta nima veljavnega vozniškega dovoljenja, zaradi česar je izgubil svoje pravice iz zavarovanja. Ključna ugotovitev v predmetni zadevi namreč je, da je toženec vedel (oziroma bi moral vedeti), da je J. P. brez vozniškega dovoljenja, pa mu je kljub temu zaupal svoje vozilo.
čas storitve kaznivega dejanja - objektivni pogoj kaznivosti - zastaranje kazenskega pregona - kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - hujša kršitev pravic drugega
Zastaranje kazenskega pregona prične teči od storitve kaznivega dejanja, to pomeni, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je bil izpolnjen (je nastopil) objektivni pogoj kaznivosti.
OZ člen 190, 190/1. ZPP člen 7, 285, 286, 339, 339/2, 339/2-14.
neupravičena pridobitev - zbiranje procesnega gradiva - predlaganje dokazov - prekluzija - pravila o dokaznem bremenu - materialno procesno vodstvo - (ne)sklepčnost tožbe - uporabno dovoljenje
S tem, ko je tožeča stranka trdila, da je opravila delo, ki ga je tožena stranka uporabila za pridobitev uporabnega dovoljenja (vsa tri opravila, ki so predmet tega spora, pa so bila nedvomno potrebna za pridobitev uporabnega dovoljenja in jih je torej treba obravnavati kot celoto) in da ji je zato tožena stranka dolžna povrniti zahtevani znesek, za katerega je bila ob odsotnosti pravnega temelja tožena stranka neupravičeno obogatena, je (vsaj implicitno) zatrjevala tako svoje prikrajšanje, kot okoriščenje tožene stranke, vzročno zvezo med njima in odsotnost pravnega temelja, torej vse splošne predpostavke po prvem odstavku 190. člena OZ. Pritožbeni očitek, po katerem naj bi prvostopno sodišče v nasprotju s pravilom o zbiranju procesnega gradiva iz 7. člena ZPP ta dejstva ugotavljalo samo, torej ne drži.
Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek napačne uporabe določb o dokaznem bremenu (7. člen ZPP) in o prekluziji (286. člen ZPP), ker naj bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo projektne mape, čeprav tega dokaza nobena od strank ni predlagala oziroma ni pravočasno predlagala. Tožeča stranka se je pravočasno, že v svoji prvi pripravljalni vlogi, sklicevala na projektno dokumentacijo in pojasnila, da gre za zelo obsežno dokumentacijo, ki jo sestavljata dva fascikla, debela po 7 cm, s katero razpolaga tudi tožena stranka. Istočasno je navedla, da bo dokumentacijo predložila, če bo sodišče štelo, da je potrebna za ugotovitev utemeljenosti zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožeča stranka dokaz z vpogledom v projektne mape predlagala že v svoji prvi pripravljalni vlogi, a ga zaradi njegove obsežnosti takrat ni predložila. Ni šlo torej zgolj za napoved dokaznega predloga, kot navaja tožena stranka v pritožbi. Iz navedenega razloga (obsežnost gradiva) predlagani dokaz z vpogledom v dokumentacijo zadošča, tožeča stranka pa ni bila dolžna celotne dokumentacije predložiti v spis
postopek za omejitev lastninske pravice - postopek zaradi razlastitve - sodni depozit - pogoji za sodni depozit - predpostavke dopustnosti sodne položitve
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v postopku za položitev sodnega depozita ugotavlja le, ali so izpolnjene v zakonu predpisane predpostavke dopustnosti sodne položitve, ne izvaja pa dokazov o tem, ali so dejansko obstajali razlogi za sodni depozit in ali je s položitvijo dolžnik dejansko prost svoje obveznosti.
poplačilo upnikov - izpodbijanje vrstnega reda poplačila terjatev na razdelitvenem naroku - vabilo na razdelitveni narok
Ker drugi dolžnik ni pristopil na ponovljeni razdelitveni narok, nanj pa je bil pravilno vabljen, je ugasnila njegova pravica do izpodbijanja terjatve hipotekarnega dolžnika iz drugega in tretjega odstavka 201. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00003962
Direktiva Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako člen 1, 3. ZVPot člen 1, 1/11, 1/12, 4, 4/1, 4/3.
odškodninska odgovornost - refleksna škoda - varstvo potrošnika - stvarna napaka - prodaja stvari - odgovornost proizvajalca - odgovornost proizvajalca stvari z napako - odškodninsko odgovorna oseba - pravna narava direktive eu - učinek direktive - razlaga zakona v smislu določb direktive - sodna praksa Sodišča Evropske unije
V skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o odgovornosti proizvajalca stvari z napako je dolžan proizvajalec izdelka, kadar napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja človeka ali kadar zaradi napake na izdelku nastane škoda na drugi stvari, povrniti nastalo škodo. Če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik, ali katera oseba mu je izdelek dobavila.
Po ZVPot je proizvajalec podjetje, ki izdeluje končne izdelke ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali oseba, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec. Za proizvajalca se štejejo tudi uvoznik in distributer izdelka, predstavništvo proizvajalca v RS ali katerakoli druga oseba, ki daje videz, da je proizvajalec s tem, da blago označi s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim znakom razlikovanja. Za uvoznika izdelka se šteje vsakdo, kdor uvozi izdelek na carinsko območje Evropske skupnosti.
Stališče izpodbijane sodbe, da je toženko šteti za proizvajalca hladilnika, ni v skladu z Direktivo Sveta 85/374ES z dne 25. 6. 1985. Direktiva v 3. členu predstavništva proizvajalca ne uvršča v krog odgovornih oseb na podlagi pravil o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako, to pomeni, da izpodbijana sodba nedopustno širi krog odgovornih oseb iz 3. člena Direktive.
Obveznost nacionalnega sodnika, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, je omejena s splošnimi načeli prava, zlasti z načelom pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.
Toženka kot predstavnik proizvajalca v RS ni odškodninsko odgovorna na podlagi pravil o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako v okviru ZVPot.
ZIZ člen 32, 32/1, 134, 134/1, 134/3, 141, 141/7, 147, 147/1. ZPP člen 212, 360, 360/1.
dolžnikov dolžnik - ugovor zoper sklep o izvršbi - odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo - odgovornost organizacije za plačilni promet - odgovornost za neizvršitev sklepa o izvršbi - vrstni red poplačila terjatev - prednost pri poplačilu terjatve - trditveno in dokazno breme - pomanjkljive trditve - informativni dokaz - dolžnost obvestitve - dopustnost izvršbe na predmetu - fiduciarni račun
Dolžnikov dolžnik v ugovoru ni navedel konkretnih in preverljivih podatkov v zvezi s sklepi o izvršbi, ki naj bi imeli pri izvršitvi prednost pred predmetnim sklepom o izvršbi, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme za ugovorno trditev, da predmetnega sklepa o izvršbi ni mogel izvršiti zaradi drugih sklepov o izvršbi, na njem, saj gre za dejstvo v njegovi sferi.
pogodbeno materialno pravo - navedba dejstev - sodba presenečenja za stranke - podnajemna pogodba
Za pogodbeno materialno pravo je bistveno, da nanj sodišče prve stopnje ne pazi po uradni dolžnosti in mora stranka (stranki), če želi, da bo sodišče sporno razmerje presojalo po konkretnih pogodbenih določilih, to ustrezno konkretizirati skozi trditve, saj je ugotavljanje vsebine pogodbenih določil dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa je podvrženo procesnim pravilom.
Ker je sodišče prve stopnje presojalo sporno razmerje po pogodbah, glede katerih sta pravdni stranki podali le omejene trditve ali pa sploh ne, je s tem napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje in drži pritožbena trditev, da je izdalo sodbo presenečenja, ko je zaradi uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti presodilo, da je podnajemna pogodba pogodba v korist tretjega, pri tem pa pravdnima strankam sploh ni omogočilo, da bi se s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje seznanilo pred razsojo v sporni zadevi.