ZMZ-1 člen 2, 20, 20/2, 20/3, 49, 49/1, 49/10, 49/13, 52. ZTuj-2 člen 67.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - rok za prostovoljno zapustitev države - izvorna država
V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko; da je 31. 8. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 6. 11. 2023 opravila osebni razgovor. Bistvo tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru, je bilo, da je izvorno državo zapustil, ker tam zaradi slabih zaposlitvenih možnosti in slabega zaslužka, dostojno življenje ni mogoče. Med strankama je sporno, ali tožnikove navedbe, podane v postopku za priznanje mednarodne zaščite, predstavljajo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 niso pomembna.
Tudi če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ne more dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih ekonomskih in socialnih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Hrvaška je svojo odgovornost za obravnavanje prošnje na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III že potrdila. S tem je vzpostavljen položaj, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena navedene uredbe dolžna tudi obravnavati.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 23, 27, 27/7. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5, 10/1, 10/1-1, 10/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 11.
mednarodna zaščita - status begunca - spor polne jurisdikcije - politično prepričanje - politično prepričanje kot razlog preganjanja - splošna verodostojnost - dokazna ocena - utemeljen strah pred preganjanjem - preteklo ali bodoče preganjanje - sklicevanje na sodbo SEU - svoboda izražanja - tožbene novote - sprememba veroizpovedi - ocena verodostojnosti izpovedbe - učinek ex nunc - nova dejstva in novi dokazi - dokazni standard - prosilec iz Irana
Za to, da bi mnenje, stališče ali prepričanje prosilca, ki še ni bil v negativnem smislu izpostavljen zanimanju potencialnih subjektov preganjanja v svoji izvorni državi, lahko bili zajeti s pojmom „politično prepričanje“, zadostuje, da ta prosilec trdi, da ima ali da izraža to mnenje, stališče ali prepričanje. To ne vpliva na oceno, ali je strah prosilca pred preganjanjem zaradi takega političnega prepričanja utemeljen.
Ocena verodostojnosti mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti "splošne verodostojnosti prosilca" oziroma njegovih navedb in dokazov. Tožena stranka pa je v dokazno oceno v izpodbijanem aktu vključila izključno elemente, ki govorijo proti verodostojnosti tožnikovih navedb, kakor da nič v njegovih navedbah ne govori v smeri utemeljenega strahu pred preganjanjem, kar pa je za aktualno varnostno situacijo v Iranu in tožnikovo politično angažiranost v smislu izražanja kritičnih mnenj zoper režim v Iranu preveč enostranska dokazna ocena.
Tožnikovo kritično politično prepričanje glede državne politike v Iranu dosega takšno stopnjo prepričanosti, ki jo izraža tudi navzven, da obstajajo utemeljeni razlogi za to, da bi zaradi promocije tega prepričanja v negativnem smislu vzbudil pozornost potencialnih subjektov preganjanja v izvorni državi celo v tem smislu, da bi mu lahko akterji preganjanja pripisali ekstremna proti-režimska stališča in delovanje. Ponovni postopek pridržanja z elementi arbitrarnosti in nasilja zoper tožnika ni izključen v primeru vrnitve še posebej zaradi poostrenih varnostnih razmer v Iranu po septembru leta 2022. Ker je tožnik uspel izkazati obstoj preteklega preganjanja, kar pomeni resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, bi tožena stranka morala utemeljiti, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se v primeru njegove vrnitve preganjanje ne bo ponovilo, česar pa tožena stranka ni uspela (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1) oziroma je nepravilno uporabila pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, to je kriterije za oceno (ne)verodostojnosti. Po ustaljeni sodni praksi bi morala odvrniti vsakršen dvom oziroma bi morala odpraviti vsakršen resen pomislek, da bi v primeru vrnitve tožnika v Iran prišlo do preganjanja.
V pogledu spornih izračunov vsebnosti alkohola ni spora o tem, da gre pri omenjenih pijačah za trošarinske izdelke in za obračun trošarine zaradi njihove sprostitve v porabo. Sporni tudi niso podatki, ki so navedeni na etiketah oziroma deklaracijah zadevnih likerjev kot končnih izdelkov, in sicer nazivna količina izdelka ter vsebnost alkohola kot delež od nazivne količine izdelka, kakršne je tožeča stranka sama deklarirala na končnih izdelkih. Sporen niti ni način izračunavanja količine alkohola v končnem izdelku, kakršen sledi iz podatkov na etiketi. To pa pomeni, da so bili zadevni trošarinski izdelki kot predpakirani ustrezno označeni in je zato vsebnost alkohola, kakršna je označena na končnem izdelku, tudi po presoji sodišča, enako kot ugotavlja tožena stranka, ustrezna podlaga za izračun količine alkohola v izdelku in s tem za obračun trošarine, ki se v skladu z določbami 6. člena ZTro-11 obvezno opravi ob sprostitvi izdelkov v porabo.
V primeru obravnavane pogodbe z naslovom "Izročilna pogodba po 546. členu OZ", gre vsaj delno za odplačno izročitev kapitala po izročilni pogodbi. Odplačnost izročitve po navedeni izročilni pogodbi pa predstavlja bistveno okoliščino za odločitev v zadevi. Zato po presoji sodišča ni mogoče uporabiti določbe 1. točke drugega odstavka 100. člena ZDoh-2, ki dovoljuje odlog za ugotavljanje davčne obveznosti v primeru neodplačne izročitve kapitala po obravnavani izročilni pogodbi, saj si je v zameno za prenos premoženja tožnik izgovoril pravico do nasprotnih dajatev oziroma izpolnitev, kar tudi pomeni, da ni prisoten darilni namen oziroma da ne gre za neodplačno izročitev kapitala po izročilni pogodbi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Po obširni in ustaljeni upravno sodni praksi gre pri pravnem standardu „očitne nerazumnosti“ predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka npr. zamuda roka ali nedovoljenega pravnega sredstva. Doseg navedene zakonske določbe organu v določeni meri nalaga tudi vsebinski preizkus zadeve, vendar morajo meje oziroma obseg tega preizkusa predstavljati omenjeni standard "očitnosti", kar pomeni, da mora v primeru, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, iz razlogov izhajati, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in pravno podlago ter zakaj je to nesorazmerje oziroma nasprotje očitno, kar pomeni, da mora biti spoznavno na prvi pogled oziroma brez podrobnejše presoje.
ZVO-1 člen 20, 20/12. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadno embalažo - komunalni odpadki - exceptio illegalis - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
neprofitno stanovanje - dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - javni razpis - obnova postopka - nova dejstva in dokazi - obstoj dejstva v času prvega odločanja
Pri organu o novem dejstvu oziroma o novem dokazu govorimo takrat, ko organu dejstvo ali dokaz v prejšnjem postopku nista bila poznana ali dostopna. Toženka v odgovoru na tožbo sama pojasni, da je prvostopenjski organ v prvotnem postopku že vedel za sporna tožničina ravnanja. Posledično ta ravnanja, ki so vodila v odpoved najemne pogodbe za bivalno enoto v ... in so obenem takšna, da bi lahko bila izločitveni razlog po točki 2.1. Javnega razpisa, ne morejo biti obnovitveni razlog.
davčna izvršba - prisilna izterjava davčnega dolga - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova - ustavitev davčne izvršbe
Okoliščina, da je izvršilni naslov naknadno, to je po izdaji sklepa o davčni izvršbi, pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen (četudi v času odločanja o pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi), se upoštevajo v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (155. člen ZDavP-2). V okviru tega instituta, torej s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe, se odpravijo oziroma razveljavijo tudi izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Niso pa to okoliščine oziroma ugovori, ki bi jih bilo mogoče z uspehom uveljavljati v pravnem sredstvu zoper sklep o davčni izvršbi.
upravni spor - upravni akt - procesne predpostavke - nedovoljena tožba - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Z izpodbijanim ugotovitvenim aktom, ki po vsebini predstavlja ugotovitev nepravilnosti v postopku javnega naročanja, po presoji sodišča ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti ne gre za posamični akt, izdan v obliki predpisa ali v tem smislu drug javnopravni akt, zato izpodbijanega akta ni dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
ZUJIK člen 114, 114-4, 117, 117/5. ZNOrg člen 2. ZSkuS člen 3, 3/7.
sofinanciranja iz javnih sredstev - kultura - zavržena vloga - upravičena oseba - nevladna organizacija - pravna oseba javnega prava
Vloga tožnice na javnem razpisu je bila pravilno zavržena, ker tožnica po določbah javnega razpisa ne predstavlja upravičenega prijavitelja, ker je pravna oseba javnega prava. Za upravičenega prijavitelja se namreč po izrecni določbi javnega razpisa štejejo nevladne organizacije, kar pa tožnica ni.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoji za prijavitelja - točkovanje - obrazložitev odločbe - neobrazložena odločba
Obrazložitev izpodbijane odločbe (obrazložitev strokovne komisije) ni razkrila razlogov za število dodeljenih točk pri tretjem merilu (ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete). Pri ostalih merilih pa je razlaga skopa in mestoma sama s seboj v nasprotju. Zadnje drži za drugo merilo, kjer strokovna komisija pomena Projekta za razvoj slovenske kulture in jezika ni mogla razbrati, obenem pa mu je priznala četrtino možnih točk. Utemeljitev je izostala še pri prvem merilu glede aktualnosti avtorske obravnave ter zadnjem merilu za redno in objektivno predstavljanje političnega delovanja in stališč.
Organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko je v konkretni zadevi po ugotovitvi, da sta tako tožnik kot A. A. lastnika zemljišča, ki meji na gozd, ki ga prodaja B. B., pravilno prepustil izbiro kupca prodajalcu. Tako kot je to poudarilo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 115/2020, pride po izčrpanju prednostnih upravičencev po 47. členu ZG v ospredje splošno načelo 3. člena Obligacijskega zakonika, po katerem udeleženci prosto urejajo svoja obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, pri čemer v predmetni zadevi odločitev B. B., da proda parc. št. 506 in del parc. št. 507, obe k. o. ..., mejašu A. A., ne nasprotuje ničemur od navedenega. Ne ZG ne noben drug predpis namreč ne določa, da bi bilo treba med dvema ali več enakovrstnimi prednostnimi upravičenci iz desetega odstavka 47. člena ZG za določitev pravice do nakupa uporabiti kakršnekoli dodatne kriterije, kot na primer tiste, ki jih v tožbi ponuja tožnik (da ima status kmeta; da so njegove – sosednje - nepremičnine del zaščitene kmetije; da ima s prodajalcem daljšo skupno mejo …).
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1(b). ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke
Pristojni organ mora, če iz prosilčevih izjav izhajajo okoliščine, ki bi lahko bile upoštevne z vidika spoštovanja načela nevračanja, ne glede na procesno aktivnost prosilca informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je, pomembno tudi, ali bi pristojnemu organu informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Toženka v obravnavani zadevi navedenih materialnopravnih izhodišč glede deljenega dokaznega bremena v zvezi z ugotavljanjem ovir za predajo prosilca ni upoštevala. Izpodbijani sklep je izdala zgolj na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Bolgariji. Sodišče sicer pritrjuje toženkinemu izhodišču, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, načeloma odločilno ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.12 Vendar pa sodišče ne more sprejeti posplošene toženkine ocene, da vse tožnikove trditve o razmerah v Bolgariji temeljijo na njegovi izkušnji z bolgarsko policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec.
O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bila tožnikova prošnja zavržena, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Bolgarija. Zoper navedeni posamični akt je imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Za varstvo človekovih pravic, ki jih je želel tožnik zavarovati z vložitvijo tožbe po 4. členu ZUS-1, torej obstaja drugo (primarno) učinkovito sodno varstvo.
ZSZ člen 58. ZGO-1 člen 218, 218c. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZUS-1 člen 27, 27/3.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - površina poslovnih prostorov - podatki iz uradne evidence - register nepremičnin - kataster stavb - načelo proste presoje dokazov - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - kršitev pravil postopka v upravnem postopku
Kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča, je razlogovanje, da so za odmero NUSZ relevantni le podatki, navedeni v uradnih evidencah, in da dokazovanje nasprotnih dejstev v postopku odmere NUSZ ni mogoče, materialnopravno napačno; posledično pa se davčni organ ni ustrezno opredelil do navedb in dokazov, ki jih je tožnik v tej smeri podal v pritožbenem postopku (glede na to, da v postopek pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe ni bil vključen). Tožnik je namreč že v pritožbi ugovarjal, da odmera in izračun NUSZ nista v skladu z dejanskim stanjem, v svojem odgovoru na mnenje občine z dne 8. 8. 2019 pa je tudi konkretizirano navedel in dokazoval, kakšna površina bi morala biti upoštevana. Drugostopenjski organ bi se glede na opisana stališča Vrhovnega sodišča do takšnih tožnikovih navedb in dokazov moral vsebinsko opredeliti in jih vsebinsko presoditi po načelu proste presoje dokazov.
sklep o dovolitvi izvršbe - izvršilni postopek - inšpekcijski postopek - ugovori zoper sklep o dovolitvi izvršbe - obrazloženost sklepa
Izvršilni postopek, voden po določbah ZUP, je od inšpekcijskega postopka samostojen in ločen postopek, pomeni njegovo nadaljevanje. Cilj izvršilnega postopka je prisilna vzpostavitev stanja, ki ga nalaga izvršilni naslov. Glede na povedano je sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (na primer ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe, ugovor že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom, ugovori, ki se nanašajo na način izvršbe, ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen).
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik navajal nova dejstva, pri čemer pa to, da je študiral v Švici in Franciji ter da so ga policisti v Franciji napadli in pretepli nima povezave z razlogi mednarodne zaščite. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik v zahtevku prvič navajal družinske težave, omenjeno dejstvo pa je obstajalo že pred izdajo predhodne odločitve, tožnik pa ni izkazal, da tega brez svoje krivde ne bi mogel že prej navesti.
Tožnik je torej v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel družinski spor, ki ga doslej ni navajal in gre tako za novo dejstvo, vendar pa tudi po mnenju sodišča ni podal upravičenega razloga, zakaj ni tega navajal že v predhodnem postopku, saj je imel za to imel možnosti pri podaji obeh prošenj in na osebnem razgovoru.
izvršba - davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
S pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče uveljavljati ugovorov, s katerimi stranka izpodbija izvršilni naslov. Enako velja za sodni postopek, tožnica izvršilnega naslova namreč prav tako ne more izpodbijati s tožbo upravnem sporu, vloženo zoper sklep o izvršbi.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - navajanje dejstev in dokazov - načelo proste presoje dokazov - prekluzija
Na tem mestu sodišče pripominja, da je Finančna uprava (po uradni dolžnosti) izdala izpodbijano odločbo. Ta je temeljila na podatkih, ki jih je zbrala in posredovala Občina Domžale (404. člen ZDavP-2). Ti so torej ena od podlag za odmero nadomestila. Stranka jim lahko nasprotuje, presoja pa je v rokah Finančne uprave, ki mora spoštovati načelo proste presoje dokazov.
Ravno zadnje je tožeči stranki spodletelo. V svoji pritožbi je zapisala, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati za katero nepremičnino gre. Finančna uprava je nato opredelila stavbno zemljišče in podatke za izračun nadomestila. Na njen poziv z dne 13. 1. 2021, da se o tem izjasni, se tožeča stranka ni odzvala. Finančni upravi tako ni preostalo drugega, kot da se opre na podatke Občine Domžale, kot so izhajali iz uradnih evidenc, Zemljiške knjige in Registra nepremičnin.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti
Sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do bistvenih navedb ni opredelila. Ni raziskala trditev o zatrjevanem slabem ravnanju hrvaških organov (neobrazloženi omejitvi gibanja brez pravne podlage, neupravičenem zasegu osebnih predmetov, pretepanju in grožnjah). O teh pravno pomembnih okoliščinah je dokazna ocena tožene stranke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.