Ker je inšpekcija za delo skladno z 3. odstavkom 227. člena ZDR zadržala učinkovanje izredne odpovedi PZ zaradi odpovedi, je tožnici delovno razmerje prenehalo s potekom roka za sodno varstvo (204/3 člen ZDR), v katerem bi lahko skupaj s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe o podaljšanju zadržanja učinkovanja prenehanja PZ do odločitve sodišča (88/3 člen ZDR). Zato ji je tožena stranka do tega dne dolžna izplačati nadomestilo plače. Tožnica ni upravičena do nadomestila plače za ves čas do zaposlitve pri drugem delodajalcu, čeprav jo je tožena na podlagi odločbe inšpektorja za delo ponovno prijavila v zavarovanja oz. jo obvestila, naj z delom nadaljuje, ker je zamudila 30 dnevni rok prekluzivni rok za sodno varstvo in je bila njena tožba zavržena. Zato ji je po izteku roka za sodno
varstvo zakonito prenehalo delovno razmerje in za čas po tem datumu ni upravičena do nadomestila plače.
Uporabnina je sicer v določenih dejanskih situacijah lahko enaka najemnini. Vendar pa v dani dejanski situaciji, ko tožena stranka poslovnih prostorov po razvezi pogodbe ni več uporabljala za celostno opravljanje grafične dejavnosti, temveč le kot skladišče in kot pisarniške prostore, torej le za del dejavnosti, njena korist od uporabe prostorov ne more biti enaka višini najemnine, ki je bila dogovorjena za uporabo poslovnih prostorov v namen opravljanja grafične dejavnosti tožene stranke.
novi ZDR - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odobritev koriščenja letnega dopusta - okoliščine po členu 11O ZDR
Tožniku koriščenje letnega dopusta ni bilo odobreno na način, kot je bil pri toženi stranki v navadi, zato je tožnik z dela izostal samovoljno in mu je bila PZ zakonito odpovedana. Ker bi takšnemu
ravnanju tožnika lahko sledili tudi drugi delavci, ki sicer spoštujejo odobrene termine dopustov, kar bi lahko privedlo do tega, da dela ne bi bilo več mogoče organizirati in bi proizvodnja zastala,
so bile podane okoliščine po 1. odstavku 110. člena ZDR, ki so onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je tožena stranka v podani izredni odpovedi tudi izrecno ugotovila.
2.odst. 277. člena ZIZ določa, da če sodišče izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali če izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi sodišče upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči, pa tudi rok, v katerem mora to storiti. V obravnavanem primeru podatki spisa kažejo, da ne gre za tako situacijo. Upnica je namreč predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih terjatev, ki so že predmet izvršilnega postopka.
Za razliko od prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82, 14/84), ki je v 56. členu določal, da lahko stanodajalec imetniku stanovanjske pravice odpove stanovanjsko razmerje, če mu je predhodno priporočeno po pošti poslal opomin, pa SZ (Ur. l. RS, št. 18/91) v II. odstavku 53. člena ni predpisoval posebnega načina vročitve opomina. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zmotno presodilo vročilnico prejema opomina (2. točka 358. člena ZPP) in napačno zaključilo, da je lastnik stanovanja - najemodajalec pisno opozoril uporabnike in ne najemnika. V konkretnem primeru je tožeča stranka opomin poslala priporočeno po pošti dne 19.2.2001 in ga naslovila na toženca, torej najemnika, prevzela pa ga je toženčeva snaha dne 24.2.2001, kar vse je razvidno iz povratnice v prilogi A2 spisa. Ker SZ ni predvidel stroge - osebne vročitve po 142. členu ZPP, je bila vročitev pravilno opravljena, saj je bil opomin vročen odraslemu članu gospodinjstva in uporabniku.
ZZZPB člen 54, 54/1, 54/1, 54. ZOR člen 210, 210/4, 210, 210/4. ZPP člen 317, 317/1, 317/1-3, 318, 318/1, 317, 317/1, 317/1-3, 318, 318/1. Pravilnik o štipendiranju člen 35, 35.
posojilna pogodba - darilna pogodba - uporaba tujega prava - pomoč prava nevešči stranki - procesno vodstvo glavne obravnave - načelo kontradiktornosti - alternativna obveznost
V obravnavanem primeru pravdni stranki nista zatrjevali, da sta se
dogovorili o uporabi prava, niti to ne izhaja iz drugih okoliščin
primera. Če pogodbeni stranki nista izbrali prava, se po določbi 20.
člena ZMZPP uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano,
če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje,
da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka,
ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev,
stalno prebivališče oziroma sedež. Ker v obravnavanem primeru ni
posebnih okoliščin, ki bi odkazovale na najtesnejšo zvezo z drugim
pravom, je treba izhajati iz domnevane najtesnejše zveze. Pri
posojilni pogodbi je karakteristična izpolnitev posojilodajalčeva.
Ker ima tožnica stalno prebivališče v Angliji je treba v tej zadevi