Po presoji sodišča je potrebno pritrditi tožbenemu ugovoru, da zakon v 1. odstavku 19. člena ZDRS-Č ne določa pomena oziroma podrobneje ne opredeljuje pojma "neprekinjeno življenje", prav tako pa tega pojma ne pogojuje s prijavljenim stalnim prebivališčem. Izpodbijana odločba tožene stranke je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ni navedla zakonskega dejanskega stanja in pri tem ni navedla kakšno vsebino je dala pojmu "neprekinjeno živi", prav tako pa ni navedla popolnega dejanskega stanja stvari in tudi ni navedla vseh dokazov, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in ni navedla razlogov, ki so bili odločilni pri njeni presoji. Pri navajanju razlogov tožena stranka ni navedla razlogov zakaj šteje, da je prekinil "neprekinjeno življenje" ravno 15. 4. 1999, ko je prekinil prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako je potrebno pritrditi stališču tožnika v tožbi, da tožena stranka ni zavzela stališča do razlogov odsotnosti, ki jih je navedel tožnik, pred izdajo odločbe pa tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in52/02, v nadaljevanju: ZUP).
ZUP člen 6, 254, 254/2. ZSZ člen 3, 4, 5, 10/2. ZUreP člen 137, 137/4, 137/4-1. ZGO-1 člen 22, 22/1, 22/2, 213, 214. URS člen 15, 15/1, 15/2, 15/3, 33, 70, 70/1, 120, 120/2, 156. ZV-1 člen 15, 15/1, 15/5, 17, 18, 18/1, 18/6. ZGJS člen 6, 76, 76/4. ZLS člen 2, 2/2, 21, 21/2, 29, 33, 61. ZVO člen 26, 26-2. ZUS člen 2, 2/1, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60/3.
varstvo lastninske pravice - grajeno javno dobro
Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.
ZUP člen 2, 3, 3/2, 144, 144/1, 144/1-1, 144/1-2, 145, 145/1, 146, 207. ZUVza člen 7, 7/1, 9, 9/1, 9/2, 9/3. ZUS člen 23, 23/3, 60, 60/1, 60/1-3, 60/3. URS člen 3, 13, 33, 68.
obstoj vzajemnosti - skrajšani postopek - nakup nepremičnine
Ker tožena stranka ni v upravnem postopku seznanila tožnika glede ključne dejanske ugotovitve, do katere je prišla na podlagi primerjalno-pravne analize dveh pravnih redov, zato da bi se tožnika lahko do te bistvene dejanske okoliščine izrekla in s tem zavarovala svoje pravice že v upravnem postopku, je tožena stranka kršila določilo 1. odstavka 145. člena ZUP in 146. člen ZUP.
ZUS člen 30, 30. ZUP člen 282, 282/2-1, 282, 282/2-1. ZTel-1 člen 4, 4. Pravilnik o načinu izračuna določenih pristojbin na področju telekomunikacij člen 20, 20.
izvršitev odločbe
Glede določitve višine koncesijske dajatve in dokončnega poračuna se izrek izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje na 2. alineo točke 7.1 koncesijske pogodbe, v kateri sta se stranki koncesijske pogodbe dogovorili, da bo merilo za višino koncesijske dajatve prihodek tožeče stranke iz dejavnosti, ki jo zajema koncesija, kajti koncesijska dajatev se plačuje v odstotku, in sicer 1% od celotnega prihodka tožeče stranke za preteklo četrtletje. Navedena opredelitev višine koncesijske dajatve v izreku izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča zadosti določena, da je po tem, ko tožeča stranka ponudi podatke o njenih celotnih prihodkih iz koncesijske dejavnosti za preteklo četrtletje, tudi izvršljiva.
Dejstvo, da je tožeča stranka kot zavezanka za vračilo premoženja z odplačnim poslom pridobila sporne poslovne prostore v večji izmeri, pa bi bilo za odločanje o utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka pravno pomembno le, če bi tožeča stranka v upravnem postopku zatrjevala in tudi izkazovala, da je bil del poslovnih prostorov, ki jih zaseda, izvzet iz nacionalizacije in da je njen pravni prednik ali sama, že pred uvedbo denacionalizacijskega postopka del poslovnih prostorov pridobila na podlagi pravnega posla sklenjenega z upravičencema. Tožeča stranka z dokazi, ki jih predlaga v tožbi, ne izkazuje dejstev, ki so za odločanje po 25. členu ZDen bistvena, to je da so bila njena vlaganja v nepremičnino, ki se upravičencema vrača v last in posest, večja od ugotovljenih v izpodbijani odločbi.
ZUP (1986) člen 243. ZSZ člen 42, 42/4. Navodilo za izračun komunalnega prispevka člen 8.
plačilo komunalnega prispevka - uporaba materialnega prava
Splošno pravno načelo glede uporabe materialnih predpisov izhaja iz določbe 243. člena starega ZUP, kjer je določeno, da mora upravni organ druge stopnje ob morebitni pritožbi ugotavljati pravilno uporabo materialnega predpisa pri izdaji odločbe prve stopnje, kar pomeni, da morajo upravni organi pri svojem odločanju uporabljati materialne predpise, ki veljajo v času izdaje odločbe prve stopnje. V obravnavanem primeru prvostopni organ o tožnikovi zahtevi za odmero komunalnega zahtevka ni odločil (molk organa) in je bilo prav z izpodbijano odločbo prvič meritorno odločeno o stvari. Iz tega razloga bi morala odločitev tožene stranke po presoji sodišča temeljiti na materialnih predpisih, ki so veljali v času izdaje izpodbijane odločbe.
Obstoj nekaterih elementov podobnosti nujno še ne pomeni, da so si znaki tudi kot celota med seboj tako podobni, da bi obstajala verjetnost zmede v javnosti, ki bi vključevala verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.
ZTel-1 je zaradi drugačne ureditve izvajanja mobilnih javnih radijskih storitev po presoji sodišča vplival na pogodbeno (koncesijsko) razmerje med tožečo stranko in Vlado Republike Slovenije, in sicer tako, da je določil, da se najkasneje po preteku enoletnega roka od njegove uveljavitve to razmerje začne ravnati po njegovih določbah. Ta sprememba je imela učinke za že obstoječo pravno razmerje za naprej, to je od uveljavitve ZTel-1 dalje in po presoji sodišča ni arbitrarno poslabšala položaja tožeče stranke oziroma posegla v njene pravice, kot ugovarja v tožbi.
Tožena stranka je v skladu z 88. členom ZDavP od tožnika upravičeno prisilno terjala davčni dolg njegove žene, ki ga iz njenega premoženja ni bilo mogoče izterjati, in sicer v višini, ki ustreza vrednosti premoženja, za katerega je dokazano, da ga je od svoje žene dobil v letu ali po letu, v katerem je davčni dolg nastal.
Tožena stranka na pritožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev v izpodbijani odločbi, ni odgovorila, zato je kršila navedeno določbo ZUP. Istočasno pa je bilo v postopku tudi pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker se (povezano s kršitvijo procesnih pravil) ni ugotavljalo za kakšen promet v smislu določb ZDDV (ki je zadevi sporen), je šlo.
dohodnina - znižanje davčne osnove za dohodnino - vplačila za delnice gospodarskih družb
Ker iz predloženih dokazil ne izhaja, da gre za nakup delnic na primarnem trgu vrednostnih papirjev, tožniku utemeljeno ni bilo priznano zmanjšanje davčne osnove.
upravni postopek - izdaja lokacijskega dovoljenja - nepopolna vloga - soglasje solastnikov - predložitev dokazov
Soglasje solastnikov je vsebinski pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Vendar če stranka v določenem ji roku ne predloži dokazov, organ zaradi tega ne sme zavreči zahtevka, kot da ta sploh ni vložen, temveč mora postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o stvari.
ZVojI člen 3, 3/1, 6, 7, 7/2. ZUS člen 23, 23/3, 59, 59/3.
dokazna ocena - status vojaškega mirnodobnega invalida - dovoljena zasebna odsotnost po zvoji - okvara zdravja v zvezi z opravljanjem vojaške dolžnosti - dovoljena zasebna odsotnost po ZVojI
Dejstvo, da tožnik ni dobil dovoljenja starešine, da podaljša odsotnost, ampak je zgolj dal knjižico enemu od vojakov, ki naj bi jo nato dal dežurnemu vojaku, ni mogoče razlagati tako, da je bilo s tem tožniku dano dovoljenje za zasebno odsotnost v smislu ZVojI.
ZPOmK člen 5, 5/1, 5/2, 5/3, 7, 7/1, 15, 15/2, 15/3, 33. ZUP člen 6. PES člen 81, 81/1, 81/3. ZZUO člen 22, 28. ZUS člen 23, 23/3, 59, 59/1.
urejanje konkurence - sporazum o cenah kot element urejanja konkurence - uveljavljanje posamičnih izjem
Iz sodne prakse Evropskega sodišča pravice (ESP) izhaja, da je v zvezi z vprašanjem, kakšne vrste sporazumi se lahko štejejo za sporazume v smislu določila 81. člena PES, ki ustreza določilu 1. odstavka 5. člena ZPOmK, ESP odločilo, da ni potrebno, da gre za formalne pravne sporazume ali pogodbe. Po praksi ESP neuresničitev sporazuma ne more biti podlaga za presojo, da niso podani pogoji iz določila 1. odstavka 5. člena ZPOmK, ker ima dejanska neuresničitev nekega sporazuma po stališču ESP lahko psihološke učinke, ki prispevajo k oviranju konkurence. Sporazumi o cenah so po praksi ESP večinoma prepovedani, vendar pa to ne drži v vseh primerih. V konkretnem primeru glede na sodno prakso ESP in glede na specifičnosti dejavnosti zasebnega varovanja ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da pozitivni učinki določanja minimalnih cen za storitve ne prinašajo dovolj pozitivnih učinkov, da odtehtajo morebitne negativne učinke, ki pa jih je treba v vsakem primeru ustrezno ugotoviti in utemeljiti. Vendar gre spričo prevladujoče prakse sodnih institucij Evropske skupnosti, po kateri so sporazumi o cenah prepovedani, za posamične izjeme, ki pa jih je po ZPOmK treba posebej uveljavljati na podlagi določila 7. člena ZPOmK. Če določbe 7. člena ZPOmK ne bi bilo, potem bi bila izpodbijana odločba nezakonita, ker tožena stranka ni ugotavljala, ali negativni učinki predmetnega sporazuma prevladujejo nad pozitivnimi učinki. Ker pa je imela tožeča stranka možnost vložiti pravno sredstvo po 7. členu ZPOmK, tožena stranka pa v upravnem postopku tega ni izkoristila, ampak je vztrajala na stališču, da ne gre za sporazum o cenah, sodišče ni našlo podlage za to, da bi tožbi ugodilo.
Ker je tožnik v Italiji prebival tudi na dan uveljavitve pogodbe med SFRJ in Republiko Italijo - Osimski sporazum (Uradni list SFRJ - MP, št. 1/77), se po presoji sodišča se neutemeljeno sklicuje na to, da mu državljanstvo SFRJ ni moglo prenehati ex lege z uveljavitvijo tega sporazuma.
Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatek iz uradnih evidenc, da ima tožnica dovoljenje za začasno prebivanje neprekinjeno šele od 7. 1. 1999. Pri tem je tožena stranka pravilno poudarila, da je mogoče pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje tujca (na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1) le na podlagi podatkov, ki dokazujejo osemletno neprekinjeno bivanje v RS na podlagi dovoljenj za stalno prebivanje tujca. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka opredelila tudi do časa, ko je imela tožnica priznano začasno zatočišče in svojo odločitev oprla na 2. odstavek 8. člena ZZZat. Tožnica očita, da se organ prve stopnje ni opredelil do tega časovnega obdobja, vendar je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi in s tem sledila 3. odstavku 60. člena ZUS. Tožnica v tožbi sicer navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, vendar ne izpodbija podatka, na katerega se je oprla tožena stranka kot tudi organ prve stopnje, da tožnica izkazuje dovoljenja za začasno prebivanje neprekinjeno šele od začetka januarja 1999 dalje in da s tem ni izpolnjen pogoj osemletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.
Ker je torej po presoji sodišča bil status zemljišča ob podržavljenju presojen pravilno, je bilo pravilno tudi vrednotenje zemljišča na podlagi Odloka, tožnik pa z ugovori, da so bila posamezna zemljišča komunalno opremljena v dejanskem pogledu, ne more uspeti, saj zatrjevani elementi komunalne opremljenosti posameznih zemljišč statusa zemljišča ne morejo spremeniti. Navedeni elementi so pomembni samo v primeru, ko se ugotavlja opremljenost stavbnega zemljišča.
ZUP člen 3, 21, 22, 3, 21, 22. ZBPP člen 31, 34, 34, 31.
krajevna pristojnost
Po prvem odstavka 31. člena ZBPP je v primeru, ko gre za odločanje o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevah, za katere so pristojna sodišča splošne pristojnosti, krajevno pristojen za odločanje organ za brezplačno pravno pomoč tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec ali stalno ali začasno prebivališče. To pomeni, da lahko prosilec, skladno s prvim odstavkom 34. člena ZBPP, prošnjo za brezplačno pravno pomoč vloži pri sodišču, ki je krajevno pristojno tako glede na njegovo začasno, kot tudi stalno prebivališče. Če je tožnik izbral krajevno pristojnost sodišče glede na svoje stalno prebivališče, je prošnjo vložil pri krajevno pristojnem sodišču. Tožena stranka je s postopkom tudi že začela, zato je, ob steku krajevnih pristojnosti in ob subsidiarni uporabi 21. člena ZUP, ostala pristojna tudi še vnaprej; tožena stranka pa ne navaja, da bi se z drugim krajevno pristojnim organom sporazumela o tem, da bo ta drugi organ nadaljeval z vodenjem postopka. Tudi določb 22. člena ZUP ni mogoče razlagati tako, da bi se lahko pristojnost po tem 22. členu prenesla na drugi krajevno pristojen organ proti strankini volji.
odškodnina za podržavljeno zemljišče - status zemljišča - denacionalizacija zemljišča
ZDen ne določa, katera zemljišča so bila podržavljena kot kmetijska in katera kot stavbna zemljišča. Upravnosodna praksa šteje kot stavbna zemljišča, poleg zazidanih zemljišč še tista zemljišča, na katerih je bila glede na takratno stopnjo urbanizacije možna določena vrsta gradnje; to pa so zemljišča, ki so bila po takratnih planih stanovanjske in komunalne graditve že opredeljena kot gradbena, in zemljišča, katerih sprememba namembnosti iz kmetijskih zemljišč v stavbna je bila vsebovana v predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena. Ostala zemljišča, ki so se ob podržavljenju uporabljala v kmetijske namene, se v denacionalizacijskem postopku obravnavajo kot kmetijska zemljišča. Če se je namembnost ob podržavljenju kmetijskih zemljišč po podržavljenju spremenila, ker so bila uporabljena za gradnjo, se takšna poznejša sprememba v denacionalizacijskem postopku ne more upoštevati, in se takšno zemljišče zato ne more vrednotiti kot stavbno zemljišče.