celovita in prosta presoja dokazov – pomanjkljiva dokazna ocena – pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Sodišče bi moralo presojati vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Tako pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje sicer presojalo posamezne dokaze, ni pa presodilo vseh dokazov skupaj.
razmerja med starši in otroki - začasna odredba - ureditev stikov med starši in otrokom - varstvo koristi otroka
Glavno vodilo pri odločanju o začasnih odredbah v razmerjih med starši in otroki je otrokova korist in jo sodišče izda, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe lahko nastala otroku nepopravljiva ali težko popravljiva škoda. Kot pravica staršev in otroka pridejo namreč stiki načeloma v poštev v vseh situacijah, v katerih živi otrok ločeno od enega ali od obeh staršev, ne glede na razlog, ki je pripeljal do ločenega življenja.
Ker pa je tožeča stranka ob vložitvi tožbe že plačala takso v višini 1.319 točk, je dolžna za zvišani zahtevek plačati le še razliko med 1.579 točkami in 1.319 točkami, kar znese 260 točk. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno odmerilo sodno takso od razlike med prvotno uveljavljenim in zvišanim tožbenim zahtevkom kot da gre za nov samostojni tožbeni zahtevek.
izpraznitev sobe - pravica do uporabe - zakupna pogodba
Določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS 38/86; dalje: ZSR), ki je veljal v času izdaje prvega sklepa o dodelitvi sobe in Stanovanjskega zakona, ki je veljal v času izdaje drugega sklepa, se glede na izrecno določbo 4. člena ZSR oziroma 3. člena SZ, po kateri dodeljeni prostori v samskem domu niso stanovanja namreč ne morejo uporabiti v obravnavani pravdni zadevi, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je treba uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) materialnopravno pravilen. Res je sicer, da je iz sklepa tožeče stranke z dne 25.9.1996 o dodelitvi sodbe v uporabo prvotoženi stranki razvidno, da je uporaba sobe vezana na delovno razmerje, vendar pa navedena določba ne pomeni, da prvotožencu ni možno odpovedati uporabe prostorov, čeprav je še zaposlen pri tožeči stranki. Pomeni le, da bi mu v vsakem primeru prenehala pravica uporabe prostorov, če ne bi bil več zaposlen pri tožeči stranki. Zakupna pogodba, katere trajanje ni določeno, preneha z odpovedjo, ki jo lahko vsaka stranka da drugi, spoštujoč določen odpovedni rok.
Čeprav se odškodninski zahtevek in zahtevek za uporabo tuje stvari načeloma ne izključujeta, pa se zahtevka, ki ju je v tej zadevi iztoževala tožnica za isto obdobje enkrat pod pravno podlago neupravičene obogatitve, drugič pa kot odškodnino, izključujeta.
Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da obstaja njegova nasprotna terjatev, vendar pa ni določno navedel zneska, glede katerega je opravljal pobot. Tak ugovor ne more biti obrazložen in s tem tudi ne utemeljen.
Če je prekršek mogoče izvršiti z dvema izvršitvenima dejanjema, mora biti iz izreka razvidno, katero od možnih izvršitvenih dejanj se očita obdolžencu.
S tem, ko sta toženi stranki le pavšalno prerekali navedbe tožeče stranke v tožbi „v celoti“, pač ni mogoče trditi, da sta uveljavljali njegov morebitni soprispevek pri škodnem dogodku.
Skladno z 2. odst. 267. čl. ZGD lahko sodišče odpokliče člana nadzornega sveta iz utemeljenih razlogov. Ravnanje člana nadzornega sveta, katerega odpoklic se predlaga, v zvezi z njegovim delom oz. članstvom v nadzornem svetu, mora biti torej v zvezi z delovanjem v okviru pristojnosti nadzornega sveta.
ZPP člen 343, 343/2, 352, 366, 343, 343/2, 352, 366.
delna ustavitev izvršilnega postopka - pravni interes za pritožbo
Sodišče prve stopnje je delno ustavilo izvršbo za plačani znesek 57.842,00 SIT na podlagi upnikovega umika predloga za izvršbo. Glede na tako ravnanje upnika in odločitev sodišča prve stopnje, položaj dolžnika v predmetnem izvršilnem postopku ne bi mogel biti bolj ugoden. Pritožnik torej za vložitev take pritožbe nima pravnega interesa.
Z izjavo tožeče stranke, da od pogodbe odstopa, je prišlo do razveze le-te. To pa ima za posledico, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je bila tožena stranka za sredstva, ki jih je prejela glede na podlago, ki se ni uresničila oz. je kasneje odpadla, neupravičeno obogatena.
Po 15. členu ZHKS za svoje obveznosti odgovarja hranilnokreditna služba z vsemi sredstvi, s katerimi razpolaga. Če sredstva hranilnokreditne službe ne zadoščajo za poravnavo njenih obveznosti, odgovarjajo po določbah 2.odst.15.čl. ZHKS za obveznosti ustanoviteljice hranilnokreditne službe s svojimi sredstvi solidarno in neomejeno. To pa pomeni, da so se hranilnokreditne službe organizirale v organizacijski obliki družb z neomejeno odgovornostjo.
ZIZ člen 62, 62/2, 62, 62/2. ZPP člen 496, 496/1, 496, 496/1.
postopek za izdajo plačilnega naloga - napoved pritožbe - rok
Institut napovedi pritožbe ne velja le v postopku v sporih majhne vrednosti ampak tudi v postopkih za izdajo plačilnega naloga, ne glede na vrednost spora.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložen in utemeljen ugovor
Dolžnik ob zatrjevanju pravno pomembnih dejstev, ki bi sicer imele lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična, za ta dejstva ni predložil ustreznih dokazov.
začasna odredba - predlog za prenehanje začasne odredbe
Dolžnik mora v predlogu za prenehanje začasne odredbe zatrjevati poznejše spremembe okoliščin, zaradi katerih je bila začasna odredba izdana, in to do te mere, da odredba ni več potrebna; to povsem jasno izhaja iz 2. odst. 278. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).
zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - nadomestna izpolnitev
Dejanske navedbe, ki jih ponuja toženec v predmetni pravdi, ne pomenijo, da je tožena stranka ugovarjala terjatvi tožeče stranke v pobot svojo nasprotno terjatev iz drugega posla, ampak je šlo za to, da je toženec, namesto da bi mu tožeča stranka plačala računa v zneskih 33.810 in 34.875 DEM, pri tožniku kupil blago, ki je predmet vtoževanih računov. To pa pomeni, da je prišlo do nadomestne izpolnitve po 308. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kar pa pomeni, da tožeča stranka terjatve zoper toženo stranko več nima.
Po mnenju pritožbenega sodišča v predmetnem primeru ne gre za dejansko stanje kot ga ima v mislih določilo 138. čl. ZPPSL. Po tem določilu se šteje za terjatve, ki so bile prijavljene na oklic za sklenitev prisilne poravnave, da so bile prijavljene tudi v stečajnem postopku. Vendar pa to določilo velja le v primeru, ko se je po začetku postopka za prisilno poravnavo nadaljeval stečajni postopek po uradni dolžnosti, ne pa tudi v primeru, ko je do ustavitve postopka za prisilno poravnavo prišlo zaradi umika predlagatelja, stečajni postopek pa se je začel na nov predlog predlagatelja. V takem primeru je treba v stečajnem postopku tako kot v vsakem drugem stečajnem postopku, terjatve prijaviti v roku, kot je določen v oklicu o začetku stečajnega postopka, torej v roku dveh mesecev od objave oklica v Uradnem listu RS.