davek od dobička iz kapitala - prikrito izplačilo dobička - pravni interes - zavrženje tožbe
Z izpodbijano odločbo se ni odločalo o pravicah oz. obveznostih tožnice, temveč je šlo za odmero in naložitev davčne obveznosti plačniku davka, družbi A., d.o.o. Tožnica pa po presoji sodišča, kot obrazloženo, tudi ne more uveljavljati svoje pravne koristi s samostojno tožbo zoper izpodbijano odločbo, temveč lahko svojo pravno korist ščiti kvečjemu v upravnem sporu pri plačniku davka.
davek od dohodka iz kapitala - prikrito izplačilo dobička - pomanjkanje pravnega interesa - zavrženje tožbe - nujno enotno sosporništvo
Po presoji sodišča tožnica ne more vložiti samostojne tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj je bila le-ta izdana družbi A., d.o.o. kot plačnici davka, ki za naloženo davčno obveznost odgovarja namesto davčnega zavezanca (tj. med drugimi tudi tožnice) po 59. členu ZDavP-2. Ker pa tožnici kot davčni zavezanki zaradi dokončnosti davka, odmerjenega plačnici davka, ne bo na voljo drug postopek, v katerem bi lahko uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja (denimo v postopku odmere dohodnine ali obnove odmere dohodnine), je imela tožnica možnost sodelovati v davčnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki ga je prvostopenjski organ vodil pri plačnici davka. To možnost je tožnica tudi izkoristila, v postopku družbe A. je imela položaj stranske udeleženke. To pa hkrati pomeni, da se o izpodbijani odločbi lahko sprejme le ena sodna odločitev, saj tako A., d.o.o. kot tožnica izpodbijata isto odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bil A., d.o.o. naložen davek v obliki davčnega odtegljaja od dohodka, ki se obdavči kot dividenda. V primeru tožnice in drugih davčnih zavezancev ter družbe plačnice davka gre za nujno enotno sosporništvo, saj je sodno odločitev o izpodbijani odločbi mogoče sprejeti le enotno za družbo plačnico davka in davčne zavezance.
davek od dohodka pravnih oseb - povezane osebe - dejanska oprava storitev - sestavine računa - davčno nepriznani stroški - dokazno breme
Računi ne izkazujejo vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, saj je na njih naveden zgolj mesec opravljanja storitev ter pavšalni znesek za plačilo, ne pa npr. tudi kraj opravljene storitve, natančnejši čas izvedbe storitev, koliko ur dela je bilo opravljenih, kdo je delo opravil in kakšna je bila cena na enoto dela. Zato zgolj na podlagi računov davčna organa utemeljeno nista mogla preveriti vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, druge podporne dokumentacije pa računi niso imeli.
davek na dediščine in darila - premičnina - darilo - prenos deleža
Za obdavčitev v primeru daril, volil, izročilnih pogodb, pogodb o dosmrtnem preživljanju in o preužitku je v zakonu podana podlaga. Ni pa v ZDDD po presoji sodišča splošne pravne podlage za obdavčitev vseh neodplačnih transakcij, kot trdi toženka. Tudi določilo iz prvega odstavka 4. člena ZDDD, ki ga toženka citira, predstavlja, kot izhaja že iz njegovega naslova, posebno določbo v primeru razdelitve solastnine, zato po presoji sodišča na njegovi podlagi ni mogoče utemeljevati obdavčitve neodplačnih transakcij na splošno.
ZDDV-1 člen 3, 3/1, 3/1-2b, 3/3. ZDavP-2 člen 68, 74, 74/3, 74/4, 130, 130/1.
davek na motorna vozila - davek na dodano vrednost (DDV) - davčni inšpekcijski nadzor - novo vozilo - davčna zloraba - izpolnjevanje pogojev - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel)
Za obdavčitev v tožnikovem primeru je bistveno, da davčni organ ugotovi, da je tožnik sporno vozilo pridobil, preden je imelo 6000 prevoženih kilometrov ali pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, okoliščine iz kasnejših časovnih obdobij pa te ugotovitve lahko še potrdijo.
Kot izhaja iz vsega navedenega gre pri davčnem nadzoru posameznega področja poslovanja za neko vmesno vrsto nadzora, med davčnim nadzorom davčnih obračunov ter davčnim inšpekcijskim nadzorom. Pri tem pa se beseda "poslovanje" po presoji sodišča ne nanaša zgolj na subjekte, ki opravljajo (gospodarsko) dejavnost (nanje se nesporno nanaša, kot izhaja iz vseh primerov, ko bo takšen postopek prišel v poštev in ki so našteti v noveli ZDavP-2I, kot predstavljeno zgoraj), temveč tudi na subjekte, ki sklepajo pravne posle. Tožnik pa je svoje vozilo od češkega prodajalca nesporno pridobil na pravnoposlovni podlagi.
Upravni organ s tem, ko tožniku ni omogočil izvedbo dokazov, ki jih je ta predlagal, kršil negovo pravico do izjave. Tožniku nista omogočila izvajanja predlaganih dokazov (zaslišanja), posledično davčna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2.
ZDDPO-2 člen 55. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (2012) člen 5, 5/8.
davek od dohodka pravnih oseb - davčna olajšava - vlaganje v raziskave in razvoj
Davčni organ tožniku ni priznal davčnih olajšav za vlaganje v RR, ker razvoj programskih projektov tipa SQL 2.500 ne sodi med RR dejavnosti. Gre namreč zgolj za nove verzije programov oziroma za njihovo nadgradnjo, kar v zadevi ni sporno. Dodajanje novih funkcionalnosti, ki jih je tožnik razvil s pomočjo algoritmov, ki uporabniku v bistvenem prihranijo čas, tudi po presoji sodišča ni pomemben element novosti in razreševanje znanstvene ali tehnološke nejasnosti.
prepozna pritožba - upravni postopek - rok za pritožbo - formalne predpostavke
Pritožbeni organ meritorno odloča šele, ko so izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo, torej med drugim tudi pravočasnost pritožbe. Ker je tožnica prepozno vložila pritožbo zoper sklep, organ njene pritožbe ni mogel vsebinsko obravnavati.
davčna izvršba - ustavitev postopka - pravni interes za upravni spor
Zaradi ustavitve postopka davčne izvršbe tekom upravnega spora, katerega predmet presoje je sklep o začetku postopka davčne izvršbe, tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, saj si tudi v primeru, če bi bilo njeni tožbi ugodeno, pravnega položaja ne bi mogla kakorkoli izboljšati.
Le če organ pritožbe ne zavrže kot prepozne (oz. kot nedovoljeno ali ker jo je vložila neupravičena oseba), jo potem po 241. in naslednjih členih ZUP lahko vsebinsko obravnava. Ker je tožnik prepozno vložil pritožbo zoper sklep z dne 21. 7. 2021, organ njegove pritožbe ni mogel vebinsko obravnavati.
Sodišče v bistvenem pritrjuje tožniku, da mu je bil DDV neutemeljeno odmerjen, pri čemer pa mu ni bil odmerjen z izpodbijano odločbo (ker mu je bil obenem tudi vrnjen), temveč v prejšnjih odločbah prvostopenjskega organa. Ob popravku odbitka in izstopnega DDV, do odmere davka namreč ne pride. Zato ima tožnik prav, da z odločitvijo v izpodbijani odločbi, finančni učinki napačne odločitve prvostopenjskega organa niso v celoti odpravljeni. Davčni organ namreč tožniku ni priznal obresti od zneska 54.472,00 EUR, ki mu pripadajo na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDavP-2.
dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost ob pridobitvi - vrednost ob odsvojitvi - davčna osnova - stroški investicij - znižanje davčne osnove - objektivno neto obdavčenje
V obravnavanem primeru iz prodajne pogodbe (3. člen) izhaja, da je v končnem rezultatu stroške investicij in vzdrževanja v smislu povečanja vrednosti nepremičnine ekonomsko gledano nosila tožnica in ne investitorka (kasnejša kupka). Objektivno neto načelo obdavčenja, zato terja, da se od dohodka, ki ga je davčni zavezanec prejel, odštejejo za njegovo pridobitev nastali stroški, saj je le (pozitivna) razlika tista, ki dejansko pomeni povečanje premoženja (ekonomske moči) davčnega zavezanca. V okoliščinah obravnavnega primera je zato treba izhajati iz dejstva, da je tožnica naknadno prevzela nase stroške adaptacije oziroma investicij v nepremičnino in da gre torej za stroške, ki jih je plačala davčna zavezanka v smislu 1. točka sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2.
dohodnina - odmera dohodnine - davčna olajšava - prispevki za socialno varnost - zmanjšanje osnove za odmero - delo v tujini - napačna uporaba materialnega prava
Po presoji sodišča je utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, uporabi v konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz nje ne izhaja, kako je davčni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru uporabil relevantno materialno pravo (pravna subsumpcija).
Glede na citirano obrazložitev prvostopenjskega in pritožbenega organa pa je po presoji sodišča utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, v uporabil konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusit.
Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje. Tožnikovi argumenti, češ da država, kolikor obdavčuje tudi dohodek v višini minimalnih stroškov zavezanca za njegovo preživetje, na ta način krši določena ustavna načela (npr. načelo socialne države, posega pa tudi v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti), je prepričljiva, vendar pa sodišče sodi, da je način zagotavljanja sistema, ki bo skladen s temi ustavnimi načeli in tudi z načelom plačevanja davkov po ekonomski sposobnosti, s čimer bo zagotovljen ustrezen nivo socialne varnosti, v prosti presoji države.
davčna izvršba - odmerna odločba - izvršilni naslov - poroštvo - prenos dejavnosti - pogoji
Prenos poslovne dejavnosti pomeni prenos funkcionalne in ekonomske poslovne celote, ki vključuje sredstva (materializirana in nematerializirana osnovna sredstva) in možnost nadaljnjega izvajanja poslovne dejavnosti. Pri tem je bistveno, da se mora ugotoviti, da je bil tak prenos izveden brez ustreznega tržnega nadomestila (kot velja pri prenosu premoženja na podlagi prve povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2) med pridobiteljem in prenositeljem. To pa tudi pomeni, da porok jamči za poplačilo tujega davčnega dolga le do ocenjene vrednosti tako prenesene poslovne dejavnosti.
V obravnannem primeru se ugotavlja prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij z dobavitelji, pa tudi z najemodajalcem, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), z isto delovno silo (pri čemer pravna podlaga zaposlitve oziroma pomanjkanje le-te za odločitev ni bistveno), pod istim imenom oziroma znakom gostilne (goodwill), tudi oprema je bila delno ista (last tožničinega prokurista), kar potrjuje sama tožnica. V tem smislu gre po presoji sodišča za prenos potenciala za pridobivanje dohodkov z opravljanjem oziroma nadaljevanjem opravljanja iste gospodarske dejavnosti, medtem ko davčna dolžnica te dejavnost ne opravlja več in je zoper njo celo uveden stečajni postopek.
trošarine - vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - gradbeništvo - delovni stroj
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični in zato ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Davčni organ je torej, glede na značilnosti delovnih strojev, pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva.
Prav statičnost bagrov je tisti (in edini oziroma ključni) razlog, iz katerega je organ zahtevkom za vračilo trošarine v tem delu ugodil, in ne njihova uporaba. Statičnost je namreč po zgoraj citirani določbi ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
Davčni organ mora biti zmožen ugotoviti, ali so poslovni dogodki, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja nastanek stroškov (odhodkov), dejansko nastali ali ne. Davčni zavezanec je glede tovrstnih odhodkov edini, ki ima dokaze, na katerih so zabeležene bodisi njegove izjave bodisi izjave subjektov, s katerimi vstopa v poslovne odnose. Predložitev dokazov, kot so npr. potni nalogi, računi za hotel, letalske karte ipd., torej omogoča davčnemu organu, da ob upoštevanju načela materialne resnice ugotavlja posamezno dejstvo, pomembno za obdavčitev, in nadalje vzpostavlja možnost presoje vsebinske pravilnosti takšne listine, ki je predložena v postopku DIN. Po povedanem je bil davčni organ upravičen od tožnice zahtevati vso dokumentacijo, na kateri temeljijo odhodki, izkazani v izkazu poslovnega izida oziroma davčnem obračunu za leto 2016.
Davčni organ je pred izdajo zapisnika o DIN imel možnost seznanitve s podatki o tožničinih odhodkih in da pri tožničinem vztrajanju pri pregledu na sedežu podjetja ni šlo za namen prikrivanja podatkov, ampak je sporen sam način dajanja podatkov. V takih okoliščinah po presoji sodišča tožničinega vztrajanja pri opravi nadzora v njenih prostorih, kar je skladno s prvim odstavkom 137. člena ZDavP-2, po katerem se DIN primarno opravlja v poslovnih prostorih zavezanca za davek, ni mogoče opredeliti kot zlorabe postopka, ki bi bila po stališču prej citirane sodne prakse sankcionirana z nastopom prekluzije v fazi podajanja pripomb na zapisnik.
Davčni organ v zvezi z upoštevanimi prilivi dejansko ni ocenjeval davčne osnove, ampak je v tem delu izhajal iz splošne določbe 12. člena ZDDPO-2. Prilive je upošteval kot prihodke, kar bi potencialno lahko bilo pravilno, vendar pa ob tem na odhodkovnih strani ni izvedel ustreznega oziroma primerljivega ugotovitvenega postopka, v posledici česar je dejansko stanje ostalo v pomembnem delu nepopolno ugotovljeno.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev kapitala - darilna pogodba - dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - neodplačna odsvojitev - dohodek - dohodek iz kapitala - dobiček iz kapitala
Gre torej za zakonsko rešitev, uvedeno že z določbami ZDoh-1 in ohranjeno v določbah ZDoh-2, po kateri se ugotavljanje dobička širi na vsakršno, torej tudi neodplačno odsvojitev kapitala in torej tudi na položaje, v katerih dobiček v ožjem pomenu besede z odsvojitvijo kapitala že pojmovno ne more biti realiziran.
Sodišče sklepno pritrjuje toženki tudi glede neutemeljenosti tožnikovega sklicevanja na (ne)obdavčitev iz predmetnega pravnega posla po ZDDD.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodek, dosežen pri specializirani agenciji Organizacije združenih narodov (OZN) - pokojninska renta - dodatno prostovoljno pokojninsko zavarovanje - nepravilna uporaba predpisov
Tožnikov dohodek, prejet od OZN, ustreza slovenski dodatni starostni pokojnini, ki se izplačuje v obliki mesečne pokojninske rente. Zato je pri obdavčitvi tega dohodka treba upoštevati pravila o posebni davčni osnovi po tretjem odstavku 42. člena ZDoh-2, ki določa, da se v davčno osnovo od pokojninske rente, kot je odmerjena skladno s pravili o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja šteje le 50 % dohodka, kar po izrecni določbi zakona velja tudi za primerljive pokojninske rente, prejete iz tujine.
davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev plačila DDV - načelo nevtralnosti - dobava blaga - prevoz blaga - zmotna uporaba materialnega prava
Po ustaljeni sodni praksi SEU je davčni organ tisti, ki mora pravno zadostno dokazati objektivne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je davčni zavezanec storil goljufijo na področju DDV ali da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, navedena v utemeljitev pravice do oprostitve, povezana s takšno goljufijo.