inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - namenska raba zemljišč - reklamni pano
Postavitev reklamnega panoja na kmetijskem zemljišču namreč ne predstavlja uporabe zemljišča za kmetijske namene, torej za kmetijsko pridelavo. Že taka ugotovitev daje podlago za zaključek o nenamenski rabi kmetijskega zemljišča, to je rabi kmetijskega zemljišča, ki je v nasprotju z - v prvem odstavku 4. člena ZKZ - zapovedano rabo kmetijskih zemljišč (v skladu z njihovim namenom), in podlago za izrek ukrepa prepovedi uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo (prva alineja pododstavka B) 107. člena ZKZ).
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - izredno pravno sredstvo
Organ druge stopnje ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito.
ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - upravna izvršba - izvršba po drugi osebi - plačilo stroškov upravne izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
V obravnavanem primeru tožnica izpodbija sklep, s katerim ji je prvostopenjski organ naložil plačilo zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v postopku izvršbe, ki se nanaša na odstranitev nelegalne rekonstrukcije brvi čez otok. Gre za sklep, ki je bil izdan na podlagi 297. člena ZUP. Izpodbijani upravni akt ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Prav tako ne gre za sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Ker tožnica kot inšpekcijska zavezanka ni sama izvršila obveznosti iz pravnomočne upravne odločbe, ji je toženka naložila, naj založi znesek potreben za kritje stroškov, ki bodo nastali s tem, ko bo naloženo dejanje opravila druga oseba. Iz drugega odstavka 297. člena ZUP izhaja, da gre za predujem, saj pristojni organ po zaključku postopka izda sklep, s katerim odloči o nastalih stroških in obveznosti plačila teh stroškov. To bo v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sklep, s katerim bo postopek končan in ga bo tožnica lahko izpodbijala v upravnem sporu, seveda če inšpekcijske odločbe ne bo izvršila sama.
Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka oglaševala pivo z vsebnostjo manj kot 15 volumenskih odstotkov alkohola z vozili, sporna pa je razlaga drugega odstavka 15. člena ZZUZIS. Iz te določbe izhaja, da se alkoholne pijače, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola, lahko oglašujejo le na nosilcih, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju ter na drugih nosilcih objavljanja informacij. Zakonska določba torej "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" ter "drugih nosilcev objavljanja informacij" ne enači. Drugi odstavek 15. člena ZZUZIS pojem "nosilcev, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" primeroma opisuje kot "biltene, kataloge, letake in prospekte". To po mnenju sodišča pomeni, da gre za tiste nosilce, katerih naloga je oglaševanje in poslovno komuniciranje. Med take nosilce ni mogoče uvrščati vozil, saj so to naprave, namenjene prevozu oseb in blaga v cestnem prometu ter zato tudi ne morejo biti "nosilci, ki so namenjeni oglaševanju in poslovnemu komuniciranju" v smislu ZZUZIS. Glede na namen, ki ga imajo vozila ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 15. člena ZZUZIS, ki izrecno omejuje oglaševanje alkoholnih pijač, ki vsebujejo 15 in manj volumenskih odstotkov alkohola ob cestah (na plakatih, tablah, panojih in svetlobnih napisih), po presoji sodišča vozil, ki so namenjena vožnji v cestnem prometu, tudi ni mogoče umestiti med "druge nosilce objavljanja informacij", s katerimi bi bilo dopustno oglaševanje tovrstnih izdelkov.
V obravnavanem primeru je tožena stranka ocenila, da je tožnikova gradnja nelegalna gradnja, četudi je zanjo pridobil gradbeno dovoljenje. Meni, da tožnik ne bi mogel pridobiti spremenjenega gradbenega dovoljenja za izvedeno gradnjo zato, ker dimenzije objekta presegajo največje dovoljene dimenzije, predpisane s prostorskim aktom, poleg tega pa rušenje zgolj tistega dela objekta, ki presega dimenzije, dovoljene z gradbenim dovoljenjem, ne bi bilo mogoče, saj bi se s tem poseglo v statiko objekta kot celote. Navedeni zaključki so opisani le pavšalno ter niso navedena dejstva, ki bi potrjevala, da bi odstranitev le nelegalno zgrajenega dela objekta posegla v statiko celotnega objekta. Obrazložitev izpodbijane odločbe torej ni taka, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP. Ker obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov, to pomeni, da take odločitve ni mogoče preizkusiti in je to bistvena kršitev določb upravnega postopka.
Res je, da je sklep o odlogu izvršbe običajno pomeni zgolj odločitev procesne narave, ki vpliva le na čas oprave procesnih dejanj, vendar pa to ne velja za sklep, izdan na podlagi 156.a člena Zakona o graditvi objektov. Že zgolj iz besedila te zakonske norme namreč izhaja, da lahko stranka na podlagi takega sklepa pridobi pravico, da v predmetnem objektu do pet let prebiva oziroma opravlja gospodarsko dejavnost, enako kot v v legalno zgrajenem objektu. Ta pravica tako po vsebini, kot tudi po trajanju bistveno presega zgolj procesno pravico do odloga izvršbe, zato jo je naslovno sodišče že po dosedanji sodni praksi brez izjeme obravnavalo kot pravico materialne narave, sklep, s katerim je bilo o tej pravici odločeno, pa za upravni akt, s katerim je bilo odločeno o strankini pravni koristi.
Sodišče ne vidi razloga, da se solastnik nepremičnine ne bi mogel tudi z vlaganjem pravnih sredstev zavzemati za vzpostavitev zakonitega stanja te nepremičnine, čeprav mu pravna ali dejanska razmerja preprečujejo osebno oziroma neposredno izvršitev inšpekcijske odločbe.
ZGO-1 člen 3, 3/3, 158. Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (2003) člen 4, 6, 19.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - enostavni objekti - ograja
Ker obravnavana gradnja presega z izvedbenim prostorskim aktom dopustne višine mejnih ograj, bi si tožeča stranka zanjo morala pridobiti gradbeno dovoljenje.
ZJC člen 68. ZCes-1 člen 78, 78/5, 118, 118/1, 118/1-6.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za ceste - objekt za oglaševanje - odstranitev objekta - soglasje pristojnega organa - za odločanje relevanten predpis
Da tožniku soglasje iz 78. člena ZCes-1 ni bilo izdano, med strankama postopka ni sporno. Prav tako ni sporno, da sta bila sporna objekta postavljena v letu 2008, to je pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011. Pred tem je pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal ZJC, in sicer v 68. členu. Inšpekcijski organ je tudi po mnenju sodišča pravilno postopal po določbah sedaj veljavnega ZCes-1. Z dnem uveljavitve ZCes-1 je namreč prenehal veljati ZJC1. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo. To posledično pomeni, da bi tožnik za sporna objekta moral pridobiti soglasje Direkcije za infrastrukturo, kot to določa peti odstavek 78. člena ZCes-1.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za ceste - poseg v varovalni pas občinske ceste - soglasje za poseg v varovalni pas - objekt za oglaševanje - odstranitev objekta
Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti ureja določba 78. člena ZCes-1, ki v tretjem odstavku določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. V petem odstavku tega člena je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda Direkcija za ifrastrukturo na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije.
Če je objekt zgrajen na način, ki ne dopušča uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, ne gre več za (zgolj) neskladno gradnjo. Če je stanje iz gradbenega dovoljenja mogoče vzpostaviti le s predhodno odstranitvijo celotnega objekta, pride do položaja, kot bi šlo za izvršitev ukrepa, ki ga gradbeni inšpektor izreče po 152. členu ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje. Tak objekt je zato treba obravnavati kot nelegalno zgrajen objekt.
nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora - izrek inšpekcijskega ukrepa - pravnomočno ugotovljen poseg v prostor - izpodbijanje pravnomočne ugotovitve
Tožnika v tem postopku ne glede obsega nedovoljene gradnje, ne glede izmer posameznega objekta, ne glede ugotovljene namembnosti obravnavanih objektov, ne moreta zatrjevati drugačnega dejanskega stanja, kot izhaja iz izreka inšpekcijske odločbe.
Upravna organa sta pravilno pojasnila, zakaj ne gre za gradnjo, izvedeno znotraj gradbene parcele objekta na naslovu A., za gradnjo katerega je pravna prednica tožnikov (na podlagi Sanacijskega PUP) pridobila gradbeno dovoljenje (zato tudi ni utemeljeno sklicevanje na Lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da del parcele 402/13 predstavlja del stavbnega zemljišča objekta na naslovu A.), in da gradnja po pravnomočnem gradbenem dovoljenju z dne 15. 2. 2002 ni bila izvedena, zato gre za nedovoljeno gradnjo, kar ne nazadnje izhaja tudi iz navedene pravnomočne inšpekcijske odločbe.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - ničnost odločbe - ničnostni razlog - odločba, ki je ni mogoče izvršiti - kot posledica nedovoljenega dejanja izdana odločba
Zakonski razlogi za ničnost odločbe odražajo naravo instituta ničnosti kot izrednega pravnega sredstva, ki je namenjeno sanaciji najtežjih pomanjkljivostih odločbe – torej pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče sanirati z drugimi pravnimi sredstvi oziroma pomanjkljivosti. Na zunaj ima lahko nična odločba videz dokončne in pravnomočne odločbe, vendar dejansko nikoli ne more postati dokončna in pravnomočna, ker vsebuje tako napako, ki je z nobenim pravnim sredstvom, niti s potekom časa, ni mogoče popraviti. To pa ne pomeni, da je institut ničnosti namenjen sanaciji pomanjkljivosti odločbe, ki bi jo lahko stranka dosegla z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila, temveč nasprotno: ker institut ničnosti izključuje institut pravnomočnosti, ki je eden od temeljev pravne varnosti in zaupanja v pravo, ga je treba uporabljati restriktivno oziroma strogo v okviru zakonsko določenih razlogov.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - načelo zaslišanja strank
Iz spisov izhaja, da je bila tožnica večkrat vabljena na zaslišanje in se zaslišanja ni udeležila. Razvidno je tudi, da je opravičila svoj izostanek. Sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da zaslišanje ni bilo nujno potrebno, vendar pa iz upravnega spisa izhaja, da je bil opravljen tudi ogled in da tožnica o tem ni bila obveščena. Nadalje iz upravnega spisa izhaja, da tožeča stranka tudi ni bila seznanjena z ugotovitvami, zbranimi pri ogledu, saj ji zapisnik o ogledu pred izdajo odločbe ni bil poslan. Zaradi tega je utemeljena tožbena navedba, da ji ni bila dana možnost, da se še pred izdajo izpodbijane odločbe izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - poseg v varovani pas občinske ceste
Zakon o cestah v prvem odstavku 19. člena med drugim določa, da morajo lastniki zemljišč ob javni cesti dopustiti vse posege, ki so nujno potrebni za nemoteno uporabo ceste, zlasti gradnjo objektov in naprav za odvodnjavanje cestišča in cestnega telesa. Na podlagi 8. alineje 3. točke drugega odstavka 5. člena citiranega zakona je prepovedano na cestnem svetu javne ceste ovirati odtekanje vode. V 3. alineji 3. točke drugega odstavka 5. člena Zakona o cestah pa je določeno, da je na cestnem svetu javne ceste prepovedano postavljati ograje, stebričke, zasaditi živo mejo, drevje, trto ali druge visoke nasade ali poljščine, nameščati ali odlagati les, opeko, zemljo, drug material ali predmete. Prvostopenjski organ je na podlagi inšpekcijskih pregledov ugotovil, da je tožnik na cestno telo občinske ceste postavil ovire in sicer betonske robnike in železne stebričke in da nasprotuje urejanju bankin zaradi izvedbe odvodnjavanja cestišča. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.
inšpekcijski postopek - priključek na javno cesto - načelo kontradiktornosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Iz spisov sledi, da je bil opravljen ogled in da tožnik o tem ni bil obveščen. Prav tako ni bil seznanjen z ugotovitvami, zbranimi pri ogledu in z drugimi dejanskimi ugotovitvami, zbranimi med postopkom. Zato po presoji sodišča utemeljeno ugovarja, da mu ni bila dana možnost, da se še pred izdajo izpodbijane odločbe izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in na katerih nedvomno sloni izpodbijana odločitev.
nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora - odmera nadomestila - nedovoljen poseg v prostor - načelo zaslišanja strank
Odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora izda pristojna upravna enota na podlagi odločbe pristojnega inšpekcijskega organa (gradbenega inšpektorja) o nelegalnosti gradnje. V inšpekcijski odločbi mora biti ugotovljen tudi obseg nedovoljenega posega v prostor. Če ni ugotovljen, to stori organ sam. Pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi s sporno okoliščino pa je prvostopni organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj se tožnik ni imel možnost izjaviti o dokazih, ki jih je organ pridobil od inšpekcijskega organa in na katera je oprl svojo odločitev v zvezi z obsegom nedovoljenih posegov v prostor.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - uporabno dovoljenje po samem zakonu - potrdilo o uporabnem dovoljenju
Za pravilno odločitev v obravnavani zadevi je bilo bistvenega pomena, ali je bila obravnavana gradnja izvedena pred vložitvijo zahteve za izdajo potrdila iz četrtega odstavka 197. člena ZGO-1 oziroma pred ogledom, ki je bil opravljen v tem postopku. Izdano potrdilo se namreč po povedanem nanaša na objekt v stanju, v kakršnem je bil najkasneje v času ogleda v postopku za izdajo potrdila, kar pomeni, da je bila za tak objekt ugotovljena njegova legalnost. Od te ugotovitve je odvisna pravilnost presoje toženke, da gre za nelegalno gradnjo.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - upravna izvršba s prisilitvijo - izvršba s prisilitvijo z denarno kaznijo
Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen ZUP. Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo.
ZUP v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.
inšpekcijski postopek - objekt za obveščanje in oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - odstranitev objekta - načelo zaslišanja strank
Ni sporno med strankama, da parcela 1550/16 ni navedena v pogodbi. Kolikor je šlo pri neuvrstitvi parcele 1550/16 v pogodbo za bistveno zmoto (kot napako volje strank, ki se je nanašala na predmet pogodbe), bi moral tožnik to uveljavljati s primernim pravnim sredstvom, skleniti ustrezno novo pogodbo ali v primeru spora to uveljaviti s tožbo na razveljavitev pogodbe. Ker pa tožnik ni tako ravnal (in tega tudi ne zatrjuje), je organ imel ob predložitvi pogodbe, ki jo je ta predložil kot dokaz pravice do rabe sporne parcele, pravico in podlago, da razlaga pogodbena določila, kot se glasijo (82. člen OZ), in ugotovi, da v pogodbi kot predmet pogodbe ni parcele 1550/16 ter da torej tožnik s pogodbo ni izkazal pravice do sporne rabe te parcele.