ZDR-1 člen 115, 116, 116/3, 200, 200/3.. ZPP člen 274, 274/1.
zavrženje tožbe - zamuda roka - prekluzivni rok - rok za vložitev tožbe
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice, ker je ni vložila v 30-dnevnem prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, na podlagi ugotovitve, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici vročena 18. 2. 2021, zaradi česar je rok za vložitev tožbe pričel teči 19. 2. 2021 in se iztekel v ponedeljek 22. 3. 2021. Tožnica je tožbo v predmetni zadevi vložila šele 13. 8. 2021, zaradi česar je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ta prepozna, pravilna.
Zakon o zavodih v tretjem odstavku 29. člena določa, da se sestava, način imenovanja oziroma izvolitve članov, trajanje mandata in pristojnosti Sveta zavoda določijo z zakonom ali Aktom o ustanovitvi oziroma Statutom ali pravili zavoda. Vendar pa to ne pomeni, da lahko pravila (Navodila za volitve predstavnikov delavcev v Svet CSD) sprejme direktorica zavoda, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da ima CSD A. v 37. členu Statuta določeno, da se sodelovanje delavcev pri upravljanju in delovanje sindikata uresničuje na podlagi zakonodaje, ki ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju in Kolektivne pogodbe za področje zdravstva in socialnega varstva. Navedeno pa pomeni, da bi za postopek odpoklica predlagatelja iz Sveta centra morala nasprotna udeleženka upoštevati določbe ZSDU.
Pravilne so pritožbene trditve, da je bila volilna komisija nepravilno sestavljena, da sklep o razpisu volitev ni sprejel pristojni organ, da je bil bistveno kršen začetek postopka odpoklica (zahteva ni bila obrazložena in niso bili priloženi podpisi zaposlenih), da so bile kršene zakonske določbe v zvezi z kvorumom za začetek odpoklica in da so bile storjene nepravilnosti pri ugotavljanju volilnih rezultatov.
začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca - smiselna uporaba določb ZIZ - odtujitev in obremenitev nepremičnine
Konkretne vsebinske navedbe oškodovane družbe, podkrepljene s predloženimi dokazi oziroma sklicevanjem na obstoječe dokaze v spisu, zato po utemeljenih pritožbenih navedbah pooblaščenca terjajo ustrezno vsebinsko odločitev oziroma ugoditev predlogu za začasno zavarovanje, ko sodišče (še) ne odloča s standardom gotovosti, temveč verjetnosti.
Ker pa zakon oziroma peti odstavek 502.a člena ZKP, zoper sklep o odreditvi začasnega zavarovanja obdolžencu zagotavlja kontradiktorni postopek, najprej z vložitvijo ugovora, šele nadalje pa je v devetem odstavku istega člena uzakonjena še pravica do pritožbe, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (tretji odstavek 403. člena ZKP).
pogoji za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse - preseganje dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka - obročno plačilo sodne takse - nedovoljene pritožbene novote
Sodišče prve stopnje je na podlagi omenjenih podatkov izračunalo, da tožnika, ki skupaj bivata z mladoletno hčerko (v lastniški nepremičnini) in jo preživljata, prejemata redne mesečne prejemke, ki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča trenutno znaša 804,36 EUR.
Pritrditi je toženki o neutemeljenem priznanju 50 točk za obvestilo stranki o končanem postopku in 50 točk za ugotovitev pravnomočnosti po 3. točki tar. št. 39 OT. Neutemeljeno je razlogovanje toženke, da se sklep Psp 253/2017 z dne 21. 9. 2017 nanaša samo na za posvet s stranko in pregled spisa. Tovrstno pravno naziranje se nanaša tudi na potrditev pravnomočnosti in končnega poročila, saj ne obstoji utemeljen razlog za nasprotno tolmačenje. Gre za storitve, ki niso samostojne in so neločljivo povezane z drugimi samostojnimi storitvami. Pridobitev potrdila o pravnomočnosti sodbe in končno poročilo sta logična posledica dejstva, da je tožnik sprožil postopek, ki se konča s pravnomočnostjo.
S postavitvijo skrbnika, torej zakonitega zastopnika z odločbo CSD, je odpadel razlog za postavitev začasnega zastopnika tožniku po določbi 1. točke drugega odstavka 82. člena ZPP, zato niti sodišče prve stopnje, niti sodišče druge stopnje tožniku ne moreta postaviti še začasnega zastopnika, ki bi bil odvetnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom.
prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne - spor majhne vrednosti - rok za vložitev pritožbe - vročanje sodnih pisanj na podlagi fikcije vročitve - štetje rokov - pritožba, vložena po izteku roka
V skladu z drugim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Vloga je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP).
ZPIZ-2G člen 9, 39a, 126, 126/3.. ZPIZ-2B člen 39a.. ZPIZ-2 člen 16, 130, 130/3, 130/6, 133, 134, 391, 391/1, 391/4.. ZPIZ-1 člen 36.
delna starostna pokojnina - odmera pokojnine
Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.
Glede na to, da mora sodišča prve stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 454. člena ZPP takoj ko v sporu majhne vrednosti stranki (ali ena od strank) pravočasno predlaga izvedbo naroka, narok obvezno izvesti, čeprav bi šlo za procesno situacijo, ko bi o sporni zadevi bilo mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, bi moralo tako postopati tudi v tej konkretni zadevi, saj je tožeča stranka zahtevala (predlagala) izvedbo naroka. Ker pa sodišče prve stopnje naroka ni razpisalo, čeprav bi ga moralo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je namreč ključna preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določa oškodovancu zamolčana storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena, česar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obdolžencu v obravnavanem primeru ni mogoče očitati.
Poleg tega je namen inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, da storilec svoje obveznosti sploh ne izpolni, kar v obravnavani zadevi ni primer.
ugovor dolžnika zoper novo izvršilno sredstvo - ugovorni razlog prenehanja terjatve - ugovor po izteku roka
Navedbe o poplačilu se nanašajo na samo terjatev, zato predstavljajo razloge za ugovor po izteku roka po 56. členu ZIZ, kar je tudi pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, ne predstavljajo pa pravnoupoštevnega ugovornega razloga zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00054284
DZ člen 290. ZZZDR člen 5a, 5a/1, 105, 105/1, 105/2, 105/3, 123, 129, 129a, 129a/1, 129a/2. ZPP člen 243, 313, 313/1, 313/2, 413. URS člen 22.
preživninska obveznost - višina preživnine - preživninske potrebe otroka - materialne zmožnosti staršev - razporeditev preživninskega bremena - varstvo koristi otroka - največja korist otroka - dokaz s sodnim izvedencem - izvedenec klinične psihologije - skupno starševstvo - dokazna ocena - metode dela - pravica do izjave - rok za izpolnitev dajatve - odločanje o stroških po prostem preudarku
Ker se tožeča stranka ni strinjala z zaupanjem v vzgojo in varstvo obema staršema, je pravilna odločitev, da skupno starševstvo ni možno.
Pri ugotavljanju potreb posameznega otroka gre za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Bistveno je, da odmerjena preživnina omogoča zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka na daljši rok.
Kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora le-ta izpolniti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in določilo rok petnajstih dni za izpolnitev dajatve.
Ob ugotovljenih okoliščinah, ko je torej do škodnega dogodka prišlo, ko je pes zavarovanke tožene stranke napadel tožnikovega psa, ki je mirno sedel ob tožniku, in je tožnik takoj po ugrizu, ko se je začel njegov pes braniti in je prišlo med psoma zgolj do manjšega incidenta, kot je menil izvedenec, temu pa očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje (saj je ugotovilo, da se psa nista spopadla), izpustil tako povodec kot ovratnico ter stekel proti koči, po oceni pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da je tožnik reagiral narobe in da je s svojim nepravilnim ravnanjem soprispeval k škodi, ki mu je nastala. Tožnik je ob napadu psa zavarovanke tožene stranke, s tem ko je prijel svojega psa še za ovratnico, reagiral tako, kot je v danih okoliščinah pričakovati od povprečno razumnega človeka, soočenega z nevarnostjo, ki grozi njegovemu psu oziroma njemu samemu. Takšnemu hipnemu odzivu v trenutku, ko se njegov pes sploh še ni branil, pa je nato takoj po ugrizu in ko je med psoma prišlo do incidenta (in nesporno ni prišlo do spopada) sledil odziv tožnika z oddaljitvijo iz neposredne bližine psov, ki ga kot pravilnega opisuje izvedenec za primer, ko pride do spopada psov. V situaciji, ko preti napad psa, po prepričanju pritožbenega sodišča ni neobičajno, da človek, ki je na sprehodu s psom in ima svojega psa pravilno na povodcu, odreagira tudi tako, da prime svojega psa še za ovratnico, kot je to storil tožnik. Tožnik je ravnal primerno in ustrezno, saj je ravnal tako, da njegov pes ne bi koga poškodoval. Za potrebno nadzorstvo nad psom je namreč poskrbljeno, kadar je takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Po obrazloženem potek dogodka ne daje podlage za deljeno odgovornost, saj tožniku (ki tudi sicer nesporno psa zavarovanke tožene stranke ni niti izzival niti ščuval niti ni dal kakršnegakoli povoda za napad) ni moč očitati nedopustnega ravnanja. Zgolj opisano instinktivno ravnanje (prijem za ovratnico) kot odziv na pretečo nevarnost ne pomeni protipravnega ali neskrbnega ravnanja, zato ni pogojev za deljeno odgovornost, ampak je tožnik upravičen do popolne odškodnine (169. člen v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ).
motenje posesti - rok za tožbo - posestnik - imetnik - pravica do posesti - zamenjava ključavnice
Imetništvo pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari, kar pa tožena stranka glede na razloge izpodbijanega sklepa in podatke spisa ni niti zatrjevala. Trditve tožene stranke v zvezi z okoliščinami po drugem odstavku 418. člena Obligacijskega zakonika (OZ) na zaključek o obstoju pooblastilnega razmerja v zvezi s spornim stanovanjem, torej da se je tožeča stranka dolžna ravnati po navodilih odstopnika terjatve, ne morejo vplivati, sodišče prve stopnje pa je pravilno obrazložilo, da pravica do posesti v posesornem sporu ni pravno relevantna.
spor majhne vrednosti - neupravičena pridobitev - izvedba javne prireditve - razveza pogodbe - učinek razvezane pogodbe - kondikcijski zahtevek - aktivna legitimacija - trditveno in dokazno breme - kršitev razpravnega načela - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dogovor je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje razvezan dne 3. 7. 2020, zato imata stranki v primeru, če je katera popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar sta dali (111. člen OZ). Zaradi razveze Dogovora toženka nima pravne podlage za zadržanje zneskov.
Razjasnjevalna dolžnost sicer sodišču nalaga, da stranko spodbudi, da dopolni pomanjkljive navedbe o odločilnih dejstvih, vendar le ob predpostavki, da stranki ni mogoče očitati, da bi lahko ob potrebni skrbnosti podala navedbe tudi sama. Sodnik odvetnika ni zavezan poučevati o tistem, kar se sme pričakovati, da odvetnik ve. To pa je gotovo, da mora utemeljiti predlog za stransko intervencijo s pojasnilom o obstoju materialnopravnega razmerja med predlagateljico in stranko postopka, ne pa zgolj predložiti sklep, iz katerega naj sodišče potem samo išče manjkajoče trditve.