LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00040837
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/1. ZLNDL člen 2. ZGJS člen 76.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - funkcionalno zemljišče k stavbi - skupni del večstanovanjske stavbe - pripadajoče zemljišče k stavbi - kriteriji za določitev - uporaba meril in kriterijev - načelo akcesornosti - namen uporabe - redna raba - upravni akt - javni interes
Parkirni znak sam po sebi ni dokaz, da gre za pripadajoče zemljišče. Tudi vprašanje javnega interesa je povsem irelevantno. Pomembna je ugotovitev funkcionalne vezanosti zemljišča na stavbo, saj ta glede na nekdanja pravila predtranzicijskega prava, pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine, pravila o akcesornosti pravic na zemljišču in predpisov o lastninjenju praviloma zadostuje za sklep, da je táko zemljišče postalo last lastnika stavbe.
Čeprav je bilo funkcionalno zemljišče k obravnavani stavbi že določeno z upravno odločbo, to ob upoštevanju 43. člena ZVEtL-1 ni razlog, ki bi onemogočal ugotovitev, da je to zemljišče obsežnejše. Sodišče ima možnost, da kljub izdani pravnomočni odločbi o funkcionalnem zemljišču določi pripadajoče zemljišče na podlagi ostalih zakonskih kriterijev.
Sporno zemljišče je bilo ob uveljavitvi ZGJS v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, na njej pa so pravico uporabe izvrševali etažni lastniki, zato ni bil predmet lastninjenja po 76. členu ZGJS, niti predmet lastninjenja po ZLNDL.
pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k več stavbam - dvorišče - garaža - obseg pripadajočega zemljišča - dokaz z izvedencem - prostorsko načrtovanje - gradnja - uporaba zemljišča - pretekla raba zemljišča - izkazano lastništvo zemljišča - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - domneva lastninske pravice - redno vzdrževanje
Zmotno je pritožnikovo vztrajanje pri stališču, da so predlagatelji oziroma njihovi pravni predniki vedeli, kaj kupujejo in da z nakupom stanovanj niso pridobili nobene pravice na spornih parcelah, kar je bilo upoštevano tudi pri cenah za stanovanja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila (so)uporaba pripadajočega zemljišča na podlagi prej veljavnih predpisov že na podlagi samega zakona (ex lege) predmet upravičenj na posameznih delih stavbe in posledično tudi predmet vsakokratnih prenosov teh upravičenj na nove pridobitelje, ne glede na to, ali je bila (so)uporaba pripadajočega zemljišča omenjena v pogodbi o prenosu posameznega dela ali ne. Cene za nakup stanovanj v predmetni stavbi tako ne predstavljajo relevantnega dejavnika pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča k stavbi.
Po oceni pritožbenega sodišča prvi nasprotni udeleženec v tem postopku ni uspel izpodbiti zakonske domneve o lastninski pravici na pripadajočem zemljišču k stavbi (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1). Zlasti namembnost spornih nepremičnin kaže na to, da pripadata vsakokratnim etažnim lastnikom predmetne stavbe in ne prvemu nasprotnemu udeležencu.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - ZADRUGE
VSL00041706
ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/2, 16, 16/7. ZPP člen 212. Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (1993) člen 5, 5/1, 5/1-1, 5/1-2, 5/1-3, 5/1-4, 5/1-9.
Ker se je toženka glede parcel 760, 767, 768, 769, 770 in 771 sklicevala na arondacijsko odločbo, trdila, da je plačala odškodnino in da je znesek presegal 30 % vrednosti parcel, obenem pa predlagala še izvedenca cenilca, ki bi to slednje preveril, je prvostopno sodišče napačno ocenilo, da ni zadostila trditvenemu bremenu.
Z ozirom na časovno oddaljenost dogodkov (58 let) je pretiran očitek prvostopnega sodišča, da je imela toženka ob pomanjkanju listinske dokumentacije možnost plačila dokazovati tudi s pričami. Ravno tako pomeni prestrogo tolmačenje trditvenega bremena zahteva, da bi toženka morala pojasniti, kolikšna je bila vrednost vsake posamezne nepremičnine. Toženka utemeljeno navaja, da ne razpolaga s podatki o vrednosti parcel v času podržavljenja oziroma da ji ne morejo biti znani. Ravno zaradi tega je tudi predlagala izvedenca cenilca. V tem smislu gre delno sicer za informativni dokaz, a okoliščine konkretnega primera narekujejo njegovo dopustnost; zahteva po dodatnem substancirajnu bi bila do toženke pretirana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00039511
Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 9, 43, 46. ZLNDL člen 2, 2/1, 7. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2, 12/3, 14, 14/4.
lastninjenje - družbena lastnina - družbeno premoženje - pravica uporabe - uporaba zemljišča - imetnik pravice uporabe - pravni prednik - investitor gradnje - dovoljenje za gradnjo - pravica graditi - gradnja na zemljišču v družbeni lastnini - financiranje gradnje - prenos pravice uporabe - pisna pogodba - dokazno breme - pridobitev pravice uporabe - dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini - stroškovna odločitev - uporaba odvetniške tarife - opredelitev vrednosti spornega predmeta v točkah po odvetniški tarifi
Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v številnih predhodnih istovrstnih postopkih, stališče pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, odločbi, izdani posameznim investitorjem, o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje na mestnem zemljišču v družbeni lastnini, ki ju je izdal organ toženkine pravne prednice, vsebujeta tudi pravico graditi, ta pa vsebuje pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt.
lastninjenje kmetijskih zemljišč - pogodba o prenosu lastninske pravice na nepremičnini - menjalna pogodba - nični pravni posli
Republika Slovenija kot tožeča stranka je že z dnem 11. 3. 1993 na originarni predobitni način pridobila lastninsko pravico na obeh nepremičninah in tako kasneje sklenjeni pravni posli, pri katerih kot dejanska lastnica ni bila udeležena, nimajo pravnega učinka na pridobitev oziroma izgubo njene lastninske pravice na obeh nepremičninah. Menjava lastninske pravice, ki se je kasneje zgodila zaradi nepravilnega lastninjenja obeh nepremičnin, ki bi morali "ex lege", torej po 14. členu ZSKZ postati last RS in preiti na sklad zemljišč, ni bila zakonita, zato je zahtevku pod točko I. izreka sodbe, sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - pridobitev lastninske pravice na zemljišču - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice - zakonska podlaga - promet s stavbnimi zemljišči - stavba in zemljišče - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini - zakonske domneve - lastninska pravica na posameznem delu zgradbe - merila - obseg pripadajočega zemljišča - pravno vprašanje - strokovno vprašanje - postavitev sodnega izvedenca - pretekla raba zemljišča - ureditev uporabe funkcionalnega zemljišča
V postopku po ZVEtL-1 se (lastninska) pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc (oziroma uskladitve teh z dejanskim stanjem) le za nazaj ugotavlja dejanski položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljena lastninska pravica predlagateljev. Priznanje lastninske pravice v tem postopku torej po vsebini ni razlastitev zemljiškoknjižno vpisanega lastnika. Zmotno je pritožnikovo mnenje, da ZVEtL-1 vzpostavlja (neizpodbitno) zakonsko domnevo (z retroaktivnim učinkom), zaradi katere je z uveljavitvijo navedenega zakona izgubil lastninsko pravico. Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.
Sporna zemljišča so se dejansko uporabljala kot funkcionalno zemljišče, ki je stavbi pripadalo po zakonu, zato se v korist prvega nasprotnega udeleženca formalno vknjižena pravica uporabe po ZLNDL ni pretvorila v lastninsko pravico (ker dejanske lastninske pravice nikoli ni imel, mu ta ne danes ne v preteklosti ni bila odvzeta oziroma je ni izgubil).
Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavbe; to izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču.
Prvemu nasprotnemu udeležencu (na kateremu je trditveno in dokazno breme) ni uspelo izpodbiti domneve iz prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1, saj ni uspel dokazati (niti), da bi bil po izgradnji stanovanj na kakršenkoli način povezan z zemljišči. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca sporne nepremičnine dobil le v najem kot investitor gradnje stavbe na naslovu Cesta 1.
Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit (pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu), za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe.
Vprašanje, ali predstavlja posamezna parcela pripadajoče zemljišče, je pravno vprašanje, ki ga lahko sodišče rešuje s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. Merila, po katerih se ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, določa zakon, za ugotovitev dejstev, potrebnih za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, pa je običajno potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, zato mora angažirati izvedenca. Prav to je sodišče prve stopnje storilo v tem postopku: vanj je pritegnilo izvedenko z urbanističnimi in geodetskimi znanji, ki je sodišču pomagala pri tolmačenju vsebine upravnih dovoljenj in prostorskih aktov ter normativov, ni pa ji bila prepuščena presoja materialnopravnega vprašanja, v čigavi lasti je nepremičnina ali del nje.
ZLPP člen 3, 4, 4/1. ZZLPPO člen 6, 6/1. OZ člen 190, 190/1. ZMZPP člen 18, 18/1. Uredba o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (1993) člen 14.
lastninsko preoblikovanje podjetij - otvoritvena bilanca - vrednotenje postavk v računovodskih izkazih - skrito premoženje - nepremičnina v tujini - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - neupravičena obogatitev
V primeru, ko je bila vrednost družbenega kapitala ugotovljena na podlagi cenitve podjetij po pooblaščenem ocenjevalcu vrednosti podjetij, so Agenciji prezentirano premoženje predstavljala sredstva, ki so bila upoštevana v tej cenitvi.
ZLPP člen 18, 24. ZPPOLS člen 7, 8, 10, 12, 12/3, 12/4, 12/5, 15, 15/4, 15/5, 16, 16/4, 16/5, 16/6, 19. Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (1993) člen 6, 8, 10. ZOR člen 183. OZ člen 1060.
družbena lastnina - privatizacija podjetja - udeležba delavca v lastninskem preoblikovanju (privatizaciji) podjetja - izdaja zadolžnic - interna razdelitev delnic in notranji odkup delnic - nastop kontrahirne dolžnosti pri notranjem odkupu - kršitev kontrahirne dolžnosti - denarna odškodnina - povrnitev premoženjske škode - razlika premalo izplačane plače
Bistveni razlog, da Sklad RS za razvoj, d.d. (v nadaljevanju Sklad) s tožniki ni sklenil pogodb oziroma da niso bili udeleženi pri privatizaciji delodajalca so torej okoliščine, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri ARSPPNI in da potrdilo o razknjižbi ni bilo izročeno Skladu oziroma da v primeru, če je bil organ upravljanja pasiven, v nadaljnjem roku 60 dni svojih pravic niso sami uveljavljali neposredno pri Skladu, ki bi moral v nadaljevanju z njimi skleniti pogodbe o prodaji delnic. Dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu. V petem odstavku 15. člena ZPPOLS je jasno določeno, kakšen je postopek v primeru, če je organ upravljanja podjetja pasiven: upravičenci - tožniki bi morali v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljati sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic.
Ni obveze za opozarjanje na okoliščine, ki jih določa že sam zakon in katerih relevantnost izhaja že iz samega zakona. Če so tožniki sami opustili uveljavljanje pravice, ki je bila za varstvo njihovih pravnih interesov določena v zakonu, ne morejo odgovornosti za morebitne negativne posledice tega prevaliti na Sklad.
ZLNDL člen 3. ZPDS člen 6, 7. ZPN člen 7. ZUN člen 46. SPZ člen 112.
ničnost prodajne pogodbe - etažna lastnina - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem - predmet izven pravnega prometa - pravni interes za ugotovitveno tožbo
Ne drži pritožbena navedba, da bi stališče sodišča prve stopnje o neskladnosti zemljiškoknjižnih vpisov z dejanskim stanjem prišlo v poštev le v primeru, če bi obstajal določen pravni posel ali akt oblastvenega organa, na podlagi katerega bi lahko prišlo do veljavnega prenosa pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, ki pa ga tožnici v obravnavani zadevi naj ne bi navedli in predložili. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so etažni lastniki s pridobitvijo pravice do uporabe na posameznih delih stavbe že po zakonu pridobili skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (6. člen ZPDS); ta pravica je sledila pravici na objektu (7. člen ZPDS in 7. člen ZPN). Tudi to stališče je v sodni praksi že ustaljeno.
DENACIONALIZACIJA - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035200
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 43/1-2, 43/1-3. ZUreP-2 člen 245. ZPP člen 337, 337/1.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k stavbi - pogoji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pravilna dokazna ocena - mestna občina kot pravdna stranka - vknjiženi lastnik - družbena lastnina - pravica uporabe - pravica uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lasti - denacionalizacija - denacionalizacijska odločba - javna površina - javno dobro - ugotovitvena odločba - infrastrukturni objekt - nedovoljena pritožbena novota
Dejstvo, da denacionalizacijski upravičenec ni zahteval vrnitve dela nepremičnine, ki sedaj predstavlja sporno nepremičnino, še ne more dokazovati, da naj bi bila ta parcela del javne ceste in da ne more biti pripadajoče oziroma funkcionalno zemljišče sporni stavbi.
Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, temveč (še)le na podlagi ustrezne ugotovitvene odločbe.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00036148
ZVEtL-1 člen 18, 19, 19/2, 21, 21/1, 24, 30, 30/1, 35, 35/1. SPZ člen 271, 271/2. ODZ paragraf 297. SZ člen 117.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina - dejanska etažna lastnina - pridobitelj posameznega dela stavbe - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe - družbena lastnina - pravica uporabe - načelo akcesornosti - lastninjenje družbene lastnine - načelo superficies solo cedit - stavbna pravica - zakonita stavbna pravica - pripadajoče zemljišče k stavbi
Ker sta bila ob uveljavitvi SPZ zemljišče (parcela 512/3, sedaj parceli 512/4 in 512/5) in stavba (...-22 in ...-30) na zemljišču v lasti različnih lastnikov, sodišče prve stopnje zemljišča pod stavbo pravilno ni določilo kot pripadajoče zemljišče stavbe. Skladno z drugim odstavkom 271. člena SPZ je stavba ...-22 postala sestavina parcele 512/4 (enako velja glede stavbe ...-30 in parcele 512/5), vsakokratni etažni lastniki stavb pa so na zemljišču pod stavbo (parceli 512/4 in 512/5) s 1. 1. 2003 pridobili zakonito stavbno pravico.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - ZADRUGE
VSL00036149
SPZ člen 39, 95, 95/1, 96. ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/2, 16, 16/1, 16/7.
zadruga - sklad kmetijskih zemljišč - vrnitev plodov - verzija - uporaba tuje stvari - nedobroverni posestnik - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo - družbena lastnina
Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. To Navodilo v 5. členu določa katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Ker navedeno Navodilo velja za vse nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine, je dokazno breme za dejstvo načina pridobitve nepremičnine (torej ali je šlo za odplačen ali neodplačen prenos) na tožeči stranki. Ker tožeča stranka v pritožbi ni trdila, da je toženi stranki posredovala dokumentacijo o načinu pridobitve navedenih nepremičnin, njene pritožbene navedbe, da je tožena stranka slaboverna ves čas oddajanja sporne nepremičnine v zakup, niso utemeljene.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da ima zemljiškoknjižni vpis v postopku lastninjenja družbenega premoženja lahko le deklaratorni učinek.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSM00036464
ZSKZ člen 14, 14/1. URS člen 33. Ustava Socialistične Republike Slovenije (1974) člen 30, 30/1. ZTLR člen 1, 11. ZVGLD člen 29.
lastninjenje - zasebna lastnina - kmetijska zemljišča v družbeni lastnini - lastninska pravica lovske družine - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - odplačna pridobitev lastninske pravice - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija
Kot društvo je toženka lahko bila nosilka lastninske pravice na zemljišču, namenjenem za zadovoljevanje skupnih interesov njenih članov in za doseganje ciljev, zaradi katerih je bila ustanovljena (1. in 11. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), kot (družbena) lovska organizacija, ki upravlja lovišče, pa je lahko za izvajanje svoje dejavnosti kupila kmetijsko zemljišče po predpisih, po katerih so kupovale taka zemljišča kmetijske organizacije.
LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035452
ZSpo člen 64. ZPP člen 205, 206, 206/1. ZFPPIPP člen 22.
izpraznitev in izročitev poslovnega prostora - nedenarni tožbeni zahtevek - ugotovitev lastninske pravice na stvari kot predhodno vprašanje - lastninska pravica na nepremičnini - pravno nasledstvo - lastninjenje športnega objekta - športni objekt - športni objekt občinskega pomena - stečaj najemnika - osebni stečaj fizične osebe - vpliv osebnega stečaja na pravdni postopek - stanje ob zaključku glavne obravnave
Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje lastninsko pravico tožnice ugotovilo zgolj na podlagi dejstva, da je kot lastnica na predmetni nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnica skladno s prvim odstavkom 64. člena ZSpo predmetni objekt določila za športni objekt občinskega pomena ter da toženec ni vložil zahtevka po drugem odstavku 64. člena ZSpo. Na tej podlagi je bila v zemljiški knjigi vknjižena tožničina lastninska pravica.
Sporni objekt je športni in ne gostinski. Namenjen je potrebam uporabnikov šprotnih igrišč v športnem rekreacijskem centru. To izhaja iz gradbenega dovoljenja in najemne pogodbe.
Ker je tožnica zemljiškoknjižna lastnica predmetne nepremičnine, so pritožbene navedbe, da bi morala v stečajnem postopku zoper toženca prijaviti izločitveno pravico, pravno zmotne. Izločitvena pravica je pravica osebe, ki meni, da je pridobila lastninsko pravico na izviren način na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan stečajni dolžnik (toženec), od njega zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico. V obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo.
Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da terjatev tožnice na izpraznitev in izročitev nepremičnine ni mogoče izraziti v denarnem znesku in ne vpliva na poplačilo terjatev drugih toženčevih upnikov iz stečajne mase. Osebni stečaj toženca torej nima vpliva na predmetno pravdo, zato sodišče ni bilo dolžno prekiniti postopka. Sodišče tudi ni bilo dolžno stečajnemu upravitelju omogočiti udeležbe v postopku.
Zaključka sodišča, da gre za nedenarno terjatev, ki ne vpliva na stečajno maso, ne omaja prepozna in zato nedopustna pritožbena navedba, da je tožnica zoper toženca vložila tožbo na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova uporabnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00033171
SZ člen 116. Zakon o stanovanjskih razmerjih (1982) člen 68. ZPDS člen 4. ZPP člen 190, 274, 291.
pridobitev lastninske pravice na stanovanju s preureditvijo skupnih prostorov - podstrešno stanovanje - podstreha in drugi skupni prostori - pridobitev lastninske pravice z adaptacijo skupnih prostorov - preureditev skupnih prostorov v stanovanjski hiši v družbeni lastnini - privatizacija stanovanj po SZ - pasivna legitimacija občine - zemljiškoknjižni lastnik - nujno sosporništvo - glavna intervencija - pravica uporabe - dejanska etažna lastnina - ničnost pogodbe - lastninjenje in privatizacija stanovanj - izpolnitev zakonskih pogojev - kumulativna izpolnitev pogojev - objektivni pogoj - subjektivni pogoj - odvetniški stroški - odmera odvetniških stroškov
Imetništvo stanovanjske pravice in pridobitev lastninske pravice po prvem odstavku 116. člena SZ/91 se izključujeta.
V času, ko je prišlo do zatrjevane adaptacije, to pa je bilo od leta 1981 naprej, je bilo prvotno podstrešje in kasneje adaptirano stanovanje v družbeni lastnini, zato je skladno s tretjim odstavkom 4. člena ZPDS/76 in sedmim odstavkom 68. člena ZSR/82 prenehala skupna pravica uporabe vsakokratnih etažnih lastnikov in uporabnikov podstrešja, saj je bilo tam ustvarjeno novo stanovanje v družbeni lastnini. Tudi če gre šteti, da je bila adaptacija pričeta pred sprejetjem ZSR/82, je imel ZSR/74 identične določbe. Navedeno stališče je zavzela tudi sodna praksa v odločbi VSL I Cp 3386/15, ki je bila potrjena z odločbo VSRS II Ips 716/05, kjer je izrecno navedeno, da po adaptaciji ni šlo več za skupne dele, ampak za posamezni del. Ob takšnem tolmačenju je tožeča stranka pravilno vložila tožbo le proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici, saj s tožbo z ničemer ne posega v solastnino na skupnih delih stranskega intervenienta kot etažnega lastnika petih stanovanj. V obravnavani zadevi torej ne gre za nujno sosporništvo na toženi strani.
Tožena stranka in stranski intervenient imata prav, da sodna praksa daje varstvo dejanski etažni lastnini, a napačno izpostavljata odločbo VSRS II Ips 151/14, kjer je šlo za drugačno dejansko stanje, ko so bili v zemljiški knjigi zavedeni še solastniški deleži, v naravi pa je že obstajala etažna lastnina. V tu obravnavanem primeru pa stranskemu intervenientu ni mogoče dati varstva dejanske etažne lastnine, saj je sodišče zavrnilo zahtevek po glavni intervencijski tožbi. Ugotovilo je ničnost pogodbe iz leta 2014 zaradi neobstoječega predmeta pogodbe, kar pomeni, da stranski intervenient dejanske etažne lastnine ne izkazuje. Poleg tega je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na stanovanju ob lastninjenju z uveljavitvijo SZ/91, in tudi če bi bila pogodba med toženo stranko in stranskim intervenientom iz leta 2014 veljavna, tožena stranka lastninske pravice na stranskega intervenienta ni mogla več veljavno prenesti.
Tožeča stranka je tožbo pravilno naperila zoper toženo stranko in je njena pasivna legitimacija podana, vpis lastninske pravice na stranskega intervenienta po pogodbi iz leta 2014 po zaključku glavne obravnave pa na obstoj pravilne pasivne legitimacije ne more imeti vpliva.
Osnovni namen lastninjenja stanovanj po SZ/91 je bil v premoženjskem smislu, da družbeno stanovanje olastnini tisti, ki je prispeval sredstva za njegovo pridobitev, in v socialnem smislu, da se dotedanjim stanovalcem omogoči pridobitev lastninske pravice na družbenih stanovanjih, v katerih so živeli. Tako so po prvem odstavku 116. člena SZ/91 občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo in nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postali z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za lastninjenje stanovanja po tej določbi so morali biti podani objektivni pogoj, da se je do leta 1991 zgradilo novo družbeno stanovanje na račun skupnih prostorov v družbeni lastnini in dva subjektivna pogoja, da ni šlo za samovoljno ravnanje in da si je investitor s tem reševal stanovanjsko vprašanje.
Za v 60-tih letih adaptirano stanovanje (27,60 m2) je bila pridobljena stanovanjska pravica, zato za pridobitev lastninske pravice na takšnem stanovanju ni podlage po prvem odstavku 116. člena SZ/91. V obravnavani zadevi je zato ključno vprašanje, ali so bili z drugo adaptacijo v 80-tih letih podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po tej določbi.
Stanovanje, ki je bilo v 60- tih letih adaptirano in povečano na 27,60 m2, je z adaptacijo v 80-tih letih prenehalo obstajati ter je iz njega nastalo novo, bistveno večje in kvalitetnejše stanovanje. Zato o pridobitvi stanovanjske pravice na tem stanovanju ni mogoče govoriti in je tudi ni mogoče upoštevati.
Z adaptacijo v 80-tih letih je prišlo do izgradnje stanovanja na račun skupih prostorov.
Ker so podani tako objektivni pogoj kot tudi oba subjektivna pogoja po prvem odstavku 116. člena SZ/91, je odločitev o pridobitvi lastninske pravice na podstrešnem stanovanju pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033842
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 360, 360/1. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 29. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 34, 34/1, 38. SZ člen 9, 111. ZLNDL člen 2. SPZ člen 43.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - nacionalizacija gradbenih zemljišč - družbena lastnina - pravica uporabe - imetnik pravice uporabe - zadruga - lastninjenje stanovanj in stanovanjskih hiš - imetnik stanovanjske pravice - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - parcelacija nepremičnin - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - prenos pravice uporabe - predmet prodajne pogodbe - aneks k prodajni pogodbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - obseg funkcionalnega zemljišča - površina zemljišča - redna raba - dobra vera posestnika - običajna skrbnost - nedobrovernost tožnika - vsebina pogodbe
Aneks, ki jasno in nedvoumno opredeljuje površino funkcionalnega zemljišča k določeni stavbi, ob upoštevanju, da je bil sklenjen po uveljavitvi ZLNDL, izključuje tolmačenje, da predstavlja tudi preostali del nepremičnine funkcionalno zemljišče k tožničini stavbi, na katerem je tožnica kot imetnica pravice uporabe ex lege pridobila lastninsko pravico. Če je tožnica štela, da je postala lastnica preostalega dela nepremičnine na podlagi ZLNDL, ne bi sklenila omenjenega aneksa, ampak bi se sklenitvi uprla in zoper Republiko Slovenijo uveljavljala svojo lastninsko pravico, česar pa ni storila.
Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. V svoji zmoti zato ne sme opustiti običajne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine, sicer ta ni opravičljiva.
ZVEtL-1 člen 3, 43, 44, 44/3, 44/4, 47, 50, 50/2. ZGJS člen 68, 72, 76. ZPP člen 285, 337. ZNP člen 37.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obstoj lastninske pravice - prenehanje lastninske pravice - dobrovernost pridobitelja - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - lastninjenje po ZGJS - pridobitev statusa grajenega javnega dobra - ustanovitev služnosti v javno korist - odlok o kategorizaciji cest - sporna dejstva - obrazložitev odločbe - materialno procesno vodstvo - grajeno javno dobro - pritožbene novote v pritožbenem postopku - dovoljene novote
ZVEtL-1 v tretjem odstavku 44. člena izrecno določa, da se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču (oziroma njegovem delu) prenehala, če je druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Četrti odstavek istega člena pa predvideva, da v tovrstnih postopkih sodišče ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno-poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa, razen če so izpolnjeni pogoji za ustanovitev odkupne pravice na podlagi zakona ali v primeru, če med udeležencu ni spora o neobstoju ali omejitvi njihove pravice. Iz omenjenih določb torej izhaja, da pripadajočega zemljišča ne morejo predstavljati nepremičnine, na podlagi katerih je lastninsko pravico na podlagi samega zakona pridobila tretja oseba. V ta okvir pa sodi tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi zakonov, ki so urejali lastninjenje premoženja, ki je bilo v družbeni lastnini. Eden od takšnih zakonov je ZGJS.
Sodišče trditev druge nasprotne udeleženke ni vsebinsko presojalo niti ni navedlo, da to ne bi bilo potrebno, ker naj bi bile očitno (pravno) nerelevantne (s čimer pa se tudi sicer ne bi bilo moč strinjati), ali iz kakršnegakoli drugega razloga neupoštevne. V kolikor je menilo (pa kaj takega iz obrazložitve izpodbijanega ni razvidno), da so pritožničine trditve nezadostne oziroma premalo konkretne, pa bi moralo opraviti potrebno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Nič od navedenega iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno. To pomeni, da so glede trditev (ugovorov) druge nasprotne udeleženke, ki jih nikakor ni moč opredeliti kot brezpredmetne, potrebni razlogi (v celoti) izostali.
Predpogoj za pritožbeno presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje je obstoj jasnih (neprotislovnih) ugotovitev glede bistvenih (spornih) dejstev. V konkretnem primeru je presoja sklicevanja MOL na pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah v skladu s 76. členom ZGJS (oziroma na drugi strani trditev, s katerimi je predlagatelj temu ugovarjal), od (ne)utemeljenosti katerega je odvisno, ali v konkretnem primeru lahko govorimo o pripadajočem zemljišču (ali ne), v celoti izostala. Nadalje je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti predloga MOL po ustanovitvi služnosti v javno korist zmotno izhajalo iz okoliščine, da njen obstoj med udeleženci ni bil sporen.
izločitvena pravica - družbena lastnina - družbena lastnina s pravico uporabe - priposestvovanje nepremičnin v družbeni lastnini - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Ni mogoče enačiti pravice uporabe kot inštituta, ki ga je treba pojasniti v smislu tedanjih družbeno lastninskih razmerij in dejanske posesti nepremičnine. Zato ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo biti odločilno, da je bila na presečni dan 25. 7. 1997, tožeča stranka upravičena in dejanska resnična imetnica pravice uporabe družbene lastnine.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00033166
ZSKZ člen 14, 14/1.
lastninjenje kmetijskih zemljišč - lovska družina - premoženje lovske družine - pravica uporabe na družbeni lastnini - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini
Kmetijska zemljišča v družbeni lasti so po zakonu postala last RS.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STEČAJNO PRAVO
VSM00036000
ZFPPIPP člen 343, 343/3, 343/4. ZLPP člen 5. ZSKZ člen 17.
lastninjenje kmetijskih zemljišč po ZSKZ - družbena lastnina - zakupna pogodba za kmetijsko zemljišče - zakupnina - pobot - stečajni postopek - univerzalni pravni naslednik
Sodišče druge stopnje soglaša, da določbi 5. člena ZLPP in 17. člena ZSKZG urejata specifično situacijo, kot posledico vzpostavitve državne lastnine na določenih kmetijskih zemljiščih ter sta omogočili prejšnjim upravljalcem sklenitev zakupnih pogodb s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov (tožnik) za podržavljena zemljišča ter jim (prejšnjim upravljalcem), v primeru, da so sklenili zakupno pogodbo, omogočili pobot kupnine (zneska, ki so ga upravljalci plačali za zemljišča, ki so po ZLPP postala last države).