vznemirjanje lastninske pravice - vznemirjanje - prepoved ravnanj, ki pomenijo vznemirjanje - standard obrazloženosti - obrazloženost odločitve o stroških
Tožnika nista uspela dokazati svojih zatrjevanj, da bi besedni prepir in geste toženca preseglo okvir izven katerega bi dejanje toženca bilo mogoče šteti za vznemirjanje v smislu določila 99. člena SPZ. Torej, da bi si hotel prisvojiti kakšno pravico, ki pripada zgolj tožnikoma, da bi šlo za trajno ali ponavljajoče se vznemirjanje, da bi tožnika s svojimi dejanji kritičnega dne oviral pri izvrševanju njune lastninske pravice oziroma, da so dejanja toženca dosegla stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih.
Pritožbeno sodišče pa tudi tokrat soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A. in ki se sedaj nahaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra, še vedno potrebno. Na podlagi v izpodbijanem sklepu izpostavljenega izvedenskega mnenja je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC. Da bi sodišče prve stopnje odpravilo varnostni ukrep, za kar se smiselno zavzema pritožba, bi bila ključna ugotovitev, da je pri obsojencu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa pri A. A. ni bilo ugotovljeno. Kar se tiče pritožbenih navajanj, da so glede na zaključke izvedenskega mnenja zaprte vse možnosti, da bi obsojeni predčasno zapustil forenzično psihiatrijo in bil nameščen v SVZ pa je poudariti, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC pristojna tudi za varstvo in ne le za zdravljenje, A. A. pa zaradi že opisane nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, tudi ni mogoče namestiti v SVZ, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je bilo to sicer vse že obrazloženo tudi v sklepu pritožbenega sodišča z dne 13. 9. 2023, in kot je to obsežno pojasnilo tudi prvostopno sodišče v točkah 10 do 13 izpodbijanega sklepa, kjer je z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče obrazloženo, zakaj trenutno ni možna namestitev obsojenca v SVZ.
prenos krajevne pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - videz nepristranskosti sojenja - običajni kolegialni odnosi
Okoliščina, da je na Okrajnem sodišču v ... zaposlena sestra oškodovanca kot tožilca, bi tako lahko ustvarila upravičen dvom o nepristranskosti tega sodišča.
Navedeno še toliko bolj, saj sta obdolženec in oškodovanec kot tožilec v lokalnem okolju zanimivi osebi za javnost, zaradi česar je pričakovati večjo medijsko odmevnost zadeve.
sodna taksa - sodna taksa za pritožbo - preplačilo
V primeru, da gre s strani tožene stranke za preplačano sodno takso, torej za plačilo sodne takse večje od predpisane, ki jo je tožena stranka plačala za že opravljena dejanja sodišča v postopku na prvi stopnji, ima tožena stranka pravico zahtevati razliko nazaj.
krivdno povzročeni stroški - izmikanje vročitvi - stroški za vročanje pisanj - vročanje sodnih pisanj - dolžnost obvestila o spremembi naslova
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni trdilo, da je obdolženec spremenil naslov, temveč je le obrazložilo, da na naslovu stalnega prebivališča sodnih pisanj ni dvignil, ob tem pa še na načelni ravni pojasnilo, da ni sporočil spremembe naslova in prebivališča (o čemer je bil v fazi preiskave izrecno poučen).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00084915
ZFPPIPP člen 122, 122/4, 342, 342/5. SPZ člen 95, 95/2. OZ člen 190, 198. EZ-1 člen 552. ZPP člen 8, 212, 315, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353.
vmesna sodba - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice v stečajnem postopku - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - plačilo uporabnine - transformatorska postaja - nevknjižena lastninska pravica - nevknjižena originarno pridobljena služnost - varstvo kupca nepremičnine - obogatitveni zahtevek - zloraba postopka - predkupni upravičenec - nedobrovernost - kršitev pravice do izjave - uveljavljanje kršitev dokaznega postopka - priposestvovanje služnosti - dobroverni lastniški posestnik - razlogi o odločilnih dejstvih - publicitetni učinek - privolitev v prikrajšanje - trditveno in dokazno breme
Glede na to, da je tožnica veljavno pridobila lastninsko pravico z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku in ker ima tako pridobljena lastninska pravica prednost pred priposestvovanjem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejstvo, ali je toženka morebiti priposestvovala lastninsko pravico na konkretni nepremičnini, ni odločilno. Četudi jo je, je le-to s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku izgubila oziroma je le-ta s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu prenehala.
Glede vprašanja konkurence med lastninsko pravico, pridobljeno z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku, in nevpisano nepravo stvarno služnostjo v javno korist, pridobljeno na izviren način (s priposestvovanjem), se je v vsebinsko povsem primerljivi zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 19/2021 z dne 21. 4. 2021 in presodilo, da se mora priposestvovana, a nevknjižena služnostna pravica, umakniti lastninski pravici pridobljeni v stečajnem postopku.
Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik strinja z brezplačno uporabo svoje nepremičnine. Trditveno in dokazno breme glede obstoja privolitve je na tožencu. Toženka je bila torej tista, ki bi morala dokazati, da ima pravico do brezplačne uporabe nepremičnine, ker je tožnica v to privolila, kar pa ji ni uspelo.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa - pobotni zahtevek
Drugi odstavek 18. člena ZST-1 določa, da se za postopek o nasprotni tožbi in ugovoru zaradi pobota plača posebna taksa. Ugovor pobotanja v pravdi predstavlja procesno dejanje (procesno pravno varstvo posebne oblike), ki omogoča, da tožena stranka zoper trditev tožeče stranke o njeni terjatvi zoper toženo stranko, ki je zajeta v tožbenem zahtevku, postavi nasproti svojo trditev, da ima nasprotno pobotljivo terjatev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084772
KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zaporna kazen - stranska denarna kazen - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - neutemeljena pritožba
Ko zagovornik skozi pritožbene poudarke vzporedno posplošeno izpostavlja, da sodišča po Sloveniji za nezakonit prevoz zgolj štirih oseb odmerjajo kazni zapora v trajanju od enega leta in šest mesecev do enega leta in osem mesecev, ter na ta način obdolženemu izrečeno kazen dveh let zapora ovrednoti kot previsoko, ne upošteva dejstva, da je za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do petih let, predpisana pa je tudi obligatorna stranska denarna kazen.
Čeravno je obdolženi obremenjen z neugodnimi družinskimi okoliščinami (dolžnosti preživljanja mladoletnega otroka, skrb za bolna starša), to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi prebežnikov na območju EU kot sostorilec v kakršnikoli obliki in na kakršen koli način dopustno soprispeva k izvrševanju obravnavanega kriminalnega početja.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7. SPZ člen 72. OZ člen 140, 140/1. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/2.
zahteva za plačilo odškodnine - skupni lastniki - materialna škoda na vozilu - civilnopravno razmerje z mednarodnim elementom - dolžno ravnanje
Skladno z določili Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) je sodišče prve stopnje za presojo zadeve pravilno uporabilo slovensko materialno pravo.
Skupni lastniki so dolžni skupno in sporazumno skrbeti za predmet skupne lastnine. To izhaja tako iz določila 72. člena SPZ kot tudi iz smiselne uporabe določil OZ o skupnosti in 69. člena DZ. Če se glede uporabe in upravljanja tega premoženja ne morejo sporazumeti, OZ v drugem odstavku 1005. člena predvideva možnost sprožitve nepravdnega postopka, v katerem sodišče imenuje upravitelja, ki odloča o skupnih zadevah. S tem bi tožnik lahko preprečil propadanje vozila in nastanek škode.
Tožnik je s svojim pasivnim ravnanjem konkludentno privolil v nastanek škode.
S kršitvijo svojega dolžnega ravnanja glede skupne stvari je na svojo škodo toženki dovolil, da je ta opustila svojo dolžnost oziroma privolil v dejanje, ki posega v njegove pravice. S tem pa je podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 140. člena OZ.
delitev skupnega premoženja - napotitev na pravdo zaradi spora o predmetu delitve - spor o predmetu delitve - prekinitev nepravdnega postopka za delitev stvari - spor o obsegu skupnega premoženja
Po določbi drugega odstavka 155. člena ZNP-1 odloči sodišče o delitvi skupnega premoženja v nepravdnem postopku, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovih deležev. Če pa je med udeleženci spor o predmetu delitve ali velikosti njihovih deležev, sodišče v skladu z 9. členom ZNP-1 prekine nepravdni postopek in jih napoti, da v določenem roku sprožijo pravdni postopek za rešitev tega vprašanja.
skupno starševstvo - največja korist otroka - odločanje o stikih brez izvedeniškega mnenja
Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta starša sposobna medsebojno komunicirati, o slednjem se je prepričalo z neposrednim zaslišanjem udeležencev, slednje pa izhaja tudi iz strokovnega mnenja CSD, je sodišče prve stopnje o stikih in skupnem starševstvu pravilno odločilo brez pritegnitve izvedenca v postopke.
odlog izvršbe - odlog izvršbe na predlog dolžnika - pogoji za odlog izvršbe
Izhajajoč iz predpostavke, da je treba institut odloga izvršbe tolmačiti restriktivno, je kot podlago za odlog izvršbe po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ treba šteti le izredna pravna sredstva iz 26. poglavja ZPP. Pravice upnika do učinkovite izvršbe in s tem do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave (kar je namen izvršilnega postopka) namreč ni dopustno omejevati s širjenjem izjeme, ki jo v izvršilnem postopku predstavlja odlog izvršbe. Vložitev ustavne pritožbe zato ni razlog za odlog izvršbe po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ.
obravnavanje pred sodiščem - predlog za obnovo postopka - nepravilna vročitev - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - pravica do izjave - enako varstvo pravic - sodno varstvo - pravica do pravnega sredstva
Nevročitev oziroma nepravilna vročitev izdanega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pomeni obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP v zvezi s 63. členom ZIZ.
Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da seznanitev z izdano sodno odločbo, na katero tretji odstavek 42. člena ZIZ veže začetek teka 30-dnevnega roka za vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ne pomeni nujno prejema oziroma (pravilne) vročitve te sodne odločbe. Vendar pa to ne pomeni, da je mogoče začetek teka tega roka vezati na seznanitev z vsakim dejstvom, na podlagi katerega bi se dolžnik lahko seznanil, da zoper njega teče izvršilni postopek.
V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo je pravilna vročitev sodne odločbe stranki v postopku eden od ključnih procesnih instrumentov za uresničevanje pravice do izjave kot bistvenega elementa pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), za uresničevanje pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in še zlasti za uresničevanje pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Institut razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je namenjen odpravi kršitev, ki so posledica nepravilne vročitve oziroma nevročitve sodne odločbe, zlasti pa zagotovitvi možnosti, da lahko stranka zoper sodno odločbo vloži pravno sredstvo in s tem uveljavi svojo pravico do sodelovanja v postopku in pravico do pravnega sredstva. Pri presoji začetka teka roka za vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnost in izvršljivosti sklepa o izvršbi in pravočasnosti takega predloga je zato treba imeti v vidu tudi zgoraj navedene ustavno zagotovljene pravice dolžnika in izhajati iz pravice dolžnika do poštenega sodnega postopka. Pojem seznanitve z izdano sodno odločbo je zato mogoče vezati le na tiste dejanske okoliščine, na podlagi katerih se je dolžnik lahko nedvomno seznanil s tem, da je bil zoper njega izdan sklep o izvršbi, in na podlagi katerih je, ob dolžnikovem vedenju, da mu ta sklep ni bil vročen, od dolžnika mogoče utemeljeno pričakovati, da ustrezno ukrepa. Povedano drugače, začetek teka 30-dnevnega roka je treba vezati na tista dejstva, iz katerih nedvoumno izhaja, da je bil dolžnik seznanjen z izdajo sklepa o izvršbi. Le v takem primeru je namreč mogoče šteti, da dolžnik, ki predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi v navedenem roku ni vložil, možnosti sodelovanja v postopku in učinkovitega varstva svojih pravic ni izkoristil zaradi svoje lastne pasivnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00084943
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7,7/1. URS člen 22. OZ člen 6, 87, 87/1, 111, 111/3, 193, 198, 299, 346, 352, 352/3, 366, 378. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/3. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. ZVPot člen 22, 22/4, 24, 24/1, 24/1-3.
kreditna pogodba v CHF - tipska pogodba - ničnost kreditne pogodbe - valutna klavzula v CHF - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - zastaranje kondikcijskega zahtevka - začetek teka zastaralnega roka - splošni petletni zastaralni rok - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - tek zakonskih zamudnih obresti
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega petletnega zastaralnega roka (346. člen in tretji odstavek 352. člena OZ), pri začetku teka zastaranja roka (366. člen OZ) pa je pravilno upoštevalo merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v precedenčni odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021.
Toženki je še pojasniti, da se po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Tak predpis je ZVPot, ki ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZpotK.
Sodišče druge stopnje zavzema stališče, da je toženka prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti z vložitvijo tožbe, saj predhodno tožnika od nje nista zahtevala vrnitve preveč plačanega denarja.
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161, 163, 163/1. ZNP-1 člen 100. ZIZ člen 273a.
stiki pod nadzorom - začasna odredba - ogroženost otroka
S tem, ko mati dejansko nima nobenih stikov s sinom je otrok vsaj s stopnjo verjetnosti ogrožen, ker lahko popolna odsotnost stikov vodi v odtujenost od starša, s katerim sicer ne živi, kar pa lahko ima negativne posledice za njegov nadaljnji psihofizični razvoj.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZIZ člen 15, 169, 169/6.
standard obrazloženosti - očitno nesorazmerje med denarno terjatvijo in vrednostjo nepremičnine - Center za socialno delo (CSD) - prodaja nepremičnine dolžnika
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev obremenjena s procesno kršitvijo, saj ne dosega standarda obrazloženosti, ki še dopušča vsebinski preizkus sklepa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). S poudarkom, da se je prodajalo nepremičnino, ki predstavlja dolžnikov dom, se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do tega sploh ni opredelilo. Dolžnik v pritožbi navaja, da obstaja očitno nesorazmerje med izterjevano terjatvijo ter ugotovljeno vrednostjo nepremičnin, zaradi česar bi moralo sodišče na podlagi šestega odstavka 169. člena ZIZ o tem obvestiti tudi pristojni center za socialno delo, kar pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Pojasniti je, da zaradi varstva socialnega položaja dolžnika zakon določa posebna pravila, kadar teče izvršba na dolžnikovo nepremičnino (stanovanje ali stanovanjsko hišo), ki je njegov dom, in upnik izterjuje terjatev, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine (šesti odstavek 169. člen ZIZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084771
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11,371/2. KZ-1 člen 229, 229/1, 229/2, 230, 230/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - odsotnost odločilnih razlogov - elementi kaznivega dejanja - stek kaznivih dejanj - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - goljufija na škodo Evropskih skupnosti - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - navidezni idealni stek - načelo inkluzije - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga
Ker po drugem odstavku 354. člena ZKP glede pravne presoje dejanja sodišče prve stopnje na predloge tožilca ni vezano, pritožbeno sodišče opozarja, da je treba že v osnovi razmejiti krivdo kot subjektivni element posameznega kaznivega dejanja od steka kaznivih dejanj, tj. primera, ko posamezni obdolženec izpolni zakonske znake dveh ali več kaznivih dejanj, za katera se mu sodi hkrati, čemur skozi obrazložitev izpodbijane sodne odločbe ni bilo zadoščeno. Vprašanje morebitnega steka (poskusa) sostoritve kaznivih dejanj preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 in goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1, je namreč vezano na opis dejanja in ne na naklep oziroma sploh ne na vprašanje krivde.
Zdravnik oziroma izvajalec zdravstvene storitve, pri katerem je zdravnik zaposlen, se lahko tako razbremeni svoje odgovornosti le, če dokaže, da je ravnal v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, in da so obstajale nepremagljive oziroma neodvrnljive okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel pravilno izpolniti (239. in 240. člen v zvezi z 147. členom OZ).
Sodišče druge stopnje je prepričano, da bi povprečno izkušen nevrokirurg od dolžni skrbnosti moral opaziti, da manjka cca. polovica vstavljenega drena, četudi je bilo drena (brez luknjic) izven rane (glave) še cca. 50 cm, kot to izpostavlja pritožba. Slednja namreč spregleda, da je po kirurški operaciji potrebno odstraniti (izvleči) samo dren (z luknjicami), ki je vstavljen v rano, ne pa tudi drena (brez luknjic), ki je izven rane.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. OZ člen 87, 87/1, 88, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 371, 372, 372/1. ZPotK člen 21, 21/3. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZZK-1 člen 243. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3.
nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - varstvo potrošnikov - informacijska dolžnost banke - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - švicarski franki (CHF) - valutno tveganje - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - valutna klavzula v CHF
Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodiÅ¡Äe pojasnjuje, da se sodiÅ¡Äe prve stopnje pri svoji odloÄitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoÅ¡tenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.
SodiÅ¡Äe EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odloÄilo, da je treba Älen 3(1) in Älen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoÄe v primeru, da pogodbeni pogoj v Å¡kodo potroÅ¡nika povzroÄi znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoÅ¡tenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega Älena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potroÅ¡nikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoÅ¡tenega zadoÅ¡Äa le eden od njiju. Kot temeljno izhodiÅ¡Äe razlage je treba upoÅ¡tevati, da je varstvo potroÅ¡nikov utemeljeno na razumevanju, da je potroÅ¡nik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko Å¡ele sodiÅ¡Äe z ustreznim varstvom pred nepoÅ¡tenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je krÅ¡ena, Äe se pri vkljuÄitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali Äe pogoj za potroÅ¡nika vzpostavlja breme, ki nasprotuje poÅ¡teni in praviÄni tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala Å¡kodljivih posledic za potroÅ¡nika, tudi Äe se jih dejansko ni.
Banka ne more biti upraviÄena niti do pogodbenih ("obogatitvenih obresti"), niti do zamudnih obresti, za kar se zavzema pritožba. Äe bi bila banka v tem primeru upraviÄena do povraÄila obogatitvenih obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvraÄalni uÄinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplaÄno posojilo ter tudi ni ogrožena finanÄna stabilnost trgov.
SodiÅ¡Äe prve stopnje pravilno izhajalo iz staliÅ¡Ä sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane zaÄasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni uÄinek meritorne odloÄitve o niÄnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreÄ morali, Äe zaÄasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plaÄilo teh plaÄanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri Äemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroÅ¡ki, le-ti pa bi nastali tudi, Äe bi morali tožbo razÅ¡irjati že v predmetni pravdi.
V zvezi z izdano zaÄasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodiÅ¡Äe kot pomembno izpostavlja Å¡e toÄko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takÅ¡nih zaÄasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) Å¡e toliko nujnejÅ¡e, kadar je navedeni potroÅ¡nik zadevni banki plaÄal znesek, ki je viÅ¡ji od izposojenega zneska, Å¡e preden je ta potroÅ¡nik zaÄel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplaÄala v znesku 4.446,39 EUR.