Zgolj preveritev sedeža družbe in naslova bivanja osumljene osebe ter v tej zvezi opravljeno opazovanje še ne pomeni izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00048702
ZNP člen 42. ZPP člen 7, 212, 339, 339/2. DZ člen 174.
bistvena kršitev določb postopka - odvzem otroka staršem - pravica do izjave v postopku - izvedensko mnenje - dodelitev otroka v rejniško družino - zanemarjanje mladoletne osebe
Zaradi izostanka soglasja pritožnice glede uporabe teh mnenj kot dokazov pa zagotovo ni bila pritožnici kršena pravica do izjave, oziroma storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, saj nikoli ni nasprotovala trditvi predlagatelja, da je ti dve izvedenski mnenji pritožnica sama izročila predlagatelju, sicer pa niti v pritožbi ne trdi, da z njuno vsebino ni bila seznanjena. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.
Pritožba pa ne uveljavlja bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z napačno uporabo 7. in 212. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, na to bistveno kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.
Glede na dejansko ugotovljene vse okoliščine o osebnostnih lastnostih in primanjkljajih obeh mladoletnih otrok, njune matere in očima A. M. ter vse ugotovljene okoliščine o njuni zelo pomanjkljivi in neustrezni skrbi za vzgojo in napredek obeh mladoletnih otrok, ki sta v rejništvu od meseca junija 2019 in je njun napredek v tem času očiten, je zato zanju najkoristneje poskrbljeno v rejništvu in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna glede na določbo 174. člena DZ. V družinsko življenje pritožnice je bilo poseženo na podlagi zakona in s ciljem zagotoviti mladoletnima otrokoma največjo korist, saj njuno življenje v družini s pritožnico, A.M. in še tremi (najmanj) sorojenci ni potekalo v največjo korist obeh mladoletnih otrok glede na neizpodbijano dejstvo, da gre pri obeh za otroka s posebnimi potrebami.
neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari - denacionalizirano premoženje - privolitev v prikrajšanje - uporabnina - najemnina
Čeprav je pritrditi tožečim strankam, da tožena stranka ni bila denacionalizacijski zavezanec za vračilo graščine in da zato delna denacionalizacijska odločba glede vračila tega premoženja med pravdnima strankama ni ustvarjala upniško-dolžniškega razmerja ter da posledično zato v njunem medsebojnem razmerju zaradi opustitve sodelovalne dolžnosti tožeče stranke tudi ni moglo priti do t.i. upniške zamude, pa je ravnanje tožnikov v zvezi s prevzemom tega premoženja na podlagi odločbe z dne 22. 3. 2007 pravno pomembna okoliščina tudi v razmerju do tožene stranke. Po pravnomočnosti te delne odločbe je namreč odpadla podlaga za brezplačno uporabo prostorov graščine s strani tožene stranke. Ker pa je pri prevzemu graščine na strani denacionalizacijskega zavezanca v skladu z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, sodelovala tudi tožena stranka, ki je bila tudi sama vabljena na prevzem graščine, ker je imela ključe graščine in je določene prostore v graščini tudi uporabljala, je na podlagi takšnega ravnanja tožnikov, ko se brez upravičenega razloga niso odzvali na (drugi) poziv za prevzem graščine, ob pravilni uporabi materialnega prava, povsem pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so tožniki z opustitvijo svoje sodelovalne dolžnosti pri prevzemu graščine po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe z dne 22. 3. 2007 hkrati izrazili tudi svojo privolitev v prikrajšanje zaradi nadaljnje uporabe te nepremičnine s strani tožene stranke, ter da je le-ta trajala tako dolgo, dokler tožniki od tožene stranke niso zahtevali plačila najemnine-uporabnine in sklenitve najemne pogodbe.