KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00060212
KZ-1 člen 29, 29/4. ZKP člen 248.
poskus kaznivega dejanja velike tatvine - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - neprištevnost storilca - zmožnost razsojanja - voljna sposobnost - sodni izvedenec - alkoholiziranost - osebnostna ali vedenjska motenost - odvisnost od alkohola - actio libera in causa
Sodišče prve stopnje je v okviru presoje, ali je posameznik prišteven ali ne, pravilno postopalo in najprej ugotavljalo obstoj biološkega pogoja neprištevnosti. Ker sodišče za ugotavljanje obstoja duševnih motenj in abnormnosti nima ustreznega strokovnega znanja, mora za ugotavljanje slednjih angažirati sodnega izvedenca psihiatrične stroke in je na njegov izvid in mnenje tudi vezano. V ta namen je sodišče prve stopnje angažiralo sodnega izvedenca dr. D. D. in zaradi nejasnosti v njegovem izvedenskem mnenju še dr. C. C. Po ugotovljenem obstoju biološkega pogoja neprištevnosti mora sodišče ugotavljati še obstoj psihološkega pogoja neprištevnosti in presoditi ali je prvi vzrok drugemu. Psihološki pogoj neprištevnosti je predmet vrednostne presoje sodišča in sodišče pri presoji ni vezano na izvid in mnenje sodnega izvedenca. Kljub temu pa sodišče tudi pri presoji obstoja psihološkega pogoja neprištevnosti izhaja iz izvedenskega mnenja in presoja, ali je diagnosticirana abnormnost obtoženca vplivala na njegovo sposobnost presoje in odločanja, kar mora sodni izvedenec sodišču opisati, pojasniti, pokazati mehanizme vplivanja določene abnormonosti na motnje v zaznavanju, mišljenju, razsojanju, zavesti, čustvovanju in volji. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je sodni izvedenec dr. C. C. dosegel zahtevane standarde in mu utemeljeno sledilo ter po tako opravljeni celostni presoji sprejelo zaključek o neprištevnosti obtoženca v trenutku izvršitve kaznivega dejanja (tempore criminis).
Sodni izvedenec je pravilno upošteval poročilo toksikološke preiskave, ocenil vpliv alkohola pri konkretnem obtožencu in ugotovil, da je pri obtožencu, zaradi vpliva psihoaktivnih substanc, razum odpovedal in je reagiral tako kot je čutil ter je bilo njegovo ravnanje avtomatizirano. Vzrok stanju obtoženca sta bila alkohol kot vodilni in osebnostna motnja, katere karakteristike je alkohol le še stopnjeval. Ker pa ni mogoče ločiti, v kolikšni meri je na ravnanje obtoženca vplivala osebnostna motnja, prisotnost alkohola in benzodiazepama, in je potrebno vse tri elemente upoštevati kot celoto, ni mogoče pritrditi pritožnici, da je obtoženec storil kaznivo dejanja zaradi disocialne osebnostne motnje.
oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - blokada sredstev na računu
Dolžnik poudarja ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima blokiran transakcijski račun. Vendar to ne pomeni, da je lahko oproščen plačila preostale sodne takse 44,00 EUR. Sodišče je pravilno pojasnilo zakaj dolžnik, kljub blokadi računa, ne more biti oproščen plačila tega zneska.
Drugi dolžnik utemeljeno navaja, da je bil upnik obveščen o možnosti preprečitve odklopa po predhodnem obvestilu po 151. členu EZ-1 s sklenitvijo pogodbe o dobavi z drugim dobaviteljem, da mu je prvi dolžnik posredoval ponudbe za sklenitev pogodbe, na podlagi katerih je upnik izračunal, da bo ob sklenitvi nove pogodbe z drugim dobaviteljem do konca leta 2021 utrpel cca 10.000,00 EUR premoženjske škode, da to izhaja iz trditev upnika in ne bi smele biti obravnavane kot sporne. Upnik je imel zadosti časa najti drugega operaterja in preprečiti grozeči odklop.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - sorazmernost - pravnomočna obtožnica - odprava začasnega zavarovanja
Dne 3. 12. 2021, torej z odločitvijo zunajobravnavnega senata, da kot neutemeljene zavrne ugovore zoper obtožnico, je slednja postala pravnomočna. V tej fazi kazenskega postopka, torej ko je kazenska zadeva v fazi razpisa glavne obravnave, se sodišče druge stopnje ni pristojno spuščati v presojo utemeljenosti vložene pravnomočne obtožnice, kar bo lahko le predmet nadaljnjega postopka na kontradiktorni glavni obravnavi. Da je še vedno podan utemeljen sum storitve obtožencem očitanih kaznivih dejanj, pa je kot že rečeno bilo nazadnje dognano s pravnomočno obtožnico, kar pomeni, da je na ravni zahtevanega dokaznega standarda tudi izkazano, da naj bi obe blagovni znamki predstavljali vrednost 35.450,476,33 EUR, kolikor znaša tudi predmet začasnega zavarovanja.
ZFPPIPP člen 226, 226/4, 226/4-5, 226/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
načrt razdelitve posebne stečajne mase - stečajni postopek - razdelitvena masa - razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase - sorazmerni del - ocenjena likvidacijska vrednost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Skladno z določbo petega odstavka 226. člena ZFPPIPP je sorazmerni del stroškov iz 5. točke četrtega odstavka tega člena enak deležu ocenjene vrednosti premoženja, ki je predmet posebne stečajne mase, v ocenjeni vrednosti splošne in vseh posebnih stečajnih mas.
Vsi stroški, ki v skladu s četrtim odstavkom 226. člena ZFPPIPP niso izrecno stroški posebne stečajne mase, so stroški splošne stečajne mase, razen če je ta neznatne vrednosti (tretja alineja 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP).
sklep o odmeri nagrade izvedencu - upravičenost izvedenca do nagrade - upravičenost do plačila - naloga izvedenca - opravljanje dodatnih nalog - nova nagrada
Če bo moral izvedenec v nadaljevanju postopka še kaj storiti, mu bo to sodišče odredilo in za novo nalogo tudi odmerilo novo nagrado. Pritožnik torej zmotno meni, da izvedenec do plačila (še) ni upravičen, ker izvedenčevo delo (morda) še ni končano.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/3, 12. ZPP člen 212, 337, 337/1.
sodna taksa za pritožbo - oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - nedovoljene pritožbene novote
V postopku odločanja glede plačila sodnih taks po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, torej v obravnavanem primeru ZPP. Smiselna uporaba določila 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoje zahtevke, pomeni, da mora stranka, ki predlaga taksno oprostitev, podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za svoj predlog.
Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka glede premoženja v predlogu in dopolnitvi ni podala trditev, kaj to premoženje predstavlja oziroma zakaj ga nujno potrebuje in ga ne more unovčiti za plačilo sodne takse. Ob odsotnosti takih trditev, tudi s predložitvijo dokazov o obstoječih dolgoročnih obveznostih do tretjih oseb in kratkoročnih obveznostih v višini 70.332,54 EUR, ne more uspeti s predlogom za oprostitev plačila sodne takse.
ZIZ-UPB4 člen 243, 245.. ZST-1 tarifna številka 4011, 4013.
ugovor zoper plačilni nalog - postopek zavarovanja
Pri zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini je torej „postopek na prvi stopnji“ iz tarifne številke 4013 ZST-1 izvršilni postopek, saj upnik trdi, da že razpolaga z izvršilnim naslovom, zakon pa drugega pogoja za zavarovanje ne zahteva.
neupravičena obogatitev - pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na bančnem računu - prenehanje pooblastila - poslovna sposobnost - prepozna pripravljalna vloga
Pritožbeno sodišče sprejema stališče, da bi morala tožnica, če je posredovala izvedensko mnenje v preveritev drugemu psihiatru z namenom podaje pripomb, o tem obvestiti sodišče in zaprositi za podaljšanje roka za pripombe ali za prestavitev naroka za glavno obravnavo zaradi pridobitve drugega mnenja, bodisi obsežno pripravljalno vlogo vložiti dovolj zgodaj, da bi jo bilo mogoče pred narokom vročiti nasprotni stranki, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bi bila potrebna preložitev naroka. Sodišče prve stopnje je ob presoji pravočasnosti vložene vloge utemeljeno zaključilo, da je tožnica v osmi pripravljalni vlogi navajala nova dejstva, ki bi jih lahko brez svoje krivde navedla že prej. Navedba novih dejstev in dokazov dva dni pred narokom za glavno obravnavo bi zavlekla spor.
Izvedenka je dosledno povzela, da iz zdravstvene dokumentacije neposredno po prvi možganski kapi in rehabilitaciji zapustnika, kot tudi po drugi možganski kapi, izhaja, da so pri zapustniku upadle kognitivne sposobnosti. Vendar to samo po sebi še ne pomeni, da zapustnik ni bil več sposoben odločati o sebi in premoženjskih pravicah, kot zmotno navaja tožnica v pritožbi. Sodna izvedenka je jasno navedla, da je bil zapustnik po prvi možganski kapi še popolnoma poslovno sposoben in je jasno izražal svojo voljo, po drugi možganski kapi pa ni bil več v celoti opravilno sposoben, vendar je vedel, kaj hoče. Bistveno je, da se je dogovorjeni način o razpolaganju z denarnimi sredstvi med zapustnikom in toženko (v imenu in za račun zapustnika) ves čas izvrševal na podoben način, ki je bil dogovorjen še v času popolne zapustnikove poslovne sposobnosti, in ne morebiti šele v času druge možganske kapi, ko so bile kognitivne sposobnosti zapustnika okrnjene.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - neplačilo sodne takse - umik ugovora zoper sklep o izvršbi
Terjano plačilo sodne takse po izpodbijanem plačilnem nalogu se nanaša na dolžnikovo pritožbo zoper sklep o umiku ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek obrazložitve sklepa), kar pritožbeno ni sporno. Nanaša se torej na pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve umika pravnega sredstva iz razloga neplačane takse, za kar šesti odstavek 10. člena ZST-1 določa, da se taksa ne plača.
OZ člen 190. SPZ člen 68, 72. ZPP člen 110, 110/2, 339, 339/1.
spor majhne vrednosti - neupravičena obogatitev - solastnina - skupna lastnina - povrnitev stroškov - stroški upravljanja in obratovanja - sorazmerno plačilo
Če kateri od solastnikov pri poravnavi stroškov in bremen skupne stvari plača več kot odpade nanj z upoštevanjem njegovega solastninskega deleža, ima pravico od preostalih solastnikov zahtevati povrnitev razlike, vendar od vsakega solastnika le glede na njegov solastninski delež. V tem delu je namreč solastnik, ki je plačal celoten račun, izpolnil tujo obveznost v smislu 190. člena OZ. Sprejeta odločitev, da mora toženka povrniti tožnici le nanjo odpadajoči znesek vtoževanih stroškov, ki jih je namesto nje plačala tožnica, je torej sprejeta ob pravilni uporabi 68. člena SPZ in 190. člena OZ.
izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - zahteva za izvedbo naroka v sporu majhne vrednosti - nesporno dejansko stanje - (ne)izvedba predlaganih dokazov - pogrebni stroški - obročno plačilo dolga
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je račun za pogrebne storitve utemeljen, saj je tožena stranka te storitve naročila. Tožeči stranki je nastala terjatev po opravljenih storitvah, toženec pa je bil naročnik teh storitev. Tožeča stranka je upravičena do plačila svojih storitev ne glede na to, ali plačniku pripada refundacija s strani CSD.
Toženec ugovarja, da si želi obročnega plačila in da sodišče ni izvedlo dokazov. Ker gre za spor majhne vrednosti in nobena stranka ni predlagala obravnave, toženec pa tudi ne dokazov, obravnava ni bila potrebna.
URS člen 158. ZFPPIPP člen 22, 310, 310/3, 311, 311/3.
prijava izločitvene pravice - zavrženje prijave terjatve - res iudicata - identičnost pravne in dejanske podlage - preizkus prijave izločitvene pravice - prenehanje izločitvene pravice
Pritožnik pravilno navaja, da sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 3. 2018 ni odločilo o upnikovi izločitveni pravici, temelječi na določbi tretjega odstavka 22. člena ZFPPIPP, temveč le o tem, da je ta prerekana in koga se napoti na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice. Z izpodbijanim sklepom pa je ugotovilo, da sta prijavi izločitvene pravice z dne 12. 11. 2018 in 10. 10. 2017 vsebinsko enaki ter da je bilo o prijavi izločitvene pravice z dne 12. 11. 2018 že odločeno, vendar v tem smislu (ko je navedlo, da gre za res iudicato), da je bila ta že preizkušena ter da zato ponovno odločanje oziroma njeno preizkušanje ni možno, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Upnik je namreč prijavo izločitvene pravice z dne 10. 10. 2017 temeljil na povsem isti dejanski in pravni podlagi kot prijavo z dne 12. 11. 2018.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057274
ZKP člen 42, 42/4, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 171, 171/1, 173, 173/3, 173/4, 191, 191/1, 192, 192/2. URS člen 22.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje spolnega nasilja - isti historični dogodek - res iudicata - pravnomočno razsojena stvar - načelo ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - zahteva za izločitev sodnika pritožbenega sodišča - zavrženje zahteve za izločitev višjih sodnikov - zahteva za izločitev predsednika senata - pravica do izjave - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Iz navedenega pa bi bilo razbrati, da so obdolžencu tokrat očitana dejanja bila ne le storjena v istem časovnem obdobju, temveč se po spremembi obtožbe (21. 7. 2021, list. št. 1076) v izpostavljenem delu oba postopka nanašata tudi na iste historične dogodke. Pri tem ni spregledati, da se je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi na več mestih tudi sklicevalo na pravnomočno sodbo II K 12377/2016 z dne 12. 1. 2017, vendar tega, zakaj meni, da v obravnavani zadevi (točka I izreka izpodbijane sodbe) ne gre za že razsojeno stvar, ni pojasnilo. Z ničemer ni obrazložilo, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih meni, da v obravnavani in že pravnomočno razsojeni zadevi ne gre za enakost dejstev oziroma po vsebini za isto stvar. Sodišče namreč ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati (načelo ne bis in idem) oziroma meritorno odločati o obtožbah zoper isto osebo zaradi kaznivih dejanj, o katerih že obstoja pravnomočna sodna odločba (res iudicata). Glede na to, da se pri uporabi načela ne bis in idem ne presoja, ali gre za eno dejanje v procesnem smislu, temveč je pomembna enakost dejstev, ne pa enakost pravne opredelitve, saj se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historični dogodek, o katerem je že bilo razsojeno, bi torej prvostopno sodišče v obravnavani zadevi vendarle moralo pojasniti, zakaj meni, da v obeh postopkih ne gre za isto stvar in da v tem postopku očitana kazniva dejanja ne izhajajo iz dejstev, ki so identična in bistveno enaka dejstvom, ki so bila podlaga za odločanje v že izpostavljenem postopku II K 12377/2016 (točka 2 izreka). Glede na to, da je pri odmeri kazni v že navedeni zadevi II K 12377/2016 sodišče kot obteževalne okoliščine (točka 5 navedene sodbe) tudi upoštevalo "posebno moralno zavržnost tovrstnih kaznivih dejanj, s katerimi je obtoženec grobo posegel v dostojanstvo in intimo oškodovanke, prav tako pa tudi svojih dveh mladoletnih otrok A. A. in B. B., ki sta bila izpostavljena ne le verbalnemu in fizičnemu nasilju obtoženca nad oškodovanko, temveč tudi spolnemu nasilju, ko sta opazovala spolne odnose svoje matere z različnimi moškimi in tudi z domačim psom, kar je na njiju pustilo določene posledice ..." se pritožbenemu sodišču vsekakor postavlja vprašanje, ali vendarle obdolženec tudi za tokrat obravnavana kazniva dejanja ni bil že obsojen. Izpostavljeno okoliščino je vsekakor treba oceniti. Ker prvostopno sodišče tega ni storilo, izpodbijana sodba v tej smeri nima ustreznih razlogov, torej razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
kaznivo dejanje goljufije - zastaranje kazenskega postopka - absolutno zastaranje kazenskega pregona - kršitev kazenskega zakona - COVID-19 - nadaljevano kaznivo dejanje - enotna kriminalna dejavnost - kontinuirana kriminalna dejavnost - razsojena stvar - kršitev načela ne bis in idem - procesna ovira - stroški kazenskega postopka - napotitev na pravdo
Med izvršenimi kaznivimi dejanji in kasneje odkritim in obravnavanim kaznivim dejanjem, za katerega teče kazenski postopek v Republiki Sloveniji, poleg zunanje krajevne (vsa storjena v Republiki Avstriji) in časovne povezanosti (konec leta 2006), obstaja tudi taka notranja povezava (isti modus operandi – z zavajanje glede svoje zmožnosti in voljnosti vrniti plačilo zapeljal oškodovance k posojilu, zato je dejanja šteti za del obtoženčeve enotne in kontinuirane kriminalne dejavnosti), da protipravnosti dejanja in krivde obtoženca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, in bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Sodišče druge stopnje je presodilo, da obravnavana zadeva dovoljuje uporabo izjeme, ki jo kot možno dovoljuje VS RS v sodbi I Ips 36893/2010-423. Pritrditi je zato drugo pritožniku, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve načela ne bis in idem (kršitev 3. točke 372. člena ZKP), saj se je obtožencu sodilo dvakrat na podlagi pretežno enakih dejstev, in sicer v Republiki Avstriji in v Republiki Sloveniji. Očitki iz obravnavanega kazenskega postopka ne obsegajo dodatnih dejstev, ki bi pomenili poseg v objektivno identiteto obeh dejanj.
ZIZ člen 45, 45/3, 46, 46/1, 165, 165/1. ZSReg člen 5, 5/2-5, 31.
vpis zaznambe sklepa o izvršbi v sodni register - prodaja deleža - izvršba na poslovni delež dolžnika - vročitev sklepa o izvršbi - način izvršbe - vpis po uradni dolžnosti - vsebina sklepa o izvršbi - utemeljenost sklepa o izvršbi - izvršba na podlagi nepravnomočnega sklepa - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa
V danem primeru je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršljivega notarskega zapisa. Glede na navedeno je registrsko sodišče v sodnem registru pri poslovnem deležu pritožnika utemeljeno vpisalo zaznambo sklepa o izvršbi, ki ga je prejelo od izvršilnega sodišča, še pred njegovo pravnomočnostjo (tretji odstavek 45. člena ZIZ).
Ker zaznambo sklepa o izvršbi registrsko sodišče opravi po uradni dolžnosti, ne izvaja postopka po tretjem odstavku 31. člena ZSReg.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00055387
ZIZ člen 34, 34/4, 239, 272, 272/1, 272/2, 273. ZGD-1 člen 501, 501/3. ZFPPIPP člen 34.
izključitev družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - omejitev glasovalnih pravic - nujnost izdaje začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - premoženjska škoda - pogoj reverzibilnosti
Tožeča stranka ne more uspeti s svojimi trditvami, da je izpolnjen pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe za zavarovanje njene terjatve (izključitev družbenika iz družbe), ker bi bila sicer izpolnitev njene terjatve v primeru začetka stečajnega postopka nad družbo onemogočena in bo njena zahteva za sodno varstvo izgubila pomen.
Zmanjšanje vrednosti premoženja predstavlja materialno škodo. Materialna škoda pa ni tiste vrste škoda, ki bi bila sama po sebi težko nadomestljiva. Ta škoda se v okviru preizkusa obstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe upošteva le, če bi bilo za tožečo stranko eksistenčnega pomena.
Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da dolžniku ne bi nastale hujše posledice od tistih, ki bi nastale upniku, če začasna odredba ne bi bila izdana. Odvzem dela glasovalnih pravic predstavlja hud poseg v ustavno zagotovljene pravice dolžnika (svobodna gospodarska pobuda), zato je utemeljen le v primerih ko grozi težko nadomestljiva škoda in ni na voljo drugih primernih ukrepov.
V bistvu je v predlagani regulacijski odredbi jasno izražen namen tožeče stranke, da že med trajanjem postopka pridobi popolno oblast in nadzor nad poslovanjem družbe. To pa presega namen regulacijske začasne odredbe.
ZSReg člen 34, 34/1, 34/1-3. ZGD-1 člen 509, 509/2, 509/3, 511.
sodni register - vpis izbrisa zastopnika - skupščina d.o.o. - sklic skupščine - uvrstitev dodatne točke na dnevni red že sklicane skupščine - univerzalna skupščina - odpoklic direktorja družbe
Za odločanje o dnevnem redu skupščine, kjer bi bil lahko zastopnik razrešen bi morala biti sklicana nova skupščina. Skupščina bi 29. 11. 2021 lahko veljavno sprejemala sklepe tudi, če ne bi bila pravilno sklicana (tretji odstavek 509. člena v zvezi z drugim odstavkom 509. člena ZGD-1) le, če bi bili na skupščini navzoča vsi družbeniki oziroma v konkretnem primeru oba družbenika. Že zato ni bil pravilno izpeljan postopek na navedeni skupščini v skladu s 3. točko 34. člena ZSReg.
ZSReg člen 33, 33/2, 36, 36/1. ZOEE člen 51, 51/1. Direktiva (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (2019) člen 36.
Čeprav ostajajo njene glasovalne in upravljavske pravice v absolutnem smislu enake, je z zmanjšanjem števila družbenikov iz treh, na le dva, ki sta sedaj udeležena v osnovnem kapitalu družbe vsak do polovice, prišlo do drugačnega korporacijskopravnega razmerja med njima, kar vsekakor vpliva na družbeniške pravice do te mere, da je s tem podan pravni interes drugega družbenika za vložitev pritožbe zoper sodno odločbo, ki dosedanja razmerja med družbeniki spreminja v navedeni obliki.
Regulatorne zahteve, pod kar je v obravnavanem primeru mogoče interpretirati le zavezujoče abstraktne pravne norme, ki določenim subjektom preprečujejo točno določena ravnanja oziroma delovanja na trgu, namreč niso same sebi namen, temveč jih je potrebno napolniti z dejansko vsebino. Prav slednje pa je v izpodbijanem sklepu izostalo. Poleg tega pa slednje (ugotavljanje dejstev) po presoji pritožbenega sodišča v tem trenutku preprečuje odločanje registrskega sodišča v tem registrskem postopku, na kar pravilno opozarjata pritožbi. Skladno z drugim odstavkom 33. člena ZSReg registrsko sodišče namreč o dejstvih, ki so med udeleženci sporna, ne odloča samo, temveč prekine postopek vpisa v sodni register do pravnomočnosti odločitve o predhodnem vprašanju. V konkretnem primeru pa je med udeleženci tega registrskega postopka sporno ali so v relevantnem obdobju (prav) za prvega udeleženca obstajale regulatorne zahteve, ki so mu preprečevale ohranitev poslovnega deleža pri subjektu vpisa oziroma naložbe v druge pravne osebe, ki se ukvarjajo z energetsko dejavnostjo oziroma da je lastnik poslovnih deležev v takšnih družbah, in s tem vključno preprečevale možnost ohranitve njegovega poslovnega deleža.
Glede na to, da direktive nimajo neposrednega učinka, razen ob izpolnjevanju strogih kriterijev in da je prvi udeleženec obsežno in argumentirano zatrjeval, da pogoji za neposredni učinek Direktive niso podani ter da so med udeleženci sporna številna vprašanja dejanske narave (kar vse je pritožbeno sodišče pojasnilo zgoraj), ki so pomembna za odločitev o neposredni uporabi Direktive, je potrebno pritrditi pritožbama, da obrazložitev v izpodbijanem sklepu ne vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih. Le sklicevanje na pravno mnenje, brez vsake navedbe kateregakoli razloga za to, standardu obrazloženosti, ki predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo, namreč ne more zadostiti.