začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi – podaljšanje začasnega zavarovanja – odprava začasnega zavarovanja – odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti – predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja – izjava državnega tožilca – zavrnitev pritožbe
Četrti odstavek 502.c člena ZKP ureja procesno situacijo, ko sodišče zaradi spremenjenih okoliščin oceni, da začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni več potrebno, zato pozove državnega tožilca, da se o tem v določenem roku izjavi. Prvi odstavek 502.c člena ZKP pa ureja drugačno situacijo, ko sodišče odloča o utemeljenosti predloga, s katerim tožilec predlaga podaljšanje zavarovanja, pri čemer mora predlagatelj svoje argumente, s katerimi utemeljuje upravičenost začasnega zavarovanja, v celoti navesti že v svojem prvotnem predlogu.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/4, 11/5. ZPP člen 105, 105/1, 107, 107/1, 212, 224.
smiselna uporaba določb ZPP – trditveno in dokazno breme – olajšave pri plačilu sodnih taks – predpostavke za oprostitev plačila sodnih taks – izjava o premoženjskem stanju – vloge – listine – dokazno sredstvo
Spor se je vodil po pravilih civilnega procesnega prava, konkretno ZPP. V postopku odločanja glede plačila sodne takse se torej morajo smiselno uporabiti določbe ZPP. ZPP določa, da nosi trditveno in dokazno breme tista stranka, ki uveljavlja kakšno svojo pravico ali nasprotno pravico. Glede obstoja predpostavk za kakšno od dovoljenih olajšav pri plačilu sodnih taks je bila torej tožeča stranka tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme. Nosila ga je glede obstoja predpostavk za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
ZPP jasno razlikuje med strankino vlogo in listino kot prilogo. Listina je zgolj dokazno sredstvo. Tožeča stranka bi torej morala dejstva o svojem premoženjskem, finančnem in likvidnostnem položaju navajati v svoji vlogi, to pa je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Zgolj obstoj podatkov v listini ne pomeni, da je stranka postavila trditve glede teh podatkov.
neupravičena obogatitev – cesijska pogodba – prenos upravljanja – upravnik – aktivna leigitmacija – kdaj se ne more zahtevati vrnitev
Družba L. L. ni bila upravnik in zato ni bila dolžna plačati računov dobaviteljev oziroma za plačilo zalagati svojih sredstev. Plačala je torej nekaj, kar ni bila dolžna, tega pa ji toženka zato tudi ni bila dolžna vrniti. Terjatve do toženke ni pridobila in je zato ni mogla s cesijsko pogodbo prenesti na družbo L. (tožnico).
Tožnica je sodišču prve stopnje posredovala tožbo, v kateri je navajala, da se ne strinja z odločitvijo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je zavrnilo njeno pritožbo zoper odločitev Centra za socialno delo glede višine štipendije. Sodišče prve stopnje je štelo, da vloga ni popolna, zato je izdalo sklep o popravi vloge. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je pravočasno dopolnila vlogo in jo predložila sodišču prve stopnje, skupaj z dokončno odločbo tožene stranke, ki jo v tem postopku izpodbija. Zato je izpodbijani sklep o zavrženju vloge nezakonit.
varstveni dodatek - denarna socialna pomoč - sprememba predpisa - nova zakonska ureditev - datum priznanja pravice
V nekaterih zadevah je pritožbeno sodišče res pritrdilo stališču, da lahko razveljavitev pravnomočnih posamičnih upravnih aktov učinkuje le ex nunc (za naprej). Vendar pa gre v obravnavanem primeru za drugačno dejansko stanje. Tožnica kot uživalka pravice do varstvenega dodatka po prej veljavnih predpisih namreč izpolnjuje pogoje za socialno varstvene prejemke tudi po ZSVarPre. Zato je potrebno prej veljavni posamični upravni akt razveljaviti s 1. 1. 2012 in tožnici pripadajoče pravice po novi sistemski zakonodaji priznati s prvim dnem njene uporabe (to je od 1. 1. 2012 dalje).
ZSVarPre v 68. členu ureja prenos oz. prevedbo varstvenega dodatka in državne pokojnine in določa, da CSD v primeru, ko upravičenec izpolnjuje pogoje za dajatev tudi po novi zakonski ureditvi, odločbo o pravici do varstvenega dodatka po ZVarDod razveljavi in z isto odločbo z začetkom uporabe tega zakona prizna ustrezno pravico do socialno varstvenih prejemkov po tem zakonu. Zato je glede na namen nove sistemske ureditve socialnovarstvenih prejemkov in ob sistemsko logični razlagalni metodi potrebno (ob podanih pogojih) pravice priznati od dneva pričetka uporabe ZSVarPre, to je s 1. 1. 2012.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00007575
KZ člen 111, 111/1-4, 254, 254/1. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-3. ZOPOKD člen 4, 4-3.
zatajitev finančnih obveznosti - opis kaznivega dejanja - blanketna norma - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - odnos konsumpcije - realni stek - odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja - razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo - vstopni DDV
KZ določa vse bistvene znake kaznivega dejanja, le vsebina enega izmed njegovih zakonskih znakov je določena v drugem predpisu, v konkretnem primeru v ZDDV oz. ZDDV-1. Obtožencu očitana dejanja so torej v izreku izpodbijane sodbe konkretno opisana in s tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnjuje vsebino posameznih določb blanketnih predpisov navedenih v izreku sodbe ni zagrešilo nobene kršitve. Izrek sodbe namreč skupaj z obrazložitvijo tvori celoto. Po mnenju pritožbenega sodišča zakonski znak razpolaganje vključuje tudi zakonski znak pridobitve, saj obtožena pravna oseba ni mogla razpolagati s sredstvi, ne da bi jih predhodno pridobila na način opisan v točki A4 izreka izpodbijane sodbe. Zakonski znak "razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo" si je namreč treba razlagati kot pravico na pravno veljaven način razpolagati s sredstvi na transakcijskem računu obtožene pravne osebe pri čemer ni nujen prenos sredstev ali kakšna druga oblika razpolaganja z njimi v zvezi s poslovanjem družbe.
Sodišče prve stopnje je osnovni znesek minimalnega dohodka (za varstveni dodatek za družino) zmotno povečalo s ponderjem 0,73. Določba 7. odstavka 4. člena ZDIU12 sicer res določa, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Podobno določa tudi 7. odstavek 152. člena ZUJF, in sicer, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Vendar pa je potrebno kljub temu upoštevati, da se povečanje višine minimalnega dohodka nanaša zgolj na taksativno določene osebe v skladu s 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre, torej samske osebe, edine odrasle osebe v družini in na odrasle osebe v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena 49. člena ZSVarPre. Prvostopenjsko sodišče pa ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi (na strani tožnika in njegove partnerice) izpolnjen kateri od navedenih pogojev za povečanje ponderja, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006182
KZ-1 člen 197, 197/1. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 372, 372/1.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – šikaniranje na delovnem mestu – zakonski znaki kaznivega dejanja – psihično nasilje – ponižanje ali prestrašenost – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokazna ocena
Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v 15. točki izpodbijane sodbe v ravnanju obtoženca, kot se mu očita v opisu obravnavanih kaznivih dejanj pravilno prepoznalo znak obravnavanega kaznivega dejanja, ki je podan v abstraktnem zakonskem znaku „psihično nasilje“. Pritožnik zato nima prav, da gre zgolj za pavšalne očitke, zaradi katerih mu je bila onemogočena obramba.
Čeprav pritožnik trdi nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo tudi vzročno zvezo med obdolženčevim ravnanjem in posledico, to je ponižanje in prestrašenost oškodovank. Ravno v tej posledici je potrebno tudi poiskati odgovor, zakaj oškodovanke niso reagirale tako, kot je pričakoval pritožnik v pritožbi (da obdolženca niso opozorile oziroma se z njim pogovorile, da ga niso seznanile z zdravstvenimi težavami ipd.).
Ker za pritožbo ni sporno, da je dolžnik podal v postopku prisilne poravnave umik predloga in je Okrožno sodišče v Kopru izdalo sklep z dne 6.1.2015 o ustavitvi postopka prisilne poravnave, ter da se nad dolžnikom (še) ni začel postopek stečaja, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da dolžnik ni več v postopku prisilne poravnave, ne glede na to, da sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave še ni pravnomočen.
OZ člen 111, 111/1, 126, 126/1, 619. ZVOP-1 člen 6, 6-3, 9, 9/1, 9/1-1, 9/1-4. ZMCGZ člen 11.
podjemna pogodba - pogodba v korist tretjega - nadzor nad izvajanjem pogodbe - seznam udeležencev - zbiranje osebnih podatkov - odstop od pogodbe - učinki razvezane pogodbe
Bistvo podjemne pogodbe je, da podjemnik opravi storitev, ki je lahko tudi povsem netelesne narave. Opravljanje družinske mediacije je takšna storitev. Ker se je tožeča stranka zavezala k plačilu takšne storitve tožene stranke, je očitno, da sta stranki sklenili podjemno pogodbo.
Tožeča stranka je Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Družinska mediacija in somediacija je nedvomno v okviru pristojnosti prav tega ministrstva. Podatki o osebah, ki se naj bi bile udeleževale družinskih mediacij (in somediacij) pri toženi stranki so bili nujni za preizkus, ali tožena stranka sploh izvršuje svoje pogodbene obveznosti. Ker pa je tožena stranka z izvrševanjem pogodbenih obveznosti zgolj uresničevala naloge iz pristojnosti tožeče stranke, je torej ministrstvo posredno preizkušalo tudi, ali tožena stranka sploh uresničuje naloge samega ministrstva in pa smotrnost porabe državnega denarja. Ni videti nobenega razloga, da bi pri mediaciji udeleženi posamezniki trpeli kakršnokoli prikrajšanje svojih koristi zato, ker je tožeča stranka hotela izvedeti za njihova imena in priimke.
Z ZOPRZUJF je zakonodajalec rešil tudi vprašanje zakonitih zamudnih obresti in sicer na način, da se protiustavno znižani del pokojninskih dajatev izplača v nominalnih zneskih, torej brez obresti.
Zakonite zamudne obresti so objektivna posledica za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti. Pravna posledica zamude je bila določena v 277. členu ZPIZ-1. Po tej določbi je zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Zamude v realizaciji izpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin ni bilo, tako da tudi iz tega naslova tožniku zamudne obresti ne pripadajo.
plačilo storitev mobilne telefonije in prenosa podatkov – podjemna pogodba – časovna veljavnost pogodbe
Stara krovna pogodba, in z njo povezana neposredna pogodba, je prenehala veljati s sklenitvijo nove krovne pogodbe, saj je bila prav nova krovna pogodba tista, ki je bila sklenjena na temelju novega skupnega javnega naročila državne uprave.
NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0074779
ZGD-1 člen 388, 388/2, 609, 609/6. ZNP člen 37. ZPP člen 245, 245/2.
nepravdni postopek - predlog za sodni preizkus denarne odpravnine pri izključitvi manjšinskih delničarjev - pritegnitev zunanjih izvedencev - poravnalni odbor - procesni organ sodišča - smiselna uporaba določb ZPP - seznam sodnih izvedencev - odmera nagrade izvedencu - merila za odmero nagrade - uporaba Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih - pogodbeno razmerje
ZGD-1 nima posebnih določb, ki bi urejale način pritegnitve zunanjih izvedencev v postopek, niti opredelitve meril za odmero nagrade tako angažiranemu izvedencu. Poravnalni odbor je v tem smislu procesni organ sodišča, zato tudi za njega veljajo enaka pravila kot za samo sodišče.
Smiselna uporaba določil ZPP pride v poštev tako v primeru, da je bil zunanji izvedenec pritegnjen v nepravdni postopek preizkusa denarne odpravnine s strani poravnalnega odbora izvedencev, kakor tudi v primeru, da je formalno sklep o angažiranju izvedenca v tem smislu izdalo samo sodišče.
Sodišče pri določitvi izvedenca ni vezano na seznam sodnih izvedencev, temveč je to zgolj priporočilo, ki olajšuje sodišču iskanje izvedencev.
Pravilnik ne more imeti neposrednega učinka za tiste izvedence, ki jih je angažiralo sodišče in niso uvrščeni na seznam sodnih izvedencev, vodenim pri Ministrstvu za pravosodje v smislu določil Pravilnika. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je to razmerje potrebno presojati le po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava.
Da je subjektivni pogoj izpodbojnosti podan, je trditveno in dokazno breme stečajnega dolžnika. Dokazovanje je olajšano z uveljavitvijo domneve iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Enako lahko tožena stranka obstoj domneve izpodbija na dva načina: zgolj z izpodbijanjem domnevne baze (da ni šlo za neobičajen način plačila) ali z izpodbijanjem domnevanega dejstva (da ni vedela in tudi ni mogla vedeti za insolventnost).
Ne glede na to, ali je izpolnjena domnevna baza iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, je torej ostal neprerekan obrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Če pa je tako, subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni podan.
Bistvene kršitve določb kazenskega postopka so opredeljene v 371. členu ZKP. V prvem odstavku so naštete, v drugem so določene opisno, s tem da so omejene na pripravo glavne obravnave, glavno obravnavo samo in izdajo sodbe. To je smiselno, kajti le tedaj je mogoče izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in potencialno nepravilnostjo ali nezakonitostjo sodbe.
Na dvovrstnost bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je opozorjeno, ker povzetih pritožbenih zatrjevanj v katero izmed kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP ne gre uvrstiti, pri tistih iz drugega odstavka pa je glede na zakonsko besedilo jasno, da z dokazno oceno obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave ni mogoče kršiti, z zavrnitvijo dokaznega predloga pa le tedaj, ko bi mu predlagani dokaz utegnil koristiti.
povrnitev premoženjske škode - stroški v zvezi z zdravljenjem - stroški zdravljenja - strošek za tujo pomoč in nego
Vtoževane odškodnine tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre enačiti z odškodnino za tujo pomoč. Odškodnina za škodo zaradi stroškov za tujo pomoč (in nego), ki ima podlago v prvem odstavku 174.člena OZ, je oblika povračila materialne škode, ki gre oškodovancu v zvezi in zaradi njegove telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse – poziv k dopolnitvi vloge
Če stranki vloži nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse, mora sodišče opraviti postopek po 1. odstavku 108. člena ZPP oziroma po 3. odstavku 12. člena ZST-1.
ZP-1 člen 2, 2/2, 14, 14/3, 62a, 62a/1, 154, 154/3. ZDCOPMD člen 40, 40/1.
zahteva za sodno varstvo - nedovoljen pritožbeni razlog - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odgovornost pravne osebe - ekskulpacijski razlogi - meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa - uporaba predpisa, ki je za storilca milejši
Do trditev s katerimi pritožnik izpodbija dejansko stanje se je v izpodbijani sodbi že opredelilo sodišče prve stopnje, pritožnik pa s ponavljanjem enakih navedb v pritožbi uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. čl. ZP-1).