sofinanciranje občin – delna izpolnitev – neizpolnitev – trditvena podlaga strank – rekonstrukcija ceste
Za odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka zadošča že ugotovljeno neskladje med predvidenim obsegom del in dejansko izvedenimi deli, ki ga priznava tudi sama tožeča stranka. To pomeni, da ni odločilno pritožbeno zatrjevanje, kolikšen del ceste je rekonstruirala stranka in kolikšen ne.
Začetek postopka prisilne poravnave nad toženo stranko na tožničino terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 ne vpliva. Zaradi nelikvidnosti tožene stranke je tožničina terjatev zapadla dne 1. 11. 2012, postopek prisilne poravnave pa se je začel dne 16. 4. 2012. Tožnica je zato upravičena do obračuna in izplačila celotnega regresa za letni dopust za leto 2012.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0013794
ZPP člen 105, 105/2, 199, 200. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1, 98c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 3. ZSPJS člen 3, 3/1. ZDR člen 156, 156/3. ZSSloV člen 53. Direktiva 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 16.
stranska intervencija - pravni interes - odškodnina - neizrabljen tedenski počitek - misija - vojska - nadure - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Pritožniki so zatrjevali svoj pravni interes za intervencijo s tem, da so tudi sami vložili tožbe pred sodiščem prve stopnje iz naslova odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka ter da opirajo svoje zahtevke na bistveno enako dejansko in pravno podlago. Pritožniki niso izkazali obstoja pravnega, temveč zgolj dejanskega (ekonomskega) interesa. Nikakršne zveze ni med razmerjem pravdnih strank ter razmerjem pritožnikov. Zgolj to, da bi v primeru uspeha v omenjenem pravdnem postopku odločitev predstavljala pravno podlago tudi za odločitev Vlade RS o poravnavi s tožniki, pravnega interesa pritožnika kot dolžnika toženke za stransko intervencijo ne vzpostavlja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo priglašeno stransko intervencijo.
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
odločitev sodišča preko postavljenega zahtevka – prisoja zakonskih zamudnih obresti – prekoračitev stranske terjatve – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi – izdelava nove sodbe
V pravdni teoriji in sodni praksi ni več dvoma, da tudi v takem primeru, ko gre samo za prekoračitev stranske terjatve, pritožbeno sodišče ne more sodbe v izpodbijanem delu spremeniti. Ne gre za zmotno materialno pravno odločitev, ampak za absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Če bi pritožbeno sodišče spremenilo sodbo, bi prekoračilo svoja pooblastila ter eno stranko prikrajšalo za pravna sredstva.
Pravni pouk, ki ga je sodišče zapisalo v izpodbijanem sklepu, je napačen, stranka pa z napačnim pravnim poukom ne more pridobiti več pravic, kot ji po zakonu gredo.
prevozna pogodba - izguba pošiljke - omejitev višine odškodnine - škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti - dokazno breme pošiljatelja
Da bi bila tožena stranka, navkljub temu, da ni plačala višjega zneska za zavarovanje vrednosti blaga v primeru izgube, upravičena do plačila odškodnine v višji višini, bi morala v skladu s 29. členom CMR in s petim odstavkom 82. člena ZPPCP-1 izkazati, da je tožeča stranka, kot prevoznik, škodo povzročila namenoma ali zaradi hude malomarnosti. Dokazno breme za krivdo prevoznika je torej na pošiljatelju.
Ne gre zgolj za sklepanje o tem, da je bil kriminalist C.K. udeležen pri odklopu električnega kabla, kot navaja pritožnica, pač pa za povsem določno trditev o storitvi kaznivega dejanja.
Obdolženka policistu sploh ni očitala dejanja, ki bi ga bilo moč po vsebini opredeliti kot zlorabo uradnega položaja, saj ni navedla v čem naj bi policist svoj uradni položaj sploh zlorabil zato, da bi drugemu morebiti pridobil kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejal škodo. Obdolženka je policistu očitala le ravnanje pri zbiranju obvestil in bi zato njene navedbe, kolikor so se nanašale na delo policista, bilo po vsebini šteti kot pritožbo zoper delo policista, kar je predmet posameznega postopka po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Ker obdolženka policistu G. ni očitala storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa je jasno, da s tem tudi ni mogla storiti kaznivo dejanje krive ovadbe in je zato tak očitek v obtožnem predlogu, ostal nedokazan.
telesna okvara - invalidnina - seznam telesnih okvar
V času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov Seznam telesnih okvar (Seznam), zato je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Seznam). Posamezno telesno okvaro je zato mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Vrste in stopnje telesnih okvar se ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v tem Seznamu.
Bolečine in težave, ki jih ima tožnik s hrbtenico, ne predstavljajo nobene telesne okvare po Seznamu. Zato tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi 50 % telesna okvara, nastala zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni, s pravico do invalidnine, ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013756
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost
Tožnica se je poškodovala pri opravljanju svojega dela. Pri čiščenju tal se je, med premikanjem nazaj in dviganju, udarila s spodnjim delom hrbta v izboklino z elektronskimi stikali. Tožničinega dela ni mogoče šteti za nevarno delo, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za obravnavano nezgodo. Gre namreč za čiščenje prostorov, ki je povsem običajno in vsakodnevno. Tožena stranka, ki ni imetnica prostorov, v katerih se je tožnica poškodovala, ni bila dolžna tožnici dati posebnih navodil, kako se pri čiščenju tal izogniti udarcem ob betonske izbokline niti jih čistilke niso potrebovale. Tožnica tudi ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ustreznost nove zaposlitve
Zmotno je pritožbeno stališče, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za večji obseg pravic glede vprašanja, kaj je ustrezna zaposlitev za tožnico od obsega, kot je določen v 5. odstavku 91. člena ZDR-1. Določb v pogodbi o zaposlitvi o tem, da bo tožnica po izteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ponovno opravljala dela na delovnem mestu urednice rubrike za poln delovni čas in da ji bo zato ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, ni mogoče šteti za dogovor o tem, da je za tožnico ustrezna le zaposlitev na delovnem mestu urednice rubrike. Glede na to, da je šlo za pogodbo o zaposlitvi, ki se je nanašala na dve delovni mesti (delovno mesto odgovorne urednice A. in delovno mesto urednice rubrike), odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju dela na obeh področjih. Tožničina zahteva, da se kot ustrezno zaposlitev lahko obravnava le zaposlitev na delovnem mestu urednice rubrike, pomeni uveljavljanje zahteve, da je kot ustrezno zaposlitev možno obravnavati le zaposlitev za delo, ki je postalo nepotrebno.
Okoliščina, da tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi prejema nižjo plačo, kot jo je prejemala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi in tudi nižjo, kot bi jo prejemala, če bi opravljala zgolj delo urednice rubrike, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
plačilo razlike plače - pobot izplačila plače - soglasje delavca
Tožena stranka za pobot svoje domnevne terjatve za povračilo škode in stroškov mobilnega telefona s tožnikovo terjatvijo za izplačilo dela plače za sporni mesec ni imela tožnikovega pisnega soglasja, zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo izplačilo vtoževanega zneska.
ZDR člen 130, 147, 147/6, 147/7, 163. ZEPDSV člen 6, 7.
odškodnina za neizrabljen dopust - regres za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela- službeno potovanje
Tožnik razen v letu 2006, ko je prosil za izrabo letnega dopusta iz leta 2005, ves čas spornega obdobja (2007 do 2010) ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Na način, kot je evidentirala letni dopust tožena stranka in s katerim je bil tožnik seznanjen (podatki iz plačilnih list), je tožnik letni dopust v celoti izrabil, zato ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust v vtoževanem znesku.
Povračilo stroškov za prehrano med delom je vezano na dejansko opravljanje dela. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da je tudi čakanje v pripravljenosti na poziv na delo opravljanje dela, zaradi česar naj bi bil upravičen do povračila tega stroška tudi za čas pripravljenosti na delo.
Za službeno potovanje gre le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedeno, da bo tožnik delo opravljal v „klavnicah na D. območju“, pa tudi drugod na terenu. Ob ugotovitvi, da je tožnik v več kot 95 % deležu svojega delovnega časa delal za stranko E. d.o.o., je šteti prihod tožnika v klavnice na D. območju kot prihod na delo in z dela in ne kot službeno potovanje.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 110/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi
Tožnik v času od 31. 5. 2014 do 7. 7. 2014 ni prišel na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka v odpovedi ni navedla, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR-1 o tem, da v primeru odpovednega razloga iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Tožena stranka je na podlagi te določbe odločila o datumu prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, s tem da je nepravilno kot datum prenehanja določila že 31. 5. 2014, namesto pravilno 2. 6. 2014. Navedeno pomeni, da toženi stranki v odpovedi ni bilo potrebno razlagati, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj zakon določa, da v primeru uporabljenega odpovednega razloga delovno razmerje preneha ne le pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč celo za nazaj s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.
ocena dela - preizkus ocene - sodno varstvo - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Tožba je v celoti pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje v delu, v katerem tožnica zahteva razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti. Pri tem ni bistveno, da tožnica v laični tožbi in dopolnitvi tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, saj je zahtevala razveljavitev ocene za sporno leto in se pri tem sklicevala na sklep komisije za preizkus ocene.
ZPP člen 274. ZJU člen 25, 25/2. ZDSS-1 člen 42, 42/1.
zavrženje tožbe - pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Tožnica je sodno varstvo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za odpravo kršitve, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o tožničini pritožbi ni odločila v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU, zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU v nadaljnjih 30 dneh od poteka tega roka lahko zahtevala sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storila. Tožba je pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje. Pri tem ni bistveno, da tožnica tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena zahteva za odpravo kršitev.
OZ člen 768. ZOdv člen 11. Kodeks odvetniške etike člen 44.
odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodninska odgovornost odvetnika - protipravnost ravnanja - opustitev vložitve nadzorstvene pritožbe - profesionalna skrbnost - obseg pooblastila
Odškodninska odgovornost odvetnika temelji na kršitvi njegovih obveznosti po določbi 768. člena OZ in 11. člena Zakona o odvetništvu (Zodv).
Z vidika samo izvršilnega postopka vložitev nadzorstvene pritožbe ni bila potrebna in zavarovanec tožene stranke ni ravnal protipravno.
Sporno bi lahko bilo vprašanje, ali je z zavarovanjem odgovornosti krita tudi škoda, ki nastane, ker odvetnik znotraj enega mandatnega razmerja ni opozoril stranke na njene možnosti v drugih postopkih in vložil pravnega sredstva v enem postopku z namenom, da bo stranka na ta način pridobila legitimacijo za druge postopke, za katere odvetnik nima mandata. Po mnenju pritožbenega sodišča temu ni tako. Tožeča stranka ni trdila, da je odvetniku dala neko splošno pooblastilo za svetovanje, temveč samo za zastopanje v izvršilnem postopku. Z zavarovalno pogodbo so krite samo škode, ki nastanejo zaradi odvetnikove grobe kršitve obveznosti v okviru naročene storitve, torej v okviru mandata za izterjavo terjatve do dolžnika v izvršilnem postopku. Očitki tožeče stranke ta okvir presegajo.
ZPIZ-2 člen 191. ZPIZ-1 člen 36, 36/2, 193, 193/1, 398, 405. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Tudi, če bi se tožnici upošteval v dodano dobo njen čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje v Novem Sadu, tožnica ne bi izpolnila potrebnega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, saj bi dodana in pokojninska doba skupaj znašali 37 let, 6 mesecev in 15 dni. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – DELOVNO PRAVO
VSL0076325
ZPP člen 315, 339, 339/2, 339/2-15. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih člen 76, 76/1, 77, 78, 79. Uredba o uniformi, položajnih oznakah in simbolih policije člen 2.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca – vmesna sodba – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – protispisnost – zmotna ugotovitev med strankama nespornih dejstev – organizacija delovnega procesa – zagotovitev garderobe delavcem – primerno obuvalo – zagotovitev varnosti in zdravja pri delu – policija
Predpis, ki zahteva od delodajalca, da mora zagotoviti garderobo v svojih prostorih, je Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih.
Če bi tožnica ne imela možnosti, da se v službi glede na zahtevnost intervencije, na katero jo je delodajalec napotil, preobuje v primerno obuvalo (bodisi da bi v službi zamenjala obuvalo, ki bi ga imela v garderobni omarici, bodisi da bi imela čas, da se gre domov preobuti v zimsko obuvalo), bi to kazalo na to, da je zavarovanec tožene stranke opustil svojo dolžnost organizirati delovni proces tako, da bi zagotovil varnost in zdravje pri delu.
ZST-1 člen 6c. ZIZ člen 257, 257/1, 258, 258/1, 258/1-1.
posebna vrnitev v prejšnje stanje - predhodna odredba - delno razveljavljen sklep o izvršbi
Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožeče stranke o pravočasnem plačilu sodne takse njeno vlogo pravilno obravnavalo kot predlog za posebno vrnitev v prejšnje stanje. Tožeča stranka materialnopravno zmotno pripisuje delno razveljavljenemu sklepu o izvršbi pomen odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, na podlagi katere bi bilo mogoče predlagati predhodno odredbo. Tovrstna sodna praksa se je vzpostavila na podlagi v pritožbi tožeče stranke omenjenega sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010, vendar pa je bila ta presežena z razlogi Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014, objavljeni 28. 7. 2014, ki jih je v izpodbijanem sklepu povzelo sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve). Čeprav je bila z izrekom odločbe Ustavnega sodišča RS razveljavljena zgolj 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ, so njeni razlogi pomenili tudi spremembo materialnopravnega razlogovanja, kaj se šteje za odločbo domačega sodišča, oziroma da se delno razveljavljen sklep o izvršbi ne more šteti za odločbo domačega sodišča.