ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 197.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu
Delavke so se tožnice (vodje poslovalnice) bale. Ker so kršile obveznost evidentiranja na evidenčni uri, so morale peti. Tožnica je imela pravico, da preverja, ali so delavke seznanjene o doseganju plana, vendar je način, ki se ga je posluževala tožnica (ko je to preverjala po končanem delu v garderobah, ko so se delavke preoblačile) povsem neprimeren in šikanozen. Tožnica kot nadrejena delavka (vodja poslovalnice), je vodje oddelkov različno obravnavala. V njihovi odsotnosti je spremenila postavitev izdelkov. Kot predpostavljena podrejenemu ni odobrila izrabe dopusta. Opisano ravnanje tožnice ima znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Za šikaniranje na delovnem mestu se šteje ponavljajoče se psihično maltretiranje z različnimi aktivnostmi na sistematičen način, s ciljem in posledico degradacije delovnih pogojev, ki lahko privedejo do kršitve človekovih pravic. Tožnica je s svojimi ravnanji kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve imajo vse znake kaznivega dejanja. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi je bila tožnici izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je tudi, da se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, do odprave ugotovljenega neskladja, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. Dejanskega obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev o razmerju. Res je, da je tožena stranka pri tem ravnala v skladu z takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, vendar to ne pomeni, da je bilo v razmerju med strankama glede plačila odpravnine pravnomočno odločeno s takšnim izplačilom. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožničin zahtevek za plačilo razlike med bruto in neto odpravnino utemeljen.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi - ničnost - obstoj delovnega razmerja - ničnost pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo - navidezna pogodba - elementi delovnega razmerja
Pogodba o zaposlitvi med tožencem in tožečo stranko je nična, ker je bila sklenjena z zlorabo položaja prokuristke. Toženec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni imel namena opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi in tega dela tudi dejansko ni opravljal, zato med njim in tožečo stranko ni obstajalo delovno razmerje.
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do stanja iz 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi katerega bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in bi se ji na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine. Zato tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZGD – 1 člen 8. OZ člen 336, 336/1, 346,352. ZFPPod člen 19. ZFPPIPP člen 28, 42, 44, 44/5.
spregled pravne osebnosti – zastaranje – zastaralni rok – odškodninska odgovornost direktorja – aktivna legitimacija – končan stečajni postopek
Zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti ne predstavlja odškodninskega zahtevka niti zahtevka iz gospodarske pogodbe. Gre za terjatev s posebnim pravnim temeljem (sui generis), za katero velja splošni petletni zastaralni rok, saj zanj z zakonom ni določen za zastaranje drugačen rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da začne zastaranje teči, ko 1) terjatev družbe dospe v plačilo in 2) se uresniči eden izmed dejanskih stanov spregleda pravne osebnosti.
Zavod ne more neposredno od zavarovalnice izterjati ostalih vrst škod, ki niso naštete v 18. členu ZOZP, saj je 18. člen izjema od pravila v 15. členu ZOZP, izjeme pa je potrebno razlagati ozko. Domet 20. člena ZOZP, glede zavodov, ki zahtevata povrnitev škode neposredno od zavarovalnice, je torej omejen z 18. členom ZOZP.
ZGD-1 člen 10b, 10b/1, 10b/2, 52, 52/3. ZNP člen 35, 35/1.
povrnitev stroškov postopka – začetek postopka po uradni dolžnosti – prisilna poravnava – odvzem pooblastil oziroma upravičenj za vodenje poslov – ustavitev postopka zaradi razveljavitve zakona
Vsak udeleženec v nepravdnem postopku načeloma trpi svoje stroške. Le če bi bilo z zakonom (ZGD-1 v konkretnem primeru) določeno drugače, bi sodišče prve stopnje imelo pravno podlago za drugačno odločitev o stroških postopka. Niti v tretjem odstavku 52. člena oziroma kateremkoli drugem členu ZGD-1 ni določena povrnitev stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da na izpolnitev pogodbenih obveznosti pravdnih strank po pogodbi o nastanitvi in hrambi (in na samo veljavnost te pogodbe) ne vpliva dejstvo, da je bilo plovilo Š. s strani tožeče stranke poškodovano in zato nezmožno za plovbo. Zgolj na podlagi te okoliščine (nezmožnost uporabe plovila za plovbo) tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti oproščena plačila stroškov v zvezi z nastanitvijo in hrambo te jadrnice v marini v spornem obdobju, saj gre v tem delu za plačilo pogodbene cene za opravljeno storitev (nastanitev in hramba) po veljavni pogodbi.
Okoliščine kot so trajanje sodnega postopka, dejstvo, da tožnik ni imel sredstev za preživljanje, da mu tožena stranka ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki bi mu pripadal v trajanju 150 dni in mu tudi ni izplačala odpravnine, pri odmeri odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR niso pravno odločilne. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse odškodnina po 118. členu ZDR ne predstavlja nadomestila za odpovedni rok ali odpravnino po 109. členu ZDR, temveč gre za posebno odškodnino - odmeno namesto reintegracije delavca (v novem ZDR-1 jo zakon v 118. členu poimenuje "denarno povračilo"). Ta odškodnina pa je različna glede na položaj posameznega delavca in sicer se presoja stanje na dan odločitve sodišča prve stopnje in položaj delavca ob sodni razvezi. Tožnik je imel ob sodni razvezi, do katere je prišlo na njegov predlog, svoj socialni status urejen, torej ni prešel v odprto brezposelnost in ima zagotovljeno nadomestilo za brezposelnost do upokojitve.
denarna socialna pomoč - enkratna izredna denarna socialna pomoč - višina
Skladno z določbo tretjega odstavka 31. b člena ZSV višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne more presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe oziroma družine, višina enkratne izredne pomoči pa v enem koledarskem letu ne more presegati višine dveh njenih minimalnih dohodkov. Višina enkratne izredne pomoči je urejena s citirano kogentno določbo, ki bi jo sodišče po uradni dolžnosti moralo upoštevati pri presoji utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, ne glede na to, da je bila med strankama sporna upravičenost do te pomoči.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 118. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 27.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - odškodnina - kriteriji - večje število presežnih delavcev
Tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev za določitev tožnice kot presežne delavke, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je zaradi poslabšanja njenega finančnega stanja izvedla reorganizacijo tako, da je ukinila delovno mesto tehnični direktor in prenesla del nalog tega delovnega mesta na delovno mesto direktorja sektorja nabave ter istočasno spremenila način opravljanja dela direktorja sektorja nabave iz operativnega na strateški nivo, zaradi opisane spremembe pa je povišala stopnjo zahtevnosti tega delovnega mesta na VIII. stopnjo. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot direktor sektorja nabave. Ker se je zaradi reorganizacije spremenil opis tega delovnega mesta, tožnik na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi dela na tem delovnem mestu ni več mogel opravljati, ker ga ni bilo. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog v smislu določbe 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
ZPIZ člen 11. ZTPPIZ člen 68, 68/2. ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 203, 203/1.
starostna pokojnina - pokojninska osnova – podatki matične evidence
Kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezna obdobja ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi.
V primeru, če med strankama ni sporno, da so bili plačani prispevki za sporno obdobje in če tožniku ni uspelo dokazati višine zavarovalne osnove, je potrebno upoštevati vsaj najnižjo zavarovalno osnovo, od katere so se tedaj plačevali prispevki.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (voznik tovornjaka) je vozil službeno vozilo (brez vozniškega dovoljenja) v času veljavnosti ukrepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Ob policijski kontroli je bilo ugotovljeno, da je bilo tožniku že predhodno odvzeto vozniško dovoljenje in v posledici navedenega je policija zasegla službeno vozilo. Zaradi zasega vozila tožniku so v enoti ostali brez nujno potrebnega vozila in so za potrebe te enote morali prerazporediti drugo vozilo iz druge enote tožene stranke. Prav tako je tožena stranka imela primanjkljaj zaposlenih na delovnem mestu voznik tovornjaka, saj tožnik zaradi odvzema vozniškega dovoljenja dela ni mogel opravljati. Zato je bil moten delovni proces pri drugotoženi stranki. S svojim ravnanjem je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
invalidnost - priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) gre za takšno stanje, kot je bilo ugotovljeno v prvem postopku. Pri njej ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi predstavljale podlago za priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja v smislu 71. člena ZPIZ-1, kot jih je tožnica pridobila z odločbo toženca. Ta odločba pa je pravnomočna. Zato tožnica ni upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja, pač pa ima še nadalje vse pravice, kot so ji bile priznane s pravnomočno odločbo toženca.
invalidnost III. kategorije - pravica do premestitve na drugo delovno mesto - vzrok nastanka invalidnosti - določitev omejitev pri opravljanju dela na drugem delovnem mestu - dokazna ocena
Glede vzroka nastanka invalidnosti izvedenski organ ugotavlja, da gre za degenerativne spremembe, kar pomeni, da je vzrok nastanka invalidnosti bolezen. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen, ni utemeljen.
stroški prevoza na delo in z dela - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je med postopkom navajala, da tožnik ni upravičen do vtoževanih stroškov za prevoz na delo, ker je na delo prihajal in odhajal s službenim kombijem tožene stranke, pri čemer je gorivo in druge stroške vzdrževanja plačevala tožena stranka. Sodba glede navedenega ne vsebuje nikakršnih razlogov, tako da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
V primeru obstoja objektivnih okoliščin, ki preprečuje izrabo letnega dopusta, ima delavec pravico do nadomestila za neizrabo letnega dopusta. Tožnici je bil podaljšan bolniški stalež, zato letnega dopusta ni mogla koristiti do prenehanja delovnega razmerja, čeprav ji je bil izrecno odobren. Na strani tožnice so torej nastale objektivne okoliščine, ki so ji (do prenehanja delovnega razmerja) onemogočale izrabo letnega dopusta. Zato je tožnica za sporno leto upravičena do plačila nadomestila (odškodnine) za neizkoriščen letni dopust.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 99, 114. ZJAKRS člen 11, 11/1, 11/2, 11/6. ZUJF člen 50. ZJF člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno varstvo pred odpovedjo - starejši delavec
ZUJF je s svojo uveljavitvijo posegel v vire financiranja tožene stranke, ki so bili namenjeni tudi pokrivanju stroškov njenih zaposlenih, zato ni imela več sredstev za izplačilo plač in je morala zmanjšati število zaposlenih. Toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (99. člen ZDR), ker je bila glede na število zaposlenih manjši delodajalec. Tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala posebnega varstva kot starejša delavka po določbi 114. člena ZDR. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR in prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
minimalna plača - plačilo za delo - plača - obveznost plačila
Minimalna plača je socialni korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine. Namen minimalne plače je, da se delavcem zagotovi dostojno življenje. Dejstvo, da je institut minimalne plače poseben socialni korektiv, izhaja tudi iz tega, da so v minimalno plačo vključeni tudi vsi dodatki (npr. za izmensko in nočno delo, za delovno dobo,...), kar po drugi strani pomeni, da je lahko osnovna plača, ki jo delavec in delodajalec dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, nižja od minimalne plače. V takšnem primeru je delavec upravičen do izplačila razlike v plači do višine minimalne plače le v primeru, če je osnovna plača skupaj z dodatki nižja od zakonsko določene minimalne plače. Glede na to, da je iz 2. člena ZMinP razvidno, da je minimalna plača odvisna od delovnega časa, ne pa od vrste dela oz. delovnega mesta in upoštevaje dejstvo, da je tožnica za polni delovni čas v vtoževanem obdobju prejela plačo, ki je bila enaka oz. višja od minimalne plače, določene v 4. oz. 6. členu ZMinP, je njen tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače, ki jo je prejela za delo na delovnem mestu perica in sorazmernim delom minimalne plače, do katerega bi bila upravičena za isto časovno obdobje glede na polovični delovni čas, neutemeljen.