Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Sodišče ugotavlja, da tožnik niti v postopku pred toženo stranko, niti v tožbi ni navajal nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi Hrvaška kot odgovorna država članica za presojo njegove prošnje za mednarodno zaščito onemogočila njegov dostop do azilnega postopka oziroma da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomeni ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik dejansko ni prerekal oziroma nasprotoval ugotovitvi tožene stranke, da na Hrvaškem sploh ni šel v azilni dom in torej sploh ni bil izpostavljen življenjskim razmeram v Azilnem domu na Hrvaškem, iz katerih bi izhajalo nečloveško ravnanje.
Glede morebitnih ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito.
ZOUTPI člen 30, 30/1, 38, 38/1, 38/3, 42, 42/1, 42/1-23.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - prepoved prodaje - prodajalna tobačnih izdelkov - ne bis in idem - skrajšani ugotovitveni postopek - uporaba materialnega prava - teorija ratio legis - plačilni nalog - sprememba tožbe - pravni interes
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da prepoved prodaje izdelkov traja šest mesecev od dneva vročitve odločbe. Tožnik za izpodbojno tožbo zaradi vmesnega preteka obdobja šestih mesecev nima več pravnega interesa, saj svojega položaja ne more (več) izboljšati.
Iz spisovnih podatkov sicer izhaja, da je bil prekrškovni postopek zoper tožnika (kot pravno oseba) s sklepom ustavljen, saj je uveljavil ekskulpacijski razlog. Kar pa ne pomeni, da je bil ustavljen tudi zoper odgovorno osebo pravne osebe. Nadzorni in prekrškovni postopek pa imata različen ratio legis ter drugačne pravne posledice za storilca, zaradi česar nista v koliziji po načelu prepovedi ponovnega sojenja.
Navedba tožnika, da mu je bila tekom izreka ukrepa na osnovi ugotovljene kršitve ukrepa kršena pravica do izjave, je neutemeljena, saj se pri izdaji plačilniega naloga ne zahteva, da bi morala biti storilcu dana možnost izjave, predvideva se le seznanitev s prekrškom in dokazi zanj, s čimer je bil tožnik nesporno seznanjen. Tožniku zato pravica do neposredne seznanitve s prekrškom ni bila kršena.
ZDavP-2 člen 74, 74/3. ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11.
dohodnina - davek od drugih dohodkov - akontacija dohodnine - posojilna pogodba - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel) - povečanje vrednosti premoženja - aktivno ravnanje
Tožnik utemeljeno izpostavlja, da toženka v dosedanjem postopku ni zadostno opredelila, kateri pravni posel naj bi bil prikrit in s tem relevanten za obdavčitev. Drugostopenjski organ je glede tega le nekonkretizirano navrgel, da naj bi šlo za izplačilo sredstev tožniku kot nekdanjemu direktorju družb B. in C. Kolikor navedeno drži, bi bilo treba to razmerje tožnika natančneje opredeliti. Kajti, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik v teh dveh družbah ni bil le poslovodja, temveč je bil tudi njun družbenik. Vse navedeno pomeni, da je bil s tema družbama lahko v razmerju na podlagi različnih pravnih podlag: morebiti delovnopravno, morebiti zgolj korporacijskopravno, morebiti le obligacijskopravno. V vsakem primeru bi bilo treba z gotovostjo opredeliti prikriti pravni posel oz. pravo ekonomsko vsebino, kdaj je do obdavčljivega dogodka prišlo, ter posledično identificirati, kdo je zavezanec za davek. Šele ko bi bil konkretno opredeljen prikriti pravni posel, ki naj bi bil relevanten za obdavčenje, pa bi bila možna preverba, tj. da naj se ugotovi, ali se sporni tožnikov dohodek lahko kvalificira pod katero izmed vrst dohodkov, ki jih ureja ZDoh-2
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter tožnik v tožbi ne zatrjuje drugih svojih osebnih okoliščin (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
inšpekcijski postopek - postopek izvršbe - pravna podlaga
Tožnica sicer pravilno navaja, da sta po gramatikalni razlagi inšpekcijski postopek in postopek izvršbe dva različna postopka (drugi in tretji odstavek 106. člena GZ), vendar zmotno meni, da bi morali izvršbo šteti kot nadaljevanje inšpekcijskega postopka, zaradi česar bi bilo potrebno v obeh postopkih odločati po isti pravni podlagi, kar bi v skladu s prvim odstavkom 106. člena GZ1 pomenilo, da bi bilo treba v konkretnem postopku izvršbe uporabiti določbe ZGO-1. Sodišče se s tem ne strinja. Tudi na podlagi teleološke razlage (razlage po namenu pravne norme) in sistematične razlage (ki upošteva sestavo pravnega akta, torej, kako je zakonodajalec oblikoval pravna določila v ožje ali širše enote) inšpekcijskega postopka in postopka izvršbe ni mogoče šteti kot enega postopka. Postopka sta urejena v različnih poglavjih GZ, pri čemer je namen inšpekcijskega postopka nadzorstvo nad izvajanjem in spoštovanjem tega zakona ter z njim povezanih predpisov in izrekanje ukrepov za odpravo nepravilnosti (I. do III. poglavje), medtem ko je namen izvršbe izvršitev inšpekcijskih ukrepov s tam navedenimi načini izvršbe (IV. poglavje) in po postopku, določenem v ZUP - XVII. poglavje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12, 29.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti
Glede na to, da, kar niti ni sporno, tožnik poseduje dovoljenje za prebivanje Republike Finske, veljavno do 31. 10. 2022 in da je vložil Prošnjo v Sloveniji dne 2. 10. 2023 (torej prej kot v dveh letih od poteka veljavnosti dovoljenja), je toženka pravilno ugotovila, da je na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, za obravnavo Prošnje odgovorna Republika Finska.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek - zahteva za varstvo zakonitosti - verjeten izgled za uspeh
Toženka se je pravilno sklicevala na 420. člen ZKP, po katerem se sme vložiti ZVZ le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev. Peti odstavek 420. člena ZKP določa, da se sme vložnik ZVZ sklicevati na kršitve samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Tožnik je namreč v postopku pred Višjim sodiščem v Kopru navajal enake razloge, kot jih navaja tudi v prošnji za BPP za vložitev ZVZ in v sami ZVZ in sicer se ne strinja z odmerjeno kaznijo.
telekomunikacije - nadzor nad izvajanjem obveznosti - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Za toženko so zavezujoči tisti parametri preizkusa ERT, ki so določeni v regulatorni odločbi, saj predstavljajo materialno pravo. Ker ostali parametri niso pravnomočno določeni, pa lahko tožnik v postopku nadzora ugovarja, da niso bili predvidljivi, kot tudi temu, da niso pravilni ali da niso pravilno uporabljeni. Sodišče pa lahko tak tožnikov ugovor preizkusi le, če toženka vse parametre, ki jih uporabi obrazloži.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12. ZMZ-1 člen 51.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - dovoljenje za prebivanje
Po določbi četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe je odgovorna država članica tista, v kateri je imel tožnik dovoljenje za prebivanje, in je preteklo manj kot dve leti od poteka tega dovoljenja. Dejstvo, da je tožnik imel dovoljenje za prebivanje v Republiki Finski in da je od poteka njegove veljavnosti poteklo manj kot dve leti, pa je med strankama nesporno.
ZIUOPDVE člen 109, 109/1, 109/1-3. Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe člen 2, 2-18, 2-18(a).
COVID-19 - državna pomoč - delno povračilo nekritih fiksnih stroškov - upravičenec - pogoji - pravo EU
Za presojo posameznih meril, ki kažejo na to, da je neka družba podjetje v težavah je bistveno, da družbeniki vplačajo ali se vsaj nepreklicno zavežejo, da bodo vplačali, sredstva, ki postanejo lastna sredstva družbe v smislu osnovnega kapitala ali drugih elementov lastnih sredstev družbe.
Pri presoji podjetja v težavah je treba upoštevati dejansko stanje iz bilance stanja, kakršno je bilo na presečni datum, ter morebitne spremembe družbene pogodbe in sklepov družbenice o spremembi obravnavanega posojila v lastna sredstva družbe, ki bi bili sprejeti pred presečnim datumom, kar pa bi moralo biti razvidno tudi iz relevantne bilance stanja.
sofinanciranje iz javnih sredstev - kultura - zavrnitev - pomanjkljiva obrazložitev
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožničina prijava na Javni razpis ocenjena s skupno 284 točkami. Kako je bila tožničina prijava ocenjena po posameznem merilu, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Iz izpodbijane odločbe prav tako ne izhaja konkretizirano zakaj tožničin projekt, kljub navedenemu številu točk in navedbi, da ustreza razpisnim merilom, ni bil sprejet v sofinanciranje.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - stranka postopka - zavrženje tožbe
Napačni pravni pouk stranki ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.3 Tako bi moral tožnik tudi v konkretnem primeru tožbo vložiti v 30 dneh (in ne šele v petih letih) od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan.
ZGD-1 člen 425, 426. ZDavP-2 člen 135, 135/3, 140, 140/2.
davek od dohodka pravnih oseb - pravni naslednik - singularni pravni naslednik
Tožeča stranka kot pravna naslednica družbe, izbrisane po skrajšanem postopku, torej v skladu 425. člen ZGD-11 odgovarja za morebitne neporavnane obveznosti izbrisane družbe. Ker se odmerjena davčna obveznost nanaša na leto 2017, ko je bila izvedena oddelitev finančne naložbe, oziroma so bile knjižene dolgoročne finančne obveznosti do družb v skupini, gre torej za obveznosti, ki bi jih morala pred izbrisom izpolniti družba A., d. o. o.
Sodna praksa Vrhovnega sodišča restriktivno razlaga pojem zamude pri predložitvi novih dokazov. Po stališču sodne prakse mora namreč stranka imeti realno možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za izdajo odločbe. To pomeni, da mora biti davčni zavezanec seznanjen oceno davčnega organa, ali je do izdaje zapisnika uspel dokazati dejstva, za katera nosi dokazno breme oziroma mora imeti možnost, da v pripombah na zapisnik te ugotovitve izpodbija z novimi dejstvi in dokazi. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude sploh ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov.
ZEKom-1 člen 224. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 279, 279/1, 279/1-1, 279/1-3.
elektronske komunikacije - postopek nadzora - inšpekcijski postopek - operater s pomembno tržno močjo - neobrazložena odločba - ničnost odločbe
Izrekanje ukrepov OPTM v zvezi s previsoko ceno storitve, za katero mu je agencija z regulacijsko odločbo naložila, da je za to storitev v pogodbah, sklenjenih z ostalimi operaterji, dolžan uveljaviti določeno ceno, je lahko predmet upravnega - inšpekcijskega postopka.
Toženka ni navedla razlogov, zaradi katerih je razporejala stroške pridobivanja novih strank ter upravljalnja in vzdrževanja obstoječih na nove in obstoječe uporabnike tako kot jih je, ter ni obrazložila kateri so novi in kateri so obstoječi uporabniki, in zakaj se eni obravnavajo kot novi in drugi kot obstoječi. Utemeljila tudi ni, na čem taka obravnava temelji. Za toženko so zavezujoči tisti parametri preizkusa ERT, ki so določeni v regulatorni odločbi, saj predstavljajo materialno pravo. Ker ostali parametri niso pravnomočno določeni, pa lahko tožnik v postopku nadzora ugovarja, da niso bili predvidljivi, kot tudi temu, da niso pravilni, ali da niso pravilno uporabljeni. Sodišče pa lahko tak tožnikov ugovor preizkusi le, če toženka vse parametre, ki jih uporabi obrazloži.
vodno soglasje - poplavno območje - poseg na vodnem in priobalnem zemljišču
Ker je obravnavani poseg izveden na vodnem in priobalnem zemljišču vodotoka 2. reda, kar je med strankami nesporno (tožnik navedenega v tožbi konkretizirano ne prereka; navaja sicer, da v priobalno zemljišče poseg ni izveden tako, kot je to na sosednjem zemljišču, vendar pa ne trdi, da ni posegel v vodno oziroma priobalno zemljišče, poleg tega pa je tudi sam v svoji vlogi za izdajo vodnega soglasja navedel, da gre za poseg v varovalnem pasu vodotoka 2. reda), je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da predmetni poseg (nasipavanje in utrjevanje zemljišča v varovalnem pasu) glede na 37. člen ZV-1 ni dopusten. Zato je izdajo vodnega soglasja utemeljeno zavrnil.
Tožena stranka ne prereka dejstva, da je tožnik vložil zahtevek za uveljavljanje pravice do odškodnine za škodo zaradi cepljenja proti COVID-19, da je toženi stranki poslal dopis naj o njegovi vlogi odloči v nadaljnjih 7 dneh in dejstva, da o vlogi tožnika ni odločila. Sodišče zato šteje tako ugotovljeno dejansko stanje kot neprerekano.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - mobilno omrežje - naročniška pogodba - odpoved pogodbe - splošni pogoji - pravica do izjave
Toženka je s tem, ko je izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na njegovo 1. točko izreka, v bistvenem oprla na Splošne pogoje uporabe, hkrati pa tožniku pred izdajo izpodbijanega akta glede vsebine in relevantnosti Splošnih pogojev uporabe za odločitev v zadevi ni omogočila izjasnitve, kršila tožnikovo pravico do izjave, s tem pa bistveno kršila pravila postopka.
tujci - odstranitev iz države - odločba o vrnitvi tujca - začasno zadrževanje v državi - dovolitev zadrževanja tujca - zavrženje vloge - načelo nevračanja - socialne pravice
Načelo nevračanja se varuje že v postopku izdaje odločbe o vrnitvi in ne šele ali zgolj zoper odločbo ali akt odstranitve, pri čemer ima pravno sredstvo iz člena 13(1) Direktive o vračanju v zvezi s pravico iz 47. člena Listine direktni učinek. V odločbi o vrnitvi mora biti obvezno navedena tudi država, v katero je treba tujca odstraniti.
Ker tožniku na podlagi dejstva, da mu subsidiarna zaščita ni bila podaljšanja, ni pa ga mogoče odstraniti iz države oziroma če mu ni dopustno izdati odločbe o vrnitvi zaradi načela nevračanja iz člena 19(2) Listine, mu pripadajo določena upravičenja zaradi zagotovitve osnovnih pogojev za bivanje v skladu z določbo 1. člena Listine, to pomeni, da je tožnik upravičen zahtevati izdajo odločbe o dovolitvi zadrževanja, četudi mu rok za prostovoljni odhod še ni potekel.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Tožniku je bila zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.