V zvezi s stališčem tožene stranke, da prvostopni organ v obravnavanem primeru ni imel podlage za cenitev potnih stroškov, sodišče opozarja na ugotovitev prvostopnega organa, da se (v celoti izločeni) potni nalogi nanašajo na službene poti v zvezi s prodajo in nabavo trgovskega blaga, kar je tudi pretežna dejavnost tožeče stranke. Ugotovitev, da so določeni odhodki glede na naravo poslovanja nujno potrebni za ustvarjanje prihodkov, pa bi v posameznem primeru po presoji sodišča lahko predstavljala podlago za ugotavljanje njihove višine s cenitvijo.
ZZUZIS člen 27, 27/1-3. Navodilo za izvajanje preventivnih ukrepov pri klanju bolnih živali, v sili zaklanih živali in pri klanju živali iz hlevov z nepreverjeno ali sumljivo epizootiološko situacijo člen 7.
ukrep veterinarskega inšpektorja
Kadar gre za klanje živali v sili, mora imetnik živali o vsakem zakolu v sili takoj obvestiti pristojno veterinarsko organizacijo in preprečiti drugim osebam pristop do mesta klanja in do zaklane živali. Če uradni veterinar oceni meso zaklanih živali kot zdravstveno neustrezno, ima poleg pooblastil po splošnih predpisih pravico in dolžnost odrediti, da se odvzamejo in neškodljivo uničijo živila in izdelki ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, ki ogrožajo zdravje ljudi, na stroške fizične ali pravne osebe, pri kateri so bila odkrita.
ZDen člen 63, 63/3. ZDrž (1945) člen 35, 35/2. ZUS člen 61, 61/1-1, 61/1-3.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva upravičenca do denacionalizacije - nelojalno delovanje - Kulturbund
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil pravni prednik tožeče stranke nemške narodnosti in da je živel v tujini pred uveljavitvijo novele ZDrž/45 z dne 4. 12. 1948. Prav tako ni sporno, da je bil pred vojno član organizacije Kulturbund do leta 1941. Izpodbijana odločba je izdana v ponovljenem postopku po sodbi opr. št. U 951/99, kar pomeni, da je bila tožena stranka, kot tudi organ prve stopnje pred njo, pri izdaji izpodbijane odločbe vezana na pravno mnenje sodišča oziroma na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Vendar pa tožena stranka tudi v ponovnem postopku v nasprotju s stališči sodišča ni upoštevala in presodila vseh izjav prič, ki so bile zaslišane leta 1945 in se nahajajo v upravnih spisih. Tožena stranka ne navaja, zakaj izjav oseb iz leta 1945 ni upoštevala pri ugotavljanju dejanskih okoliščin glede vprašanja (ne)lojalnosti A.A., torej zakaj jih ni vključila v oceno dokazov, na katere se sicer v svoji odločbi sklicuje. Tožnica utemeljeno ugovarja stališču izpodbijane odločbe, da ni mogoče šteti za lojalno ravnanje do slovenskega naroda v pogledu tistega dela, ki ga je dr. A.A. opravil za Slovence v okviru odvetniškega poklica. Tožena stranka to stališče utemeljuje z navedbo, da sodi zastopanje interesov strank v mandat na podlagi zastopanja stranke. Prav ta argument tožene stranke kaže na to, da je imenovani zavestno in odgovorno sprejemal zaprošena zastopstva v vseh zadevah. Iz nobene izmed izjav iz leta 1945 namreč ne izhaja, da bi dr. A.A. zavrnil zaprošeno pomoč. Iz izjav je razvidno, da dr. A.A. pri svojih medvojnih aktivnostih ni deloval zgolj v poklicnem svojstvu odvetnika. Že iz tega razloga je zaključek, da ni mogoče šteti za lojalno ravnanje v pravem pomenu besede tistega dela, ki ga je imenovani opravil za Slovence proti plačilu v okviru opravljanja poklica, nesprejemljiv. Ni pravilen nadaljnji zaključek, ki ga tožena stranka implicitno izpelje iz izjav šestih prič, da od njih dr. A.A. ni zahteval in ni vzel nobenega honorarja za opravljeno delo, iz česar tožena stranka neutemeljeno sklepa, da je dr. A.A. v vseh drugih zadevah preostalih prič iz leta 1945 zahteval plačilo. Nasprotno navajajo v svojih izjavah, da je "vse to za Slovence delal brezplačno" in da za to ni nikdar zahteval niti sprejel honorarja. Po drugi strani je tudi precej tvegal. V luči navedenih izjav pa je treba tudi izjave, glede katerih tožena stranka v svojih dokaznih zaključkih meni, da jim zaradi okoliščin, ki jih v zaključkih navaja, ni mogoče slediti kot zanesljivi opori za morebitno ugotovitev dejstva, da je dr. A.A. med vojno ravnal lojalno do slovenskega naroda, ocenjevati drugače, kot tožena stranka. Pri svojem utemeljevanju se sicer sklicuje na izoblikovana stališča sodne prakse glede domneve nelojalnosti članov Kulturbunda v sodbah Vrhovnega sodišča RS iz leta 1994 in 1995, vendar v naštetih zadevah ne gre za tak primer, kot je obravnavani. V tem primeru namreč iz izjav vseh med postopkom zaslišanih osmih prič leta 1998 in iz izjav prič, podanih neposredno po vojni leta 1945, ob upoštevanju notranje in medsebojne skladnosti izjav v postopku zaslišanih prič v letu 1998, pa tudi njihove skladnosti z izjavami prič iz leta 1945, vse to pa v kontekstu tedanjega povojnega časa pod vtisom vseh grozot II. svetovne vojne, izhaja, da je dr. A.A. v celotnem medvojnem obdobju kontinuirano in aktivno deloval tako v okviru svoje poklicne dejavnosti odvetnika kot tudi na različne druge načine, ki so jih opisovale priče leta 1945, v vseh primerih, ko je bil zaprošen za pomoč in tudi nenaprošen. Tako dejansko stanje pa ne izhaja iz nobene izmed naštetih sodnih odločb, na katere se sklicuje tožena stranka v svoji odločbi. Pri se vse navedene sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS nanašajo na upravno prakso oziroma odločitve upravnih organov, ki so bile sprejete v času pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS, ki je v svoji interpretativni odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97) podalo ustavno skladno razlago določbe 3. odstavka 63. člena ZDen. Golo dejstvo, da je bil dr. A.A. pred vojno član ljubljanske organizacije Kulturbunda, torej v povezavi z ravnanjem A.A. med vojno, pa tudi povezavi z izkazanim dejstvom, da se je včlanitvi v Kulturbund upiral, ne more biti pravno utemeljena podlaga za zaključek, da je bilo ravnanje dr. A.A. nelojalno v smislu pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž.
Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka 9. 12. 2002 prejela tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe O, naknadno pa je tožena stranka 13. 3. 2003 prejela tudi urgenco s pozivom k takojšnji odločitvi. Sodišče je na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS ugotovilo, da je tožba tožnika upravičena, ker so izpolnjeni procesni pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi molka upravnega organa.
Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih, ki se nanašajo na poslovne prostore, opremo in naprave ter o pogojih glede minimalnih storitev v posameznih vrstah gostinskih obratov, pri sobodajalcih in na kmetijah (Uradni list RS, št. 23/96, v nadaljevanju: Pravilnik/96). V času odločanja tožene stranke pa je že veljal Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti (Uradni list RS, št. 88/00, v nadaljevanju: Pravilnik) in tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala ali ima gostinski obrat usklajene minimalne tehnične pogoje kot to določata 1. in 2. alinea 60. člena Pravilnika, prav tako pa tudi ni upoštevala skupnih določb citiranega Pravilnika, ki zajemajo tudi določbo o stranišču za goste v 28. členu Pravilnika, prav tako pa se tudi ni opredelila do določila 6. odstavka 28. člena tega Pravilnika.
CZ člen 3, 3-9a, 3-10, 3-12, 4, 4/1-1, 32, 32/1, 45, 154, 154/1, 161, 161-2. Uredba o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve člen 8, 11.
carine - naknaden obračun carinskega dolga zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom
Domači potniki so glede na določbe 2. točke 161. člena CZ ter 1. odstavka 8. in 1. odstavka 11. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve dolžni, kolikor vrednost blaga, ki ga prinašajo iz tujine, presega 80 ECU, blago v skladu s 1. odstavkom 32. člena CZ predložiti carinskemu organu ter za sprostitev blaga v prost promet vložiti carinsko deklaracijo (9. a točka 3. člena CZ v zvezi s 45. členom CZ).
Po določbi drugega odstavka 267. člena ZDO, na katero se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje, ustavi tek zastaranja pravice do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen. Katera uradna dejanja davčnega organa v smislu navedene določbe zakona je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala pa, kot rečeno, iz obrazložitve odločbe ni mogoče ugotoviti in zato njene pravilnosti in zakonitosti v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti.
ZSZ člen 56. ZSZ (1984) člen 58, 61. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča občine Šentilj.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Kriteriji predpisovanja in določanja nadomestila morajo biti povezani z lastnostmi zemljišča oziroma z njegovimi prednostmi in slabostmi oziroma njegovo namembnostjo (npr. dobra infrastrukturna opremljenost, prometne povezave, zemljišče za poslovne dejavnosti, za bivanje, kvaliteta, lokacija zemljišča in podobno). Nadomestilo se po občinskem odloku odmeri v določeni odvisnosti od koristi, ki jo zavezanec za plačilo nadomestila od stavbnega zemljišča na območju posamezne con ima. Tudi po oceni Ustavnega sodišča je izjemna donosnost dejavnost, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, po izrecni določbi 3. alinee 61. člena ZSZ, okoliščina, ki jo občina utemeljeno upošteva, ko določa višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, po mnenju ustavnega sodišča zato sama po sebi ni v nasprotju z določbo 2. odstavka 14. člena Ustave, to je načela enakosti pred zakonom. V obravnavanem primeru je po presoji sodišča zatrjevano dejstvo, da je višina dodatne obremenitve v nerazumnem sorazmerju z višino dohodka tožeče stranke v celoti neizkazano.
Iz upravnih spisov izhaja, da je bila pri tožniku poprečna stopnja izračunana na tak način, da so bili skupni dohodki večih let razdeljeni na toliko delov, na kolikor let se nanašajo in je bila tako ugotovljena poprečna stopnja 17 % (najnižja stopnja po določbi 18. člena ZDoh), ki je bila pri odmeri dohodnine tudi uporabljena. Glede na navedeno so bili dohodki tožnika, ki jih je nesporno prejel v letu 2002 za obdobje več let, tudi po presoji sodišča obdavčeni pravilno in na v ZDoh določen način. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se dohodnina tožniku odmerja tudi za tista leta, ko ZDoh še ni veljal sodišče pripominja, da je v ZDoh uveljavljen način obdavčitve dohodkov, ki jih zavezanec v posameznem letu prejme, vendar pa se obdavčijo le po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov.
Iz vsebine predloženih avtorskih pogodb ne izhaja, da je tožnik prejel v letu 1999 avtorske honorarje za dela, ki jih je ustvarjal dalj kot eno leto. Drugih dokazov, da je posamezno avtorsko delo ustvarjal dalj kot eno leto in da je zanj v letu 1999 prejel plačilo, pa tudi ni predložil. Zato mu je bila dohodnina pravilno odmerjena po stopnjah iz 12. člena ZDoh in ne po povprečni stopnji dohodnine enoletnih prejemkov.
Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, pri tem pa je vezan na rok po 2. odstavku 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. ZUP lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v enem mesecu od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Tožnikovo stališče, da davčni organ ni davčni urad, temveč Davčna uprava Republike Slovenije, je neutemeljeno. Pomen izraza "organ" določa ZUP (5. člen), po katerem je mišljen z organom po tem zakonu organ državne uprave ali drug državni organ, organ lokalne skupnosti in nosilec javnih pooblastil, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni stvari. Po določbi 9. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 do 85/00) je za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji v pristojnosti krajevno pristojnih davčnih uradov. Po 261. členu ZUP in 5. členu ZUP v zvezi z 9. členom Zakona o davčni službi, je organ, pristojen za obnovo postopka davčni urad, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, to pa je Davčni urad A, Izpostava B in rok za obnovo postopka teče od dneva, ko je nova dejstva in nove dokaze mogel navesti ali uporabiti ta davčni urad, ki je pristojen za obnovo postopka.
Pri preizkusu, ali gre za obnovitveni razlog po 5. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, je treba po presoji sodišča nesporno dokazati obstoj neresničnih navedb na strani tožnika, torej, da je vedel, da je v napoved za odmero dohodnine vpisal neresnične podatke, ki jih je navedel zato, da bi davčni organ izdal zanj ugodno odločbo. Dokazati bi mu bilo treba neresničnost na njegovi strani, torej njegovo subjektivno vedenje, da podatki niso resnični. Zgolj objektivna neresničnost podatkov, ki jih tožeča stranka dokazuje z naknadnimi ugotovitvami po opravljenem inšpekcijskem pregledu pri izplačevalcu v zvezi z vrsto izplačil, ne dokazuje tudi obstoja obnovitvenega razloga pri tožeči stranki po 5. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Po presoji sodišča bi šlo v tem primeru lahko le za obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP ter posledično za uporabo enomesečnega roka za obnovo postopka (2. odstavek 263. člena ZUP).
ZUP člen 151/2, 147, 147/1, 151, 151/2, 147, 147/1, 151.
predhodno vprašanje
Organ, ki naleti na vprašanje, ki je predhodnega značaja v razmerju do upravne stvari, o kateri teče postopek, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa, sme vprašanje sam obravnavati ali postopek prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ (1. odstavek 147. člena ZUP). S tem so dana zakonska pooblastila upravnemu organu glede odločitve o načinu rešitve predhodnega vprašanja.
Drugače kot v kazenskem postopku je stranka v upravnem postopku, tudi če je ta naperjen v njeno škodo, dolžna govoriti resnico. ZUP in ZDavP o ekskluziji dokazov, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ne govorita. Tožnikova zahteva po ekskluziji v opravljeni hišni preiskavi zaseženih in v davčnem postopku uporabljenih dokazov zaradi njihove potencialne ustavnopravne spornosti bi bila na navedeni podlagi morda lahko utemeljena le, če bi že v času odločanja o zadevi bile izkazane okoliščine, ki predstavljajo podlago za uporabo izrednih pravnih sredstev po določbah ZUP in ZDavP - če bi bilo ustrezno izkazano, da je policija z zasegom spornih listin v opravljeni preiskavi kršila kakšno ustavno pravico z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja.
Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je samostojna obveznost, vezana izključno na uporabo zemljišča, stavbe ali dela stavbe in neposrednega uporabnika. Ugotovitev tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da so po določbah ZJC javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prostor uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, so izven pravnega prometa in na njih, razen izjemoma, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, na prometnih površinah zunaj vozišča javne ceste, na površinah ob njej, ki so določene za opravljanje dejavnosti, namenjenih udeležencem v prometu pa je mogoče pridobiti posebno pravico uporabe, je tudi po presoji sodišča pravilna. Ker je tožnik izključni uporabnik zemljišča, je zato zavezanec za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz tega razloga sodišče kot pravno irelevantne zavrača tudi (sicer neizkazane) tožbene trditve, da ima zemljišče, v izključni rabi tožnika, status javnega dobra.
Investitorju ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta brez predhodne predložitve lokacijskega dovoljenja, če namerava s predvidenimi deli spremeniti namen in velikost objekta osnovnega objekta.
Opomin za plačilo sodne takse prekine tek zastaranja, vendar pa to velja le v primeru, ko je stranki poslan pred iztekom relativnega zastaralnega roka, ne pa tudi, če je stranki poslan po njegovem izteku.
prosti preudarek - postopek izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev - sestavine odločbe - dokazni standardi - varstvo pravice do enakega dostopa do delovnega mesta
Vprašanje, ali je tožena stranka pri izvrševanju prostega preudarka navedla zadostno argumentacijo za ključni razlog zavrnitve oziroma zadostne dokaze za utemeljitev dejanskega stanja, je odvisno od stopnje razumnosti ključnega razloga. Bolj kot je odločitev na podlagi ključnega razloga razumna, manj se sodišče spušča v presojo spornega razloga v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti odločitve v smislu določil 2. in 3. točke 1. odstavka 214. člena ZUP.
V danem primeru pa tožena stranka ni odločila o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Odločala je o tem, da preklicuje svoje soglasje oziroma dovoljenje, zato izpodbijanega dopisa tožene stranke z dne 20. 2. 2002 ni mogoče šteti kot odločanje o upravni stvari in ne gre za upravno odločbo. Tožena stranka je sporočila tožniku, da daje soglasje oziroma da to soglasje odkloni v zvezi z gradnjo cevovoda, zato tožena stranka ni odločala o upravni stvari. Izpodbijano "odločbo" je potrebno šteti kot dopis oziroma akt poslovanja tožene stranke.