upravni spor - ureditev financiranja političnih strank - posamični akti - zavrženje tožbe
Po presoji sodišča je posamičen akt, kakršen se lahko glede na določbo četrtega odstavka 1. člena ZUS izpodbija v upravnem sporu pred tem sodiščem, le sklep o načinu financiranja političnih strank z dne 27. 1. 1999. Ta sklep opredeljuje politične stranke, ki so upravičene do financiranja iz občinskega proračuna (stranke, katerih listam so pripadli mandati za člane občinskega sveta ter strankam, katerih kandidat je bil izvoljen za župana), te stranke so določene in izračunan znesek, ki v mesecu januarju 1999 posamezni upravičeni stranki pripada. Te, glede na subjekte individualne in glede na zadevo, ki jo urejajo, konkretne norme, sklep o načinu financiranja političnih strank z dne 27. 1. 1999 okvalificirajo kot posamičen akt. S sklepom o spremembi sklepa o načinu financiranja političnih strank v Občini A. z dne 6. 12. 2000, pa je bil prvotni sklep z dne 27. 1. 1999 tako spremenjen, da je po presoji tega sodišča spremenjeni sklep dobil značaj splošnega akta. Zato po vsebini, glede na to, da s splošnimi in abstraktnimi normami ureja predmetno materijo, ne glede na obliko, v kateri je sprejet (sklep ni tipična oblika predpisa), in tudi ne glede na njegovo določbo o uveljavitvi (po sprejetju na občinskem svetu, medtem ko sklep z dne 27. 1. 1999 veže veljavo na objavo v Ur. l. RS), po presoji tega sodišča splošni akt. Če pa so njegove določbe v nasprotju z zakonom, kot to meni tožeča stranka, to ni predmet presoje v upravnem sporu, temveč je za oceno skladnosti prepisa z zakonom pristojno ustavno sodišče.
V danem primeru pa tožena stranka ni odločila o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Odločala je o tem, da preklicuje svoje soglasje oziroma dovoljenje, zato izpodbijanega dopisa tožene stranke z dne 20. 2. 2002 ni mogoče šteti kot odločanje o upravni stvari in ne gre za upravno odločbo. Tožena stranka je sporočila tožniku, da daje soglasje oziroma da to soglasje odkloni v zvezi z gradnjo cevovoda, zato tožena stranka ni odločala o upravni stvari. Izpodbijano "odločbo" je potrebno šteti kot dopis oziroma akt poslovanja tožene stranke.
Če tožena stranka izvajanje določene socialno varstvene storitve uporabi tudi za dejansko podlago za odločanje v upravnem postopku ureditve stikov med družinskimi člani, potem lahko prizadeta stranka nepravilnosti glede tako ugotovljenega dejanskega stanja in tudi glede morebitnih kršitev ustavnih pravic uveljavlja v upravnem postopku v zadevi ureditve stikov med družinskimi člani, ne pa v upravnem sporu v zvezi z ugovorom zoper delo strokovne delavke zavoda po 3. razdelku VII. poglavja ZSV. Tudi dejstvo, da odgovora na ugovor zoper delo strokovne delavke ni podal svet socialno varstvenega zavoda, kot to zahteva določilo 95. člena ZSV, ampak direktor zavoda, ni razlog oziroma podlaga za sprožitev upravnega spora. V postopku odločanja o ugovoru tožnice zoper delo strokovne delavke tudi ni bilo poseženo v procesno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj v postopku odgovora na ugovor tožnice sploh ni šlo za varstvo tožničinih pravic in tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih tožeče stranke. Ker izpodbijani akt, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče zaradi načela subsidiarnosti tudi ni sprejelo v vsebinsko presojo tožbene navedbe, da je bilo z delom strokovne sodelavke v okviru razgovora s tožničinimi starši kršena materialna pravica tožnice iz določila 21. člena Ustave RS.
Tožniku je bil določen kraj začasnega bivanja v Azilnem domu, tožena stranka pa je med postopkom iz uradnih evidenc ugotovila, da je samovoljno zapustil Azilni dom in je bil izbrisan iz njihove evidence po treh dneh, saj se v Azilni dom v tem času ni vrnil in tudi ni sporočil spremembe naslova.
Če je temelj podržavljenja ZNNZ, to pomeni, da premoženje ni bilo podržavljeno v skladu z 2. odstavkom 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije in da po tej podlagi prejšnji lastnik odškodnine od avstrijske države ni mogel uveljavljati.
prosti preudarek - postopek izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev - sestavine odločbe - dokazni standardi - varstvo pravice do enakega dostopa do delovnega mesta
Vprašanje, ali je tožena stranka pri izvrševanju prostega preudarka navedla zadostno argumentacijo za ključni razlog zavrnitve oziroma zadostne dokaze za utemeljitev dejanskega stanja, je odvisno od stopnje razumnosti ključnega razloga. Bolj kot je odločitev na podlagi ključnega razloga razumna, manj se sodišče spušča v presojo spornega razloga v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti odločitve v smislu določil 2. in 3. točke 1. odstavka 214. člena ZUP.
državljanstvo - sprejem v državljanstvo - zastopanje - vročanje
Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica za zastopanje pooblastila svojo mater, ki je na zaslišanju obvestila organ, ki vodi postopek, o spremembi svojega stalnega prebivališča ali stanovanja kot to določa 1. odstavek 96. člena ZUP/86, zato tožena stranka ni imela razloga za postopanje po 2. odstavku 96. člena ZUP/86. Posledično pa se je tožena stranka tudi nepravilno oprla na 3. odstavek 137. člena ZUP/86.
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku, ki je bil rojen v času, ko so zoper starše trajala nasilna dejanja ali prisilni ukrepi, se določba 3. člena ZZVN razlaga tako, da morajo pogoj minimalnega časa trajanja izpolnjevati tako starši kot otrok, rojen staršem, nad katerimi so se izvajala nasilna dejanja ali prisilni ukrepi.
otrok staršev, ubitih zaradi sodelovanja v NOB - priznanje statusa
Ker so očeta tožeče stranke, ki je bil sicer terenski delavec Gorenjskega vojnega področja, ustrelili partizani, čeprav nesporno po pomoti, niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa po ZZVN-E (otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa).
Določba 3. odstavka 38. člena ZAzil nalaga ne le trditveno, pač pa tudi dokazno breme na stran tožeče stranke, ki mora okoliščine za utemeljitev predloga (vsaj) verjetno izkazati že ob vložitvi predloga. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svoj predlog, da naj si ne bi mogel najti svetovalca za begunce zaradi praznikov in da naj bi se tožnik z nekom zmenil po praznikih, pa slednji ni prišel, po presoji sodišča niso verjetno izkazane zgolj s tožnikovim navajanjem, da se je zmenil z nekom, pa slednji ni prišel, ne da bi tožnik navedel vsaj njegovo ime, telefonsko številko ali kakšno drugo okoliščino, ki bi omogočala preizkus te tožnikove navedbe. Prav tako ni verjetno izkazana niti tožnikova trditev, da si zaradi praznikov dne 31. 10. 2003 in 1. 11. 2003 ni mogel pravočasno zagotoviti pomoči svetovalca za begunce, saj je iz podatkov tožbe razvidno, da je bil predmetni postopek uveden v mesecu juliju 2003 in je bila izpodbijana odločba izdana 25. 10. 2003, navedeno časovno obdobje od uvedbe postopka v mesecu juliju do izdaje izpodbijane odločbe pa je tožniku brez vsakega dvoma nudilo na razpolago dovolj časa in glede na to, da mu gibanje ni bilo omejeno tudi priložnosti, da si zagotovi ali pomoč svetovalca za begunce, katerega stroške in nagrado za opravljeno delo krije Republika Slovenija iz proračuna Republike Slovenije, ali pa pravno pomoč kateregakoli odvetnika po lastni izbiri.
priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunec
Ni pomembno stališče, da prisilni ukrep v vsakem primeru preneha, ko se oseba vrne na svoj dom, četudi je ta urejen le skrajno zasilno. Tolmačenje tožene stranke, po katerem se zasilno urejeni prostori (v obravnavanem primeru po zatrjevanju tožeče stranke zasilno urejen svinjak) enačijo s pojmom doma iz zakonskega teksta, lahko privede do pravno nevzdržnih situacij.
otrok staršev, ki so izgubili življenje v zakonsko določenih okoliščinah - status žrtve vojnega nasilja
Stranka, ki statusa žrtve vojnega nasilja ne more uveljaviti zaradi uzakonjene navezne okoliščine stalnega bivanja na slovenskem ozemlju (od prenehanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa), ker tega pogoja ne izpolnjuje, neutemeljeno ugovarja, da ZZVN zanjo ne velja ter da je obravnavana drugače kot drugi državljani Republike Slovenije.
begunec - pregnanec - status žrtve vojnega nasilja
Da bi s svojo zahtevo po priznanju statusa žrtve vojnega nasilja - pregnanca lahko uspela, bi stranka morala izkazati tista dejstva in okoliščine, ki so po zakonski določbi 4. odstavka 2. člena ZZVN relevantne, to pa je nasilni pregon z doma s strani okupatorja, ki je moral trajati najmanj tri mesece, in ki je bil posledica povračilnih ukrepov zoper družine partizanov oziroma pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, ali posledica nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja domače hiše. Zgolj na podlagi bivanja v taborišču (ne da bi bil pri tem izkazan nasilni pregon od doma iz razlogov izvajanja povračilnih ukrepov ali požiga domače hiše) stranki ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - begunca (pregnanca) po določbi 4. odstavka 2. člena ZZVN.
pravni pouk - pritožba - rok za pritožbo - zamuda prekluzivnega roka zaradi pomanjkljivega pravnega pouka - zavrženje pritožbe
Če odločba nima pravnega pouka oz. je ta nepopoln (ne vsebuje napotila o roku za pritožbo), zaradi tega odločba ni nezakonita. Stranka se lahko ravna po veljavnih predpisih ter vloži pritožbo v pritožbenem roku ali pa v 8 dneh zahteva od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni.
oseba, rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja
Pogoj za priznanje statusa ŽVN po 5. odstavku 2. člena ZZVN je dokazan obstoj prisilnih ukrepov ali prisilnih dejanj po 1., 2., 3. ali 4. odst. 2. čl. ZZVN, ki so se izvajala zoper starše (ali enega izmed njih) tožnika.
status žrtve vojnega nasilja - delovni deportiranec - prisilno delo
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke mora biti izpolnjen zakonski pogoj, to je prisilno delo iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Tožnica je v tožbi sicer trdila, da je bilo delo Pflichtjahr odrejeno iz političnih in nacionalnih razlogov, a tega ni dokazala, niti ni predlagala katere dokaze naj sodišče izvede.
odškodnina za podržavljeno premoženje - upravičenost do denacionalizacije
Če se je oseba, ki je bilo premoženje podržavljeno, ob podržavljenju štela za jugoslovanskega državljana, ji je upravičenje do denacionalizacije, ker naj bi imela na podlagi 2. odstavka 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, mogoče odreči le, če je v času podržavljenja imela tudi avstrijsko državljanstvo. Če pa je avstrijsko državljanstvo imela ob uveljavitvi pogodbe, ne pa tudi ob podržavljenju, je pa tedaj bila oziroma se štela za jugoslovanskega državljana, to na priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca ne more vplivati.
Interes posameznega operaterja po tem, da so vsi operaterji na trgu telekomunikacij glede na enako tržno moč enako obravnavani, je mogoče šteti kot njegov pravni interes in mu zato ni mogoče zanikati aktivne legitimacije v postopku določitve drugega operaterja za operaterja s pomembno tržno močjo.
Vpis v register je po OZ zakonska posledica izdanega akta in ni vezana na začetek dela. To pa pomeni, da odločitve, da je tožnik zavezan k plačilu prispevkov, predvsem ni mogoče opreti samo na dejstvo, da je bil vpisan v register. Gre le za eno od okoliščin, ki je sicer pomembna, ki pa jo je vendarle treba presoditi še skupaj z vsemi ostalimi, ki jih navaja tožnik v tožbi in tudi v pritožbi ni ugotoviti, ali je tožnik dejavnost tudi dejansko opravljal.