Toženka je v predlogu za obnovo postopka navajala, da je bila tudi v času prejema sodbe zaradi duševne motnje pravdno nesposobna. Odločanje o pravočasnosti predloga za obnovo postopka je tako odvisna od vprašanja, ali je bila toženka v času prejema sodbe pravdno sposobna, saj rok za vložitev predloga za obnovo postopka ne more začeti teči, dokler oseba, ki je v postopku ni zastopal zakoniti zastopnik, ne postane pravdno sposobna oz. sodba ni vročena zakonitemu zastopniku, saj pravdno nesposobna oseba v postopku ne more varovati svojih pravic (torej tudi ne more pravočasno vložiti predloga za obnovo postopka). Sodišče prve stopnje bi tako moralo odgovoriti tudi na trditev toženke, da je bila v času vročitve sodbe zaradi duševne motnje pravdno nesposobna.
ZOR člen 173, 174, 177, 200, 203, 173, 174, 177, 200, 203. ZTVCP člen 94, 94.
odškodninska odgovornost - avtomobilist - negmotna škoda
Tudi za kolesarja velja določba 94. člena ZTVCP, da so dolžni imeti varnostno razdaljo.
V konkretnem primeru tožnikova kršitev tega zakonskega določila glede na vožnjo zavarovanke tožene stranke (ki je najprej prehitela kolesarja, nato pa takoj za križiščem zmanjšala hitrost in brez nakazane smeri zavila na desno) predstavlja tako majhno neprevidnost, da se njegov prispevek lahko zanemari.
ZPP člen 458, 458/1, 458/2, 458, 458/1, 458/2. OZ člen 9, 9.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - plačilo stroškov
Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje je toženec na podlagi Odloka bil dolžan plačevati tudi stroške v zvezi z odvozom odpadkov, ne glede na to ali je storitve tožeče stranke uporabljal. Sklicevanje pritožnika, da ni bil (izrecno) obveščen o lokaciji odjemnega prostora je brezpredmetno, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da je bila lokacija odjemnega prostora na takem mestu, ki bi pogojevalo posebno obveščanje, da bi ga lahko toženec našel.
Poziv oziroma opomin za plačilo sodne takse je pisanje, ki ga je potrebno vročati osebno stranki. Glede na stroge posledice nadomestne vročitve za stranke je potrebno določbo 141. čl. ZPP razlagati restriktivno.
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A) je bila opuščena dolžnost sodišča, da tožnika pozove k odpravi nesklepčnosti tožbe. V primeru, to je kadar v tožbi zatrjevana dejstva ne pogojujejo utemeljenosti tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična, se takšne tožbe ne vrača v popravo, saj gre za materialno pomanjkljivost (ne pa formalno), ter sodišče prve stopnje brez nadaljnjega izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne.
ZPP informativnih dokazov, pri katerih sploh manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele izvedba dokaza dala podlago za trditve, ne dovoljuje.
ZOR člen 141, 141. ZPP člen 39, 40, 41, 42, 43, 45, 39, 40, 41, 42, 43, 45.
oderuška pogodba - vrednost spornega predmeta
O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je nesorazmerje, to pa se mora opreti na neko primerljivost. Oderuštvo je najhujši poseg v načelo enakovrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 15. čl. ZOR ter pri tem ne gre le za zaščito interesa prikrajšane stranke, ampak tudi za zaščito javnega interesa. Zato so pravne posledice oderuštva strožje kot pa na primer pri čezmernem prikrajšanju. O oderuški pogodbi lahko govorimo, če sta skupaj izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element oderuštva je obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Standard očitne nesorazmernosti se pri odločanju o oderuštvu lahko razume strožje, predvsem tudi zato, ker gre za ravnanje, ki je v nasprotju z moralo in javnim interesom. Tako se na primer nesorazmernost lahko skriva tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzame prikrajšana stranka, oz. odpovedi pravic in ugodnejšega položaja. Bistvena značilnost oderuštva pa je subjektivni element. Oderuštvo je posledica zavestnega ravnanja in nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Vselej se izhaja iz namere prikrajšati drugo pogodbeno stranko zato, da se na drugi strani doseže premoženjska korist.
izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali kreditne kartice
Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, češ da 2. odst. 253. čl. KZ z besedo "si" sankcionira zgolj pridobitev premoženjske koristi z zlorabo kreditne ali bančne kartice storilcu osebno. Temeljna oblika kaznivega dejanja je določena v prvem odstavku 253. čl. KZ, ki določa tudi obliko krivde (obarvani naklep), v 2. odst. pa je inkriminirana zgolj drugačna izvršitvena oblika, kar je jasno razvidno iz besedila "enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka uporabi...". Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz zgodovinskega razvoja te kazenskopravne določbe, saj je KZ SFRJ v 172. čl. inkriminiral samo izdajo nekritega čeka tako, kot je še vedno inkriminirana v 1. odst. 253. čl. KZ, KZ 1995 pa je dopolnil inkriminacijo t. i. čekovne goljufije iz 1. odst. še z neupravičeno uporabo bankomata in zlorabo kreditne kartice, kar je bila logična posledica razvoja plačilnega prometa. Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 273/2003 in Ips 315/2003, kjer je sodišče določno ocenilo, da "predmet napada sta ček oz. bančna ali kreditna kartica, v obeh primerih storilec ravna z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist". Skratka, čl. 253 KZ opredeljuje, kot je razvidno že iz naslova, eno kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabo bančne ali kreditne kartice, kar pomeni eno kaznivo dejanje z dvema izvršitvenima oblikama, ne glede na besedico "si".
Zamudna sodba po 318. čl. ZPP se izda, kadar tožena stranka, ki je pravilno prejela tožbo, v roku 30 dni od vročitve, ne odgovori na tožbo. Značilnost instituta zamudne sodbe je, da je urejen v poglavju ZPP, ki ureja postopek v fazi priprav za glavno obravnavo. To pa pomeni, da sodišče izda zamudno sodbo v tej fazi postopka in da je ne more izdati kasneje, ko o zahtevku že meritorno odloča, izvaja dokaze in celo izda sodbo.
Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava kot točne navedbe tožeče stranke, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, priznava tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. S tem postanejo navedbe iz tožbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati. Za izdajo zamudne sodbe ZPP ne zahteva več predloga tožeče stranke, ampak določa, da sodišče samo izda zamudno sodbo, če meni, da so izpolnjeni pogoji iz 318. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje bi, kot mu to določa II. odst. 277. čl. ZPP, lahko izdalo zamudno sodbo le v fazi postopka vročanja odgovora na tožbo ne pa tudi kasneje, ko je o zahtevku meritorno odločalo. Zato je bilo potrebno tudi iz tega razloga zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje.
invalid III. kategorije - krajši delovni čas - invalidska pokojnina
Invalidnost ni pravica, temveč pravno dejstvo, ki se ugotavlja po postopku, določenem v zakonu.
Pri delovnem invalidu III. kategorije invalidnosti se od 1.1.2003 ugotavlja izpolnjevanje pogojev za delno invalidsko pokojnino in ne nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom.
SPZ je opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče. Prav tako ni mogoče posestno varstvo negativne služnosti na podlagi
splošnih pravil o posestnem varstvu. Posestno varstvo temelji na posesti kot dejanski oblasti nad stvarjo. Ker je izvrševanje lastninske oblasti izraz svobode lastnika, iz opustitve določenih ravnanj ni mogoče z dovolj veliko stopnjo verjetnosti sklepati, ali je takšna opustitev izraz načina izvrševanja lastninske pravice po volji lastnika ali je lastnik takšnemu izvrševanju zavezan na podlagi negativne služnosti. Negativne služnosti služnostni upravičenec ne izvršuje, v njej ni nobenega aktivnega ravnanja in ni prisotnih objektivnih zaznavnih znakov, na podlagi katerih bi lahko sklepali o njenem obstoju. Zato ta položaj ne ustreza splošni koncepciji posestnega varstva.
ugovor zoper sklep o izvršbi - neobrazložen ugovor - pasivni družbenik - delovno razmerje
Okoliščina, da dolžnica z družbo ni bila v delovnem razmerju, nima nobenega pomena glede vprašanja, ali je bila ali ni bila tudi aktivna kot družbenica.