Sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ob upoštevanju dejanskega zdravstvenega stanja, kakršno je izkazano do končanja predsodnega upravnega postopka.
V obravnavani zadevi ni dokazano, da bi tožnik v pravno relevantnem obdobju potreboval stalno pomoč in postrežbo za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, saj vsa opravila zmore opraviti sam ob relativno majhni pomoči brata. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni utemeljen.
Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevozov za dijake in študente, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 17, 17/3, 17/4. ZUPJS člen 12, 13, 14, 14/1, 15.
otroški dodatek - višina - upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka . dohodek iz kmetijske dejavnosti - fiktivni dohodek - neprerekana dejstva
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala konkretnih podatkov o višini dohodka iz kmetijske dejavnosti moža tožnice za sporno leto, zaradi česar je zaključilo, da odločitve tožene stranke o višini otroškega dodatka ni mogoče preveriti in je iz tega razloga izpodbijani odločbi odpravilo. Višina dohodka iz kmetijske dejavnosti moža tožnice med strankama ni bila sporna. Tožnica je namreč zatrjevala, da tožničin mož iz naslova kmetijske dejavnosti v spornem letu ni imel dohodkov, navedenega pa tožena stranka ni prerekala, zaradi česar se upoštevajoč 214. čl. ZPP to dejstvo šteje za dokazano. Iz izpodbijanih odločb tožene stranke je razvidno, da je tožena stranka upoštevala dejstvo, da tožničin mož iz naslova kmetijske dejavnosti v spornem letu ni imel dohodkov, zaradi česar je bilo v zvezi z ugotavljanjem višine dohodka iz dejavnosti tožničinega moža potrebno upoštevati fiktivni dohodek, kot je ta določen v 1. odst. 14. čl. ZUPJS in 4. odst. 17. čl. Pravilnika o načinu upoštevanja dohodka. Tožena stranka je zato pravilno izračunala dohodek družine na letni ravni in posledično pravilno odmerila višino otroškega dodatka. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke ni utemeljen.
Sodišče na vprašanje ničnosti sicer pazi po uradni dolžnosti. To pa ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Presojo morebitne ničnosti mora dopuščati trditvena podlaga strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0073317
ZPP člen 11, 339, 339/2, 339/2-10, 443, 443/1, 450, 450/1, 451, 452, 454, 454/2, 495, 495/1. OZ člen 49, 49/1, 637, 637/1, 649.
spor majhne vrednosti – narok – razpis naroka v sporih majhne vrednosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravica strank do izjavljanja – načelo ekonomičnosti – pomanjkljiva trditvena podlaga - izpolnitev z napako
Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka izvedbo naroka izrecno zahtevala. Sodišče prve stopnje bi ga zato moralo izvesti. Ker ga ni, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je sodišče prve stopnje zaradi nezadostne trditvene podlage tožene stranke v zvezi z dejstvi, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem predlaganih prič, te dokaze pravilno in utemeljeno zavrnilo, pravdni stranki pa zaradi specifičnih določb ZPP na naroku tudi ne bi mogli podajati novih navedb niti se opredeljevati do navedb nasprotne stranke, višje sodišče, kljub omenjeni kršitvi, izpodbijane sodbe ni razveljavilo.
opravljanje verske službe - zavarovalna doba - redovnik - Gibanje Fokolarov - poklicno opravljanje verske službe - pokojninska doba
ZPIZ-1 v 5. alineji 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je duhovnik, redovnik, redovnica ali oseba v drugi verski skupnosti poklicno opravljala versko službo na območju Republike Slovenije in ji ni bilo omogočeno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1. 1. 1983, pri čemer njeno delo tudi na drugi podlagi ni bilo šteto v pokojninsko dobo. Tožnik od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973 ni poklicno opravljal verske službe na območju Republike Slovenije, saj verska skupnost Marijinega dela - Gibanja fokolarov v obdobju od 1971 do 1973 še ni bila registrirana. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu kot članu Marijinega dela - Gibanja fokolarov – redovniku, ki je poklicno opravljal versko službo na območju Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973, ni utemeljen.
obnova postopka - rok za vložitev predloga - subjektivni rok - objektivni rok - zavrženje predloga
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po preteku treh let od dokončnosti odločbe. S tem je prekoračil objektivni rok, določen v 4. odst. 263. čl. ZUP. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgla, upoštevajoč 2. odst. 267. čl. ZUP, ni utemeljen. Ko poteče objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, obnove ni več mogoče zahtevati, ne glede na to, če subjektivni rok še ni potekel.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - izraba letnega dopusta - poslovodna oseba - direktor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Direktor družbe glede na svojo funkcijo ni dolžan za izrabo dopusta pridobiti odobritve lastnika družbe, prav tako pa ni potrebno, da bi za odobritev izrabe dopusta zaprosil pomočnico direktorja. Zanj velja določba individualne pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da direktor izrabi letni dopust v obdobju oziroma terminih, kot mu to dopušča delovni proces, pri čemer mora poskrbeti, da med dopustom delo poteka nemoteno.
Tožnik (direktor) bi moral delodajalca izrecno obvestiti o tem, da je na dopustu, bodisi poslovno sekretarko bodisi pomočnico direktorja, ki je delo direktorja opravljala v njegovi odsotnosti, čeprav je glede na izvedene dokaze očitno, da so tožnikovi sodelavci – tako poslovna sekretarka kot računovodkinja, pa tudi pomočnica direktorja, vedeli za razlog njegove odsotnosti. Tožnik je bil torej več kot pet dni odsoten z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je odpovedni razlog po 3. točki 1. odstavka 111. člena ZDR podan.
Tožnik je tudi v času dopusta komuniciral z zaposlenimi in poslovnimi partnerji o nujnih zadevah in poskrbel za nemoten potek dela. Lastnik oziroma pomočnica direktorja bi mu odobrila nekajdnevno odsotnost, če bi izrazil takšno željo. Neustrezne komunikacije med tožnikom in družbenikom tožene stranke oz. tedanjo pomočnico direktorja, ni mogoče pripisati zgolj tožniku. Vse navedene okoliščine kažejo na to, da tožnikovo ravnanje (v zvezi z dopustom) ni bilo takšne teže, da bi samo po sebi – glede na to, da tožniku očitane hujše kršitve pogodbenih in delovnih obveznosti po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR niso bile dokazane – utemeljevalo izredno odpoved oz. onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Ker je tožeča stranka tožbo dopolnila v času prekinitve postopka in ob tem, da v stečajnem postopku njena terjatev ni bila prerekana, dopolnitev tožbe ni bilo nujno potrebno procesno dejanje, zato v zvezi s tem dejanjem povezani stroški postopka ne predstavljajo nujno potrebnih stroškov, ki bi jih sodišče moralo naložiti v breme tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0063081
ZPP člen 274, 274/1. ZFPPIPP člen 132, 296, 296/5. ZIZ člen 107, 120.
procesna aktivna legitimacija – prenos terjatve v izterjavo – izvršba na denarno terjatev dolžnika – konec izvršilnega postopka – opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku – prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika – pravni interes
Sklep o prenosu sporne terjatve v izterjavo ter posledično procesna legitimacija tožeče stranke ostaneta v veljavi ne glede na začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.
Pred začetkom stečajnega postopka je tožeča stranka v postopku izvršbe pridobila samostojno procesno upravičenje za poplačilo te terjatve neposredno od tožene stranke. Zato opustitev prijave terjatve na procesno aktivno legitimacijo tožeče stranke za izterjavo terjatve od dolžnikovega dolžnika nima nobenega vpliva.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0012496
ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 270.
zavarovanje denarne terjatve - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - verjetno izkazana terjatev
Tožeča stranka s tožbo zahteva izplačilo plač. Hkrati s tožbo je podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev določenih nepremičnin in premičnin. Sodišče prve stopnje je predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da terjatev ni verjetno izkazana in ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni preverjalo. Kljub temu, da je ugotovilo, da so pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe potrebni nižji dokazni standardi, se ni opredelilo do navedb tožeče stranke in tudi ne do listin, ki jih je kot dokaz svojim navedbam o potrebnosti izdaje začasne odredbe po predlogu predložila tožeča stranka. Predmet individualnega delovnega spora ni le negativna stimulacija in posledično znižanje plač, ampak tudi neizplačevanje plač. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz do sedaj predloženih dokazov izhaja verjetnost obstoja terjatve, zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi o drugih pogojih, ki jih zakon določa za izdajo začasne odredbe na predlog upnika. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
brezposelnost - denarno nadomestilo - dohodek iz dela - obveščanje zavoda
Zavarovanec je zavod dolžan v 8. dneh obvestiti o vsakem prejetem plačilu. Tožnik zavoda o prejetih plačilih iz dela ni obveščal sproti, zato je tožena stranka pravilno odločila, da tožniku pravica do nadomestila med brezposelnostjo preneha.
ZJU člen 24, 24/3, 24/4, 25, 25/2, 35, 35/1, 39, 39/2. ZPIZ-1 člen 51, 430, 430/4, 449, 449/1. ZPIZ/92 člen 317.
prispevek za zavarovalno dobo - javni uslužbenci - sodno varstvo - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - odločitev komisije za pritožbe - molk organa - odmera starostne pokojnine - policist - beneficirana delovna doba
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.
Tožnik je po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev še naprej opravljal delo policista kriminalista, zaradi česar je upravičen do nadaljnjega vplačevanja dodatnega prispevka za beneficirano delovno dobo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - sodna razveza - odmera višine odškodnine
Tožena stranka je v pisnem opozorilu tožniku (krupjeju) očitala, da se spornega dne, ob vsakokratni menjavi pri igralni mizi, ni sproti prijavil in odjavil iz nadzornega sistema. Sistem prijave in odjave na igralni mizi je zasnovan tako, da do odjave pride samodejno s prijavo naslednjega delavca. Zato tožnik ni mogel kršiti delovnih obveznosti na način, opisan v opozorilu, in sicer, da se ob odhodu od mize ni posebej odjavil. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v opozorilu očitano kršitev, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
1. Ni dvoma, da državni organi ne morejo preprečiti vseh kaznivih dejanj, prav tako je, gledano za nazaj, vedno možno očitati, da bi državni organi lahko ukrenili še kaj, kar bi pripomoglo k preprečitvi kaznivega dejanja ali zmanjšanju škode in bi jim torej bilo mogoče vedno, ko na koncu dejansko pride do škode zaradi kaznivega dejanja, očitati opustitev dolžnega ravnanja. Odškodninska odgovornost pa ni in ne more biti zastavljena tako široko. Prav zato je merilo protipravnosti neke opustitve predvidljivost negativne posledice (v bistvu je treba ugotoviti, ali je bila vzročna zveza med opustitvijo in nastalo škodljivo posledico predvidljiva). Predvidljivost je potrebno analizirati s časovne perspektive, ko naj bi se protipravno ravnanje dogajalo, in ne na način, za kakšnega se v bistvu zavzema tožeča stranka, ki ukrepe državnih organov ocenjuje ob predpostavki, da bi državni organi že ves čas lahko razpolagali z vsemi informacijami, ki so na koncu pripeljale do obsodilne sodbe storilcev kaznivega dejanja. Negativna posledica mora biti objektivno predvidljiva, poleg tega pa mora imeti oseba, ki se ji opustitev očita, na voljo sredstva, s katerimi grožnjo nastanka škode lahko odvrne.
2. Državni organi morajo delovati v okviru pristojnosti, določenih z zakonom. Ni jim mogoče očitati opustitve, če niso storili nečesa, kar ni njihova pristojnost. Negativna posledica, kakršna je nastala, ni predvidljiva posledica opustitve njihovih ukrepov.
3. Tožniki ne morejo uspeti z očitkom, da tožena stranka ni dosegla izdaje začasne odredbe v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja ali finančne zatajitve, saj namen teh ukrepov ni zaščita zasebnih oškodovancev iz kaznivega dejanja poslovne goljufije.
4. Na pomanjkljivosti v trditveni podlagi je bila tožeča stranka izrecno in konkretno opozorjena s strani tožene stranke najmanj v njeni pripravljalni vlogi z dne 6.9.2013. V taki situaciji ni procesna kršitev, če tega ne stori še sodišče.
5. Sodobna pravna teorija in praksa rahljata dosedanje strogo stališče, da informativni dokaz ni dopusten, vendar v predmetni zadevi ne gre za tako situacijo. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi konkretno in po kronološkem zaporedju navedla vse ukrepe, ki so jih njeni posamezni organi izvajali in za te ukrepe (da so dejansko bili in kakšni so bili) predložila tudi listinske dokaze. Če je izvedla še kakšen ukrep, pa ga ni zatrdila, je to kvečjemu v korist tožnikov (saj bi to lahko pomenilo, da je nekaj opustila). Tožeča stranka je imela dostop do relevantnih informacij, lahko bi ugotovila, katere aktivnosti so organi tožene stranke izvajali, poznala je tudi podatke o poslovanju med tožniki ter M. in R., zato bi najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo lahko vsaj deloma konkretizirala svoje trditve.
izguba kritnih pravic - alkoholiziranost - vzročna zveza
Če zavarovanec povzroči prometno nesrečo pod vplivom alkohola, ne izgubi kritne pravice, če dokaže, da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo škodo.
Za neplačane stroške oskrbnine vrtca ni podana solidarna odgovornost staršev, če je otrok dodeljen v vzgojo in varstvo enemu od staršev, drugemu pa je naloženo plačilo preživnine.
ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 58, 136.b, 136.b/3, 136.d, 178, 178/2.
letni dodatek - starostna pokojnina - upravičenci do letnega dodatka
ZPIZ-1 v 3. odstavku 136.b člena določa, da se letni dodatek ne izplača uživalcem delne invalidske pokojnine iz 58. člena in pokojnine iz 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1. Tretji odstavek 136.b člena ZPIZ-1 se nanaša na uživalce delne pokojnine, če so v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Tožnica, ki ima pravico do delne pokojnine na podlagi 58. člena ZPIZ-1, zato ni upravičena do izplačila letnega dodatka, saj jo 3. odstavek 136.b člena ZPIZ-1 iz tega izključuje.
Obveznost tožene stranke je bila zgolj zagotovitev financiranja. Sama dobava predmetov leasingov ni bila obveznost tožene stranke. Nevarnost, da stvari ne bodo dobavljene, je prevzela tožeča stranka. Tovrstne določbe so v primerih indirektnih finančnih leasingov, za katerega gre tudi v obravnavanem primeru, nekaj običajnega.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 42. URS člen 22.
kolektivni delovni spor - povrnitev stroškov - javni prevoz - kilometrina - povračila stroškov v zvezi z delom
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v 1. odstavku 5. člena določa, da pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Aneks torej ne določa, da mora biti razdalja posameznega dela poti daljša od dveh kilometrov, ampak govori o celotni poti na delo in o celotni poti z dela (od kraja bivališča do delovnega mesta in z delovnega mesta do kraja bivališča). Namen določbe je, da javni uslužbenec stroške poti na delo in poti z dela do razdalje dveh kilometrov krije sam, stroške za razdaljo nad dvema kilometroma pa mu povrne delodajalec. Aneks v 2. odstavku istega člena določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi sredstvi, če pa javni uslužbenec nima možnosti takega prevoza, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. V 3. odstavku tega člena pa opredeljuje, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen in med drugim prevoz ni možen tudi, če ne obstaja.
Ker nasprotna udeleženka javnim uslužbencem razdalj od bivališča oz. od kraja, od katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, ki so krajše od dveh kilometrov ne priznava, s tem krši določbe 5. člena Aneksa in sicer od dneva njegove veljavnosti t.j. od 1. 6. 2012 dalje. Zaradi navedenega je dolžna od 1. 6. 2012 dalje upravičenim javnim uslužbencem izplačati kilometrino (nad dva kilometra v eno smer) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila.
Skupščina Zavoda je sprejela Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V 2. členu Sklepa je določeno, da je znižanje zavarovalne osnove dopustno, kadar gre za bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, in sicer zaradi dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati ter dolgoročno. Oba navedena pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, sicer znižanje zavarovalne osnove ni dopustno. V 3. členu pa so taksativno našteti vzroki, kdaj se šteje, da zavarovanec na poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida ni mogel vplivati. Ti vzroki za spremembo poslovnega izida so prisilna poravnava ali stečaj poslovnega partnerja, s katerim je zavarovanec imel bistven obseg poslovanja, naravna nesreča (potres, poplava, požar in druge naravne nesreče) in druga nesreča, nastala brez krivde zavarovanca, daljša bolezen ali poškodba zavarovanca oziroma pri njem zaposlenega delavca, ki vpliva na obseg poslovanja zavarovanca, ukrep države, ki vpliva na bistveno povišanje odhodkov oziroma znižanje prihodkov zavarovanca, ukrep tuje države oziroma izguba tujega trga, če gre za zavarovanca, ki se pretežno ukvarja z izvozom, neporavnane zapadle terjatve do Republike Slovenije. Tožnik ni zatrjeval nobenega od navedenih razlogov, zato ne izpolnjuje že prvega od kriterijev za znižanje zavarovalne osnove.