Jedro
Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih otrocih, njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove koristi. Pojma otrokova korist pozitivna zakonodaja ne opredeljuje, iz določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa je mogoče na abstraktni ravni opredeliti, da je v korist otroka takšno ravnanje, s katerim se zagotavlja otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Vsebino pravnega standarda "korist otroka" je sicer treba konkretizirati v vsakem primeru posebej z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera: z upoštevanjem značilnosti otrokove osebnosti, osebnosti njegovih staršev, okoliščin in pogojev v katerih živi in se razvija oziroma bi lahko živel in se razvijal pri enem in drugem od staršev, navezanosti otroka na druge njemu bližnje osebe (bratje, sestre, stari starši) kot tudi njegovega odnosa do širšega okolja (sošolci, prijatelji) - na podlagi vseh teh okoliščin posameznega primera je treba torej ugotoviti, katero okolje otroku nudi ugodnejše pogoje za njegov nadaljnji uspešen osebnostni razvoj. Praviloma je v otrokovo korist, da ima redne osebne stike z obema staršema (106. člen ZZZDR), po potrebi pa tudi z drugimi osebami, na katere je navezan. Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otroka z drugim od staršev, je okoliščina, ki glede na to, da je v otrokovo korist, da ima redne osebne stike tudi s tistim od staršev, pri katerem ne živi, lahko vpliva na odločitev o dodelitvi otroka. Tisti od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, mora namreč opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike (2. odstavek 106. člena ZZZDR). Če ravna roditelj v nasprotju s tem in preprečuje stike otroka z drugim roditeljem, ravna v nasprotju z otrokovimi koristmi, kar lahko privede tudi do zaključka, da ni primerno, da otrok ostane v vzgoji in varstvu pri njem. V tem je treba pritožbi pritrditi. Vendar pa je bil v obravnavanem primeru po presoji sodišča (v skladu z mnenjem dr. T. P.) bistven dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri dodelitvi otroka, dekličina navezanost na mater oziroma njen občutek varnosti pri materi, nadaljnji pomemben dejavnik pa emocionalna navezanost na mlajšega brata. V obravnavanem primeru so se razmere spremenile in tekom pravdnega postopka je deklica vzpostavila z očetom redne in pristne stike, ki si jih tudi sama želi. Stanje ob zaključku glavne obravnave pa je relevantno za odločitev. Predvidevanja oziroma ugibanja pritožbe, kakšno bo v prihodnosti ravnanje toženke, ne morejo vplivati na sedanjo odločitev, če pa bi ponovno res prišlo do prekinitve stikov s strani matere, bi to utegnilo predstavljati spremenjene okoliščine, ki bi lahko vlivale na drugačno presojo koristi otroka v morebitnem novem postopku, zlasti glede na to, da si stikov z očetom želi tudi deklica sama.