CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSK00074416
ZOR člen 204. OZ člen 184, 186, 395. ZOPDA člen 1, 2, 5, 5/1, 5/1-2, 6, 8, 9, 10. ZD člen 146. ZPP člen 286, 337.
poklicna bolezen - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - bolezen, ki je posledica izpostavljenosti azbestu - izpostavljenost azbestu - azbest - enotna odškodnina - prehod terjatve za povrnitev nepremoženjske škode na dediče - prehod terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče - pavšalna odškodnina - namen zakona - višina denarne odškodnine - odstop dednega deleža - nedopustna pritožbena novota - sodba presenečenja - prekoračitev tožbenega zahtevka - katastrofalna škoda - prekluzija dejstev in dokazov - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča
S tem, ko je pokojna pričela s postopki za uveljavitev odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi določb Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, je nedvoumno izrazila voljo uveljaviti denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela. Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče pokojne.
Z navedenim zakonom je zakonodajalec želel olajšati položaj oškodovancev, kakršna je bila pokojna. Nevzdržno je, da bi bila pokojna, ki je za uveljavitev odškodnine uporabila pravno pot, sprejeto v njeno korist, v slabšem položaju, kot če bi to pot zaobšla in takoj ko je zbolela, na toženko naslovila neposreden zahtevek za plačilo odškodnine ali neposredno vložila tožbo.
Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, sta praviloma odločilna tožbeni predlog in izrek sodbe, ne sodbeni razlogi.
štetje rokov - fikcija vročitve - rok za vložitev pritožbe - začetek teka roka za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne
Obvestilo je bilo puščeno v hišnem nabiralniku 18. 11. 2022, zato se je 15 dnevni rok za dvig pisanja iztekel v soboto, 3. 12. 2022. Ker tožena stranka sodnega pisanja ni dvignila, je tega dne nastopila fikcija vročitve in se je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe iztekel v ponedeljek, 19. 12. 2022.
ogroženost otroka - pravica do izjave - vročanje listin udeležencem
S tem, ko sodišče prve stopnje pritožniku ni vročilo v izjavo listin s pravnopomembno vsebino, pri čemer so bile te pridobljene po predlogu predlagateljice, s katerimi je ta utemeljevala ogroženost obeh mladoletnih otrok, dodeljenih očetu, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe v postopku ukrepov za varstvo koristi otrok po 157. in 161. členu DZ, in se pritožnik do njih ni mogel opredeliti, čeprav je možnost odgovora lahko utemeljeno pričakoval, kot je to razvidno iz zapisnika o naroku za začasno odredbo z dne 20. 12. 2023, je storilo procesno kršitev, saj je svojo odločitev v bistvenem oprlo na dejstva, ki izhajajo iz omenjenih listin.
sklep o zavrnitvi intervencije - sosporniška intervencija - enotni sosporniki
V obravnavanem primeru pogoji za uporabo prvega odstavka 202. člena ZPP niso izpolnjeni. Pritožnik ni stranka delovnopravnega razmerja. S strankama ni v nobenem razmerju glede na predmet tega spora. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje se končna odločba, ki bo izdana v tej zadevi glede zakonitosti izredne odpovedi, ne bo neposredno nanašala na pritožnika.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074207
ZObr člen 97č, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - usposabljanje vojakov - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se glede na značilnosti in smisel vojaških vaj in usposabljanj zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, kot bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, kot tudi, da sistem rotacije zaradi tega ne bi bil primeren, sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa bi tudi škodoval dobri izvedbi te dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij, kot se opravlja sedaj na več vojaških objektih, ki se varujejo v sistemu 12-urnih izmen, torej v obliki izmenskega dela brez pripravljenosti. Sodišče druge stopnje kot pravilnega povzema prvostopni zaključek, da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno mirnodobno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu izjeme od uporabe direktive, pravilna.
Podobno kot glede straže je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede varovanja državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali podporo Policiji. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Slovenska vojska je izvajala varovanje državne meje že od leta 2015, torej ne gre za izredni dogodek.
ZIZ člen 15. ZPP člen 365, 365/2, 366. ZST-1 člen 1, 1/3, 33a, 34a, 34a/1. ZST-1 tarifna številka 4031, 4041.
izvršba - izvršilni naslov - neplačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - dokazovanje plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - odmera sodne takse za pritožbo
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila sodna taksa za dolžnikovo pritožbo kljub (delno) nepravilno navedeni pravni podlagi za znižanje sodne takse za elektronsko vložene vloge (in sicer tar. št. 4041 namesto pravilno 33.a člen ZST-1, pravilno pa je bila navedena tar. št. 4031) pravilno odmerjena v višini 100 EUR, in sicer 125 EUR (po tarifni št. 4031 ZST-1) zmanjšano za 20 % (po 33.a členu ZST-1). Sodišče prve stopnje je ugovor zato pravilno zavrnilo (tretji odstavek 34.a člena ZST-1).
sprejem v članstvo - članstvo v lovski družini - članstvo v društvu - lovska družina - lovsko društvo - pravica do združevanja
Brez dvoma ima toženka kot društvo pravico samostojno odločati o sprejemu novih članov, vendar mora hkrati vsakogar, ki želi postati njen član in izpolnjuje njene pogoje za včlanitev, sprejeti med svoje člane. V nasprotnem primeru krši njegovo ustavno pravico do združevanja, zato takemu posamezniku pripada sodno varstvo.
Tožnikova svobodna izbira je, da zaprosi za članstvo v tisti družini, ki jo izbere, obveznost sprejeti ga vanj pa je podana, čim za to izpolnjuje pogoje, predpisane v avtonomnih pravilih predmetne lovske družine.
Obsodilna kazenska sodba ne onemogoča ugovorov toženca v pravdnem postopku, da ni povzročil vse vtoževane škode, da vsa vtoževana škoda ne izvira iz tega kaznivega dejanja, da del škodnega dogodka ni bil predmet pravnomočne obsodilne sodbe, ugovorov glede obsega in višine škode, pa tudi ugovora zastaranja zahtevka ali dela zahtevka.
Vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o podanosti pogojev za ustavitev izvršilnega postopka po tretjem odstavku 43. člena ZIZ.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074201
ZPP člen 2, 7, 11, 11/1, 155, 155/1, 286. ZVZD-1 člen 5. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 13. OZ člen 165, 299, 299/2, 378, 378/1. ZOdv člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZBPP člen 11, 11/1, 11/2.
nesreča pri delu - navajanje novih dejstev in dokazov - odškodninska odgovornost delodajalca - luknja v tlaku - nova poškodba - odmera nepremoženjske škode - premoženjska škoda - tek zakonskih zamudnih obresti - potrebni stroški postopka - stroški predsodnega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za nastalo škodo, ki je posledica delovne nesreče, odgovorna toženka. Ugotovilo je, da je bila USB plošča, ki jo je tožnik odmaknil po predlogu A. A., med delom moteča. Delo je tožnik na tem gradbišču opravljal prvi dan in ni bilo nobenih indicev, da je pod ploščo odprtina. Toženka tem ugotovitvam v pritožbi ne oporeka, zato neutemeljeno ponavlja, da je vzrok za nesrečo neskrbno ravnanje tožnika. Do nesreče je prišlo, ker toženka ni ustrezno označila nevarnega kraja in ni namestila trdnega pokrova, ki se ga ne bi moglo premakniti, čeprav je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varnost in zdravje pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu).
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, kolikšen delež posledic iz naslova telesnih bolečin je treba pripisati poškodbi pri delu, koliko pa poškodbi izven dela, pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Za razmejitev posledic med obe poškodbi je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnik ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je najmanj 80 % težav oziroma bolečin posledica nesreče pri delu, 20 % pa padca izven dela, tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotoval, zato sedaj v pritožbi ne more oporekati tem ugotovitvam.
Glede na to, da je tožnik od toženke dne 19. 7. 2019 zahteval plačilo odškodnine, tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je odvisen od poziva, tožnik utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.
razdelitev solastnine v nepravdnem postopku - prekinitev nepravdnega postopka za delitev stvari - napotitev na pravdo - dejanska etažna lastnina - manj verjetna pravica - domneva lastninske pravice - delitev solastnine - spor o deležih lastnikov - vlaganja v nepremičnino
Ker oba nasprotna udeleženca zatrjujeta drugačno lastniško stanje glede nepremičnine, kot izhaja iz zemljiške knjige, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz domneve iz 11. člena SPZ in njiju napotilo na vložitev tožbe.
odločanje o stroških pravdnega postopka - poseben sklep o višini stroškov - nedopustni pritožbeni razlogi
Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi petega odstavka 163. člena ZPP, s katerim je stroške postopka, ki jih je že v sodbi naložilo v plačilo tožeči stranki, odmerilo tudi po višini. V pritožbi zoper sklep o stroških je zato mogoče ugovarjati le odmeri teh stroškov oziroma njihovi višini. S pritožbo zoper odločitev o stroških pa ni več mogoče izpodbijati sodbe, ki je že postala pravnomočna.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074040
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - napotitev na delo v tujini - odgovornost za ravnanje drugega - dokazna ocena
Drugo toženi stranki kot delodajalki tožnika je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja delavca pri delu skladno s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (45. člen ZDR-1). Obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu velja tudi v zvezi z napotitvijo delavca na delo v tujino (čeprav tožnik formalno ni imel položaja delavca, napotenega k uporabniku). Ob takšni izrecni zakonski obveznosti je sicer napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da drugo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti že zato, ker ni bila tista, ki je organizirala delo na delovišču in ga nadzirala. Dejstvo, da drugo tožena stranka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega (morebitnega) protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca.
Vrhovno sodišče RS odškodninske odgovornosti formalnega delodajalca ni absolutno izključilo. Če torej delodajalec, ki mu je naložena zakonska obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ne zagotavlja, s tem krši prvi odstavek 45. člena ZDR-1. Če bi torej tožniku nastala škoda zato, ker na delovišču v tujini ne bi bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. Za odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke so tako odločilna vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti drugo toženi stranki niti njenemu delavcu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnosti, prvi iz razloga, ker je bilo na delovišču poskrbljeno za varnost in zdravje pri delu, tožnik pa je bil za delo tudi ustrezno usposobljen in ustrezno opremljen, drugemu pa iz razloga, ker ni bilo ugotovljeno, da bi pri delu kakorkoli ravnal nepravilno (in je torej delo opravljal tako, kot je bilo treba), je tožbeni zahtevek že na tej podlagi utemeljeno zavrnilo.
ZPP člen 157, 158, 158/1, 179, 189, 189/1, 258, 258/2. ZDR-1 člen 130, 130/1, 160, 160/3, 161, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
sorazmerni del regresa za letni dopust - dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - stroški prehrane med delom - umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki jo je treba upoštevati za pravilno razlago 164. člena ZDR-1, ki ureja neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Toženec pa v sodnem postopku ni zatrjeval, da je poskrbel, da je imela tožnica dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudil, da naj to stori, in jo poučil o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. SEU je zavzelo tudi stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo nadomestilo za neizrabljen letni dopust.
dodatna dela - pisna zahteva - dogovor o obliki pogodbe - oblika kot pogoj za veljavnost - delno plačilo - konkludentna pripoznava dolga - pogodbena kazen za zamudo - končni obračun
Stranki se v pogodbi nista izrecno dogovorili, da je pogoj za veljavnost njunega dogovora posebna oblika (drugi odstavek 55. člena OZ), zato je pritrditi pritožbenemu stališču, da je bila v konkretnem primeru oblika dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja pogodbene volje strank in ne kot pogoj za veljavnost. Vendar pa obličnost, dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja, nedvoumno pomeni, da je položaj stranke, ki se na obličnost ne more sklicevati, težji, kot bi bil, če bi razpolagala s pisnim dokazom. Stranka mora v takem primeru že na trditveni ravni zadostiti podatkovnim standardom, ki jih sicer zagotavlja listina (pisno naročilo/aneks k pogodbi/ pisna potrditev naročila), iz katere bi bile razvidne vse bistvene sestavine naročila.
pogoji za zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Za odločitev ni bistveno, ali tožnik oziroma njegova zakonita zastopnica subjektivno sprejema ali zavrača zdravljenje v Sloveniji. Odločilno je zgolj, ali je zdravljenje, ki ga potrebuje tožnik, v Sloveniji zagotovljeno. V pritožbi tožnik skuša odločitev za odhod v tujino utemeljiti z dejstvom, da mu je bilo zdravljenje zagotovljeno zgolj na abstraktni ravni z navajanjem nestrokovnih razlogov, ki ne morejo izpodbiti argumentiranih dokaznih zaključkov sodišča.
Treba je upoštevati razloge, ki so tožnika vodili v zdravljenje v tujini, in ne morebitnih okoliščin, ki so se spremenile potem, ko je že bila izdana prvostopenjska odločba toženca oziroma, ko je bil poseg v tujini že izveden.
Razlog za zdravljenje v tujini je v pravni sferi zakonite zastopnice tožnika, ne pa v objektivni izčrpanosti zdravljenja v Sloveniji. Odločitev staršev tožnika ni temeljila na objektivnih parametrih, temveč primarno na slutnjah matere, ki pa niso objektivna kategorija. Mati tožnika je pojasnila, da je bilo v Sloveniji pravzaprav vse narobe in bi večino posegov tukaj zavrnila, tudi če bi bili na voljo. Celotno sosledje dogodkov potrdi izkazuje nezaupanje do slovenskega zdravstva, kar vse je predhodilo odločitvi, da tožnika obravnavajo v Izraelu.
Višje sodišče je pritrdilo pritožnici, da je pridobila stvarno legitimacijo s pridobitvijo terjatve in sama ne more ločeno tožiti toženke zaradi litispencence. Prav tako ne more namesto druge tožnice vstopiti v pravdo, saj bi to lahko storila le, če bi s tem poleg druge tožnice soglašala tudi toženka. V to pa toženka ne privoli. V nasprotju s pritožnico, ki v to dvomi (poudarja namreč, da položaj sosporniškega intervenienta ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP), pa je višje sodišče prepričano, da se pritožnica lahko zavaruje pred (nezaželjenimi) dejanji cedenta (druge tožnice) s sosporniško intervencijo.
Višje sodišče verjame pritožnici, da položaj sosporniškega intervenienta sicer ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP, vendar ji ZPP ne daje možnosti postati tožeča stranka, če ni pogojev za sosporništvo in če ni privolitve tožene stranke. Položaj sosporniškega intervenienta je obrazložilo vrhovno sodišče v odločbi III Ips 11/2005: "Ker bo sosporniška intervenientka zajeta v subjektivne meje pravnomočnosti, ima položaj enotne sospornice. Zato je njen položaj mnogo svobodnejši kot položaj stranske intervenientke. Njena dejanja namreč učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji prve toženke kot glavne stranke (če je to združljivo z naravo enotnega sosporništva). Tako v primeru nasprotja med dejanji stranke (odpovedjo pravici do pritožbe proti sodbi na podlagi pripoznave) in intervenientkinimi dejanji (pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje) ne veljajo avtomatično strankina dejanja, temveč velja najugodnejše dejanje. Za razliko od navadne intervencije je namreč za sosporniško intervencijo značilna intervenientkina samostojnost." Pritožnici zato ni odvzeta nobena pravica do pravnega varstva, ki ga lahko uveljavlja na temelju sklenjene cesije ter tako ne gre za kršitev Ustave ter določb EKČP, na katere se pritožnica neutemeljeno sklicuje.
Odločitev o obstoju življenjske skupnosti iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR oziroma prvega odstavka 4. člena DZ ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej ugotovitev o razpadu zunajzakonske skupnosti v postopku o določitvi preživnine odločilna le v navedenem postopku. V drugih postopkih, torej tudi v postopku glede priznanja pravice do vdovske pokojnine, pa je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti treba ponovno ugotavljati.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni izkazanih vseh elementov zunajzakonske skupnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da sta pokojni in tožnica dolga leta živela v zunajzakonski skupnosti, na istem naslovu, imata tudi dva skupna otroka. V letu 2008 je prišlo do zdravstvenih težav na strani pokojnega, ki so očitno bistveno vplivale tudi na samo vsebino medsebojnih odnosov med pokojnim in tožnico. Tožnica je namreč prevzela celotno skrb za družino, ki je bila v relevantnem obdobju v težki finančni stiski.
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so tudi zaslišane priče pojasnile, da je šlo v tem primeru nedvomno za zunajzakonsko skupnost, da torej le-ta ni razpadla.
nastanek invalidnosti - zaključeno zdravljenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Ključno za ugotovitev invalidnosti je, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izvedenski organ po proučitvi medicinske dokumentacije ugotavlja, da pri tožniku zaenkrat niti diagnostika, kot tudi ne zdravljenje, ni bilo opravljeno v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o dokončnem zdravstvenem stanju. Glede vprašanja, kdaj je zdravljenje dokončno, pa je potrebno presojati vsak primer posebej. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, v invalidskem postopku ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju. Bistveno pri tem je, da gre za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, za razliko od začasne nezmožnosti za delo.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem - vpliv na obseg stečajne mase
Dolžnik je po bolezni stričeve žene moral v celoti prevzeti skrb za kmetijo, kjer je družina s tremi mladoletnimi otroci tudi živela. Premajhno prizadevanje dolžnika za iskanje zaposlitve v kritičnem obdobju štirih mesecev v primerjavi s tri letno preizkusno dobo, ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki so obremenile dolžnika, ni mogoče vrednostno oceniti kot tako stopnjo kršitve, katere posledica bi bila za dolžnika tako huda kot je ustavitev postopka odpusta obveznosti ter zavrnitev predloga za odpust. Po oceni pritožbenega sodišča je šlo za blago kršitev dolžnikove obveznosti mesečnega poročanja upravitelju o iskanju zaposlitve. Poleg tega je upravitelj v ugovoru navedel, da do poplačila upnikov ne bo prišlo. To pomeni, da dolžnikovo ravnanje ni imelo nobenih negativnih posledic za stečajno maso, ki je neznatne vrednosti.