ZPP (1977) člen 354, 354/2, 368. ZDR člen 100, 100/1, 100/1-6. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 40, 41.
vročanje - dokazno breme
Zgolj dokazilo o priporočeno oddani pošiljki - poziv delodajalca delavki, da se javi na delo, ne dokazuje, da je delavka pošto tudi dejansko prejela (če delodajalec ne ponudi drugih dokazov, ki bi dokazovali vročitev).
Za odločitev o majhnosti pomena kaznivega dejanja morata biti ugotovljena objektivni in subjektivni pogoj hkrati (kumulativno). Ker je varstvo osebne svobode ustavna kategorija (19.člen Ustave Republike Slovenije) objektivni pogoj za obstoj kaznivega dejanja majhnega pomena ni podan.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - PRAVO DRUŽB
VSL00034258
ZGD člen 184, 184/1, 184/1-4, 281, 283, 283/2, 296, 297, 297/1, 306, 309, 333, 333/2, 337, 337/1, 354, 359, 578, 578/2, 579. ZLPP člen 50, 50/2. ZPP-77 člen 372.
skupščina delniške družbe - pristojnosti skupščine - sklic skupščine - obveščanje delničarjev - statut - obvezne sestavine statuta - spremembe statuta - glasovalna pravica delničarja - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - ničnostni razlogi - nasprotovanje javnemu redu - uveljavljanje neveljavnosti - prekoračitev tožbenega zahtevka - lastninsko preoblikovanje podjetij - postopek revizije - odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI) - sklep o dovolitvi izvršbe
S trditvijo iz pritožbe tožene stranke, da naj bi se sporna skupščina presojala po Zakonu o podjetjih (ZP) in ne po ZGD, sodišče druge stopnje ne soglaša. Tožena stranka ne sodi med subjekte, o katerih govori drugi odstavek 578. člena ZGD. Že obseg subjektov, ki so omenjeni v cit. določbi zakona kaže na to, da so zajeti le tisti, katerih statusna organiziranost je povsem izven kategorij, za katere je pravni režim določen z ZGD. Gre za družbena podjetja iz časa "nelastninske koncepcije družbene lastnine", ki kapitala nimajo razdeljenega na delnice oz. poslovne deleže, zato tudi nimajo skupščin delničarjev oz. družbenikov. Če bi se določba nanašala tudi na delniške družbe, potem bi bil velik del njihove statusne organiziranosti ter njenih posledic pravno neurejen ali pa bi tako razumljeni drugi odstavek 578. člena ZGD vodil v pravno ureditev teh delniških družb po dveh različnih režimih. To pa bi vodilo v pravno negotovost, ki je zakonodajalec prav gotovo ni predvideval. ZP namreč marsičesa, kar je nujno za pravno ureditev delniške družbe, sploh ne ureja. Povsem izpuščeno je npr. področje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine družbe. Tudi če bi sicer držala teza tožene stranke, da v delniške družbe organizirani subjekti sodijo med tiste iz drugega odstavka 578. člena ZGD, pa ne bi moglo držati, da bi bil v tem primeru ZP edini predpis, ki bi statusno organiziranost tožene stranke urejal.
Kadar so bile vsem delničarjem (ne sicer preko objave, ampak drugače) dane vse informacije, ki bi jim jih dalo obveščanje po 285. do 287. členu ZGD, potem o ničnosti skupščinskih sklepov po 3. točki drugega odstavka 359. člena ZGD ni mogoče govoriti.
Tožena stranka v postopku na prvi stopnji in v pritožbi zatrjuje, da sta odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 26. 1. 1996 ter sklep o dovolitvi izvršbe te odločbe z dne 15. 3. 1996 imela za posledico veljavno glasovanje na skupščini dne 29. 7. 1996 glede na skupno število 312.370 delnic. Prvostopno sodišče s tem ni soglašalo, pridružuje pa se mu tudi sodišče druge stopnje. Zmotno je že stališče, da je bila cit. odločba s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 15. 3. 1996 sploh izvršena. Ta sklep je toženi stranki le naložil, da mora ravnati skladno z odločbo z dne 26. 1. 1996. Šlo je za t.i. "izvršbo nenadomestnega dejanja", na kar kaže že izvršilno sredstvo, ki je po 3. točki sklepa denarna kazen 100.000 SIT, ki naj bi bila ponovljena toliko časa, dokler zavezanec obveznosti po sklepu ne bo izvršil. Dokler zavezanec naloženega ne izvrši, se to ne more šteti za izvršeno. Edino, kar se je s tem sklepom v smeri realizacije odločbe z dne 26. 1. 1996 zgodilo, je bil izrek denarne kazni, ki naj bi zavezanca v smer prostovoljne izvršitve prisiljevala.
Pregled odločbe z dne 26. 1. 1996 pokaže, da odločba kakšne drugačne poti izvrševanja niti ne omogoča. Naslovljena je namreč na toženo stranko, ki se jo zavezuje, da (sama) poveča svoj družbeni kapital in ustrezno zmanjša delniškega. V sami odločbi ni sledu o njeni kakršnikoli konstitutivnosti - npr., da bi se na njeni podlagi brez delovanja tožene stranke v strukturi kapitala lahko kaj spremenilo. Vendar pa tudi če bi se odločbo razumelo kot konstitutivni pravni akt, to še ne bi dalo drugačne strukture glasovanja na skupščini tožene stranke. Odločba sicer na začetku govori o uskladitvi "lastninskih razmerij, pravnih poslov in knjiženj", vendar so nato konkretno omenjene le bilančne kategorije - kot so povečanje terjatev, družbenega kapitala, rezervnega sklada, stanovanjskega sklada oz. zmanjšanje delniškega kapitala in nerazporejenega dobička. Edino, kar bi se na podlagi te odločbe (če bi seveda bila konstitutivnega značaja) lahko zgodilo, so posegi v toženkino bilanco. Tudi če bi se na podlagi cit. odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe štelo, da so posegi v bilanco tožene stranke opravljeni, to samo po sebi še ne bi pomenilo niti spremembe osnovnega kapitala in niti spremembe nominalne vrednosti delnic.
Če odločba ni konstitutivna in števila ter nominalnih zneskov delnic in njihovega števila ne zadeva, potem se je APPNI pri svojih ukrepih pač omejila. Vse to velja še zlasti zato, ker so organi postopka revizije lastninskega preoblikovanja imeli možnost, da bi tako v število delnic kot tudi v njihove nominalne zneske učinkovito posegli tako, da bi se to lahko odražalo tudi pri glasovanju na sporni skupščini tožene stranke. Postopek, kot bi v konkretnem primeru lahko bil sprožen, je omenjen med pooblastili Družbenega pravobranilca iz drugega odstavka 50. člena ZLPP.
Glede na vse obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju delniške strukture tožene stranke, sklepi skupščine z dne 29. 7. 1996 niso bili izglasovani z večino glasov iz 296. člena ZGD. Vendar pa v posledici ne bi smela biti izdana sodba z izrekom, kot ga vsebuje izpodbijana sodba. V postopku na podlagi tožbenega zahtevka na ničnost oz. podrejeno na razveljavitev sklepov skupščine namreč odločitev, da so isti sklepi neobstoječi, ne pomeni odločanja v okviru postavljenega tožbenega zahtevka.
Javni red po ZGD se ne omejuje na odnos družbe navzven. Ena izmed (sicer številnih) definicij javnega reda ga opredeljuje kot skupek predpisov, s katerimi se zagotavlja družbeni mir oziroma izključuje uporaba sile. Struktura odločanja v d.d., ki predvideva odločanje na podlagi za posamezne situacije vnaprej predvidenih kapitalskih večin, je namenjena tudi preprečevanju samovolje znotraj družbe. Poseganje v princip, da je za pravni učinek skupščinskih sklepov potrebna z zakonom predpisana večina, zato ni zgolj kršitev 296. člena ZGD. Gre za poseg v vnaprej določeno (ali dogovorjeno) demokratičnost odločanja znotraj družbe, ki nedvomno sodi v temeljna načela prava družb.
Zaznambo spora kot vrsto zemljiškoknjižnega vpisa (19. čl. ZZK) je mogoče dovoliti le, kadar so izpolnjeni tudi drugi - splošni pogoji, ki jih določa zakon. Eno od takih splošnih načel zemljiškoknjižnega prava je načelo pravnega prednika: vpisi so dovoljeni le zoper osebo, ki je ob vložitvi predloga za vpis vknjižena kot imetnik pravice, na katero se nanaša nov vpis (1. odst. 17. čl. ZZK)
ZKP člen 144, 181, 181/1, 181/1-3, 144, 181, 181/1, 181/1-3.
oškodovanec kot tožilec - upravičen tožilec
Ker iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne izhaja, da bi oškodovancu bila z dejanjem kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica prekršena ali ogrožena, obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon po oškodovancu kot tožilcu.
privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš - pravica do odkupa stanovanja - zavezanec za plačilo lastne udeležbe
S tem, ko SZ ureja položaj in upravičenja prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, ureja tudi položaj tistega imetnika, ki je pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju z zamenjavo - njegov položaj ne more biti v ničemer drugačen, saj je z zamenjavo pridobil na stanovanju, ki ga je pridobil v zamenjavo, stanovanjsko pravico (2. odst. 23. čl. ZSR), ki je torej po svoji vsebini povsem enakovredna stanovanjski pravici na prejšnjem stanovanju. Čim pa je tako, je tudi položaj takšnega prejšnjega imetnika stanovanjske pravice enak položaju vsem drugim prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice: svojo pravico do odkupa in do vseh ugodnosti pri oblikovanju pogodbene cene stanovanja (vključno z zmanjšanjem za še ne realno vrnjeno lastno udeležbo) lahko uveljavi (le) do lastnika stanovanja, ki je to postal na podlagi privatizacijskih določb SZ.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, konkretno 1. odst. 153. čl. SZ in 117. čl SZ s tem, da je štelo, da prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, katero je pridobil na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj po 23. čl. ZSR, pripada pravica do povrnitve revalorizirane lastne udeležbe poleg pravice do odkupa stanovanja, na katerem je na dan uveljavitve SZ imel stanovanjsko pravico, namesto, da bi položaj prejšnjega imetnika stanovanjske pravice presojalo po 117. čl. SZ in v povezavi s tem razlagalo določilo 1. odst. 153. čl.
V komasacijskih postopkih, ki so bili tehnično dokončani do 26.10.1996, ko je začel veljati Zakon o kmetijskih zemljiščih, in so bile komasacijskim udeležencem že izdane odločbe o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada, se novo stanje vpiše v zemljiško knjigo na podlagi načrta nove razdelitve in odločbe o novi razdelitvi zemljišč, morebitne nepravilnosti in razlike v vrednosti vloženih in dodeljenih zemljišč pa se poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu.
Za odpoved najemne pogodbe zadošča kakršenkoli pisen opomin, ne glede na način, kako je bil naslovniku (najemniku) poslan. Zato se seveda najemnik ne more sklicevati na določbe ZPP o vročanju sodnih pisanj.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodstojne listine
Ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ni obrazložen in je brez dokaznega predloga, je neutemeljen. O njem odloči višje sodišče kot o pritožbi.
ZPP (1977) člen 109, 109. ZIZ člen 40, 40/4, 40, 40/4.
popolna vloga - umik predloga za izvršbo - sodna taksa za predlog za izvršbo - retroaktivnost predpisov
Popolnost vloge se presoja v času njenega prispetja k sodišču, kar pomeni, da je potrebno imeti v vidu le tiste sestavine, ki so bile kot nujne za oceno perfektnosti posamezne vloge predpisane v času prispetja te vloge k sodišču. Pritožba zato umestno opozarja na čas prispetja obravnavanega predloga za izvršbo k sodišču prve stopnje (14.10.1998), kar pa je bilo pred uveljavitvijo ZIZ-a. S tem v navedeni smeri uveljavljenih strožjih pogojev za presojo popolnosti posamezne vloge tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče uporabiti za nazaj, za vloge, ki so prispele k sodišču v času veljavnosti prejšnjega zakona.
Ugotavljanje življenjskih potreb preživninskega upravičenca je nedvomno takšno ugotavljanje dejanskega stanja, pri katerem matematično natančna ugotovitev denarnega zneska ni mogoča. V kolikšni meri pa se bo sodišče oprlo na določbo 223. člena ZPP/77 pa je odvisno od konkretnega primera, upoštevaje vrzel med razpoložljivimi dokazi ter dokončno ugotovitvijo ustreznega denarnega zneska.
V individualnem delovnem sporu je mogoče izdajati začasne odredbe tako na podlagi ZIZ, kot na podlagi ZDSS, pri čemer je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve verjetnost obstoja takšne terjatve, kar izhaja iz določbe 1. odst. 270. čl. ZIZ.
Smiselno, glede na namen izdaje začasne odredbe, pa mora biti takšna verjetnost podana tudi za izdajo začasne odredbe na podlagi 19. čl. ZDSS.
ZDR člen 61, 61/3, 100, 100/1, 100/1-6. ZZVZZ člen 80, 80/2, 83. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235. ZPP (1977) člen 373, 373-4.
prenehanje delovnega razmerja - neopravičen izostanek z dela - potrdilo o zdravstveno opravičeni odsotnosti z dela - čas izdaje potrdila
Če odločitev pooblaščenega zdravnika o upravičeni odsotnosti z dela ni izpodbita oz. spremenjena, se šteje, da je zavarovanec (delavec) opravičeno izostal z dela. To velja tudi v primeru, če je potrdilo o zdravstveni upravičeni odsotnosti z dela podano šele po prenehanju bolezni. Če listine, ki jo je izdal zdravnik, ki je bil pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti z dela, delodajalec ni izpodbijal, takšna (javna) listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej določa.
motenje posesti - motilec - delovno razmerje - detentor
Dejstvo, da je delodajalka tožencev tema naročila izvršitev določenega dela, samo po sebi ne izključuje tožencev kot motilcev: vkolikor sta se zavedala, da odkazano delo pomeni motenje tožnikove posesti ter da gre za samovoljno in protipravno dejanje, sta torej s svojim dejanjem posegla v tožnikovo posest. Dejstvo, da sta delovnem oziroma pogodbenem razmerju, bi utegnilo biti relevantno le pri presoji utemeljenosti restitucijskega dela zahtevka, ki je seveda za posestno tožbo kot dajatveno tožbo bistvenega pomena, saj se prav z njim uresničuje posestno varstvo. Vkolikor bi toženca po nalogu delodajalke tožniku odvzela posest stvar in bi bila ta v njeni posesti (prim. 71. čl. ZTLR), bi zoper njiju ne bil utemeljen restitucijski zahtevek. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za odvzem, temveč motenje posesti, nikakršnih ovir pa ni za ugoditev (ob predpostavki, da je utemeljen) prepovednemu delu zahtevka, ki je prav tako kot restitucijski dajatven.