Naknadno vknjižena pravica glede prepovedi odtujitve in obremenitve navedenih nepremičnin ne more vplivati na sklenitev pogodbe, saj je pogodba sklenjena v času sprejema ponudbe (vendar pod odložnim pogojem odobritve posla s strani UE), kar pa je bilo v konkretni zadevi že pred izdajo navedene začasne odredbe. Upravna enota odobri pravni posel, sklenjen med prodajalcem in tistim sprejemnikom ponudbe (če jih je več), ki ima najmočnejšo predkupno pravico in je pravočasno vložil zahtevo za odobritev pravnega posla. Zato je kljub (naknadno) izdani začasni odredbi sklenitev pogodbe in odobritev tega posla s strani upravne enote pravilna in zakonita.
Ugovori glede motiva podaje ponudbe kupke in s tem glede fiktivnosti pogodbe glede finančnega položaja prodajalke in njenega partnerja, so ugovori, ki se glede na vsebino uveljavljajo v sodnem pravdnem postopku ter ne ugovori, ki se lahko uveljavljajo v upravnem postopku za odobritev pravnega posla.
Tožnik kot notar je bil razrešen z odločbo Ministrstva za pravosodje, ker je pisno obvestil Notarsko zbornico, da zaradi upokojitve z dnem 31. 12. 2020 ne želi več opravljati notariata. Zoper navedeno odločbo je bilo možno vložiti upravni spor, ki pa ni bil sprožen, zato je odločba postala pravnomočna, tožnik pa s tem pravnomočno razrešen z notarskega mesta. S tem, ko je notar pravnomočno razrešen, ne sme več opravljati funkcije in je potrebno speljati postopek imenovanja novega notarja. ZN ne ureja oziroma ne omogoča spremembe odločbe o razrešitvi notarja, poleg tega spremembe pravnomočne odločbe na splošno ne omogoča niti ZUP, odločbe o razrešitvi notarja ni mogoče naknadno spreminjati. Tožena stranka je upravičeno zavrgla vlogo tožnika, ki je z vlogo ponovno zaprosil za spremembo datuma razrešitve z mesta notarja.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek - obnovitev postopka - objektivni pogoj - verjeten izgled za uspeh
Kot obnovitveni razlog v predmetni zadevi je tožnik uveljavljal krivo izpovedbo prič ob sklicevanju na prvi odstavek 410. člena ZKP, vendar pa je potrebno v tem primeru upoštevati tudi drugi odstavek 410. člena ZKP, ki jasno in nedvoumno določa, da se mora v primerih iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP dokazati s pravnomočno sodno odločbo, da so osebe spoznane za krive zatrjevanih kaznivih dejanj.
brezplačna pravna pomoč - odvetniške storitve - nagrada za odvetniške storitve - datum opravljene storitve - napotnica - vrnitev napotnice - rok za vrnitev napotnice - pravočasnost - neobrazložena odločba
Tožena stranka razlogov, zakaj šteje, da je tožnica storitev opravila z dnem razglasitve sodbe in ne z dnem vročitve njenega pisnega odpravka, ni pojasnila in zato pravilnosti njene odločitve o prepozni vrnitvi napotnice ni mogoče preizkusiti, s tem pa tudi ne odgovoriti na tožbene ugovore. Obrazložitev, ki ne omogoča preizkusa pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve, pa je bistvena kršitev določb upravnega postopka in razlog za odpravo izpodbijanega sklepa.
Odvetnik, ki v lastni zadevi nastopa kot tožnik ali toženec in za zastopanje ne pooblasti drugega odvetnika, nima pravice do povračila stroškov po Zakonu o odvetništvu oziroma Odvetniški tarifi.
gradbeno dovoljenje - skladnost posega s prostorskimi izvedbenimi akti - začasni objekt - parkirišče
Da citirana prostorska akta dopuščata ureditev začasnega parkirišča (oziroma sta ga do sprejema OPN - op. sod.), res izhaja tudi iz mnenja Občine Domžale, št. 3510-127/2019-6 z dne 17. 10. 2019 (v katerem občina pojasni svoje stališče glede danega soglasja za priključitev, št. 3711-212/2017-2 z dne 2.8. 12. 2017, z rokom veljavnosti dveh let), kar pa ne pomeni (kot to želi prikazati tožnik), da je s tem podano pozitivno mnenje o skladnosti tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja s prostorskim/a aktom/a.
ZGos člen 12. Pravilnik o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (1999) člen 4. Odlok o merilih za izdajo soglasij za obratovanje gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost v podaljšanem obratovalnem času v Mestni občini Novo mesto (2009) člen 2, 3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
gostinstvo - gostinski lokal - obratovalni čas gostinskega obrata - soglasje za obratovanje gostinskega lokala v podaljšanem delovnem času - hrup - javni interes - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev - pravica do izjave
O varstvu pred hrupom v konkretnem primeru v izpodbijani odločbi ni mogoče razbrati ničesar. V vsebinskem delu obrazložitve izpodbijane odločbe je glede hrupa zapisano le, da je z obratovanjem gostinskega obrata povezana določena stopnja hrupa, da je ta v okolju stalen in ga je treba tolerirati, navedbe tožnikov o hrupu pa da so subjektivne in meritev ni bilo izvedenih; da za konkretno območje ne veljajo posebne omejitve hrupa ter da stopnja hrupa po oceni drugostopenjskega organa ni bila presežena (vse na str. 16. izpodbijane odločbe).
davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - zdravstvena dejavnost - opravljanje zdravstvene storitve - podjemna pogodba - pogodbeno razmerje - dohodek iz delovnega razmerja - obravnava poslovnih dogodkov skladno z njihovo ekonomsko vsebino
Pogodbe o (poslovnem) sodelovanju, ki jih je tožnik za opravljanje zdravstvenih storitev sklepal z zdravniki kot gospodarskimi subjekti, so sklenjene na neveljavni pravni podlagi. Navedene pogodbe civilnega prava so sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, zato se tudi po presoji sodišča ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na z davčnega vidika neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega poslovanja, oziroma v okviru svoje organizirane dejavnosti po 46. členu ZDoh-2.
Tožnik glede vrste in načina opravljanja storitev po Pogodbah o (poslovnem) sodelovanju, ne ugovarja, da so se na podlagi sklenjenih pogodb opravljale raznovrstne zdravstvene storitve, diagnostični pregledi, dežurstva, pa tudi ne o tem, da so se storitve opravljale v prostorih tožnika, z njegovimi sredstvi, po njegovih navodilih oziroma pod njegovim nadzorom, kar vse kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo iz tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2.
ZTuj-1 člen 41, 41/1. ZUSDDD člen 1, 1/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
pogoji za izdajo dovoljenja - dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - dejansko življenje v RS - neprekinjeno bivanje v RS - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - načelo sorazmernosti - središče življenjskih interesov
Glede na dolgoletno bivanje tožnice v RS in ugotovitev, da je tukaj središče njenih življenjskih interesov ter da je v RS razvila čvrste osebne in družinske vezi, pozitivne obveze države za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP državi nalagajo, da tožničin položaj uredi.
Noben predpis ne omejuje prodajalca kmetijskih zemljišč in gozda, da oblikuje predmet prodaje na podlagi lastne, svobodne poslovne volje. Vendar pa se mora prodajalec, ko oblikuje "paketno“ prodajo več nepremičnin obeh vrst, pri odločitvi poleg ekonomskih vidikov take prodaje zavedati tudi pravnih omejitev, ki jih nalagajo predpisi. „Pretežnostno načelo“, po katerem se v primeru združevanja kmetijskih zemljišč in gozdov v enotni predmet pravnega posla, lahko izključi uporabo enega ali drugega zakona pri odobritvi takega pravnega posla, ne izhaja niti iz ZKZ niti iz ZG. To, da se ZKZ in ZG ne moreta uporabiti istočasno, ne drži. Noben od zakonov tudi ne predvideva svoje uporabe glede presoje izpolnjevanja pogojev za odobritev pravnega posla za zemljišča, ki sodijo v okvir drugega zakona, tako da se materialnih določb ZKZ v zvezi s tem ne more uporabiti za gozd in ZG ne za kmetijska zemljišča. Glede na navedeno je treba pri odločanju o odobritvi pravnega posla „paketne“ prodaje po presoji Vrhovnega sodišča oba zakona uporabiti sočasno.
lekarniška dejavnost - dovoljenje za poslovanje - podružnica - lekarna - položaj stranke v upravnem postopku - pravni interes
Zgolj zaradi mnenja, ki ga je dala v postopku izdaje dovoljenja, tožnica še ne izkazuje položaja stranke v postopku. Prav tako ji tega položaja ne vzpostavlja (zatrjevana osebna) vročitev izpodbijane odločbe, saj ni izkazano in niti ne zatrjuje, da bi vložila zahtevo iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Pač pa ji je bil položaj stranke v upravnem postopku konkludentno priznan z odločitvijo o njeni pritožbi.
Vsakdo, ki v upravnem sporu nastopa kot tožnik, mora izkazovati obstoj procesnih predpostavk, katerih izpolnjenost je v pristojni presoji samega sodišča, ki ni vezano na predhodna stališča oziroma odločitve upravnega organa. Kar pomeni, da tudi ni vezano na stališče toženke o položaju (stranke), ki ga ima ali ga je imela tožeča stranka v upravnem postopku.
V konkretnem primeru se izpodbijani akt na tožečo stranko oziroma na upravičenja, ki se tičejo neposredno tožeče stranke, nedvomno in tudi nesporno ne nanaša. Aktivne legitimacije pa tožeča stranka tudi nima zaradi varovanja javnega interesa, na katerega se smiselno s tem, ko navaja, da vlaga tožbo tudi iz razloga, ker gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, sklicuje v svojih vlogah. ZUS-1 namreč nevladnih organizacij kot aktivno legitimiranih zaradi varstva javnega interesa ne določa. Takšnega položaja tožeči stranki tudi ne dajejo materialni predpisi.
odmera dohodnine - dvojno obdavčenje - sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju - Združene države Amerike (ZDA) - metoda oprostitve s progresijo - odbitna metoda - uporaba materialnega prava
V primeru, kot je obravnavani, finančni organ ni imel podlage, da uporabi metodo odbitka po 136. členu ZDoh-2, za kar se zavzema tožnik, saj Konvencija napotuje na uporabo metode oprostitve s progresijo. Po drugem odstavku 18. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, ki ureja med drugim tudi obdavčitev pokojnin, se namreč plačila, ki jih država pogodbenica plača po določbah zakonodaje o socialni varnosti ali podobne zakonodaje te države (ZDA) rezidentu druge države pogodbenice (Slovenije), obdavčijo samo v državi, ki taka plačila izplačuje (torej ZDA). Slednje pomeni, da je pravica do obdavčitve konkretne pokojnine, ki jo je tožnik - rezident Slovenije, prejel iz ZDA, dana izključno samo eni državi pogodbenici (torej ZDA). To pomeni, da je tožnik v celoti obdavčen glede pokojnine v ZDA, zato se v Sloveniji ta prejemek ne obdavči in se ne vključi v davčno osnovo. Skladno s četrtim odstavkom 23. člena Konvencije se lahko upošteva pri izračunu višine dohodnine od preostalega obdavčljivega dohodka rezidenta Slovenije, na način, kot je razvidno v 110. členu ZDoh-2. Zato se tudi odbitek tujega davka v obravnavanem primeru ne prizna, saj ne gre za pokojnino, ki se vključi v davčno osnovo za dohodnino v Sloveniji in zato tožnik tudi ne more uveljaviti odprave dvojnega obdavčenja z metodo odbitka, temveč je davčni organ pravilno priznal tožniku uveljavljanje oprostitve po mednarodni pogodbi (247. člen ZDavP-2).
inšpekcijski ukrep - ukrep občinskega inšpektorja - odvajanje odpadnih voda - inšpekcijski zavezanec - poseben ugotovitveni postopek - zaslišanje strank
V predmetni zadevi niso bili izpolnjeni zakonsko določeni pogoji iz 144. člena ZUP za skrajšani ugotovitveni postopek, marveč bi moral prvostopenjski organ izvesti poseben ugotovitveni postopek na podlagi 145. člena ZUP, v katerem bi moral stranki zagotoviti vsa procesna varstva. Posledično tudi dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožnik upravičeno graja dokazno oceno inšpekcijskega organa, saj svoje odločitve v konkretni zadevi ni oprl le na ugotovljena dejstva in dokaze, ki jih je navedel in predložil tožnik, marveč tudi na izpovedbo prič v drugem upravnem postopku, z vsebino katerih pa se je tožnik lahko seznanil šele s prejemom izpodbijane odločbe.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - vrednost poslovnega deleža - izogibanje plačilu davka - razveljavitev pogodbe - naknadno odpadla pravna podlaga - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
V primeru obdavčitve dobička od kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti tovrstnih naknadnih primerov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko stanje zavezanca ni spremenilo. Če se v zvezi s sklenjeno pogodbo zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da odsvojitve ni bilo (razveljavitev ex tunc), podlage za odmero davka ni. Katera pravna dejanja so potrebna za to, da se vzpostavi takšno stanje, je odvisno od pravnih značilnostih sklenjenega pravnega posla in razlogov, zaradi katerih se ta ni uresničil. V okoliščinah dokazane razveljavitve z ex tunc učinkom pa je o vprašanju vračila davka (enako pa velja tudi za neodmero davka) zaradi odprave učinkov obdavčljivega dogodka treba odločati na podlagi analogije z uporabo določb prvega in drugega odstavka 16. člena ZDPN-2.
brezplačna pravna pomoč - sodni postopek - kazenski postopek - preiskava
Kljub temu, da se posamezna preiskovalna dejanja izvajajo pred uvedbo kazenskega postopka, o njihovi izvedbi v skladu s 431. členom ZKP odloča sodnik posameznik (tj. sodišče), izvedba teh dejanj pa lahko neposredno vpliva na odločitev o uvedbi kazenskega postopka (toženka sama navaja, da so ta dejanja v pomoč upravičenemu tožilcu pri odločitvi, ali naj vloži obtožni predlog) ter na nadaljnji kazenski postopek. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča 7. člen ZBPP, izhajajoč iz pravnih jamstev v kazenskem postopku, kot so konkretizirana v drugi alineji 29. člena Ustave in c točki tretjega odstavka 6. člena EKČP, treba razlagati na način, da se BPP lahko dodeli tudi osumljencu kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena zaporna kazen, za pravno svetovanje in zastopanje v fazi izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj.
ZUreP-2 člen 3, 3/1, 3/1-7, 245. ZUP člen 43, 129, 240. ZPP člen 277.
grajeno javno dobro - aktivna legitimacija - zamudna sodba - pravni interes - stvarna pristojnost
Iz določb 245. - 247. člena ZUreP-2 je razvidno, da gre za odločanje brez zahteve in s tem za odločanje, ki je izključno v javnem interesu, kar pa ne pomeni, da pritožba zoper tako odločbo ni možna, če oseba, ki pritožbo vloži, izkaže, da odločba posega v njene pravice ali pravne koristi (prvi odstavek 229. člena ZUP).
Sodišče uvodoma izpostavlja, da tožnica slednjega, tj. da obravnavana zemljišča ne predstavljajo javne infrastrukture, ne prereka, ugovarja le, da pridobitev tega statusa pomeni večjo uporabo teh zemljišč in objektov, kar pa prinaša povečanje emisij: prometa, hrupa, prahu, slabše kakovosti zraka, veliko vibracij, prelivanje vode na bližnja polja, itd.. S temi navedbami pravnega interesa za vsebinsko obravnavo svoje pritožbe v postopku vzpostavitve grajenega javnega dobra ne izkazuje. Namen vzpostavitve javnega dobra je namreč ravno v neomejeni možnosti uporabe javnega dobra vsem uporabnikom. V primeru prekomernega povečanja imisij pa ima tožnica sodno varstvo zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti (75. člen Stvarnopravnega zakonika).
Tudi po presoji sodišča je prvostopenjski organ (kar je dodatno potrdil še drugostopenjski organ) pravilno ugotovil, da vzpostavitev grajenega javnega dobra lokalnega pomena ne posega in ne bo v ničemer posegla v pravice, ki jih tožnica kot stranka oziroma stranska udeleženka varuje v (sedaj obnovljenem) postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja.
Izdaja nove odločbe v obnovljenem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja v status teh zemljišč ne posega.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - pravica do pritožbe - napačen pravni pouk
Pravica pritožbe, zagotovljena v 13. členu ZUP, pomeni pravico stranke do rednega pravnega sredstva, ki ima odložilni učinek (če ni z zakonom določena izjema) in devolutivni učinek.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - nujna brezplačna pravna pomoč - izjemna brezplačna pravna pomoč
Tožnik bi moral v prošnji za BPP o zadevi navesti ne le opr. št., pod katero zadevo vodi sodišče, in da želi BPP za pritožbo oziroma za zastopanje v pritožbenem postopku, pač pa tudi dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi organ za BPP lahko ocenil, ali bi tožnik s pritožbo lahko uspel. Kot izhaja iz tožnikove prošnje za BPP, ta take vsebine nima.
Za ugotovitev, da je izpolnjen vsebinski pogoj po 24. členu ZBPP, ne zadostuje, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegove družino življenjskega pomena (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), kot zmotno meni tožnik. Izpolnjen mora namreč biti še kriterij, da zadeva ni očitno nerazumna (po prvi alineji prvega odstavka 24. člena).
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Toženka je pravilno ugotovila, da za Republiko Hrvaško, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti z zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Toženka se je opredelila do vseh relevantnih tožnikovih navedb in na to nanašajoče se tožnikove razloge pravilno ocenila kot neutemeljene. Pravilno je tudi pojasnila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, s strani tožnika predloženi članki se nanašajo na „sistemske“ pomanjkljivosti v zvezi z ilegalnimi vstopi v Republiko Hrvaško in ne dokazujejo razlogov, zaradi katerih tožnik ne bi smel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tako je pravilna ocena toženke, da tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic niti sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem.
stvarna pristojnost - neustavnost zakona - presoja ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta - zavrženje tožbe
Položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, zato ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakonitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave. Zato je bila izpodbijana zakonska ureditev, ki je enake pristojnosti podeljevala upravnemu sodstvu, v neskladju s tretjo oziroma četrto alinejo prvega odstavka 160. člena in prvim odstavkom 161. člena Ustave.
Toženka bi morala sporno vlogo presoditi v smeri, ali je pooblaščenec upravičenca konkretizirano odgovoril na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, saj ZPP nima določbe, ki bi prepovedovala stranki, da odgovori na navedbe nasprotne stranke. Razlogi, s katerimi je toženka utemeljila nepotrebnost druge pripravljalne vloge, so izven materialne določbe prvega odstavka 155. člena ZPP, pri čemer pa je izostala presoja, ki je glede na navedeno določbo zahtevana.
Tožnik je za preložitev naroka zaprosil iz razlogov, ki so bili na njegovi strani (tisti čas se je udeležil še druge obravnave pred drugim sodiščem). Takšna okoliščina pa onemogoča, da bi tožnik kot odvetnik lahko zahteval nagrado za sestavo takšne vloge. V nasprotnem primeru bi namreč upravičencu do BPP zaračunal storitev, ki vsaj iz strani slednjega ni bila potrebna.